Šala z zaljubljenim srcem

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Šala z zaljubljenim srcem
Anton Adamič
Izdano: Prosveta, 1940, letnik 32, številka 187
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vsako jutro in vsako popoldne jo je srečal, ko je tudi ona hitela v službo ali kam. Napeto jo je motril in zdaj že kar občudoval. Prav tako lepo povita je, vitka in ravna, tako droben obrazek ima, kakor bi bila lik iz terakote. Sinjezelene oči z dolgimi, črnimi trepalnicami so kakor dva poredna vragca iz brušenega malahita. In tako se je zgodilo, da so ga njena pojava, bujna svežina lic in ko češnje rdeče ustnice kmalu tako omamile, da je zagorel zanjo v ljubezni, ki je dosihmal še ni poznal. Že teden dni se je ta čarodejka noč za nočjo naslanjala nanj, ga objemala in poljubovala, za zdaj še samo v sanjah. Kakor bi ne bil nič več na tem svetu, ki ga je obdajal s kopami foliantov, papirjev in nadležnih računov, ampak se je kakor zanesenjak zagledal v nebo ter prisluškoval melodijam nebeških harf, ki so nanje brenkali angelci, nagci krilatci, smehljajoč se na purpurnih oblačkih.

Davi se mu je oboževana očitno izzivalno nasmehnila, popoldne spet. Ko je drugi dan, ohrabren zavoljo nedvomnega znamenja naklonjenosti, premagal še poslednji cemper boječnosti, jo je s šibkim glasom nagovoril:

“Ali dovolite, da vas spremim?”

“Prosim, me bo prav veselilo.”

“Lep dan bo danes.”

Da bi le bil do večera, ah. Kako zvonek je njen glas ... In gledal jo je, kar gledal. Bila je resnično krasna, kajti umela se je mično počesati, opeti se z obleko, da je uveljavila svojo ženskost, ter si posvežiti lice, zaokrožiti obrvi, pordečiti ustnice, da je bila ko cvetoča pomlad. Pred hišo z mnogimi izveski in zlatimi napisi na črnem steklu mu je ponudila ročico z rožnatimi nohti.

“Zbogom, gospod!”

“Klanjam se, gospodična! Do svidenja jutri!”

Pokimala mu je. Postal je, da so se zaprle za njo hišne duri. Naslednji dan jo je spet spremil; zvedel je tudi, da ji je ime Elza in da je v pisarni.

“Jaz pa sem Lovro,” je rekel in se poklonil.

Toda že je prihitel na delo pet minut prepozno. Tovariši za mizami so se spogledovali, so muzali. Ko pa je bilo že spet in spet nekaj zamude, so bili prepričani, da se je moralo nekaj pripetiti. “Zaljubljen je!” je viknil nekega dne tovariš Strel. Obstopili so ga, nakar jim je na vsa usta razložil, kaj je videl, zvedel in dognal. “Zaljubljen je,” je šlo od mize do mize.

Lovro je bil mlad, nežen, zaupljiv dečko, ki ga življenje še ni naučilo, da bi umel spihati pleve od zrnja ter ločiti pravega prijatelja od nepravega. Ni mu bilo dano, da bi resno premišljeval o zavisti in škodoželjnosti, ki že od pamtiveka davita in ubijata svet. Pač pa je bil sam precej čist, pa se sodil druge po sebi. Lovro tudi še ni vedel, da je gredica resničnega prijateljstva strašno tesna in neznatna, a še obilokrat pregažena. Res, hudo je razočaranje v ljubezni, ah, in bridko, kadar pohodijo cvetko prijateljstva; toda trikrat gorje tistemu, ki so mu poteptali gredičko ljubezni in prijateljstva hkrati.

Živel je v veri, da so mu tovariši v pisarni naklonjeni, dobri in iskreni, pa so mu bili že davno gorki; jezila jih je njegova resnost in veščina, ko je nekatere nadkriljeval, zbadalo jih je pa tudi zaupanje, s katerim ga je odlikovalo starešinstvo. Ko so opazili, da ni nič več točen, da je raztresen in da celo dela pregreške, so ga začrnili pri najvišjem. Lovro je moral na zagovor, kjer je dejal, da ima večkrat nujne opravke in da mu naj ne zamerijo. Ko pa se je grešnik ponudil, da bo za tistih bore nekaj minut vedno rad navrgel kar trideset, mu je starešina prijateljski stisnil roko. Tovariši so mrko molčali in čakali, da se osvestijo ...

Nekega dne se je tisti Strel sredi najlepšega miru široko razkoračil. “Že spet imamo napako! Dve uri sem jo iskal, da sem jo našel. Tako je vedno, če je nekdo preveč zaljubljen ... Lovro, Lovro, kaj bo s teboj? Že spet si zamenjal dvoje številk!”

“Ha-ha! Kakopak, ker je ljubezen!” Mize so oživele, vseh oči so se upirela vanj. Žalosten se je ozrl po tovariših ter brez besede odšel, da popravi napako. Nihče se ni zanj zavzel. Pa to ga ni bolelo, grizlo ga je le, da se posmehujejo čustvu, ki ga je neskončno osrečevalo, pa je še mislil, da je njegova največja tajna. Tudi so ga osupnili zlovešči pogledi z vseh strani. In so res stkali nevidno, zato pa tem trudnejšo zanko. Ker mu med štirimi stenami niso mogli do živega, so ga ujeli in spodnesli na cesti. Zgodilo pa se je takole in prav zares:

Bilo je v juniju, ko so zaduhtele vrtnice po vrtovih. Lovro se je v zatohli sobi sklanjal nad pisalnikom in se zdaj pa zdaj koprneče oziral skozi okno, od koder so lili zlati žarki na prašni linolej. Kazalec na uri je bil kakor kovan. Kdaj bo minil ta tužni popoldan? In šele jutri bo spet ugledal svojo izvoljenko! Vse misli je posvetil njej, ki ji bo jutri tudi povedal, kaj čuti zanjo. Seveda, razodeti ji mora, povedati, da jo ljubi, da brez nje ne more prebiti samotnih, otožnih ur. Toda ali naj ji pove vse to kar sredi ceste? Prav za prav nemogoče. Ah, v mraku, zvečer bi bilo prelepo ... Da, tako bo: jutri jo bo povabil za zvečer, prosil jo bo za sestanek. Saj mu ne bo odklonila ... Lovro je v trdni veri, da ga tudi Eliza ljubi, koval smele načrte in zidal gradove v oblake. Ko je naposled le odbila ura ter so bili že vsi odšli, je moral še posedeti, da je z dvojnim poplačal, kar je bil davi zakasnil. Pa tudi to je minilo in že se je odpravljal, kar mu prinese postrešček ozko, belo in dehteče pisemce. Lovro ga hlastno odpre in bere:

“Prosim Vas, pridite zvečer ob osmih v pasažo Viktorije, pred cvetličarno. Je zelo važno. Pozdravlja Eliza.”

Svojim očem ni hotel verjeti. Elza mu je pitala! Ali je res? Pa saj ima njeno pismo tukajle v rokah! Zmeden in razviharjen je spet in spet prebiral vrstice. Ves blažen in srečen bi bil najrajši zavriskal, zaplesal. Planil je na cesto. Torej ne jutri, ampak kar že danes zvečer. Kolika sreča! Da, ona ga ljubi. Ali je sploh kdaj dvomil? Tudi njej je srce prepolno, zato zdaj hiti, ga izpodbuja, mu ponuja priliko, da čuje besedo, po kateri prav tako tudi sama hrepeni. Lovro je bil kakor izmučen in žejen popotnik v puščavi, ki hiti za blodnim prividom.

Točno ob minuti je že stopal pred cvetličarno sem in tja. Hitro je sopel, se nemirno oziral na vse strani. Kje si, ljubljena? Iz prodajalne za gramofone je zadonel s plošče spev ljubezni. Po vsej pasaži je oril strastni, drgetajoči glas Pole Negri: “Ich liebe dich und du liebst mich ...” Zmagovita pesem se je po žareči vijugi zdajci pognala v nebeške višave, kjer se je utrnila liki raketa. Ko so zamrle poslednje rdeče, bele in sinje lučce, je spev utihnil, mimo pa je hitela neubrana govorica zgolj nepoznanih ljudi. Kje si vendar, Elza? Čakal je in čakal, postajal, pa se spet poganjal proti prihajajočim. Raz čelo si je brisal znoj.

Kar so se znašli Strel in še dva druga poleg njega. “Ho, kaj pa tako verno čakaš? Sestanek z dekletom?” Tako je bil presenečen, da ni ničesar odvrnil.

“I pa mu dajmo mir,” sta hlinila onadva obzirnost in odvlekla Strela za rokav. Ta pa se je odhajaje posmehoval:

“Sestanek ima in res jo čaka. Kar počakaj, saj pride. Pa dobro se imej, adijo!”

Lovro se je globoko oddahnil, ko so se zares pobrali. Tedaj pa je kakor duh že pristopil drugi moški ter mu v roke potisnil pisemce. Bil je prav tisti, ki je že prvo pismo prinesel. Kakor je sla prinesla noč, tako ga je tudi vzela. Niti zmislil se ni, da bi si ga podržal in povprašal, od kod to poslanstvo. Ni tudi utegnil, ampak je hitel brati pri svetlu luči iz izložb:

“Dragi moj! Prosim, pridite rajši k meni na Breg št... prvo nadstropje, levo. Prosim, takoj! Vaša Elza.”

Strmel je v vrstice. Prav razumljivo se mu je zdelo, da je dobil tako sporočilo. Bilo je tudi opravičilo, da ne bo čakal po nepotrebnem ... Ali naj sploh kaj okleva? Saj ga kliče kakor na pomoč. Zakaj? Morda pa že mečejo njuni mladi ljubezni zapreke in ovire na pot? Nič ni preudarjal, temveč se je dal zanesti na krilih nebrzdane domišljije. Srce mu je burno utripalo, ko se je pognal za skrivnostjo ter brzel na Breg. Hitro je našel hišo, v kateri je bila tudi gostilna.

V prvem nadstropju je pozvonil. Odprlo mu je dekle z belo ovijačo na glavi. — Ali ne stanuje tukaj neka gospodična Elza? Ne, dekle ne ve; je komaj teden dni v hiši; morda bodo vedeli gospa. Potem je za durmi nekaj zašumelo. Kmalu nato je spet prišla dekla, naj vstopi. Oddahnil se je ter se dal odvesti v sobo z lestencem, ki je jarko obseval svetlo pohištvo. Nepremično je sedel v naslonjaču in čakal, kdaj se mu razkrije skrivnost. Neizmerno razburjenje so izdajali samo nemirni prsti in pa oči, hrepeneče zroče v vrata, ki se morajo zdaj zdaj odpreti. “O, kje si, draga Elza!” Vrata so se zdajci res odprla toda v sobo ni vstopila srčno zaželjena, nego prvi knjigovodja iz banke, že starejši možakar, ki ga je, široko se hahljaje, pozdravljal:

“Me prav zelo veseli, čast mi je. S čim naj vam ustrežem?”

Lovro je jecljal: “Ah, oprostite, to mora biti pomota ... Zašel sem v napačno hišo, napačna vrata ... Ali res ne stanuje tukaj ona ... gospodična Elza Cvetek?”

“Elza Cvetek?” se je prekomerno začudil gospod. Lovro pa se je poklonil, oprostil ter se okrenil, da bi odšel. Medtem pa je že vstopila gospa s steklenico likerja in kozarčki na steklenem pladnju. Gospa, ki jo je nesrečni Lovro poznal, se mu je ljubeznivo smehljala, ga pridržala ter mu natočila, pa še možu. “Ali morda ti poznaš neko Elzo Cvetek, ki naj bi stanovala v tej hiši?” Gospa je odkimala. Ne, tega imena ne pozna in se ga tudi ne spominja. Potem pa se je domislila in rekla: “Morda je pa tako ime natakarici, spodaj v gostilni? Mož, povej!”

Mož jo je bistro pogledal in si pogladil nos. Nasmehnil se je. Ne, tisti deklici je bilo ime Rezika.

Lovro je postavil neizpraznjen kozarček na mizo. — Le čemu je še tu! Ali ga je omrežil zli duh? ... Morda pa je napačno bral in se zmotil? ... Vpričo obeh je potegnil pismo iz žepa in spet prebral. — Toda tu je črno na belem, da je Elza v tej hiši ... Je tudi hišna številka prava? Je ... Potemtakem se je morala Elza v naglici pomotiti. Najbolj pametno je, da se oprosti in odide. Rekel je že zbogom, se zasukal na peti, se skoraj spotaknil, potem pa je omahovaje odšel. Hudo mu je bilo, da je kar stokal. Gospod ga je spremil do hišnih duri. Toda ondi, pred gostilno je že prežal Strel ...

“Oj, kaj pa išče Lovro v tej hiši?” In že ga je držal za rokav in ga šiloma vlekel v krčmo. Gosti, zdaj tovariši, so zagnali velik vrišč. Nikoli ga še niso imeli v družbi, danes pa jim je prišel še posebno pogodu. Vsi vprek so ga spraševali, kaj ga je zaneslo v to hišo. Ni jim odgovarjal, ampak se je kakor ptiček v kletki ves zbegan oziral na vse strani in prežal na priliko, da bi pobegnil. Tako je bil poklapan, poparjen in zagrenjen v turobne misli, da ni niti najmanj opazil grdih senc, ki se liki režeči se zlobci poskakovali z obraza na obraz vseh teh prevejancev in da ni ne čul pa tudi ne razumel norčij in namigovanj, na kar je omizje prasnilo v smeh. Preveč je bil zatopljen v misli, a zdaj ga je tako tiščalo v prsih, tako se je razbolel, se počutil nesrečnega in zapuščenega, da si je moral poiskati tolažbe. Ah, kar k sosedu Strelu se je nagnil in ga v trdnem prepričanju, da mu je prijatelj in mu bo tolažnik, vprašal, ali morda ne pozna neke Elze Cvetek, ki stanuje nekje tukaj na Bregu ... Saj on pozna malone vse mesto in vse ljudi. Zaupljivo pobarani pa je hinavski zasukal oči in odgovoril na ves glas, da so ga čuli vsi:

“Oj, reva, veš, da se mi smiliš. Zdi se mi, da jo res poznam. Toda, moj dragi, ona stanuje prav na drugem koncu mesta.” Imenoval je ulico na skrajnem koncu predmestja.

“Oh, hvala ti,” je dejal Lovro, ki je imel oči uprte samo v burkeža. In že se je dvignil, pograbil za klobuk; da mora nemudoma ven, da ima še neodložljive opravke in nujno pot. Voda, v kateri bi gotovo utonil, ga je kanila odplaviti, da ga zdajci ni prvi knjigovodja udaril po rami ter ga prisilil, da je zopet sedel. V gospodu se je nekaj zganilo, nemara vest, kajti skoraj osorno je ukazal:

“Dovolj, tovariš Strel! Mislim, da je že več ko dovolj. Pika, konec in zdaj kaj drugega.”

Lovro se je preplašen ozrl po omizju, potem se je kar sesul in prijel za čelo. Zatemnilo se mu je pred očmi, nakar so se jele megle, ki jih je neusmiljeno trgala svetloba, razkrajati in se razgubljati. Naposled so mu odpadle luskine, da je spregledal. “Imeli so te za norca!” mu je zahrumelo po glavi. Zdaj pa ga niso mogli več zadržati. Govoričili so, da niso mislili nič slabega z nedolžno šalo, pa jih ni niti poslušal. Šel, kar bežal je naravnost domov.

Po prečuti noči sta mu zagrnila srce srd in zaničevanje nad tovariši ter stud in sram nad samim seboj. Ah, le kako naj se maščuje za vse ponižanje, sramotenje in razžaljenje? Da bi Elza ne zvedela! Prstenega lica, prepaden je naslednjega dne srečal. Pr[nejasno] že oddaleč ga je nagovorila:

“Dobro jutro! Ali ste jezni, ker so se tovariši z vami pošalili? Pa so res poredni.”

“Kdo vam je povedal?”

“Vaš Strel! Ravno prej je vse povedal. Ta je najbolj poreden.”

“Vi ga poznate?” Novo b[nejasno] je zazijalo pred njim.

“Pa še dobro ga poznam. [nejasno]no si izmisli kaj posebnega. [nejasno] pisma in kar z mojim imenom, ha-ha! In kako so vas potili od Poncija do Pilata, ha-ha!” Tako prisrčno se je smejala, da si je morala z robčkom pre[nejasno]

Lovra pa je speklo pri srcu hujše od žerjavice. Toliko grenkobe in razočaranja se je mudilo v njem, da ga je zadušiti. In zdaj ga še dekle sramuje in se posmehuje, p[nejasno] koval pa je vse kaj drugega. Odprl je usta, da bi ji zalu[nejasno] v obraz. Kaj? Psovko, pa še glasu ni izdavil iz grla. Pač je kar zletel preko ceste in na drugo stran. Bežal je, kakor bi kamenje metali za njim. Elza se je zresnila, malo je še postala in gledala za njim, potem pa svojo pot.

Tovariši so se pred tovarišem potuhnili, molčali so, kakor da bi se ne bilo nič pripetilo. P[nejasno]mal jih je prav iz srca zaničljivo. Tudi z Elzo se nista nič več srečala.