Šel je sanjam naproti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Šel je sanjam naproti
Jože Brojan
Spisano: Pretipkala iz Šel je sanjam naproti 2005, Petra Kosec.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Prvi žarki jutranjega sonca so kakor zlat pajčolan padali na zasnežene jablane v sadovnjaku Vrbanove kmetije, ki je kazala vse čare zimske idile na obronku hribovske vasi. Nad hišo ob vznožju griča se je kadilo iz dimnika in na dvorišču je bilo čutiti vonj po zakurjeni kmečki peči. Ob leseni šupi poleg gospodarskega poslopja se je zamolklo oglašal pes Runo, v nekaj korakov oddaljenem hlevu pa je petelin, šopirajoč se, naznanjal nov dan.

Izza oken mogočne kmečke hiše je bilo slišati pritajeno govorjenje in jok novorojenčka, ki se je rodil prav v tem času jutranje zarje. Kakšna sreča za Toneta in Katro! Njunim petim hčeram Ani, Marjeti, Heleni, Veroniki in Katarinci, ki je dobila ime po svoji mami in za katero so mislili, da je zadnja v družini, bo zdaj delal družbo še Tonček. Seveda je dobil ime po očetu, čeprav dekletom to ni bilo najbolj všeč. Kaj lepšega, novejšega so hotele, a je prevladalo mamino vztrajanje pri Tončku.

»Tonček, Tonček, kako staromodno ime!« se je hudovala Ana, ki je štela že dvanajst let in se imela za najpametnejšo pri hiši.

»Tako je šlo iz roda v rod in tudi tokrat ne bo drugače,« je podkrepila svojo odločitev mama.

»Kaj pa, če ga ne bi bilo?« je vprašala Veronika.

»Potem bi tebe klicali Tončka,« je odgovorila mama in vsi so se do solz nasmejali.

Ko so na drevju okrog hiše začeli odganjati prvi brsti in je bila pred vrati velika noč, je Tonček dopolnil dva meseca. V tistih dneh jih je ponavadi obiskal župnik Boštjan in tako je bilo tudi tokrat. Vsi pri hiši so ga bili veseli, še najbolj pa najmlajša hči, ki jo je župnik vedno vzel v naročje, se z njo pogovarjal in ji celo zapel kakšno pesmico. Vedno je bil nasmejan in dobre volje.

»To je pravi župnik, pravi človek na pravem mestu,« je po večerni molitvi večkrat poudarjala babica. Seveda so tudi zanj vsak večer zmolili očenaš, na kar ona nikoli ni pozabila.

Medtem je mama Katra prinesla na mizo nekaj prazničnih dobrot. »Da ne boste sedeli za prazno mizo,« je smeje se rekla in odšla v spalnico po najmlajšega, ki se je oglasil v zibki.

»Kar dobro raste, pravi korenjak je že!« so bile župnikove besede, ko ga je pokrižal v Katrinem naročju.

»H krstu bo treba,« je ponosno pripomnil oče Tone in vzel sina k sebi na klop.

»Če imate botre že izbrane, ga lahko krstimo prav kmalu, takoj po praznikih,« je menil župnik, ki se je medtem že zapletel v pogovor s Katarinco.

»Tega poslanstva bosta deležna dedek in babica,« se je oglasila Helena, »saj že komaj čakata, da ga bosta odnesla v cerkev.«  V tistem hipu je stopil v hišo dedek, ki je opravil delo v hlevu, se nagnil k najmlajšemu, ga požgečkal in zadovoljno dejal:

»To je naš bodoči gospodar.« 

»Kaj pa, če bo gospod?« je dregnil v dedka župnik Boštjan in čakal na odgovor. »Edini fant je in prav bi bilo, da bi gospodaril na zemlji, kjer je šel hišni priimek iz roda v rod,« se ni dal zmesti dedek.

»Če pa bo božja volja takšna, da bi bil duhovnik, tudi prav,« je vzdihnila babica, ki je za pečjo pletla in spremljala vse dogajanje. Tone jo je le ošinil s pogledom, a ni rekel nič. Še bolj je stisnil otročička k sebi in ga narahlo pobožal.

Zibka, v kateri je kraljeval Tonček, je bila vedno obdana z domačimi, pa tudi sosedovimi otroki, ki so nanj zvečine radi pazili. Le najstarejši sestri Ana in Marjeta sta se spretno izogibali te odgovornosti.

»Le kdo ga bo poslušal, ko se samo dere. In kar naprej previjal, ko je stalno ves moker,« sta se upirali naglas.

»No, no, saj je vendar vajin bratec, bodita do njega bolj prizanesljivi. Kmalu bo naredil prve korake in sam hlačal za vami naokrog,« ju je mirila mama Katra.

»Kar babica naj pazi nanj, naju čaka domača naloga in učiti se morava,« sta imeli vedno pripravljen odgovor.

Nekega dne je bilo očetu Tonetu dovolj njunega sprenevedanja in zavijanja z očmi.

»Dobro, dragi moji hčerkici, če nočeta paziti Tončka, bosta šli pa z nami na travnik. Seno je suho in kar prav bodo prišle vajine roke. Vzemita grablje in gremo,« je končal oče.

»Ampak ata, danes imava kuharski krožek!« sta kakor ena odgovorili Ana in Marjeta.

»Torej vama krožek danes odpade!« je bil kratek in odrezav oče. Tedaj se je v pogovor kakor vedno vmešala mama, ki je pripravljala malico: »Tone, ne bodi no tako hud in pomiri se. Saj veš, da morata iti h krožku in učiti se morata tudi. Tako si otroke vzgajal že od malega. Zdaj jim tega ne smeš in ne moreš oporekati.« 

»Naj bo po vaše, da mi ne bosta kdaj očitali, da se zaradi mene nista naučili kuhati. Tonček pa gre z menoj, na travnik, da se ne bo treba z njim ubadati skoraj odraslim dekletom …,« je še oponesel Tone, ko je odhajal iz kuhinje.

»Ni lepo, da sta razjezili očeta. Tako rad vaju ima, vidve pa mu tako malo vračata. Vem, da radi hodita h krožku, saj sta že kar dobri kuharici, vendar imam občutek, da za vajino učenje, ki se mi zdi na trhlih nogah, porabita preveč časa, saj sta vendar odličnjakinji. Odslej ubogajta očeta. Za danes je bilo dovolj prepira,« je pomirjujoče končala mama Katra.

Ko je vsa zamišljena stopala skozi kuhinjska vrata v vežo, ji je nasproti pritekla Katarinca. Kakor da bi vedela, da nihče noče paziti na bratca, je veselo vprašala:

»Mama, ali lahko jaz pazim nanj?« 

»Prav, vendar moraš biti zelo previdna, da ga ne prevrneš z vozičkom vred po bregu ali v potok.«

»Kje pa, saj je vendar moj bratec!« je vzkliknila in odhitela oznanit novico babici, ki je za hišo prala plenice.

»Že prav, že prav! Ti imaš tudi največ časa za te stvari. Veš, princeska moja, tebi in meni ni treba delati na kmetiji. Jaz gospodinjim in pazim nate, tebi pa se ni treba učiti kakor tvojim sestricam, zato laže paziva na Tončka, mar ne? Ana in Marjeta imata s šolo, ki jo bosta letos končali, veliko opraviti. Potem so tu še krožki – ni jima lahko. Helena, ki bi nekoč rada postala organistka, z velikim navdušenjem poleg osnovne hodi še v glasbeno šolo, Veronika pa je vsa predana petju. Veš, Katarinca, šolski in cerkveni zbor ji vzameta mnogo časa. Tako lep glas ima, da je kaj. Vesela sem, da vse moje vnukinje počno nekaj za svojo dušo. Upam, da bosta tudi ti in Tonček imela kakšen dar, ki bo osrečeval vaju in mene. Tako rada vas imam,« je nekam vzneseno končala svojo dolgo pripoved babica.

»Mi pa imamo radi tebe. In dedka,« je Katarinca presenetila babico s takojšnjim odgovorom in odhitela s Tončkom po vasi.


Ko je Tonček začel hoditi v prvi razred, je babica nenadoma umrla. Bil je zelo žalosten. Večkrat se je zaprl v svojo sobo in glasno jokal. Potolažile ga niso niti dedkove besede, da je šla babica v nebesa.

Zdaj je ne bo ob meni, ko bom šel k prvemu obhajilu,« je zajokal in položil glavo dedku v naročje.

»Bo, bo, v mislih bo s teboj. In spomni se, kako rada te je imela,« ga je tolažil dedek in mu obrisal z lic debele solze. »Pojdi in naredi nalogo, da boš šel zvečer lahko ministrirat.« 

»Raje bi šel k očetu na travnik in nalogo naredil po maši,« je prosil vnuček.

»Ne, Tonček, najprej naredi nalogo, potem pa že mogoče,« je vztrajal dedek.

»Dedek, ali lahko skočim vsaj k sosedovemu Petru, da se zmeniva, kako greva v cerkev – peš ali s kolesom?« 

»Ja, seveda, le hitro se vrni, da mi jih ne bo naložil po zadnji plati tvoj oče, če bova kaj zamočila,« se je nasmehnil dedek in odšel iz sobe.


Iz dneva v dan je bil Tonček bolj priden in vešč kmečkega dela in je rad priskočil na pomoč očetu in mami pri tem ali onem opravilu.

»To bo moj pravi naslednik,« je premišljeval oče, ko ga je opazoval tako mimogrede. Tonček pa ni bil samo priden, bil je tudi razposajen in živahen. Če je le mogel, je smuknil med vrstnike v vas, od tam pa se pogosto vračal umazan in s kakšno buško na glavi. S sošolcem Andrejem, ki je stanoval povsem na drugem koncu, sta večkrat ušpičila kakšno neumnost. Preplezala sta vsa drevesa v bližnji in daljni okolici, oprezala za ptičjimi gnezdi in zamenjevala ptičja jajčka, pa tudi mladičke. Ko ju je pri tem nekoč zalotil Bramarjev Jošt, jima je pošteno izprašil hlače – tako hudo, da se v njegov sadovnjak nista več upala priti. In še zatožil je Tončka mami Katri.

»Takšen si kakor živo srebro, nič nisi pri miru,« mu je često očitala mama.

»Fant je zdrav in poln energije, izrezana slika mojih mladih let,« je bil Tonetov ugovor ženi, saj tožarjenja ni bil najbolj vesel.

»On je tvoj ljubljenček – še nikoli ga nisi oštel ali kaznoval za njegove grehe, nam pa za naše muhavosti takoj naprtiš kazen,« so se hudovale sestrice.

»Laže je pospraviti sobo ali pomesti kuhinjo kakor opravljati moška dela,« se je ponosno izgovarjal Tonček, ko je uvidel, da ima pri očetu zaslombo.

»Poleg tega hodi vsak dan k maši ministrirat,« ga je še naprej zagovarjal oče.

»Saj sam tako hoče,« so oporekala dekleta.


Tonček je kljub svoji vihravosti in živahnosti končal osemletko z odliko. Na očetovo željo se je vpisal na kmetijsko šolo, čeprav mu ni najbolj dišala. Rad bi postal kaj drugega, pa vendar je ubogal očeta. V šolo je hodil v mesto in se domov vračal pozno popoldne, tako da je za delo na kmetiji ostalo bore malo časa.

»Bomo že kako, ti le pridno študiraj,« ga je spodbujal oče.

Tudi z razvedrilom ni bilo dosti boljše, saj je bil dijak prost le ob koncu tedna, ta čas pa je dodobra izkoristil v družbi vrstnikov. Ob poletnih večerih so mladi radi posedali pod staro brezo pri kamnitem mostu in uživali ob zvokih harmonike Dimčevega Matica, zraven pa kaj zapeli. Z največjim veseljem jim je pritegnil Tonček in zabrenkal na svojo kitaro, da je bilo vse skupaj slišati še lepše.

Z njim je nadvse rada hodila posedat med fante njegova najmlajša in najljubša sestrica Katarina. Zdaj ni več hotela biti Katarinca, saj je zrasla v čedno in prijetno dekle in bila na vso moč zaljubljena v Matica. To je znala pred domačimi dobro skriti, ne pa pred Tončkom.

»Saj vem, da greš rada z menoj, ker si do ušes in čez zaljubljena v Matica,« jo je dražil brat.

»Kakor da ti nisi! Neža te gleda, kakor da si iz čistega zlata,« mu ni ostala dolžna.

»Že res, vendar ona gleda za vsakim, le pazi, da ti ne spelje Matica!« se je naprej šalil brat in se zasmejal. Njegov smeh je bil prijeten, zato je ni vznemirjal. Vedela je, da jo ima preveč rad, da bi jo žalostil, zato je njegove besede vzela za zbadanje.


»Joj, kako hitro bežijo leta,« sta o božiču modrovala dedek in oče Tone, ko sta po opravljenem delu v hlevu posedela ob toplem štedilniku v kuhinji.

»Zdi se mi, kakor bi se Tonček rodil včeraj, a je že končal kmetijsko šolo in bo postal čisto pravi gospodar,« je ugotavljal oče. »Si ga videl sinoči, ko smo blagoslavljali hišo? Pravi moški je že.« 

»Ne vem, ali bo res tako, kakor misliš,« je odvrnil dedek. »Nekaj mi pravi, da Tonček teh tvojih besed ne bi bil najbolj vesel. Kaže, da ima v glavi nekaj drugega, kar ti gotovo ne bo najbolj po volji.« 

»Kaj le?«

»Ali ne vidiš ali pa nočeš videti, kaj mu roji po glavi!« je kar naravnost usekal dedek.

»Ah – tisto o bogoslovju in duhovništvu je bolj na trhlih nogah. To je bila predvsem pobožna želja pokojne babice in Katre, ko sta pri večerni molitvi dodajali to prošnjo. Pa ne bo šlo. Tonček mora ostati na tej zemlji, grunt ga bo potreboval, ko ne bo več mene,« je s povišanim glasom odvrnil Tone in nadaljeval: »Mar je komu od vas zaupal svojo odločitev ali samo ugibate? Meni o tem še ni rekel niti besedice!« 

Nekaj časa sta tako molče sedela. Predramila ju je Katra, ki je vstopila z otroki, da bi ob jaslicah molili rožni venec.

»Kaj pa vama je, da v tišini strmita vsak v svoj kot, kakor bi si bila v laseh? Kakor da bi vsak zase tiho molila, česar pa ne verjamem preveč,« ju je z nasmeškom oplazila Katra.

»Niiič, nič takega ni!« se je glasil odgovor.

Pogovor je prekinil Tonček, ki se je usedel med očeta in mamo, ju objel čez ramena in začel: »Dolgo sem tuhtal, kako naprej. Ljubim to zemljo, na kateri sem zrasel. Rad imam dom in vas, ki ste mi dajali toplo in varno zavetje, vendar je Njegov klic močnejši in ne morem se mu več upirati – postal bom duhovnik. Upam, da vam je prav in da boste sprejeli mojo odločitev.« 

Družina je navdušena zaploskala, začuda tudi dekleta, ki so ponavadi nasprotovala vsakemu njegovemu ravnanju. Oče sicer ni kazal prevelikega odobravanja, a rekel ni nič, kar je pomenilo, da tudi proti ni.

»No, zdaj pa vsi na kolena – prej začnemo, prej bomo končali,« je prekinila molk najmlajša Katarina.

»Ki si ga Devica rodila,« se je zaslišalo izza zakurjenega štedilnika, kjer je kakor ponavadi klečala in vodila molitev mama Katra. Ob koncu rožnega venca je po pričakovanju dodala očenaš za duše v vicah, za zdravje, za srečno zadnjo uro in za njej ljube duhovne poklice. Tokrat je ta prošnja Toneta zabolela. Vstal je in odšel ven, da se na svežem zraku umiri. Takoj je vedel, da ga je polomil. Pred domačimi in pred Bogom.

Začel je glasno razmišljati in se spraševati: »Če je taka božja volja, naj se zgodi, vendar kaj bo s kmetijo, mar bo vse propadlo?«

»Bog moj, naredi, kakor je prav,« je izgovoril, kakor bi se opravičeval.

Nenadoma je na rami začutil toplo ženino dlan. Dobro je slišala vse njegove besede: »Tone, razumem tvojo skrb in vem, kako si navezan na zemljo in fanta, toda …« 

Ni ji šlo z jezika. Razumel jo je in dokončal: »Res je, imava še Katarino, ki ji dom in zemlja veliko pomenita. Pridna je kakor mravlja in pameti ji ne manjka, zakaj ne bi ona nadaljevala mojega poslanstva? Tako bo najbolje. Tonček pa naj gre svojim sanjam naproti.« 

Odšla sta nazaj v toplo hišo in se predala božičnemu razpoloženju. Ko sta tako sedela pri mizi, polni dobrot, in poslušala otroke, kako pojejo božične pesmi, je prijel ženo za roko in ljubeznivo dejal: »Veš, Katra, prav je, da se je odločil po svoje, čeprav je to težka in odgovorna pot. Naj stopi nanjo veselega srca, kar je najvažnejše. Želim si, da bi bil zvest božji služabnik in v ponos družini.« 

Tonček, ki je le bežno spremljal njun pogovor, je s pomirjenega obraza staršev, še posebno očetovega, razbral, da sta sprejela njegovo odločitev.

A kljub temu oče še dolgo v noč ni mogel zaspati. Vedno znova ga je preganjalo to in ono. Pomislil je tudi, da bo kmetija ostala brez starega priimka in kako zahtevno in nehvaležno vlogo ima duhovnik v današnjem času. Toda nasprotovati želji lastnega otroka, ki sledi božjemu klicu, bi bil velik greh, ki si ga ne bi nikoli odpustil. Saj je vendar veren človek.


Odločitev, da gre Vrbanov Tonček za duhovnika, se je hitro širila po vasi.

»Tako postaven in čeden duhovnik bo,« je menila Grabnarjeva Lojza, ko je pred trgovino poklepetala z največjo vaško opravljivko, Bohtetovo Franco.

Ta ji je hitro odgovorila: »Vse je v božjih rokah. Študij je dolg in težak. Marsikaj se še lahko zgodi. Mladi so polni idej in sprememba je kaj hitro tu.« 

»To pa ne, Franca, Tonček je stanoviten, preudaren fant,« se ni dala Lojza.

Franca je le nejeverno skomignila z rameni in odšla proti domu. To, da je Lojza ni podprla v njeni razlagi, jo je preganjalo vso pot.

»Bogdaj, Franca, kaj pa te daje, da si videti tako zamišljena?« jo je predramil ženski glas.

»Ah, kaj naj ti rečem, premišljujem o Vrbanovem Tončku, ki gre menda za duhovnika. Ne vem, kdo bo vodil kmetijo, če je to res.« 

»Kdo, kdo – Katarina! Saj je tudi domača, mar ne? Kje pa piše, da mora biti ravno fant gospodar!« jo je zavrnila Dimčeva Polona.

»Ali pa se mu ne ljubi delati na zemlji in bi bil rajši gospod?« je še naprej vrtala Franca.

»Tega pa ne smeš govoriti kar na pamet. Tonček je priden in pozoren fant, dobrega srca. Dolga leta mi je vsako jutro še pred šolo prinesel mleko od doma in mi, ko je imel čas, z veseljem nasekal drva in še bi lahko naštevala njegova dobra dela,« je kar vrelo iz ust devetdesetletne ženice. O Tončku je znala povedati same lepe reči. »Pa tudi molila sem zanj, da bi postal duhovnik, ker mi je nekoč zaupal svoje želje. Tako bistrega fanta bi bilo škoda za kmeta. Slišala sem, da so tudi mladi navdušeni nad njegovo odločitvijo. Ti, Franca, pa tako vedno vsaki stvari nasprotuješ, samo da vsakomur lahko oporekaš. Za naju dve bi bilo še najboljše, če bi postal dohtar, da bi nama pomagal v starosti in bolezni. A je že prav, da je poslušal svoj notranji glas in se odločil za duhovniški poklic.« 


Ko je Tonček zapustil dom in odšel v mesto študirat, je ostala za njim velika praznina. Njegov odhod je bil za starša boleč, ker je s sinom odšla vedrina, ki jo je izžareval na vsakem koraku. Močno sta pogrešala tudi pridne roke svojih hčera Ane, Marjete in Helene, ki so se druga za drugo možile in odselile. Vrbanova hiša je kar naenkrat postala prevelika. Nič več ni bilo ujeti otroške razposajenosti, ne smeha in ne joka. Že res, da so se otroci radi vračali v objem svoje mladosti, a so se kaj hitro spet razpršili vsak na svojo stran. Žal sta to najbolj občutila prav Tone in Katra.

»Vse prehitro so odrasli. Še dobro, da imava ob sebi Veroniko in Katarino, da nama lepšata vsakdanjik. Pa tudi z njima ne bo več dolgo trajalo, če prav vem,« je Katri glasno potožil mož.

»Kaj pa dedek? Na njega, ki je pravi korenjak in dobrovoljnež in nama je v veliko oporo, si pa kar pozabil?« 

»Brez njega bi nama bilo še težje. Večkrat se sprašujem, kako da je kljub svojim osmim križem lahko vedno tako nasmejan,« ji je pritrdil Tone.

»Hvala Bogu, da je tako. In še dolgo naj bo!« je končala Katra.


Zadnje leto študija je Tonček ob koncu tedna prihajal domov in domačemu župniku pomagal pri bogoslužju.

»Ti je toplo pri srcu, ko vidiš sina pred oltarjem, kaj Tone?« ga je nekoč po maši vprašal dedek.

»Lagal bi, če bi rekel, da ne. Zadnjič mi je celo Novakov Mohor, ki je pred leti dvomil o Tončkovi odločitvi, rekel: 'Tone, dobro si vzgojil fanta, lep in postaven fajmošter bo. Pa tudi dober govornik.' Začuda se je z njim strinjala tudi njegova druščina izpod kora. In če so zadovoljni drugi, sem jaz še toliko bolj. Takšne stvari je lepo slišati,« je bil Tonetov odgovor očetu.

V noči pred novo mašo se je v srca domačih naselil nemir. Nihče ni zatisnil očesa, niti oče, ki je veljal za umirjenega človeka. Vstal je zarana, še preden je vzšlo sonce, in se odpravil molit k lesenemu križu, ki ga je postavil že njegov ded za srečno vrnitev iz vojne vihre in je stal nedaleč od domačega kozolca. Molil je dolgo in z vsem srcem. Iz globoke zbranosti ga je predramilo žvrgolenje ptic z bližnjih dreves.

»Saj bom zamudil novo mašo, če se bom takole obiral,« je zamrmral, si nadel klobuk in se z vso naglico odpravil proti domu.

Na pragu ga je že čakala Katra: »Ja, kje pa hodiš? Zajtrk te čaka na mizi, drugi so že pojedli. Potem pa se hitro oblečeva in greva v cerkev, da ne bodo ravno naju čakali.« 

Ljubeče ga je prijela pod roko in odpeljala v kuhinjo. Zajtrk, resnici na ljubo, to jutro zaradi vznemirjenosti nikomur ni prav teknil. Le kako bi. Skrbi, kako bo minil novomašni dan, so bile močnejše od vonjav kuharskih dobrot, ki so jih tokrat pripravile vaške gospodinje.

Pot do cerkve sv. Primoža in Felicijana sta Katra in Tone prehodila peš – kakor pred mnogimi leti, ko sta bila še fant in dekle. Tako jima je bilo ljubše. Uživala sta v pesmi zvonov in si nista izmenjala veliko besed. Spomnila pa sta se umrle babice.

»Kako bi bila danes ponosna, če bi videla Tončka v duhovniški obleki,« je nežno rekla Katra.

»In da so bile uslišane njene dolgoletne molitve,« je hudomušno dodal Tone. Nič ni odgovorila. Le ošinila ga je z oproščujočim pogledom.

Ko sta se bližala cerkvi, se jima je pogled ustavil na dveh mogočnih mlajih, visokih trideset metrov in več ter z napisom OZNANJUJ BESEDO. Pod njima so bili že zbrani Tončkovi prijatelji, da bi mu pripravili špalir, ko bo vstopal v božjo hišo.

»Vidiš, Tone, to je za najinega sina,« je ponosno rekla Katra, preden sta se pridružila hčeram in sorodnikom, ki so kramljali pred cerkvijo.

»Domači lahko kar stopite noter, da ne ostanete brez sedežev,« je prijazno povabil župnik Boštjan ter segel v roke Katri in Tonetu.

Nova maša je privabila množico vernikov od blizu in daleč v lepo okrašeno cerkev. Procesija z novomašnikom, duhovniki in ministranti si je s težavo utirala pot proti oltarju.

»Kako veličasten pogled!« je prešinilo Katro, ko je opazovala vse to. Ko so s kora zadonele še orgle in pesem Novomašnik, bod' pozdravljen, je Toneta stisnilo pri srcu. Pogled na sina novomašnika pred oltarjem ga je ganil do solz. Rad bi jih skril, pa ni mogel. Obrisal si je oči, še trdneje sklenil roki in se prepustil sinovim besedam. Tudi Katra se je spokojnega obraza zazrla v sina. In v mislih prehodila vse njegovo življenje, prav od najsrečnejšega trenutka, ko ga je začutila pod svojim srcem.

Od Tončkove nove maše je minilo že kar nekaj let. Ob Tonetu in Katri se poraja novo življenje – po Ani, Marjeti in Heleni se je tudi najmlajša hči Katarina poročila, obljubila je večno zvestobo svojemu Maticu. Veronika, četrta od hčera, pa je šla po Tončkovih stopinjah in stopila v samostan. Dedek se navkljub svojim letom še vedno rad sprehaja med njivami in travniki ter uživa v razposajenosti pravnukov. Tončkovih pridnih rok sicer ne pogrešajo, vendar njegova starša vsakomur povesta, da jim manjka njegov živahni duh.

Ja, lahko bi rekli, da je Vrbanova kmetija varno zavetje srečnih ljudi, med katere se vrača tudi Tonček, župnik v eni od gorenjskih vasi.