Široka usta: vesele in pikre Ribničana Urbana

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Široka usta
Miha Mate
Spisano: Laura Gabrič
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Miha Mate

=== Odlomek iz knjige ( str. 12 ) ===

Tudi o ženskah sem mnogo premišljeval. Nisem mogel razumeti, da je mogla uboga, nedolžna kača zapeljati Evo. Da bi ženska žensko zapeljala? Nak, to pa ne! No, potem sem tega še marsikaj slišal tudi na Dunaju, kamor me je pot zanesla s krošnarjenjem.

Tudi Noetu sem zameril, da je vzel na ladjo kačo, ki je bila kriva vsega hudega na zemlji, ko bi jo lahko mirne duše v vodo zabrisal. Takšen trezen mož, pa ti napravi takšno neumnost!

Ko pa sem se poročil s svojo Johano, se mi je takoj posvetilo, zakaj se ni hotel Bog nikoli podati v zakonski jarem. Sedaj dobro vem, da ni hotel imeti hudiča v hiši.

Mater, o, mater sem pa spoštoval, mater. Bila je pohlevna ženica. Imela je to slabo navado, da je marsikakšna krača romala v župnikovo shrambo in da je preveč denarja dajala za maše, da bi imeli oče mir na onem svetu. Trmasta je tudi bila, pa kdo bi ji zameril. Z očetom sta imela včasih tihe dneve, in to tedaj, ko se ji je zdelo, da oče preveč smrdijo po ribiških oštarijah.

Prav dobro se še spominjam, kako so oča nekega dne pripeljali domov mulo in dejali: "Na, mulo sem ti pripeljal, da boš imela par pri hiši. Pa mulo kuhajta skupaj!"

Nam otrokom se je to imenitno zdelo, mati pa je bila užaljena in je to brž potožila župniku!

"Nič ne de, Franca," so ji dejali mož, "trpi in bodi ponižna, saj je Bog tudi mulo jahal, pa je vseeno prišel do Jeruzalema! Glavno, da ni pohujšanja pri hiši."

Prav dobro se še spominjam, ko sva bila nekoč z materjo v cerkvi. Mati je pobožno držala v rokah mašne bukvice in zavzeto brala. Sam pa sem se radovedno oziral po cerkvi in premišljeval, kaj vse si upajo muhe, da celo po Bogu spuščajo tisto nečedno stvar. O, ko bi mati vedela, kakšne pregrešne misli so tedaj obhajale njenega najmlajšega.

Poleg nje je na desni strani v klopi sedela gospodična MIci, ki je bila v Ljubljani pri visoki družini v službi in je imela jako fino privzdignjeno frizuro, pa buzenhalterje tudi.

"Mati," je dejala Mici, "bukvice imate narobe obrnjene, kako morete sploh kaj brati?"

"Poglej ga, zlomka in sveto Marijo skupaj, spet so mi jih mulci doma narobe obrnili," je dejala mati in me ošvrknila s pogledom. Padla bi tudi kakšna s strani, toda mati se je zadnji čas spomnila, da smo na svetem prostoru in da tu ne gre nauke z rokami talati. Mašne bukvice je pa le obrnila na pravo stran.