Šaloigra

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Šaloigra
Avtorica se je podpisala z imenom Punčka.
Izdano: Slovenski narod, 23. december 1909, letnik 42
Viri: 294
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pusti jesenski dnevi so bili, gosta megla je ležala nad mestom, že več dni se ni prikazalo solnce ...

Čitali smo poročila o bratih na meji naše domovine. Vest nas je zapekla in zavedali smo se svojih narodnih dolžnosti. Sklenili smo prirediti veselico in čisti dobiček poslati zatiranim bratom.

Ali nam je bilo pa mogoče samo dolgčas?! Kdo ve! Namen smo imeli dober, kdo vpraša, iz katerih motivov je izšel!

Sestavil se je veselični odsek in določil program, ki nam ni delal posebnih skrbi – petje in šaloigra – kakor navadno pri naših rodoljubnih veselicah! Neki mladi literat iz naše družbe se je sicer oglasil in predlagal, da naj bi igrali moderno enodejanko. Začudeno so ga pogledali naši očetje, češ, kaj vendar misli, ali ne ve, da hoče občinstvo zabave, kadar pride na veselico, ne pa, da bi bilo mogoče še prisiljeno premišljevati o kakšnih duševnih problemih. Tako je!

Zbrala se je vesela igrica in gle­dališke vaje so se pričele.

Meni so dali vlogo mladega zaljubljenega dekleta. Nisem je bila bog ve kako vesela, ker mi ni, da bi slavnemu občinstvu v zabavo hlinila zaljubljenost napram meni, popolnoma tujemu človeku. Sčasom je pa stvar sama postala zanimivejša in ni mi bilo žal, da sem prevzela to vlogo. Moj ljubimec, mlad lep fant, me je pričel zanimati. Opazovala sem ga, hotela dobiti pogled v njegovo duhovno življenje, pazila sem na njegove besede, poslušala pa tudi opazke njegovih tovarišev. Niso ga ljubili. »Prevzeten je, svoja pota hodi,« so mi rekli. Neko mlado fante me je še svarilo pred njim: »Tega človeka se je treba bati, tako je divji; kadar se razljuti, ne pozna nobenih obzirnosti.« »Dobro,« sem si mislila, »bomo videli!«

Jaz ljubim vihar, ki zruje stoletna drevesa iz zemlje, podere vse, kar mu je na poti!

Dan za dnevom smo imeli vaje. Vsi igralci in igralke so se trudili svojo nalogo kolikor mogoče dobro rešiti, samo on, Hrast, je bil malomaren, brezbrižen. Zamišljen je stal proč od tovarišev, bledo je bilo njegovo lice in nikdar se ni smejal z nami. Lahka senca je ležala na njegovem belem, gladkem, skoraj bi rekla ženskem čelu.

Kadar je prišla na naju vrsta, da igrava svojo vlogo, je pristopil k nam, a zdelo se mi je, da se je siloma odtrgal od svojih misli, ki so blodile bog ve kod. Govoril je besede, katere se je naučil na pamet, a vglobil se ni v svojo zgodbo. Umevno, da tudi jaz nisem igrala vloge zaljubljenega dekleta posebno navdušeno.

Nevoljna sem postajala. Ni se mi dopadla ta malomarnost mladega človeka. Včasih me je prijelo, da bi ga zgrabila in ga stresla, hotela sem ga poznati. Žaliti sem ga hotela, samo, da bi ga zbudila iz brezbrižnosti. A včasih se je zabliskala v njegovem očesu iskra in zbala sem se ga.

Nekega večera me je po vaji spremljal domov. Dolgo sva šla molče drug poleg drugega. Pozno je že bilo. Nočna tišina okoli naju mu je menda razvezala jezik in pričel mi je pripovedovati o sebi in svojem življenju. Prav nič ni izgubljal časa, mnogo se je učil in delal.

Tudi o ljubezni sva govorila. »Oh, punčke, te lepe božje stvarice,« je vzkliknil, »koliko sem jih že rad imel!« Frčal je metuljček od cvetke do cvetke! Uvidela sem, da tiste svete ljubezni, ki samo enkrat posije v naše življenje, ki nas popolnoma pretvori, ni še poznal. Doslej je smatral žensko kot igračko, ki je možu za kratek čas, kadar pride truden od dela domov. Ni mu še prišla nasproti ženska, ki bi mu bila tudi prijatelj in zvest tovariš v boju življenja!

Prerešetavala sva to in ono. Govorila sva o dijaškem življenju. Pretresavala sva tudi pojem o časti. Obsojala sva oba domišljavo rahločutnost naših mladih fantov, ki v vsaki besedi najdejo morebiten namen razžaljenja, in ki jim pripomore do par brazgotin po mladem licu. »A ubil bi človeka, ki bi žalil čast moje žene,« je z ognjem v očeh vzkliknil. Toliko svete jeze je bilo v njegovem licu, da sem se nehote spomnila besed onega fanta, ki mi je rekel, da se je Hrasta treba bati.

Lep večer je bil to zame. Pogledala sem v dušo mlademu človeku, ki ga je narava obdarovala z velikim duševnim bogastvom. Lepo blago dušo je imel, daj bog, da mu je življenje ne ubije!

Nisva dobro igrala svoje zaljubljene vloge na dan veselice. Kako bi? Preresna sva oba in ni nama za šale. Storila sva pa vendar svojo narodno dolžnost, občinstvo je bilo zadovoljno, bog zna, če bi imelo toliko smeha, da ne bi bila midva tako nerodna zaljubljenca ...