Še zadnjo iskro njemu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Še zadnjo iskro njemu
Fran S. Finžgar
Spisano: Pretipkala iz Naše moči 1905, Manja Belina.
Viri: Naša moč, 1905, št. 1
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Prebral je pismo...

Kladivo mu je padlo iz rok. V čelo se je zagrizla mračna senca, v lici sta se zarezali dve brazdi, polni žalosti.

Besedice ni izpregovoril. — Stal je hipoma sredi ulice. Srečavali so ga elegantni šetalci. Tainta se je ozrl na umazanega delavca. Na uro je pogledal in se obrnil do spremljevavca. Spogledala sta se in se začudila.

"Čemu ta umazani človek na ulici? Ni še zatrobilo v tvornici? Pa že hodi mimo nas snažnih ljudi z veliko burjo."

Gospod se je ozrl na komolec lepe suknje, koder je hitel mimo sajast človek. Z novo rokovico si je otrl komolec, ker se ga je morda prijelo kaj umazanega, ko je hitel sajast človek mimo...

Delavec pa ni videl pogledov, ni slišal pogovora. Njegovi koraki so bili dolgi in urni. Kolena so se mu zdela negotova.

"France!"

Žena je vzkliknila, ko je ob nenavadni uri kakor padel v sobo. Dojenček je zajokal v njenem naročju.

— — — — — — — — —

Šlo je preko ravnine, šičalo, hroplo, zagugalo se na ovinku, da je vstrepetala svetilka na stropu vagona. Celo noč je tolklo kolesje ob sklepu tirnic, celo noč čez mostove, skozi predore — ustavljalo se, bežalo dalje po dolinah in soteskah. On je pa sedel čuječ sredi dremajočih potnikov, na čelu z mračno senco, na licih brazde polne žalosti...

Veselo jutro se je razlilo čez dolino, ko je rahlo pritisnil na kljuko lesene koče.

Nič se ni ganilo v koči. Trkalo je veselo jutro na okna, pa so bila gluha. Zapahnila jih je smrtna perot.

Le Francetovo srce je plulo. Sunki so mu šumeli v senceh.

Počasi se je sklonil v zakajeni veži — ognjišče mrtvo — nekdaj se je vživilo vselej v prvi zarji — pa je odprl vrata v sobo. Drobna luč je bledela na čelešniku ob žarkih veselega jutra. Pri peči je dremala zgubana starica — na postelji je ležala mati.

Oči zaklopljene, v licu nobene kaplje krvi.

Sina je pretreslo. Mrtva. Brezslišno se je približal postelji. Še diha — trudno, pa tako pokojno! Kakor ura, ko se utež že dotakne poda.

Sin se je razveselil. Probudil je starico ob peči. Široko je odprla oči.

"Pa ne, ko bi bil ti France?"

Glasno je izgovorila in se kolebala s klopi.

"Dà si le prišel! Sedaj lahko umre, takoj, boš videl; na nitki še visi, komaj iskrica je v njej!"

Pa je sin posvaril starico, naj miruje, naj pusti mater.

"Da brez tebe umrje? Nak! — Neža — France je prišel, France!"

Sklonila se je nad bolnico.

Zadonelo je ime sinovo na uho matere. Oči so se dvignile in obvisele na sinu, ki se je sklanjal na posteljo. Nič se niso premaknile, ne ozrle na levo in se niso na desno. Obtičale so na edinem cilju...

Na brezkrvno lice se je razlilo veselo jutro. Niso skalne planine tako goreče zadrhtele v rdečih plamenih in se tako ljubeznivo nasmehnile veselemu jutru, kakor se je to koščeno materino lice - sinu. Vpale ustnice so se premikale; ali beseda ni prišla preko njih.

Sin je pa sedel prav blizu njene glave in jo prijel z žuljavo, izdelano roko.

Dvigalo se je solnce na vzhodu. Kakor velika ljubezen je objelo svet. In zagledalo je skozi okno v tesni koči mater in sina — in je vstrepetalo na zelenem rožmarinu, kakor v globokem spoštovanju.

Niso se več ganile sinove ustnice, in se niso več premaknile materine. Prej so vendar oboje govorile sladke besede ljubezni, visoko do solnca in globoko do morskega dna.

Žulji na sinovi roki so se poljubovali z žulji materine desnice. Zamislil se je sin v ta jasni obraz, poln vzhajajoče zarje... Zazdelo se mu je to lice popisana knjiga, povest življenja tiste, ki je jedla v potu svojega obraza kruh... Celo življenje — sam pot, samo delo, vse dolgo življenje prašna cesta brez sence...

Vstajale so podobe.

Na pol boso nogo svoje matere je videl. Pa je bila zima. In vendar je šla na delo z raztrganim čižmom, da je Francek sedel ob peči in se na večer veselil s kosom belega kruha. — — —

Na velik praznik je bilo. Novih oblek so razpostavili trgovci, lepih rut obilo in za krila prijetnega blaga na izber. Šle so žene bogatih mož, trdih tolarjev so naštele pred trgovce... Zašumelo je na praznik, zadišalo je po novem blagu. Vse se je izpogledovalo; sam solnčni dan je na široko gledal ves začuden izpod jasnega neba. Edina mati brez moža in brez trdih tolarjev je v sivem mraku že pokrila staro ruto, oblekla staro krilo, stisnila v kot za klopi v cerkvi, pomolila je k Bogu, vrnila se v kočo in zapahnila drugi slovesnemu dnevu. Francek je pa šel drugi dan v šolo v novih črevljih in knjigo je tiščal pod pazduho...

Pa so pirovali tam v visoki hiši sredi vasi. Kaj en vol — nič? Najlepša telica iz hleva — kakor smet. Od miz je teklo, kosci potic so padali na tla... Napirovali so se. Dobrot trudni so vsi polegli in spali težko spanje. Mater so tedaj poklicali. Po kolenih se je plazila pod mizami, po stopnicah — prsti so ji krvaveli, ko je brisala in snažila, da izmije madeže, ki jih je razsulo na tla razkošje. Obdarovali so jo. Belega kruha in mesnine je prinesla domov. Kako je zadišalo po koči! Veselje, kakor bi potrkavalo. Poskusila je dobrih jedil — ali samo pokusila. Vščipnila je pogačo in kosec mesa je prigriznila. Vse drugo je zavila in nesla sinu. Pri trdem kovaču se je učil. Veliko je delal, užil dosti bridkosti — in bil tako lačen. Tedaj se je prikazala izza vogla mati in mu stisnila v roke, kar je odtrgala sebi, kar je prislužila s krvavimi prsti...

Prihajale so slike vse po vrsti. Francetu ob postelji umirajoče matere se je zdelo, da so vse te podobe, kakor bi kapljala kri iz materinega srca — kapljala dan za dnem, dokler se ni izkapljala. In sedaj je to srce prazno. Vsa kri je bila darovana njemu — sinu, vsa, samo ena kapljica ne.

Tedaj se je zganila ta poslednja. Večni ogenj materinega srca je zapluskal, še zadnja iskra je zažarela... Koščeno roko, iz katere je izginilo vse — ostali so samo obronki žuljev — to koščeno roko je zganila zadnja kaplja krvi, dvignila jo je, in sinovo lice je izpreletela mrzlota smrti.

Pobožala ga je koščena — žuljava roka, pobožala tako iskreno po dolgih letih, kakor še nikoli. Za trenotek se je pomudila na njegovem obrazu, pritisnila je nanj še enkrat z zadnjo iskro in z zadnjo silo vse, kar je imela — svoje žulje — edino doto... Nato je omahnila, in telo je zadrhtelo, kakor se zgane jesenski list, predno pade z veje...

Na licu se je pa zgodilo, kot bi naenkrat utonilo solnce za goro. Zaigrala je zarja, oko je ugasnilo, zadnja kaplja krvi je bila darovana — noč je užgala zvezde...

— — —

In zopet je šlo preko ravnine, sičalo, hroplo, gugalo se na ovinkih, da je omahoval zubelj svetilke na stropu vagona...

Sin se je vozil od materinega pogreba. Seboj je nosil zadnjo iskro materinega srca — in edino doto — sledove dela na delavnih rokah.