Šest parov klobas

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Šest parov klobas
Josip Jurčič
Izdano: Josip Jurčič: Jurčičevih zbranih spisov X. zvezek. Ljubljana: [Odbor za Jurčičev spomenik], 1891, 247–253
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Danès je zadnji predpustni dan. Pravijo, da je bil letos dolg predpust, in marsikatera samica déklica se je baje veselila, da letos pride, kar lani ni prišlo: da se moží. Moža dobiti, lepega, ljubega, dobrega, bogatega — ali kakeršnega koli, to je vender-le ideal dekletom. Nimamo še statističnih dat, koliko tacih želj je baš pretekli ali potekajoči predpust uresničil ali neusmiljeno podrl. Bodi vsem, ki so srečno pripluli v zaželeno luko svetega zakona, iz dobre duše čestitano. Ali to je gotovo, da se je mnogim podrlo. Ti se naj tolažijo — tolažba življenje daljša — da ni še vseh dnij večer. Ali, kakor se je godilo Perče­vemu Jerneju, to naj pa le povemo. Kaj tacega ni vsak predpust, zarad šest parov klobas mu je pred­pust odnesel srečo.

Perčevega Jerneja oče je uže šestdeset let star možánec. Oče je še krepkih kostij in malo zób se mu še maje. Zató je še lansko leto, ko je bil na semnji kravo prodal in je po likofu še za eden liter vina dal in ob mizo udaril, botru Peharcu in Kovaču se zaklel in zarotil, da »dokler bode njegov mazinec gibal«, neče nì sinu nì nikomur prepustiti gospodarstva. Ali dobri nameni ne trajajo. Drugi dan, ko je stari Pereč prišel iz semnja, obležal je bolan in nemoč. Več tednov ni mogel nì toporišča nì kôse ni druzega poštenega orodja prijeti v roke, da, celo tobak iz stare male pipe mu ni več hodil v slast. Z veliko žalostjo je spoznal, da se je postaral in da ne more več, kakor bi rad.

Vse gospodarstvo pri voléh, prašičih, na polji in v kašči je sin Jernej oskrboval, in ko je stari zlezel zopet na noge, videl je, da vender le res vse gospo­darstvo izhaja brez njega. Prej si je domišljeval, da bi vse »hudič vzel« pri hiši, kadar njegov mazinec ne bode več gibal. Tudi denarja, kar ga je imel prihra­njenega (ni bilo veliko), šlo je mnogo v gospodarstvo. Prišel je sosed Godec in mu govoril: »Glej, kaj ti je treba ubijati se in skrbeti, Jernej je sin tvoj, reci kar hočeš, edenkrat mu moreš grunt prepustiti, če prej, bolje zate. Sedaj, dokler je mlad, dobí vender kakovo, potlej, i — nu! Kar ti imaš, imej záse, pa dober kot si izgovori in Jerneja ženi! Vidiš, sedaj delaš in trpiš za žive pretege, potlej pa naj bosta mláda dva delala, ti pa lehko v senco léžeš, kadar hočeš.«

V senco léči namesto delati po leti v hudi vro­čini — to je velik razloček. Pereč začne to pre­mišljati. Mazinec, to je videl, ni več tako gibal kakor nekdaj. Tudi je hudo, če ni domače ženske pri hiši, ker njegovo »rajnco« je bil Bog vzel uže pred leti. Zatorej obide nekdaj v nedeljo popoldne sina Jarneja, ko je živini pokladal in ga, roke na hrbtu držeč, tako okrega: »Kaj pa ti hodiš od maše zmirom z óno Pestnikovo púnico?« Sin se zardi in očeta poznavši, da mu še dolgo ne bode pripustil ženiti se, odgovori jezno: »Naj hodim!« Oče Pereč se obrne, sune z nogo le­žečo kravo, da vstane in hoče oditi iz hleva. Na pragu pa obstojí in čez dolgo ga vpraša: »Kaj pa vender misliš? Ali misliš vzeti óno punčáro?« Sin se k volom obrne in pravi: »To ali pa nobene, takisto Vam pa uže povem, če se na glavo postavite; če mi ne daste gospodarstva, pojdem pa po svetu.« — »Kam?« vpraša stari. »Kamor bodi, za hlapca Vam pa ne bom na večne čase, ne!« — Stari odide iz hleva, a pred vrati ostane. Jernej pa voli ogleduje, da-si jih pozna, odkar so se izredili, do zadnje dlake. Ko tako dobro četrt ure vsak za sebe premišljata, pravi stari: »Veš kaj, ko bi védel, da je púnica taka, da me ne bode zaniče­vala, ko bi res k hiši prišla, pa stóri kar hočeš, saj bo tvoja, ne moja, ampak kot mi boš dal dober.« — Jerneju se vsa nebesa odpró, ko čuje, da njegov trdi oče ni protiven temu, da bi on svojo ljubico za ženo dobil. Solza mu pride v ogorelo lice, a po svojem naučenji pravi grobo očetu: »Kaj bi Vas zaničevala? Nič Vas ne bode zaničevala, ali mislite, da je taka?« S tem je mislil, da je najživahneje pohvalil očetu svojo nevesto. Oče ga je menda razumel, ali kaj li, ker hrbet mu je obrnil in odšel.

Nasledek tega razgovora je bil ta, da so potem drugo sredo pred pustom prišli »pismo delat« k no­tarju v pisarno, Jernej kot ženin, njegov oče, Jernejeva izvoljena kot nevesta in njen oče, dva moža kot priči, in še eden »nepotrebnik«, ki je bil znan po vasi, da »zna govoriti« kakor dohtar. Tam pri notarji se je začelo pismo delati. Uže so bili za doto in za vse glavne stvari edine misli. Ko si je »stari« izgo­varjal svoj »kót«, bili so zadovoljni vsi s tem, da se mu zapiše vrt za uljnakom, toliko mernikov pšenice, ajde, rží, toliko funtov špeha, masla, solí, toliko lehtij platna, toliko za čevlje i. t. d. Le ko je prišlo vprašanje, kaj imata sin in snaha staremu dati za velike praznike — tu je usoda udarila mej nje!

Stari je terjal, da se mu zapiši šest parov klobas za »kót«, in sicer o božiči dva para, o pustu dva, o veliki noči dva. Tù pa se oglasi oče nevestin in pravi: »E, bome, boter, štiri pare klobas imaš pa tudi za­dosti; pusti pust, da je le božič in velika noč.« Tu pa se v Jernejevem očetu oglasi stari gospodarski in samostalni mazinec. »Kaj!« — kričí ves razjarjen — »uže sedaj mi par klobas ne privoščite! Vi, vi, sedaj vas uže poznam, potlej, kadar bi vam prepustil grunt in vse, potlej bi mi vsak grižljaj vlekli izpred ust, drva bi na meni sekali, na moje stare čevlje pod smrtno posteljo bi težko čakali. Ne bàš!« Rekši se stari obrne in odide hitro iz pisarne. Osupli so stali drugi svatje in potem šli iskat očeta, da bi se udali za zadnjih par klobas, kakor Turki za Erzerum ali Rusi za egiptovski tribut — ali »oče« je bil intrasigentske vrste, uže ga ni bilo najti nikjer, po­gajanje se je razbilo.

Zatorej letos naš ubogi Jernejec zarad šest parov klobas »vleče ploh«.