Še nekaj o Prešernu pod Gorjanci

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Še nekaj o Prešernu pod Gorjanci
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, Še nekaj o Prešernu pod Gorjanci, Ljudska pravica, 10. decembra 1950, št. 294, str. 4.
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Članek V. Pirnata »Prešeren pod Gorjanci« bi bilo treba dopolniti še z nekaterimi podatki, ki bi utegnili zanimati ne samo slovstvene zgodovinarje, marveč tudi širšo javnost.

Zelo verjetno je, da je France Prešeren za časa svojega bivanja na Prežeku, kamor ga je povabil prijatelj Smole, obiskal tudi svojega dunajskega sošolca Antona Trenza, ki je živel takrat že duševno bolan pri svojem bratu, graščaku Ferdinandu Trenzu na Draškovcu pri Šent Jerneju. V Trenčevi družini je bila namreč ohranjena listina, neka kupna pogodba, ki jo je svojčas izročil Oton Župančič na vpogled pokojnemu prešernoslovcu dr. A. Žigonu. Po Žigonovem zatrdilu ni bil na tej listini podpisan Prešeren samo kot priča, temveč je vso pogodbo spisal pesnik sam. Strastni zbiratelj prešernian pozneje ni vrnil tega dokumenta Župančiču in se bo mogoče kdaj našel v Žigonovi zapuščini, če ni prešel v tuje roke. O vsej tej zadevi je bil natančno poučen tudi pokojni dr. Fr. Kidrič.

Da sta si bila Prešeren in Trenz dobra znanca in morda sošolca še v gimnaziji v Ljubljani, gotovo pa na univerzi na Dunaju, priča Prešernovo pismo Čelakovskemu, kateremu je, kot znano, pisal, da mu je neki Anton Trenz, kateremu je zaupal svoje pesniške prvence, prvi svetoval, naj jih pokaže formulariusu Kopitarju.[1]

Anton Trenz, ki je zblaznel še kot razmeroma mlad sodnik, je živel do svoje visoke starosti pri svojem bratu Ferdinandu Trenzu na posestvu Draškovcu, oddaljenem kaki dve uri od Prežeka. Zato je verjetno, da ga je Prešeren obiskal ob času, ko se je mudil pri Smoletu, in tudi takrat spisal omenjeno pogodbo.

Kakor mi jo pravila pokojna mati, je stric Anton v svoji duševni zmedenosti mnogo govoril o Prešernu kot o velikem, genialnem človeku. Sam pa je po cele dneve pisaril razne »dekrete«, »protokole« itd. To je bila njegova strast. Ko je stara mati za kratko dobo prodala Draškovec graščaku Staretu, so zvozili iz Antonove sobe cele kupe njegovih nečitljivih papirjev, s katerimi so zasuli močvirnate travnike. Nekaj teh »deklaracij« je ostalo ohranjenih in se nahajajo zdaj v univerzitetni knjižnici, kakor tudi fotografski posnetek tega Prešernovega sošolca.

O dobrem in čudaškem Antonu so vedeli pripovedovati stari očanci iz okoliških vasi veliko prigodbic. Pravili so, kako si je med jedjo skrivaj natlačil v hlačne žepe cmoke iz juhe, jih pomešal s šivankami, bonboni in tobakom ter delil med reveže in otroke sosednih vasi.

Verjetno je torej, da si je Prešeren ob svojem bivanju na Dolenjskem hotel ogledati tudi tega svojega nesrečnega sošolca in prijatelja, s katerim je bila kolikor toliko zvezana usoda njegovih prvih pesniških poskusov.

Če bi se torej našla omenjena pogodba, bi pač ne bilo težko točno dognati, kdaj se je mudil France Prešeren pri Smoletu na Prežeku. Malo verjetno se mi zdi namreč, da bi se bil Prešeren še posebej odpravil k takrat že duševno bolnemu sošolcu.


Opombe urednice[uredi]

  1. V pismu Matiji Čopu je Prešeren napisal: Poslušaj to: Kot jurist 4. letnika sem pokazal zvezek Carminum carn. svojim prijateljem od katerih me je neki Trenc, ki je zdaj blazen, pregovoril, naj jih dam brati formul [formularius = Kopitar]. […] Form. mi je dal dober nasvet, naj jih nekaj let pustim ležati in vzamem potem pilo v roke. (France Prešeren, Zbrano delo, II. knjiga, pismo Matiji Čopu, 13. 2. [1832], str. 174, 330). Pismo s tako vsebino Čelakovskemu ni znano.