Še ena beseda k sostavkam k vpeljanju slovenšine v pisarnice

Še ena beséda k sostavkam k vpeljanju slovenšine v pisarnice Peter Hitzinger

Podpisano kot P. Hicinger.

Spisano:	Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 31 (2.8.1848)
Viri:	[1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ako hočemo sčasama slovenski jezik v pisarnice vpeljati, kakó pa bo potém z Nemci, Italijani in Furlani, ki v sredi slovenskih mejnikov ostanejo? Nektere jezera jih je vender, in opirali se bodo na velike množice svojih rojakov. Ali se bo tem po vsi Sloveníi slovensko pisalo, ali se jim bodo po njih željah nemške ali italijanske pisma dajale? Ne bilo bi tega prašanja treba; pa iz ust tistih, ki s polnim glasam od Slovenije govoré, ni tega razuméti; drugi tudi še niso tega razločno povédali; treba je pa, de vedó ljudstva, koliko si med seboj zaupati. Veliko prepira je od tod, ker vsak za svojo rodovino vpije, in nič ne razloči, koliko misli sosedu veljave dati. Ko bi rodovi ne bili zlasti na mejah zlo namešani, bi se lahko ločitev storila, in bi se reklo: „tvoj jezik veljá uno stran, moj to stran meje.“ Zdaj pa je drugači; naj bi Slovenii stavili meje, kakor bi hotli, nekaj Nemcov tukej, nekaj Italijanov tamkej bomo zajéli; in ti se bodo za svoje vlekli, zlasti kér so do zdaj že nemšino in italijanšino imeli. Ne govoriti le po verhu, treba je dan današnji veliko razločiti; prošnja za Slovenijo in slovenski jezik bi bila veliko manj zoperstave našla, ko bi bila s takimi razločki pisana, kakoršne sila zdaj na dan spravi. Pomniti je: Qui bene distinguit, bene docet.

Še ena. Ko se vlečemo za Slovenijo, kako dalječ ima seči? kje so mejniki slovenske besede po Koroškim in Štajarskim, po Goriškim? Kterim je mogoče, naj dajo posebne štatistiške znaníla na dan; ne samo sploh? „toliko tavžent nas je!“ temuč ktere mesta, vasí so še slovenske blizo Nemcov in Vlahov, ktera voda, kteri hrib i. t. d. je mejnik; ali ktere fare so slovenske, ktere ne? Kindermanove karte ‒ in Šafarikov „Narodopis slovanski“ znajo morebiti veliko tega pokazati; pa med ljudí jih je treba dati. Potem se bo vedilo, za koga in kam vleči. Ne toliko prazniga tolčenja z besedami ‒ delati, delati ‒ in pisati, kar kaj veljá! Štatistiške znaníla bodo ravno potrebovali naši Dunajski poslanci,¹ ako hočejo za Slovenijo govoriti.

P. Hicinger.

1) Prepričani smo, de učeni poslanci, ki iz slovenskih deželá v Dunajskim zboru sedé, se bojo v ti reči, ktero je tudi gosp. Šafarik v imenovanim narodopisu stran 68, 69 in70 popisal, na tanjko pomenili. Vredništvo.