Pojdi na vsebino

Šepavi vrag

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Šepavi vrag
Belokrajinske pripovedke
Lojze Zupanc
Spisano: Helena Penko
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt




ŠEPAVI VRAG


Davno je že tega, odkar je bil neke viharne noči prišel k dolskemu mlinarju vrag v goste. Ves dan se je potepal naokoli, ko pa se je dodobra zlačnil, je potrkal na vrata starega mlina in zarjul:


»Hej, mlinar, vstani in mi jesti daj,

če ne pograbim tvojo staro kočo,

jo zrujem iz tal in vržem v kraj,

vsa polja tvoja pa zasipljem s točo!«


Stari mlinar se je ustrašil neznančeve grožnje, zato je brž vstal, podnetil ogenj v peči in skuhal skledo debelačnih žgancev. Ko je postavil jed pred tujca, ki je smrdel po žveplu in zažgani smoli ter zeleno pobliskaval po izbi s požrešnimi očmi, je opazil, da se le-ta ni niti pokrižal, preden je pričel jesti.

Toda vrag je pohvalil večerjo, ko je dejal: »Dobri so žganci. Takšnih še nisem jedel svoj živ dan.« Mlinarju je pohvala dobro dela, zato je samozavestno odgovoril:

»Vsaka debelača je dobra za žgance, toda noben mlinar v vsej Beli Krajini nima takšnih mlinskih kamnov, kakršne imam jaz. Dobri kamni — dobra moka …« 

Začudil se je vrag in vprašal:

»Kako misliš? Ali ni vseemo, na katerem kamnu zmeljejo kmetje svojo koruzo? Hm, zdi se mi, da si večji prebrisanec, kakor bi ti kdo prisodil. Minarji ste vsi bahači! Toda pomni, da pravijo ljudje, da vsak berač svojo malho hvali...«

Mlinarja iz Dola je užalilo, da ga neznanec primerja z beračem, zato mu ni ostal dolžan, ko je brž priteknil:

»Če ne verjames, pa jutri sam poizkusi. Prinesi debelačo v mlin in videl boš, da moji kamni zmeljejo najboljšo moko.«

»Velja, zajtra pridem in prinesem vrečo debelače v mlin. Ampak gorje ti, če ne bo moka takšna, kakor se hvališ. Če najdem v Beli Krajini se kakšnega mlinarja, ki bo zmlel boljšo moko, ti malenco zdrobim, mlinske kamne pa ti bom navezal na vrat in te z njimi vred zagnal v prepad.«

To je dejal vrag, se zadovoljno pretegnil, ker se je najedel dobrih mlinarjevih žgancev, in odšel v črno noč.

Toda stari mlinar ni bil od muh! Ko je požresni tujec odšel, se je prekrižal in zavzdihnil:

»Joj in prejoj, če to ni bil sam vrag, naj me pri priči odnese volkodlak. Kolpa naj več ne goni mojih mlinskih kamnov, če ga zajtra ne bom nagnal v beg …«

To je dejal in sklenil, da bo vragu takšno zagodel, da ga ne bo nikoli več skominalo po njegovih žgancih.

Še preden se je rodilo sonce, je vstal in odšel v mlin, kjer je vrhnji mlinski kamen odvil in ga ločil od osi.

Komaj je sonce prikukalo izza Gorjancev, že je prisopihal vrag v mlin. Na grbi je imel otovorjeno zajetno vrečo zlate debelače.

Stresel je zrnje na kamen in zarjul:


»Hajdi, starec, ven na jez

in spusti vodo v žlebič,

da bo kolo nagnala v tek

in zavrtela mlinske kamne!


Požuri se, ker čaka pek,

kdaj zmlel bom debelačo,

da mi iz brašna drobnega

spekel bo pogačo!«


Komaj je pa mlinar odprl jez, je voda planila na mlinsko kolo s tolikšno močjo, da je pognala mlinske kamne v divji tek. Ker pa je bil v mlinu vrhnjak odvit, se je nekajkrat zavrtel po vragovi debelači, potlej pa praščil s takšno silo vragu na nogo, da mu jo je zlomilo.

Vrag je od silne bolečine zarjovel, da se je slišalo po vsej Beli Krajini in odmevalo od gorjanskih hribov. Jezljivo je pograbil mlinski kamen, ga dvignil z vražjo silo s tal in treščil na dno Kolpe, kjer leži se dandanašnji. Sam pa je jokajoč in šantajoč izginil v pekel.

Od takrat vrag šepa na levo nogo!

Kdor ne verjame, naj gre v Dol ob Kolpi k staremu mlinarju, ki mu bo na dnu Kolpe pokazal zlomljen vrhnjak ter ga nasitil z debelačnimi žganci.