Še nisem ciganka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Potem Še nisem ciganka
Ogenj do zadnjega diha
Neža Maurer
Preveč sem lačna
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Še nisem ciganka.
Še nisem odšla,
da se ne bi nikoli več vrnila.
Trepalnice mojega otroka
mi kot drevored visokih topolov
kažejo pot domov.
 
Pa bi bila slast
sesti v rjavi prah,
zagrebsti vanj noge,
da porjavijo nohti in prsti.
Z umazano roko si nategniti
štrenaste lase,
brezbrižno zamazati, pomečkati
in strgati krilo
in obzirnost
in vse dolžnosti
in vsa pravila
in vse načrte.
Bila bi slast
ždeti rjava in zamazana
na rjavi, težki zemlji
in jokati:
dolgo,
s počivanjem in oddihanjem,
izjokati vso žalost,
vse solze,
in z njimi napolniti reko,
da odnese iz duše vse pomrle upe,
sanje, hrepenenja, hotenja,
da odnese vse mrtvo, razpadajoče
in odloži pregneteno neznanokje
kot rodovitno blato,
v katerem lahko vzklije
vsaj eno seme trpotca.
Izjokati,
in oditi:
brez vrnitve, brez želje po njej,
grda, povaljana in raztrgana
in kalna kot voda,
ki teče, kamor mora.
Ne bežati pred čim,
ne hiteti za čim –
samo hoditi po svetu,
da se dopolni življenje.
 
A zdaj še nisem ciganka.
Trepalnice mojega otroka še utripajo
kot veje topolov, ko dahne veter.
Zato sem tu.
In neki hiši še vedno pravim: dom.