Še včeraj
| Še včeraj Vera Albreht |
| |||||||||||||
Še včeraj je s pletilkami rožljala,
na bloku prazna zeva njena klop.
Saj nogavice ni še dokončala
in bolna ni bilà, morda prestara,
da zaslužila bi iz kotla krop.
Kako se nam prijazno je smehljala,
ker drugih je besed kot me bila.
Z rokami si je rada pomagala,
kadar z novico je med nas prišla.
V »nebeško« jih komando je pobrala
vse tiste, ki postale so odveč …
Vso noč so stale, in med njimi stala
je tudi ona. – Zdaj ni živa več.
Na mizi njena volna je ostala,
ostalo v nogavici pet pletilk –
(Kako jih krčevito je držala.)
Katera njeno delo bo končala,
nasnuto v soju žalostnih svetilk?