Še nekoliko od zamaknjene na gori
| Še nekoliko od zamaknjene na gori anonimno |
Podpisano s kratico J. H.
| |||||||||||||
K grehu malikovanja molčati ne smemo.
Od zamaknjene nad Soderšico je že scer toliko znaniga, da vsak človek zdrave pameti, brez da bi posebno učen bil, lahko presodi: ali je resníca ali je sleparija. Ker je pa iz več skušinj resníca tudi prostim ljudem ložej razvidna, ker više misli više smotra, više očí više vidi, zato ljube Novíce, ne zamerite, da tudi jaz svoje ob kratkim povém. Tudi mene je k tej deklici enkrat pot nanesla in ostanem en večer na gori, da bi čudeže vidil. Ker bolj zgodaj na goro pridem in zamaknjene išem, sim zašel na nek vert, kjer najdem mizico, klop in neke bukve na mizi. Se vsedem, preberam; kar najdem v bukvah nekoliko pisanih popirjev, ki so bili vodíla zamaknjene. Med njimi najdem posebno to zlatiga denarja vredno vodílo: „Če te bo pa kdo kaj prašal, kar ni povedati, pa reci: vém, pa povedati ne smem“. Da se s tim vsakimu nadležnimu vprašanju lahko ogne, vsak vé. O mraku, nekako o Marijnim zvonenju, se deklè na posteljo vleže in na zamaknjenje perpravlja; jaz pa per zglavji sedé z velikim hrepenenjem na-nj čakam. Kar vidim za posteljo ob steni na klopi dve dekleti, domačih eno in sosednjo, ktera si zastorni žep z dvema perstama čedno razkroji, v kterim se mi nekaj posveti, kakor tista hostia, ktero sim poprej en večer v domovino gredé vidil, ktero so nevedni ljudjé tistikrat z veliko pobožnostjo molili in častili. Ko jo domača, ki je zraven nje sedela, opazi, jo nekoliko (češ, da skríj) na ramo vdari, kar precej vboga. Med tim, ko na nji pazim, se luč nažgè, in gledam, kako ji bote hostio v roke dale, ktere zamaknjena na postelji ležé kviško po čudežih steguje, pa dokler dobro pazim, si nič ne upa dobiti. Ljudí vse polno skoz okna gleda, in neki mož pred znožjem na klopi sedé jih stran goni, rekoč: da sapa vùn ne more, – pa nič nemarajo. Kar se k meni proti njim zaletí, in čez mojo ramo nad ljudí vdari. Jaz revež se ozrem, pa v tem – čudež zamudim! Zamaknjena je že s svojih nebés nekaj dobila, kako pa, tega nisim vidil! Kasneje sim bil vender tako srečin, da sim vidil, da so ji bile nebesa tako postrežne, da ji ni bilo treba od zgoraj doli dobivati; one so ji še od postelje gor dale. Ravno ko če na kviško planíti, ji vgledam v roki, še ko se na posteljo ž-njo opera, kot usnje rumeno sablico, od ktere je z veliko pogumnostjo rekla: „Vidite jih, šibe božje!“ Spet na vso moč pazim, kar se one dve s klopi spravite in pod klop k meni zavlečete, kjer sim jaz sedel. Tù sim vidil, kolikor sim, da bi me ne opazile ne bile, viditi mogel, kako ste si ena drugi nekaj dajale in preminjevale. Na to se domača spet na klop spravi, in prot tej obernjena klečí, ki je zraven mene na tléh ostala, ktera me parkrat skerbno pogleda, ali jo vidim, si roké podaste, kakor da bi ji zraven mene klečeča kaj v roko podala. Kako bo druga to zamaknjeni v roke spravila, pazim, in vidim, da se na posteljo z roko oprè, kakor da bi teško klečala in si le kolena malo popraviti hoče. Mislim si: ravno zdaj ji je nekaj na posteljo položila. Poprejni mož z robcam v roki pomaha, deklè se zadêre, znak pade in nekaj v roki ima, kar mi viditi ni bilo dosti mar. Sim še prav mislil, da mož z golo roko zamaknjeni miga, da naj pade, ker tistikrat se je po postelji vertela. Robec je pa tako deržal, da je štiri perste stegnjene vkup imel. Ko migati neha, sim vidil, da ima robec v roki, kteriga zato derží, da ljudjé mislijo, da si muhe brani, kterih je ravno za silo v hiši bilo. In sam sim mislil, da po muhah maha. – Ker tako zvesto pazim, je poprejni mož iz zgol postrežljivosti (pa mislim ne do mene) k meni prišel in prostor pri znožji odkazal, rekoč: „Pojte tù k znožju, bote bolj vidili“. Jaz pa rečem, da že dobro vidim. Zakaj bil je pri znožji meni nasprot, da sim lahko vse vidil, kar je storil. „Le mislim“ – pravi – „da bi tù bolj vidili, pa vam je morebiti vroče“. Čez nekoliko časa je pa ravno ta mož z robcam v roki, kteriga je tako deržal, da je sam kazavec stegnjen imel, na levo uho parkrat po muhah mahnil (zakaj za muhe je bil grozno občutljiv, pa saj je muha res strašno nadležna stvar), in pa prot desni rami potegnil. Jaz neumnež sim pa mislil, da zamaknjeni kaže, da naj si vrat odreže, pa sim se le k sreči zmotil, ker ona si ni vratú odrezala, česar sim trepetaje pričakoval, ampak le nevidne štrike si je za vrat metala in zadergovala ž njimi. Vselej ko se zadergne, z ustmi poserbne, ker jo je bolelo močno. Pravijo, če se bolj muči, več gnad prejme!! Vsi so jo grozno pomilovali, samo jaz sim bil za te bolečine neobčutljiv. Pa saj tudi ni bilo prehudo, saj je lahko jenjala, kadar je hotla. Enkrat je tudi obé dvé pestí vkup stisnila in ležé ž njima mahala, kakor da bi kaj perbijala – se s koleni v trebuh buta, kar se mi je posebno za zamaknjeno grozno nespodobno zdelo. Ko je s pestmí perbijala, se tudi nekterikrat permerši na čêlo buti in nekaj rudečiga se ji po obrazu polije. Jaz neumni, ki nisim verjel, da je kri, ker na oči nisim bil prepričan, sim mislil, da je le voda iz rudečih češminjevih jagodic. Sodil sim, da je mogla gobo v taki vodi namočeno imeti, zakaj ta kri ni bila, kakor nas drugih ljudí. Jaz sim se prav k njenimu obrazu pripognil in sim dobro vidil, da je bilo lahko kožo pod njo poznati, tako je bila ta kri redka! – Ko se nokoliko časa kaže, se zbriše, in spet čist je bil obraz. Da sim tako sodil, mi nihče ne bo zameril, ker sim mislil, da bi kri se mogla ta čas že sterditi, in bi se ne dala tako čisto zbrisati. Potlej se zamaknjena še nekoliko povalja in zdihuje, se na postelji vsede in prot nebesam obraz obernjen ima, z očmí stermí, kakor da bi dalječ v nebo vidila.
Na to se iz zamaknjenja zdrami, ter ljudém pomične, da naj odidejo. Samo nekoliko domačih iz vasi ostane, in neka bolj postarna žena (po obleki se mi je vidila, da je iz Čubra iz Horvaške straní) še v njo sili. Rada bi bila morda zvedila bila, kje je nje rajnki mož ali druzih rajnkih kteri; pa jo ena tistih deklet, ki ste ji pri zamaknjenju pomagale, s hudim obrazam stran pahne. Jaz ženi tiho rečem, da to nič ni, pa mi nevérnežu ni hotla verjeti. Prav nejevoljin sim jim hotel naravnost rêči, da je vse to sleparija, pa bi bil znal kaj skupiti.
Da pa ta prikazin nobena božja reč ni, kaže gotovo vérska pomota, ktero je v zamaknjenju govorila. Nekdo je njeno govorjenje v zamaknjenju zapisoval, kar sim sam na svoje ušesa slišal, in tako le mi je bral: „Ena duša umira – je že umerla – zdaj je per sodbi, pa Kristus jo hoče zavreči – molimo, da je ne zaverže“. Na prošnjo zamaknjene in druzih pričijočih, (ktere je morda tudi tistikrat z grešniki zmerjala, kakor ta čas, ko sim jaz gori bil) se je vender Kristus usmili in jo le v vice obsodi!! Zdaj bo – rêče – do sodniga dne v vicah, tako da se ne bo mogla ganiti“.
Dragi bravci! ki se še katoljške vére zvesto deržite, pomnite si besed sv. Pavla na Galačane 1, 8. 9., rekočiga: „Ali desiravno bi mi, ali en angelj iz nebes, vam kaj oznanovali zunaj tega, kar smo vam oznanili naj bo preklet“. Glejte, kaj se to deklè krivoverskiga govoriti prederzne. Kristus ji je kakor človek, ki se tebi nič meni nič da pregovoriti, da grešnika v smertnim grehu umerliga in že zaverženiga, na prošnjo taciga nevredniga dekleta le v vice obsodi!! Kaj bo nek Tridentiski zbor, ki toliko želí, da bi se napake odpravile, ktere se pri častenju svetnikovih podob primerijo, na to rekel, da se pripustí, da neumno ljudstvo hodi dozdevno hostio molit in s tem malikovat! –
Na to pa, kar sim tukaj pisal, in na več drugih rečí, kterih pa, da bi „ Novícam“ prenadležin ne bil, še opomnil nisim, sim vselej pripravljen odgovor dati1.
J. H.
1) Ker nam ta popis iz verjetnih rok druzíga častitiga duhovniga gospoda nove dokaze prinese, da je pri tem dekletu bolezin z nevarno goljufijo združena, ga radi natisnemo ljudstvu v poduk, ter se terdno nadjamo, da višji oblasti, zvedivši to malikovanje, mu bojo brez odlašanja konec storili. Iz govora tega dekleta ob času tako imenovaniga zamaknjenja se očividno samopridni namen te komedije kaže. Vred.