Še nekaj zastran imena Slovan ali Slavjan

Še nekaj zastran imena „Slovan“ ali „Slavjan“ Vikencij Paulavič Ravinski

Podpisano z Ravinski.

Spisano:	Kmetijske in rokodelske novice, let. 7, št. 45 (7.11.1849)
Viri:	[1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kér so se nekteri gosp. jezikoslovci v pravdi: ali ima imé „Slovan“ ali „Slavjan“ veljati, tudi na „starožitnosti“ gosp. Šafarika opirali, ne bo napčno opomniti: kar v ti reči slavni J. Kollár (v knjigi „Sláwa Bohyně a půwod gmena Slawůw“ i. t. d.) svojimu prijatlu Šafariku ravno v odgovor na „starožitnosti“ piše, si prizadevaje dokazati, de je korenína iména našiga naroda boginja „Slava“, ktero so naši očaki še v svoji pervi domačíi ‒ v Azii ‒ za boginjo ognja ali svitlobe častili, in po njenim možu Agni (oginj) jo tudi Agnaji (to je: ognjenka) imenovali.

Misli in dokazi gosp. Kollárja pa v kratkim to le obsežejo:

V starim svétu se je en narod od druziga skoraj le po svojih bogovih, ali po njih častenju razločil. Narod in bogoznanje (véra) sta se v tistih davnih časih sploh takó popolnama zedinila in scelila, de se je obema vkup le eno samo imé dajalo. Takó so Brami, Bramani, Birmani po bogu Brahma: Budhisti po bogu Budha; Atenčanje po boginji Atene, i. t. d. ime dobili.

Kér je slavjanski narod v Azii, in tudi v Evropi od vsih straní take narode za sosede imel, ki so se po bogovih imenovali, nemore razumu in zgodovini nič bolj priležniga in primerjeniga biti, kakor de pri enakih okolišinah, vzrokih in šegah tudi na enakost začetja iména slavjanskiga naroda mislimo, de tedaj za resnico terdimo, de ‒ kakor Bramani od častenja boga Brahma, Tevtonci (Nemci) od boga Tevta, Skandinavci od boga Skanda, ‒ so tudi Slavjani od častenja boginje Slave svoje imé dobili.

Slava pa je (kakor gosp. Kollár na drobno razloží) po besedi in pomenu ravno Svaha ali Svava, namreč nekdanja staroindiška boginja luči ali ognja, in pomeni po svoji koreníni tudi jasnost, svitlobo, bleskoto, ‒ v daljim razumu pa še čast, mogočnost, veličanstvo, ‒ kar se je še dosihmal v naših besedah: slava, slavni i. t. d. ohranilo.

Po tem takim imé „SIavjani“ pomeni po svojim izvirku pràv za pràv: častitelje luči ali ognja (Licht- und Feuerverehrer); ‒ kar sicer dan današnji, odkar je slavjanskimu narodu luč s. evangelja zasvetila, več ne veljá, pa vender toliko dokaže, de sinovi Slave že od nekdaj niso temôte čislali.

Ravinski.