Širjenje osvobodilne fronte na območju Ilirske Bistrice

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Širjenje osvobodilne fronte na območju Ilirske Bistrice
Črtomir Šinkovec
Odlomek iz poglavja Prvi glasniki velike odločitve v knjigi Uporni svet pod Snežnikom (Ilirska Bistrica, OOZB NOV, 1966, str. 157–161).

Naslov na tem mestu objavljenem odlomku je dal urednik zbornika.

Ur. Branko Marušič

Izdano: Na Primorskem leta 1941: ob petinsedemdesetletnici Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Območno združenje zveze borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja, Nova Gorica (2016)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Širjenje Osvobodilne fronte na območju Ilirske Bistrice[uredi]

Jože Zidar Jadran, eden izmed prvih aktivistov in prvoborcev, doma iz Topolca, se začetkov partizanstva takole spominja:

»V Topolcu smo že v septembru 1941 imeli organizirano središče osvobodilnega gibanja. Naše območje je obsegalo kakih 25 vasi od Gorenje Pivke do Šembij in Brkinov, na jugu pa je segalo vse do Reke. V vsaki vasi smo imeli enega, dva ali tri zaupnike. Na Reki smo imeli plodne stike s tamkajšnjim komitejem KP. Zadnjo nedeljo v septembru sva odšla z Vinkom Brozino iz Jelšan na sestanek s hrvaškimi partizani, s predstavniki grobniške čete, ki je imela kakih 20 borcev. V tej četi je bil tudi Mirko Lenac, po osvoboditvi komandant vojaške uprave v Kopru. Od takrat smo s hrvaškimi partizani vzdrževali redne stike.

Že v začetku septembra 1941 sta se v hiši starega borca Ivana Samse v Šembijah oglasila Stanko Kovač Smeli in njegov spremljevalec Gašper. S seboj sta prinesla precej letakov in drugega pisanega gradiva, ki smo ga nato razdelili po vaseh. Srečanje s Smelim in Gašperjem v Šembijah mi je ostalo neizbrisno v spominu.

V oktobru 1941 je Ervin Dolgan Janez pripeljal iz Gornje Branice preko Suhorja prvo četo primorskih partizanov. Takoj po njenem prihodu sva se z Antonom Dolganom Brankom oglasila v taborišču čete in jo seznanila z dotedanjim delom. Sklenili smo sodelovati z združenimi močmi. Tako smo že v oktobru ustanovili terenske odbore OF v Kilovčah, Šembijah, Topolcu, Rjavčah in na Tatrah.

Italijani so kmalu izvedeli za naše snovanje, zato sem se jim umaknil. Tako so storili tudi drugi; kmalu nato so se pridružili Dolganovi četi Anton Primc Dušan iz Jasena, Ivan Brozina Slovan iz Jelšan, Ivan Samsa iz Šembij, Jože Grbec Kriks iz Vrbice in Ivan Čekada iz Male Bukovice.«

Tekli so dnevi in napadi so se množili. Sovražniku ni preostalo drugega, kakor da spremeni ta slikoviti svet pod Snežnikom v vojaško oporišče, saj se je od tod potikala cela divizija redne vojske, bataljoni fašistov, karabinjerjev in financarjev. Ves ta vojaški in policijski stroj je ždel v pripravljenosti, da bi z najbolj brezobzirnimi sredstvi ustrahoval ljudstvo, ki si je zaželelo svobode.

Vsekakor je bilo središče osvobodilnega gibanja v Topolcu, kjer sta bila doma Jože Zidar Jadran in Anton Dolgan Branko. Nedvomno sta bila najvztrajnejša aktivista v teh krajih. Zato so tem bolj zanimivi spomini Antona Dolgana Branka na prvo seten OF v teh krajih:

»V začetku septembra 1941 se je gibanje razširilo tudi na Pivko. Prvi zaupniki OF so bili Anton Samsa in Karel Dolgan iz Šembij, Jože Česnik iz Zagorja in Avguštin Šajn iz Bača. Duša te prve trojke je bil Anton Samsa, ki je delal z roko v roki z aktivisti na Topolcu. Hkrati je organizacija zaživela tudi v Brkinih. Prvi pobudniki OF so bili Anton Gustinčič iz Erjavč, Rudolf Ludvik Borjak iz Gabrka, Ivan Mahne iz Prelož in Janez Mršnik iz Smerij. Le-ti so imeli zvezo z Antonom Frankom iz Kilovč, ta pa je bil povezan s Topolcem. Vsi ti in še drugi so imeli prvi sestanek v zidanici blizu Janeževega brda.

Sredi septembra 1941 smo po Rudolfu Kalcu iz Vrbice dobili prve vesti o razvoju partizanstva na Notranjskem. Kmalu zatem nas je obiskal Stanko Kovač Smeli. Oglasil se je tudi na Topolcu in prinesel s seboj precej narodnoosvobodilnega pisanega gradiva: letakov, brošur itd.To je bilo za nas več kot pomembno, saj smo to berilo dotlej dobivali le v hrvaščini. Tedaj smo imeli tudi sestanek aktivistov med razvalinami gradu v Jablanici. Na sestanku so bili Jože Zidar Jadran, Anton Bolgari Branko, Rudolf Kalc, Jože Prosen, Ivan Čekada, Vinko Brozina, Stojan Surina, Jože Čeligoj in še nekaj zavednejših ljudi iz Podgore.

Za našo organzacijo je bil ta sestanek izrednega pomena. Na njem smo prvikrat obravnavali program OF in dobili prva navodila, kako naj ustanavljamo terenske odbore. Čeprav smo vzpostavili redne zveze z vodstvom osvobodilnega gibanja na Notranjskem, smo sklenili še dalje sodelovati s hrvaškimi partizani in s političnim vodstvom na Reki. Posebna točka tega sestanka je bilo zbiranje pomoči za partizanske enote in pridobivanje fantov za odhod v partizane.«

Zadnje dni septembra sta prišla v kraje pod Snežnikom, po ukazu CK KPS, ilegalna aktivista študent Franc Benčan iz Planine pri Rakeku in Franc Klemenčič iz Ljubljane. Ustavila sta se v Postojni, Pivki, Knežaku in Ilirski Bistrici, kjer sta organizirala politično delo. V Ilirski Bistrici sta v hiši Andreja Urbančiča sklicala konferenco aktivistov OF iz vse okolice. Udeležili so se je Milan Zidar Stojan, Ivan Čekada, Jože Zidar Jadran, Anton Bolgari Branko, Jože Čeligoj in še nekateri. Prišli so tudi politični delavci z Reke.

V Knežaku se je Franc Benčan oglasil pri Francu Urbančiču. Tedaj je bilo politično delo na tem območju že močno razgibano. Potrebno je bilo le sodelovanje vseh vasi po istih navodilih. Zato je Franc Benčan sklical v začetku oktobra, s pomočjo aktivistov, podobno konferenco kot v Ilirski Bistrici. Konference v gradu Kalc se je udeležilo kakšnih 20 aktivistov. Benčan je na konferenci podrobno razložil pomen partizanstva, širjenje oboroženega odpora med ljudstvom, ustanavljanje odborov po vaseh. Posebej je poudaril konspiracijo, da sovražnik že v začetku ne bi uničil organizacije.

Franc Benčan in Franc Klemenčič sta ostala na tem območju le kakšen mesec. Prvi je odšel konec novembra 1941 na politično delo v slovensko Istro in Trst, medtem ko se je drugi vrnil v Ljubljano. Benčan je še pred odhodom preskrbel, da je prihajalo v te kraje kakih 50 izvodov Slovenskega poročevalca.

Med Benčanovim delovanjem so postavili terenski odbor v Baču (odborniki so bili Avguštin Šajn, Anton Keš, Jože Fatur in Slavko Ludvik) in Kilovčah (člani Franc Kastelic, Jože Dolgan, Franc Fatur, Anton Kocjančič in Tone Frank). Po drugih vaseh so bili zaupniki OF: v Ilirski Bistrici Milan Zidar in Konrad Pavšek, v Jasenu Anton Primc, v Vrbici Rudolf Kalc in Jože Prosen Radivoj, na Topolcu Jože Čeligoj in Vilko Dolgan, na Janeževem Brdu Anton Gustinčič, v Knežaku Zinka in Tončka Urbančič, v Smrjah Janez in Marija Mršnik ter Leopold Boštjančič, v Preložah Ivan Mahne, na Dobrem Polju Vojo Žnidaršič in Milan Kovačič, na Ratečevem Brdu Marija in Ivanka Valenčič ter Jože Penko, v Gabrku Rudolf Ludvik Borjak, v Kosezah Avgust Ujčič, v Jelšanah Stojan Surina in v Novokračinah Anton Valenčič Peter.

Razumljivo je, da so prvi pobudniki OF v kratkem času dobili številne somišljenike in najdelavnejše vključevali v odbore. Tako se gibanje ni razširilo samo na slovenski strani, temveč tudi v sosednje hrvaške vasi, v Lipo, Klano, Matulje itd. Prišlo je tudi do sestanka v Brezah pri Klani, zlasti, ker je tedaj, prve dni novembra 1941, taborila partizanska četa iz Kastava na območju Grobnika. Slovensko stran je zastopal Jože Zidar Jadran, od Hrvatov pa so bili Vinko Brozina, Milan Turk, komisar čete in Crni. Na sestanku so sklenili, da bodo čim tesneje in tovariško sodelovali zlasti pri oskrbovanju čete. Sklenili so tudi, naj bodo hrvaške vasi Klana, Lisac, Rupa in Brgut še nadalje vključene v slovensko organizacijo. Poslej so se s hrvaškimi tovariši redno sestajali in skupaj ukrepali glede vseh pomembnejših zadev.