Šesto poglavje: Nemirna pričakovanja
| Nemirna pričakovanja Fran Nedeljko |
| |||||||||||
Malo dni po ravno omenjenih dogodkih je bila kraljeva rodbina jako razburjena. Res je, da so vrlega Klerija za nedolžnega spoznali in da je svojo službo nadalje opravljal, pa vender se je imelo nekaj groznega pripetiti in to ni bilo nič druzega, kakor silovita ločitev kralja od svojih. Konvencija jo je že sklenila, izvršitev tudi naznanila, pa vender za nekoliko dni odložila, ker še ječa, v ktero so nakanili strmoglavljenega vladarja vtakniti, ni bila čisto popravljena.
Marija Antonjeta je jokala skoro noč in dan in njeni lasjé so osiveli vidljivo, Ludovik se je sicer možato držal, pa vender se ga je polastila v samoti nepopisljiva žalost, za ktero je samo zvest Klerij vedel.
Naposled se je približala ura ločitve. Ko je bila rodbina v kraljičini sobi zbrana, prišlo je šest mestnih odbornikov, kteri so naznanili, da morajo odlok narodnega zbora prečitati.
«V imeni ljudstva,» tako je počel govornik Sarbonjé, «se oznanjuje, da odslej Marija Antonjeta in Marija Elizabeta Kapet ne smejo rabiti igel in škarjic.»
Kraljičina Elizabeta je ravno prišivala kralju gumb na suknjo. Morala je nit z zobmi odgrizti.
«Oj draga sestra, kaj moraš vse trpeti! vsklikne kralj bolestno.
«Dokler sem še pri tebi, se mi ni o čem pritoževati, »reče na to Elizabeta.
«V imeni ljudstva se oznanjuje, da se mora Ludovik Kapet odmah ločiti od svojih in da se ima nastaniti v malem stolpu!» nadaljeval je Sarbonjé.
Kraljica in njeni otroci so glasno zaječali, ko so to zapoved slišali, in med njihovim tarnanjem so kralja odgnali v novo ječo, ktero so zidarji še snažili, da bi se moglo za silo v njej stanovati.
Nesrečen kralj prvo noč oči zatisnil ni, njegov strežaj pa je sedel plakajoč v kotu še vlažne celice.
Prihodnje jutro mu je prinesel deček kupico limonade in hlebček kruha. Kralj je to delil s Klerijem, govoreč: «Potrebujete bolj krepila kakor jaz.»
Tako so se nad kraljevo družino vedno temneji oblaki zbirali. Govorilo se je kmalu, da hočejo kraljici otroke odvzeti, in nazadnje se je še raztrosila govorica, da bodo kralja postavili pred konvencijo ali zbor. Dovolili so naposled jetniku, da je smel časi pri svoji rodbini obedovati.
Kleri je kralju povedal, da ga bodo prihodnji četrtek odvedli pred konvencijo, ta pa je to grozno vest naznanil med obedom svoji soprogi. Strežaj je pripovedoval pozneje, da nikedar ni videl kraljice tako žalostne, in da kraljeva rodbina nikdar prej ni bila tako nesrečna, kakor ta dan, pa vender si je Kleri štel v dolžnost, to naznaniti, da bi se kralj tem lažje pripravil in s soprogo govoril.
Tako je slednjič napočil usodepolni dan 11. decembra 1792. Že ob petih v jutro so po vsem Parizu bobnali «generalmarš». Konjištvo je ropotalo s svojimi topovi po ulicah proti Tamplu in ga nazadnje obstopilo.
Kralj je bil zelo miren. Pogovarjal se je s sinom ki so ga h njemu privedli. Ob enajstih so prišli uradniki, kteri so zapovedali, da se deček odvede k materi.
Kralj Kleriju namigne in ta odpelje kraljeviča. Ko ga princesinja Elizabeta zagleda z dečkom priti, vsklikne vsa prestrašena:
Kaj se je pa zgodilo? Lemu ste prišli? Jeli moj vbogi brat bolan?»
Ta trenotek zaropočejo bobni na novo in ona nič dobrega sluteča pade na kolena in moli: «0 Bog, položi besede modrosti v usta mojega vbogega brata, omehčaj srca njegovih zakletih sovražnikov, da mu storé pravico, ktero zasluži!»
Krčevito je pritiskala Marija Antonjeta sinka na svoje prsi, med tem ko je princesinja Marija Terezija teto popraševala, kaj novega in strag nega da se je pripetilo.
Nič, srček moi, rekla je Elizabeta, «je že dovelj tega, kar se je dozdaj zgodilo! Naj se zgodi karkoli, Bog je to pripustil, njegovi sveti volji se moramo vdati!
Med tem, ko je rodbina nesrečnega kralja v globoki žalosti zdihovala, korakal je on nemirno v svoji celici sem in tja. Naposled sede v naslonjač in nasloni glavo na roke.
Dolgo je tako sedel. Slednjič vstopi stražeči častnik.
«Kaj hočete?» vpraša ga kralj.
«Mislil sem, da Vam je slabo,» odvrne Častnik.
Način, kako so mi odgnali sinka, napolnil me je s žalostjo, dejal je kralj.
Vojnik je na to odšel, nesrečen vladar pa je šetal po sobi.
Bila je to grozna ura, ki jo je zdaj doživel, ura, v kteri bi pač lahko obupal najmočnejši. Boriti se je moral za življenje. Njega, ki je bil prvi v državi, bodo postavili pred ljudske poslance, pred nje, kteri zahtevajo njegovo smrt. Oh, kaj ga je pričakovalo! Smrt, grenka smrt bilo je najmanje hudo, ali zasramovanje, ktero ga je čakalo od strani surovega zbora, to je siromaku težilo srce. Danes se bo druhal, ta prokleta sodrga pasla na njegovem pogledu. Nič se ne boj, kralj Ludovik! Bodi srčen, da te ne bodo zasramovali oni, kteri te hočejo pogubiti.