Šaljivec
| Šaljivec Miško Kranjec |
| |||||||||||
Poleg v vseh malenkosti, ki se ukvarjaš z njimi na deželi, te včasih vznemiri srečanje z ljudmi; srečanje s tistimi vsakdanjimi ljudmi, ki bi jih ob malo drugačnem pogledu za vedno pozabil. Potem se te dotaknejo z eno stranjo svojega življenja. In zdi se ti, da se je obudila v tebi neka nepoznana, a svojevrstna misel. Toda, oni gredo dalje. Komaj se ozreš, se ti izmaknejo v vsakdanjost. In vendar imaš v sebi občutje, da si naposled le srečal človeka.
Letos na god svetega Ivana so me neki daljni, a ugledni sorodniki iz sosednje vasi povabili k sebi. Sveti Ivan je pri nas v velikih časteh; kajti takrat se prične poletje. Zato vsak Ivan skuša čim lepše počastiti tega svojega patrona. Zlasti bi bilo čudno, če ne bi praznovali taki kot so bili Nemešnjakovi. To je eden tistih starih rodov, ki so bili v vasi do zadnjega nekaj več kot drugi. Bili so tudi čuvaji kapelice v vasi. Ob priliki vsakoletnega proščenja so napravili velik, bogat obed in povabili župnika, kakega drugega duhovnika in organista. Ti trije so prišli in ostali do večernic pri mizi. Vsa vas je govorila samo o tem. Predvsem ženske, ki so se prekljale o tem, kaj so skuhali in kaj bi morali. Seveda, nekoč je bilo še drugače. Nekoč je bil to najmočnejši dom v vasi; največ zemlje so imeli. Zdaj pa so doraščali drugi grunti. A eno so še vendar ohranili, česar drugi niso mogli: Še vedno so enkrat na leto ustavili pri sebi župnika. Zato pa se nisem prav nič čudil, da so povabili za tisti večer vso gospodo dveh vasi, svoje in naše. Celo župnika so povabili in kot je izjavil gospodar, »bi prišli, da niso nekam bolehni.«
Naš organist me je že pred večerom vprašal, če pridem. V resnici mi ni bilo mnogo do tega, da grem. Zato sem nekaj zmigal.
»Pridite,« mi je dejal. »Izvrstno vam bo. Še lani se spominjam, kako je bilo. In slišali boste pripovedovati Zdenkovega Jožka.«
To mi je izdal kot neko posebnost tega večera. Mene pa tudi to ni moglo tako navdušiti. Poznal sem Zdenkovega kot druge kmete.
»Inteligenten človek,« je dejal organist. Med tem mi je pa učitelj iz sosednje vasi izjavil o njem:
»Še v blaznico pride. Saj se mu še skoro docela meša. – A za ženo ima izvanredno krasotico. Krasotico, vam pravim. Samo v Rusiji sem nekoč za časa vojne videl tako žensko.«
Potem pa mi je nekaj pripovedoval o njej. Sicer pa mi je bilo znano, da učitelj gleda za njo in ona tudi za njim. Našli so ju že skupaj v bližnjem mestu v gostilni. In v Čakovec sta hodila, na god svete Porcijunkule, odkar predvsem izvira to odkritje o »medsebojnem odnosu« kot je to označil učitelj sam.
Večer je bil kakor so pač taki večeri v uglednih kmečkih hišah. A ženske – štiri so bile pri hiši – so znale napraviti izvrstno večerjo. Saj so že kuhale za gospoda župnika. Toda življenje se ni moglo razvneti. Gospodar je sedel od sile dostojanstveno na enem koncu mize, kadil cigaro in vpraševal mene o svetu. V ta razgovor se je vmešal učitelj, ki sem ga že prej omenil, in govoril o potrebi nove politične orijentacije. Ljudem je treba v glavo vbiti prepričanje. Demagoge odstraniti. Omenil sem, da so naše ljudi že navadili denuncijanstva, da je vsak teden kdo v Lendavi, kjer hoče kaj doseči zase.
Drugi so se zopet menili o vsakdanjostih. Tri učiteljice so sedele ob steni spredaj, poleg organist z ženo, na oni strani učiteljic še mladi učitelj, ki je hotel igrati velikega mestnega polizanca in dvoril damam, z neobičajno vztrajnostjo. Mislim, da jim je zelo imponiral. Docela na oni strani pa je sedel učitelj iz sosednje vasi, ki je bil miren in kolikor sem pozneje zvedel, zelo značajen človek. Ena učiteljic ji bila nekam nemirna. Sicer pa lahko, ko tu ni bilo njenega fanta, nekega krojača. – A glavno besedo je imel takrat še vedno gospodar. – Še vedno je kadil cigaro in bil sila dostojanstven. Naši preprosti kmetje niso taki, kadar pridejo med gospodo; ali pa so boječi in ves čas ne izpregovore besede, ali pa so živahni in se nekako dvignejo do gospode in se po prijateljsko z njimi pomenijo. Seve, drugega dne so spet kmetje. – Gospodar pa mi je nekoč drugekrati omenil:
»To ni taka gospoda kot je bila včasih. Učitelji – no ja, nekateri že; župniki nimajo tistega na sebi kot prejšnji. A učiteljice se vozijo na kolesih.«
A zdelo se mi je, da se življenje ne more na noben način razgibati. Tudi drugi so menda to občutili, zakaj organist je vzdihnil:
»Dolgo ga ni.«
»Koga?«
»Zdenkovega.«
»Oh vendar pozno prihaja,« je menil gospodar.
»Žena ga ne pusti,« je menila hči. »Da ne bi za kakšno gospodično gledal.«
Toda, ko je nekoliko pozneje nekdo domačih zinil: Zdenkov prihaja, me je organist dregnil pod mizo in mi pošepnil.
»Prihaja.« Nato se je še bolj sklonil k meni in mi pomežiknil z levim očesom na učitelja: »Boste videli, kako si bosta kmalu v laseh. Pa je duhovit.« Nato je primaknil stol in dejal: »Tu bo sedel, poleg mene.«
Že zunaj v prikletu, kjer je oni menda naletel na gospodinjo, se je smejal široko in veselo. Govoril je glasno, dokaj živahno, dasi s tisto počasnostjo kot govorijo običajno naši kmetje. – Organist se je ozrl z nekim zanosom po omizju kot bi hotel povedati: Zdaj pa bo!
Zdi se mi, da so bili vsi nekoliko presenečeni, ko so se vrata odprla in je pred njim stopila visoka kmečka ženska, vsekakor njegova žena. Pozneje so mi povedali, da ni bila vsa leta, kar je poročena, pri teh sorodnikih razen enkrat, ko se je hudo sprla z ženskami; da je zelo zamerljiva, so rekli in visoka. Najraje pa bi bila gospa. – Pravili so tudi o njej, da je lepa ženska; da je imela pred leti – ko še ni bila poročena z Zdenkom – ljubavno razmerje in se je celo mislila poročiti v mestece. Nisem se čudil, ko sem jo zdaj videl. Bila je visoka ženska, skoraj nekoliko sloka, kar je redko pri naših ženskah, ki postajajo v njenih letih debele in se starajo. Njen obraz je bil umerjen, celo resen. Sicer ni kazala mladosti – saj ji je bilo že osem in trideset let – vendar pa je bilo na njej nekaj, kar razodeva močno duševno življenje. Oblečena je bila po kmečko, vendar nenavadno okusno. Prisedla je z eleganco kot jo navadno ne opaziš pri drugih kmeticah, poklonila se slehernemu izmed nas z rahlim nasmehom in se začela razgovarjati s poročeno učiteljico. Vse ženske z domačimi vred so ostro pazile, kako se bo vedla napram učiteljici. Ona pa je bila mirna kot bi se vsega dobro zavedala, samo neko tiho zadovoljstvo ji je sijalo z obraza, menda nad tem, da nas je tako presenetila s svojim prihodom.
Vse drugače je prišel v sobo njen mož, Zdenkov. Obstal je za trenutek na nizkem pragu pri odprtih vratih, snel klobuk z glave, njegove oči so počivale na omizju in obraz se mu je razvlekel v širok prijeten smeh.
Prihajal je na svoj poseben način kot prihaja med svoje vsakdanje prijatelje. To ni bila samozavest, ki jo je imel gospodar za mizo, in ki je onega nekam zviška gledal; to je bila veselost, s katero je hotel povedati: danes smo prijatelji, a jutri boste vi gospoda, jaz pa kmet. Voščil je vsem dober večer, gospodarju posebej za god – tisti stari nagovor, ki se vleče vsa leta naprej nespremenjen. Nato pa je stopil k učitelju, česar mogoče ni nihče pričakoval, mu stisnil roko in dejal:
»Na, gospod Müller, dolgo se že nisva videla.«
»Dolgo? – Komaj teden dni –«
»To je vendar dolgo. V četrtek smo vas pričakovali.«
Potem je stisnil tudi nam drugim roko in z vsakim spregovoril po dva stavka in naposled sedel med mlado učiteljico in organista, tako da je bil meni nasproti.
»No, gospodična,« je rekel sosedi. »Nekam slabo ste razpoloženi. Kadar pa jaz kam grem, vzamem s seboj samo dobro voljo. Vse drugo pustim doma.«
»Vsi ne moremo biti dobre volje,« se je opravičila. Zganil je spodnjo ustnico kot bi se hotel zasmejati. Pa se je samo sklonil k njej in ji nekaj pošepnil na uho. Ona je pobesila glavo in zardela. Nato je začel nenadoma pripovedovati o neki drugi učiteljici, ki se misli poročiti s kmečkim fantom, o čemer so pri nas veliko govorili.
»Saj nič ne rečem, da vzame kmečkega fanta,« se je skušal opravičiti. »Kajpak, vsakdo ima svojo pravico in svobodo. Zakaj ne bi mogel učitelj ljubiti kmečkega dekla?« Videl sem, kako so njegove oči splavale do učitelja Müllerja. »Vendar – saj vidite, za naš narod to ni. Zgledujete se. Saj ne rečem, da mi kmetje ne grešimo – tudi mi gledamo včasih mimo tistega kot bi morali – a to je razumljivo. Naš narod tako misli: Gospod naj vzame gospo, mi kmetje pa ostanemo kot je bilo vedno. – Kaj bi pa rekli ljudje, če bi jaz lazil za kakšno učiteljico. – Pa sem imel priliko, da bi lahko eno poročil. Vi seveda se temu smejete.«
Organist me je dregnil pod mizo: češ, zdaj poslušajte. Oni je prenehal pripovedovati in si nažigal cigareto. Smeh na obrazu se mu je nekoliko polegel. Ta obraz je bil čudovito pravilen in ženskam je moral ugajati. Oči so mu bile sinje, jasne, skoraj kot pri otrokih. Niti tedaj se niso veliko izpremenile, ko je žena malomarno zamahnila z roko in rekla:
»Še oddahnil se ni, pa bo že pripovedoval.«
Obrnila se je proti učitelju kot bi iskala pri njem odobravanja. Mož pa se je samo zasmejal in pokazal dve vrsti belih zdravih zob kot jih imajo komaj ženske.
»Bog pomagaj,« je dejal. »Saj nismo prišli na pogrebščino. – Misliš, da ne smem pripovedovati, ker so tu samo gospoda. Tudi kmetje imamo svojo modrost. – Vidiš, naposled je res, da bi skoraj poročil gospodično. Znabiti ni bila kakšna visoka gospodična, a kratko krilo je imela, klobuk in čudovito nežne roke. To je bilo vse med vojno, ker drugekrati ni bilo mogoče kaj takega. – No, jaz sem ležal v bolnici zaradi strela v levo roko. – Takrat, gospoda, sem se spoznal z njo. Povedla me je s seboj na dom. Sedela sva na divanu, a jaz sem ji položil glavo v naročje in ji poljubljal prstke na roki. Tako sva si pripovedovala:
»Rada te imam.«
»A zakaj me imaš rada?«
»Zato, ker si tako fest vojak.«
»A kadar mine vojska?«
»S seboj me povedeš na svoj dom. Saj si dejal, da si bogat.«
»Bogat? – Skoraj grof. – Ves svet je moj, kakordaleč sega nebo.«
»Koliko živine imate?«
»Trije pastirji jo pasejo na prostranem pašniku.«
»Vedno se mi zdi, da sem že tam gospodinja. Iskrega konjiča imam in jašem. Giiii –.«
»Giii, gii, prek ravnine, kakor veter.«
Tako sva se domenila, da jo povedem s seboj. Seveda, oba sva mislila enako. – Naslednjega dne sem se poslovil. Odpravljali smo se nazaj na fronto. Vendar me je gnalo še enkrat k njej in res sem šel. V njenem naročju je ležal drug vojak, prav tako z obvezano roko.
»Ali jašeta po poljani?« sem vprašal. Planila je pokoncu. Šel sem, ker mi je čas potekel, a oni je še ostal, ker je imel obvezano roko. Ampak, lepa ženska je bila.«
Potem se je smejal in pil vino.
Organist se je obrnil k meni in dejal:
»Zdaj pride ona zgodba«, nato Zdenkovemu: »No, Zdenkov, kako pa je bilo tedaj, ko ste se ženili.«
Zdenkov je držal kozarec v roki, kot bi se skušal domisliti.
»Ko sem se drugič ženil? – To morate mojo ženo prositi za dovoljenje.«
»Ne ne! Ko ste se prvokrat.«
»Prvokjrat? – No, tisto pač lahko povem, ker prva žena več ne živi. – To je bilo kajpak zanimivo. Gospoda, takrat sem bil mlad, sedem in dvajset let mi je bilo. Štirinajstega leta sem odšel z doma in osemnajstega sem se vrnil. Doma seveda ni bilo vojske in so zato takoj mislili na to, da bi me oženili. Meni pa se ni zdelo. Človek bi rad malo živel, ne pa da takoj vzameš prvo žensko, ki jo srečaš. In doma je bilo toliko mladih žensk, vrnilo pa se nas je malo mladih. – In tako sem dve leti zavlekel. Lepo je igrati se s takimi stvaricami. In ena te ima rajši kot druga. A kako otročja je ženska – poslušajte, da vam povem:
»A kakšna je vojska?« vprašuje ena.
»Sijajna stvar.«
»Samo topovi in puške preveč pokajo.«
»Tako, tako. Srednja reč. Ušesa si moraš zamašiti.«
»Jaz bi umrla od samega strahu. – A tudi nevarno mora biti.«
»Nevarno? – Tako, srednja reč. Ležiš v jarku in poslušaš, kako krogle žvižgajo preko tvoje glave.«
»Pa če je dež in so jarki polni vode?«
»Tedaj se pomaknemo s sovražniki vred na suho in sklenemo premirje.«
»Potemtakem na vojski ni tako hudo kot so govorili.«
»Celo lepo. – Vse lahko počneš, kar se ti zahoče. Samo streljati moraš vedno.«
Tako je z ženskami. A kaj naj jim bi pravil, kako je prav za prav v vojski. Take ženske so nekaj, kar krasi domove. – No, naposled so mi pa naši le dopovedali, da se je treba oženiti. Dobro, pa se oženimo. Izbral si nisem nič določnega. Kadar se človek ženi, je le vredno premisliti. Ženska se šele po poroki razvije in se poslej do smrti ne spremeni. A starši ti povedo, da so ti že tudi nevesto izbrali.
»Tako?« se malo začudiš, kajti, ko ti povedo njeno ime, ti je docela tuje, zlasti če je iz druge vasi. Naši pa so našli moji sestri moža in ta ženin je imel sestro, ki naj bi jo poročil jaz. To se pravi ženiti se na menbo. To je najenostavneje in ni treba hudo barantati za doto. Saj veste, da pri nas kmetih poroka ni kot pri gospodi. A tudi za gospodo sem slišal, da gleda predvsem na denar.
»Saj ti jo pojdeš sam ogledat,« me tolažijo. Tisto pač. Pogledat pa lahko grem. Koliko deklet sem že videl v življenju. Saj ni treba, da se takoj zakvakam za njo. Naprosili so mi starešino, starega Brežnega, ker kot veste, je pri nas takšen običaj, da se starešina pogaja.
In tako greva s starešino. V tujo vas je treba iti, noč pa je temna. Varno tedaj ni bilo tako kot zdaj. Doraščali so sedemnajstletni, ki so parili na dekleta. – Pa je bilo vse dobro. Vso pot sem mislil to pa ono. Zlasti, kakšna je. Hvalili so mi jo, da je poštena in da bo dobra gospodinja. – Če človek tako hodi za dekletom kot sem prej, se ni treba delati zastran njih nikoli posebnih skrbi. A zdaj je bilo treba premisliti, zlasti kakšna bo pozneje, kako je živela med vojno. Ali bo imela rada otroke, ali bo delala rada in čisto kuhala. Če naposled ni tako lepa, to ni tako velika stvar. Lepe ženske so za pogled in za igračkanje, pametne za razgovor, a pridne in poštene za življenje.
Med tem razmišljanjem nenadoma obstojiva pred kmečko leseno hišo. Nizka hiša je to, a s prvim pogledom lahko takoj presodiš, da bogata. Okna so razsvetljena, a zagrnjena, da ne vidiš v sobo. Slišati ni bilo nikogar, da bi se pogovarjal.
Zunaj malo postojiš. Nerodno ti je kot bi šel po dolgih letih spet k spovedi. Starešina se odhrka in se obrne:
»Kaj si hotel reči?« Tudi njemu je neprijetno in pod suknjič stiska pol hleba rženega kruha.
»Kako? – Nič nisem mislil reči.«
»Tako –.«
In že zunaj se odkrije in si pogladi glavo. Potem odpre duri na prikletu. V obraz nam buši toplo in prijetno zadiši iz kuhinje. Cvrejo. Kuhinja je razsvetljena, na ognjišču plapola ogenj. Za durmi se je nekaj zganilo. Ona se je skrila. Človek bi stopil tja in jo objel vso zardelo, a se ne spodobi; resen moraš biti. Starešina zdaj pokljuka na hišne duri in stopi naprej, jaz pa za njim. Bolj v ozadju se se ustaviva s klobukom v roki.
»Hvaljen bodi Jezus Kristus,« pozdravi starešina. »Daj vam Bog dober večer vsem, ki ste pri tej hiši.«
To je potreben pozdrav, ko prideš prvikrat v tujo hišo po takih opravkih. Nato pa se nadaljuje z neko zgodbo iz stare zaveze o Tobiju, kako se je ta oženil.
»Midva sva poslana s tem mladeničem, da bi izbrala bogaboječo nevesto.«
Vraga, jaz ne znam na pamet. – Med tem jaz gledam po sobi. Nikjer ni nikogar razen stare babe, sedeče v kotu, ki je gluha kot noč, kakor sem izvedel pozneje. Na mizi so ležali hlebi kruha, katere pa je maček pridno objedel; najbrže so čakali naju. A nobeden izmed naju ni stopil, da bi žival pregnal. Proti koncu nagovora so se za nama duri odprle in ženski glas je zatarnal: »Jezus, Jezus,« – najbrže zastran mačka. Tudi zunaj je završalo. Presenetila sva jih s tem, da nisva našla nikogar v sobi. Stara so skoro jokali in niso mogli prenehati opravičevati se.
Segali smo si v roke in posadili so naju za mizo, dočim so obglodani kolači romali z velikim sramom v kuhinjo. A jaz sem se delal kot ne bi videl vsega tega. Sedel sem resno in nekajkrat dostojno nagnil steklenico z žganjico. Zato se je govor sukal najprej o letošnji žganjici. Ko pa je prišlo vino na mizo, smo tudi mi prešli z razgovorom na vino. Gospodar, suh in majhen možiček, si je pustil brke in se vedno smehljal, kar se mi je neumno zdelo in me je spravljalo v dobro voljo. Gospodinja pa, visoka snažna ženska, je še vedno tarnala zastran obglodanih ostankov, dokler ni zagrabila mačka baš v trenotku, ko je ta hotel skočiti na peč, pa ga je maščevalno zagnala v priklet.
Meni je bil dolg čas med razgovorom starešine in gospodarja. Spominjala sta se časov, ko sta bila skupaj zaprta v Lendavi zaradi prenašanja tobaka – in že malo pijana, sta se na vso moč krohotala. A jaz sem kajpak neprestano pričakoval, kdaj se pojavi moja izvoIjenka. Naposled bi bil vsakdo nekoliko radoveden. A nikogar ni bilo. –
Oni so se pričeli dogovarjati in pogajati. Koliko zemlje – dasi smo že prej natančno vedeli –- celo, če ne bo otrok pri hiši. Tudi to je važno. Naposled je gospodinja stopila do duri in zaklicala v kuhinjo:
»Trezaaa!«
V sobo je stopila visoka, mlada ženska nekako istih let kot jaz. Prinesla je neko cvrtje na krožniku in postavila na mizo. Šla je s ponosnim korakom proti mizi in se komaj mimogrede ozrla po meni. Jaz jo spremljam z očmi od vrat do mize in si mislim:
»Prokleta baba! Lepa si; kot srna hodiš. Ugajaš mi, čeprav si malo ponosna. Pa te bom že pokoril. – Čakaj, ko prideš v moje roke.«
Pozabil sem na vse drugo. Stoji ona tako, ne da bi mi dala roko, ali pa me vsaj pogledala. Tudi zardela ni.
»Ti si že imela moškega pri sebi,« mi je nenadoma postalo vroče.
»Treza noče iti v sobo,« reče jasno in se ozre po meni in se nasmehne.
Tako torej. To ni Treza, nego njena sestra Kati, ki sem slišal o njej, da ima moža v Ameriki, kjer ne živi baš lepo. Ona se torej smehlja meni – malce zaničljivo – ali ni bilo tako. Kata?«
Ozrl se je po svoji ženi, ki je bila obrnjena drugam.
»To je bila namreč ona.«
Tudi drugi smo zapičili pogled v njo. Pa se ni ganila. Rahel, res zaničljiv nasmeh ji je igral na ustnih, dokler ni zdolgočasno vzdihnila. – Nekoliko ga je to vznemirilo, a že naslednji hip je pohitel kot bi hotel čimprej končati to zgodbo.
»Tako sem nekoč videl iti srno v gozdu,« je pripovedoval in gledal ženo. »Njene roke so bile bele in okrogle in gladke, ne kot jih imajo naša dekleta. Spet me je obšla strast, da bi poljuboval te prstke na teh rokah. Letal ji bi v naročju in ji pripovedoval, pa čeprav same laži. A ona se mi je zdela, da noče take navadne ljubezni. – Vi se smejete, gospoda moja, ker mislite, da to pri kmetih ni mogoče. Seveda če dobite kakšno zakotaljeno, povprečno, žensko – to pustite delati in se komaj ponoči poigrate z njo. Kajpak, to je povsem kmečko. A zdaj se spomnite zgodbe Marka Baranje, ki je vse veliko posestvo petdesetih oralov in hišo v dveh letih zapravil zaradi ene babe. In to je resnica. – In ta je bila ena takih, ki bi znala zapeljati človeka, da bi neumnosti počel. – Toda, kakor je prišla, tako je odhajala. Moje oči so ji sledile. Pri vratih se bo ozrla, si mislim. A hudič jo je gnal, ni se okrenila. V meni vse gori. Zgrabim kozarec in ga treščim ob tla in vzkliknem:
»A kje je tista vaša nevesta! Sem z njo, da jo vidimo!«
Vsi so seveda prestrašeni, planejo pokonci in me gledajo. A jaz hitim v kuhinjo. Pijan sem seveda – in veste – takšna žena je nevarna. Tam najdem Kati. Čaj si je pripravljala, da bo pila. Zgrabim jo za roko in jo povlečem k sebi …
»Zakaj si tako odšla?«
»Kaj pa bi ti rad?«
»Moja žena moraš biti, nikogar drugega ne vzamem.«
»Bedak,« de ona. »Če sem pa poročena.«
»A ljubiti me moraš!«
»Bedak.«
Tedaj pride ona od nekod izza vrat in obstane. Pogledal sem ji v obraz. Bil je droben kot ga imajo otroci; nekaj otožnega je bilo na njem. Oči je imela bolne In trepalnice rdeče. Spustil sem Katino roko in – gospoda moja – kakor sem bil pijan, sram me je bilo pred njo. Ne vem, ali se je smehljala, kajti pozneje je bil vedno tak nasmeh na njenem obrazu. Čutil sem – to je moja žena. Nič več nisem bil divji, samo sram me je bilo. Obrnil sem se in šel v sobo, da bi rekel kakšno besedico.
Ko so jo potem vabili v sobo, ni hotela priti, temveč se je zaklenila v malo sobo in se nikomur ni odzvala. Mati je tarnala radi tega in bila prepričana, da iz vsega ne bo prav nič.
Odšla sva s starešino, ne da bi jaz sploh dal kakšen odgovor. A drugega dne sem velel sporočiti, da jo vzamem. In tako smo imeli poroko.«
» – Kjer si plesal samo s Kato,« je omenil gospodar in ga hotel zadeti.
Smehljal se je in videl sem, da mu nekaj leti v očeh.
»To je res,« je pritrdil, »in bilo je grdo. – A pozneje sem ji bil zvest. – Pa ni dolgo živela. Ob porodu je umrla in mi pustila otroka. A kaj naj počnem jaz z otrokom? Mati pa niso več živeli, da bi ga pazili. Z očetom sva ga nekaj zibala, pa sva se kmalu naveličala. Drug drugega sva silila, tla bi bil pri otroku. A za pol leta se ojunačim. – Kati je mož umrl v Ameriki. Naposled ni nič čudno, da sem stopil po njo.
Še vedno je bila tista ponosna ženska. A znabiti ni pozabila name kot jaz na njo. Prišla je k nam. Otrok pa ni dolgo živel. – Sicer pa saj otroci še lahko pridejo,« je pridejal h koncu. »'Kaj praviš, Kata?«
Tudi njen obraz je bil kakor prej, a tisto zaničljivostjo, ki je ves čas ni zapustila. Mislim, da so njene misli uhajale vse drugam kot na njegovo pripovedovanje.
»Človeka vedno nekaj žene,« je pridejal kot bi hotel sebe in še nekoga opravičiti. »Šele počasi se umiriš.« Smehljal se je – ne več glasno kot prej, temveč nekam vase. Na oči mu je leglo za spoznanje kot nekaj trpkega, a takoj nato se mu je obraz razvlekel široko in je dejal:
»Kaj pravite vi, gospod Müller? Lepe ženske so hudič.«
Letos v jesen sem ga dobil v goricah. Snažil je sode za novo vino in pripravljal stiskalnico in sploh vse za bližnjo bratev. Stal je pri sodu v umazani, z galico in blatom oškropljeni obleki in držal pipo med zobmi. Bil je razoglav in lasje so mu padali na čelo, da je bilo videti nizko; tudi oči so bile nekam vsakdanje ...
Razveselil se je in me povedel v kočo, kjer sva jedla z zabelo namazan kruh, pila žganje in ostanke starega vina.
»Vse sem prodal. A letošnje bo boljše kot lansko.«
Potem mi je razkazoval svoje bogastvo. Pravili so mi, da zna najbolj gojiti gorice. Kazal mi je grozdje in oči so mu postale živahne.
»Poglejte moje grozdje, nič ne gnije. Drugi pa se pritožujejo. – To je treba znati obdelovati. Vse ob svojem času.« Prišel je v neki naravni zanos, ki sem ga videl redko pri kmetih.
»Pravijo,« sem mu priznal pozneje, »da ste v vasi najboljši gospodar.«
»Tako?« se je smehljal, ne da bi odgovoril.
»A ste nesrečno oženjeni, pravijo.«
»Tako?« Tudi zdaj se je še smehljal in pipa se mu je zibala med zobmi. Ko je opravil, me je spet povabil v klet.
»Zdaj bova pa malo poizkusila preden greva domov.« Zadnje vino je nalil v vrč in sva sedeč drug drugemu nasproti pila pomalem in se pomenkovala.
»Človek se nekje zmoti,« je dejal že nekoliko vinjen. »Žene te, žene da blodiš iz ene skrajnosti v drugo, dokler se ne zaletiš nekam. Potem se umiriš. Sicer pa – to je nesmisel. Saj je treba tarnati. Ljudje ne poslušajo radi tega, kar tebe muči. Smeh pa ljubijo. – ali se vam ne zdi tako?«
A kadar ga zdaj srečam, me vedno nekam prijateljsko pozdravi.
»Kako je, Zdenkov?«
»Hvala Bogu, da je tako.«
A istočasno pripovedujejo o njegovi ženi in o Müllerju. Poleti je ona celo nekam hodila na romanje, kjer je bila ves čas v njegovi družbi; in še druge stvari pravijo.