Šah-mat

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Šah-mat.
Minka Govekar
psevdonim Iv. N. Vrtnik
Izdano: Slovenski narod, 30/214–218, 220–222, 226–230, 232, 235–243 (1897)
Viri: dLib 214, 215, 216, 217, 218, 220, 221, 222, 226, 227, 228, 229, 230, 232, 235, 236, 237, 238, 239, 240, 241, 242, 243
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

„Prav, da si prišla, Ana! Imam ti nekaj zelo važnega povedati: inženérja sem videla.“

„„Porednica! Mislila sem, da se je bogsigavedi kaj novega pripetilo, ker siliš svoj obrazek v tako resne gube — Inženér je prišel! Prav, prav. Imamo vsaj jednega gospoda več. — Pa kakšen je? Lep? In kar je glavno: ali še samec?““

„Počakaj vendar! Sedaj hočeš vsenakrat izvedeti. Gospod inženér je jako lep mož, krepke rasti, črnih las, ravnega nosu in črne brke ima. Je-li še samec, tega pa ne vem.“

„„Ha, ha! Menda je prav tak, kakoršnega najdeš v vsaki modni knjižici. Vsaka poteza na njegovem obrazu pravilna menda. Hú, taki možki mi ne ugajajo!““

„Ana, kako si vendar čudna! — Čemu je sploh treba možu lepota? Blago srce, vrl značaj: to tvarja moža v besede pravem pomenu; ne pa lepota, bodisi potem že pravilna ali nepravilna.“

„„Sevé, sevé, dušica; — le modruj zopet! — ‚Auch im slendesten Aesopischen K üppel kann eine grosse, liebenswürdige Seele — wie ein Rubin aus dem Schlamme — glänzen!‘ — Kaj ne, Schiller ti govori prav iz srca? — Pa mene vse to ne gane. — Če bom jaz kdaj koga ljubila, moral bo imeti na sebi kaj posebnega. — Blagega srca mora biti, praviš? — Dobro! Zakaj se pa še nisi zaljubila v adjunkta Gorenca? ... „Najponižnejši sluga, gospica“; — „vaša želja mi je ukaz“, — — „vi ste izvor vsega lepega in dobrega“, ... tako le sladko zna gosti. — In če mu porečeš, da je naj večji tepec na sveti, potrdil ti bo to tudi. — Ta je vendar dosti dobrega srca; — kaj? Zakaj li ne skušaš pridobiti si ga? Ha, ha!““

„Ker omahljivca, metuljčka ne bi mogla nikdar ljubiti. — Adjunkt lahko in prav rad povsod postreže z neslanimi frazami. On ume hvalisati najprej tvojo ‚junonsko’ rast, potem Testenove Magde ‚čarobne‘ oči, Gričarjeve Angele ‚alabastrovo‘ polt, Rusove Márice ‚bujne‘ lase, Kunčičeve Ide mala, ‚rubinasta‘ ustca ... itd. Druzega niti govoriti ne ve. Ta puhloglavec! ... Kateri je najbližje, ta mu je najlepša in najmilejša. — Kako more tak mož ugajati pametnemu dekletu!?“

„„Saj imaš popolnoma prav, Ema; a morda bi ti ugajal profesor Vrhovnik, kateri beži pred vsako žensko, a je pri tem večji prijatelj polne kupice?““

„Le norčuj se, jaz pa ostanem vendar le zvesta svojim nazorom. — Sicer si pa prav ti najbolj izbirljiva ... Lep naj bo, pameten in pa interesanten.“

„„I sevé! Li meniš, da si bom izbrala za moža onega starikavega, duševno omejenega Hrastarja, zato ker ja slučajno bogat? ... Ne, ne, nikdar! Vsakdanji, nevedni ljudje mi strašno presedajo. — Ha, ha! Ne smem se spomniti, kako zaljubljeno me je pogledaval tam iz svoje prodajalnice ta nori starec. — In kako ma je rotil, naj postanem njegova; kaj mi je vse obljubljal, — v pismu seveda, sam se mi ni upal s tako prošnjo pred oči! — Ha, jaz žena prozajičnega trgovca, kateri se je že preživel v vsem menda, na strani katerega bi se smrtno dolgočasila ... Ne, ne, pomlad in — zima, to se ne strinja! — Moj ljubi mora biti vzoren mož: mlad po telesu in duhu, žarke krvi in nenavadnih moških čednostij. Razlikovati se mora od tukajšnjih okornih in preprostih gospodov. — Kak „Karol Moor“ ali „Rinaldini“ bi me pa menda prav lehko očaral.““

„Oj, ti romantična glava! Kdo ti more ustreči, ko si tako izbirljiva? — No, morda bo novi inženér tako srečen, in se omili gospici Ani.“

„„Mogoče! — Če le ni tako vsakdanji človek, kakoršni so vsi naši gospodki ... Prav rada bi ga videla in izpoznala. — Je-li narodnjak?““

„Papa mi je pravil, da je Italijan, vročekrven Italijan; a govori baje tudi precej pravilno slovenski.“

„„Res, res? — Škoda, da ga še ne poznam.““

„Veš kaj, pojdiva na klanec vijolic brat; potem pa kreneva na spodnjo stran, kjer je gotovo inženér pri delu.“

„„Saj je res! Kar pojdiva!““

* * *

Ana Klančič, učiteljica na dekliški šoli v G., je bila v istini romantična glavica, kakor jo je imenovala prijateljica Ema.

Očeta in mater je izgubila še v prav zgodni mladosti. Odgojo mladega dekleta je prevzel jedini bližnji sorodnik, njen ded, posestnik v Mariboru. Ta je ljubil svojo vnukinjo nad vse: česar je le poželelo nje srce, vse jej je izpolnil. — Ni se torej čuditi, da je postala kmalu mala Ksantipa, kateri se je moralo vse pokoriti. Za domača dela ni imela posebnega veselja; tem raj pa je tičala v knjigah; katerih je bilo v dedovi knjižnici precej veliko. —

Ker jej ni nihče zbiral berila ter je čitala vse vprek, vstvarjala je njena itak bujna domišljija o življenji, o ljudeh čudne nazore. Često je sanjala cele romane, katerih junakinja je bila sevé — ona. — Jednakomerno življenje v dedovi hiši jo je strašno dolgočasilo. Hotela je mej svet; postati samostojna, neodvisna, samasvoja, je bila nje srčna želja. Sklenila je, da postane učiteljica. — Ko je dedu povedala svoje misli, se je ta pač nekoliko protivil, češ: kako bo živel, brez svoje miljenke! A končno se je udal, zlasti ker je vedel, da njegovo premoženje ni veliko.

Ana je bila zelo nadarjena. Vrlo dobro je vspevala na ljubljanskem učiteljišču, ne da bi jo to stalo dokaj truda. Koncem tretjega letnika pa jej je obolel ded in kmalu tudi umrl. Njegova vnukinja je ostala čisto sama na svetu. Študirala ja dalje; jedno leto za tem je izvršila zrelostni izpit. — Stari oče jej je zapustil 4000 gld. Ker ta glavnica ni zadoščala njenim potrebam, in si je itak želela iti mej svet, prosila je za službo na dekliški šoli v G., kjer je sedaj drugo leto nastavljena. —

V G. se je živahna, in odločna Ana prav kmalu vsem omilila; zlasti v začetku so jo vsi kar občudovali. Bila je pa tudi izredno lepe rasti in krasnega obraza; najlepše na njej so bile ognjeno-črne velike oči z dolgimi, resastimi trepalnicami.

Najboljša prijateljica lepe učiteljice je bila Ema, hči okrajnega zdravnika Gruntarja. Blaga, ljubka, plavolasa in modrooka Ema je bila v vsakojem oziru pravo nasprotje ponosne, včasih sila trmaste Ane. A v kljub temu sta se vender kaj dobro razumeli. Prav pogosto sta bile vkup. —

Tudi danes kramljata prav veselo, tekata od grma do grma ter nabirata vijolic. —

„Ana, ko bi sedaj-le inženér prišel, — jaz bi kar izbežala ...“

„„Ti si res pravcati otrok. Čemu neki?““

Zdajci začujeta mladenki šum za seboj, obrneta se: za njima stoji vznesen, črnolas mož: inženér.

Celo Ano, katera si je vedela in znala v jednakih slučajih vedno pomagati, je oblila temna rudečica. — On pa je stopil bliže ter dejal z lahnim nasmehom:

„Vijolici berete si vijolic; naj i jaz katero utrgam! Ljubim namreč cvetice nad vse, —“ in izzivajoče je pogledoval sedaj jedno, sedaj drugo, dostavljaje: „Ali smem?“

„Ta prostor ni najin, gospod; torej tudi ni treba presiti naju dovoljenja,“ ga zavrne Ana.

Ali sta hodi, ker sem vaju motil? Ob, to bi me bolelo! — Odpustite ter dovolite, da se vama predstavim: inženér Dinani.“

Njegovo lepo modro oko je zrlo s toliko milobo na Anin obrazek, da je kot okovana stala pred njim. — Njegova smelost jo je togotila, a ob jednem tudi privlačevala.

Ema pa je v zadregi trgala glavice nedolžnim vijolicam ...

Inženér pa si je vedel hitro pomagati ... Deklici sta prav kmalu spoznali, da je novi znanec omikan in družabno olikan mož.

Spremil ju je do mesta in se potem vrnil. —

Domov prišedši, je sedla Ana k oknu ter sanjavo zrla v nebo. Ondu je migljalo že nekaj zvezdic. Včasih jej je ušel pogled tudi dol na cesto, kjer se je le zdaj pa zdaj pojavilo človeško bitje. — Okrog usten bi bil strog opazovalec zalotil zasmehljiv izraz, v njenem očesu pa je žarel skrivnosten ogenj.

„Hà, hà, ‚radi ma imajo vsi‘, je dejala Ema, „a vem, da to ni res. — V družbi sem jim pač dobrodošla, ker jih zabavam! — Ti kratkovidneži pa mislijo, da me njih neumno laskavo blebetanje res odlikuje. Kolika priprostost! Ne vedó pač, da sem včasih razposajeno vesela, ker dajem daška neki srčni bolesti, ki mora na dan. — Prav ko drugi najradostneje rajajo, tedaj se me često polasti neznosni dolgčas, kateri mi leže, kakor môra na srce, na možgane in na vsak ud posebej. Sama s seboj nezadovoljna, pohitim domov, kjer morem zopet svobodnejše dihati, kjer mi ni treba igrati komedije, kazati se hladno, dočim v meni vse gori in mi duša z neizmerno silo hrepeni po nečem, po nečem — novim ...

„Vem, da zlasti ženske obsojajo moje včasih morda čudno vedenje, češ: ‚zanimiva, pikantna hoče biti’, — Le Ema, ta dobra duša, me pogleduje tako sočutno, kakor bi hotela reči: ‚Saj vem kaj te tare’.

„Pa zakaj se ne morem odtegniti tej neznosni malomestni družbi? — Ker iščem nekoga? — njega, kateremu bi darovala ogromni zaklad neizmerne ljubezni? — Oh, kako nepopisno bi ga ljubila!“ — —

Zdajci zapazi Ana inženérja, gredočega pod njenim oknom ...

„Dà, nepopisno bi ga ljubila,“ šepetala so v novič njena usta ...

* * *

G. leži na prijaznem holmu ter broji kakih dvesto hiš. V mestece vodi cesta črez velik klanec; ondu se razprostira dokaj široka planjava ... Narava je tu pa tam dvignila zemljo v večje ali manjše gomile, zato prav ta prostor izvrstno služi vojaškim vajam.

Le kakih pet minut od mesta zapaziš pri cesti podobo, predstavljajočo zvrnjen voz, pod vozom pa leži, ves v krvi, voznik. V pojasnilo podobe pa čitaš pretresljive besede: „Danes meni, jutri tebi.“

Nesreče, katere so se na tem klancu često pripetile, prisilile so mestne očete, da so se jeli brigati, dà bi prestavili cesta na spodnjo stran klanca. Potem bi vodila sevé po ovinkih, a bila bi lepo ravna, živina bi ne trpela toliko, in človek, tod vozeč se, bi ne bil vedno v smrtni nevarnosti.

Čez dolgo, dolgo se je začul po mestu glas, da je prišel inženér, kateri je prevzel zidanje ceste ...

Po mestu je bilo takrat veliko vznemirjenje ... „Je-li inženér veseljak?’ so popraševali neoženjenci. — „Bog vé, ali se pridruži naši družbi! Odkar je odšel naddavkar K. v kopelj, nam itak vedno jednega nedostaje,“ je ugibala trojica kartačev, katera je pri „Zelenem hribu“ klicala večer na večer ‚kralja’.

Kaj pa še le ženstvo! — Pa saj smo čuli Ano in Emo! Ista skrb je vsem polnila glavice. — Joj, kak krik bi bile zagnale, da so vedele, da ga dve vrstnici že iz občevanja poznata! — To bi stiskale glavice vkup ter iskale po ‚bon tonih’ različnih izdaj, je li se je vršilo ono seznanstvo po pravilih ali ne ...

V par tednih je bil inženér znan po vsem mestu. — Ugajal je skoraj splošno. Saj je bil pa tudi res pravi vzor moža. Lep, živahen, dovtipen, smel, a vendar kavalir od nog do glave. Odlikoval se je očividno od večine ondotnih, filisterskih, nerodnih gospodov, ki so si sicer dom domišljevali, da so nad vse vzvišeni, da mora še pogled iz njihovih očij neozdravljivo raniti vsako žensko srce, a so bili v resnici vendar-le okorneži. — Ker je inženér vsakega človeka značaj in nrav kmalu spoznal, vedel je natanko, kako se mora vesti proti temu ali onemu, katero gospico ali gospo ima pitati z neslanimi frazami in s katero mu je govoriti resno. — Kaj čudo, da so ga skoraj vsi hvalili ter bili po njegovi ljubeznivosti kar očarani? — Saj je celo k družbi pri ‚Zelenem hribu’ včasih prisedel, da je pomagal ‚kralja klicati’.

Mej tem so zvončki že odzvonili pomladno petem, ponižne vijolice so se umaknile ljubkim potočnicam, po gozdih so se pa prav v zatišju skrivale vonjive šmarnice ...

Bil je prvi majnik.

Koliko časa se ga je še veselila Gruntarjeva Ema, s kolikim hrepenenjem ga pričakovala! Saj na ta dan običajno napravijo meščanje izlet v bližnji gozd. In kako prijetno je tam! — S seboj poneso mrzle pečenke, svinjine, peciva, kak gostilničar pa jim pripelje sodec piva in nekaj buteljk vina ...

Takoj po obedu se je zbrala dokaj velika družba pod mestom v malem drevoredu, od tod so jo odrinili počasi na „Mali Kalec“. — Vodnik je bil kontrolor Končar, mal, trebušat možiček, kateri je — kar je vsakomur pravil, — že dan prej prehodil ves gozd, da najde za izletnike primeren prostor ... G. kontrolorju se je pridružil dolgokraki sodnik Testen. Tema je sledilo še kakih trideset oseb. Mej njimi naj omenim le dobričino dra. Gruntarja in adjunkta Gorenca, kateri si je stavil nalogo: prepričati Emo, da je najdražestnejša gospica ter pravcati — angelj. — Takoj za tema sta korakala inženér Dinani in — Ana. Uglobila sta se v zanimiv pogovor. Inženér je svoji tovarišici živo slikal nrav vročekrvnih Italijank ter omenjal včasih tudi italijansko slovstvo, iz katerega je navajal primere ... Njiju živahen razgovor je skrbno posluškovala sila radovedna poštna opraviteljica, Tončka Kranjčič, tako da je njen družabnik, suplent Kos, dobil često popolnoma napačen odgovor. No, to ga ni prav nič motilo; začel si je namigavati s Testenovo Magdo, katera bi bila menda prav rada menjala kavalirja. Njej na strani je stopical namreč idealni sedmošolec Kunčič, kateri še ni bil vajen ženski družbi.

Prišedši v gozd, so začele nekatere dame pripravljati ‚južino’, mladi svet se je pa skoraj ves razgubil po šumi, ‚da nabere — drv‘. — — Na prostem zanetiti ogenj ter peči krompir, to je bilo vsem veliko veselje; brez tega si skorej niso mogli misliti izleta prvega maja.

Kmalu je bila gromada pripravljena. Kunčič in Ema sta so ponudila za kurjača, pridružil se jima je pa tudi suplent Kos.

Drugi so posedli po tleh, le nekateri so zopet hiteli v gozd. — Tudi inženér in Ana sta se odstranila.

„Naj jaz zanetim ogenj! Videli bodete vsaj, da znam kuriti,“ je prosila Ema.

„„Da, da. Gospica Ema naj zakuri! A če si opečete ročici?““

„Li mislite, da sem tako okorna? Saj sem še prav majhna kuhala vsak dan mami kavo. In celo testo sem delala, prala sem in vodo nosila domov.“

„„To ste bili ljubka gospodinjica!““

„Tudi vrtič sem imela, dokler smo bili še v Kr. Najlepše klinčke, vrtnice, vrbenije, bigonije, astre, balsamine so zrastle pri meni,“ je pripovedovala z najivno odkritosrčnostjo Ema, vrteča se okoli ognja. „Pa ne le to, zasadila sem tudi krompirja, zelja, solate, kumar, dinj i. dr.; vsacega je bilo nekaj ... Včasih sem povabila svoje prijateljice in prijatelje ‚na obed’. — Pa nikar ne mislite, da smo jedli samo to, kar je zrastlo na mojem vrtu! Ne, saj smo imeli tudi veliko piščet in dve koklji, kateri sta nam nanesli veliko jajec. Naredila sem torej tudi udušno pečenko in kaj dobrega, sladkega iz jajc.“

„„A kdo vas je naučil tako zgodaj kuhati?““

„Mama in Marijana, katera je že petnajsto leto pri hiši.“

„Ko sem jela hoditi v šolo in sem se naučila čitati in pisati, poslovenil mi je brat nekaj receptov iz „Katarine Prato“, katere sem si spisala v malo knjižico: imela sem torej tudi svoje ‚kuharske bukvice’.

„Oh, kako prijetno je bilo takrat; — ‚mladosti leta kmalu ste minule!’“

„Oj, ti ljuba — hm! Najlepše vas šele čaka, gospica, sem hotel reči.““

„Mislite?“ — začudeno ga je pogledala. —

Ogenj pa je veselo plapolal. Kunčič je prinašal vedno drv, Kos in Ema pa sta sedla poleg na obtesano bruno.

„„Brezdvomno! Tako blago in ljubeznivo bitje gotovo čaka še veliko sreče,“ je odgovoril Kos.

„Ohó, gospod Kos! Se li ne spominjate več svoje obljube? Ali ne veste več, da sva sklenila prijateljstvo le s tem pogojem, da bova drug napram druzemu vedno iskrena brez fraz? — Resnica nas sicer na prvi hip često osupne in zaboli, ker je vsak — tudi najboljši človek — nekoliko nečimeren in domišljav, a vendar je lepa, in le oni je pravi značaj, kateri se jej upa gledati naravnost v oko. Ali ni res tako?“

„„Popolnoma se strinjam z vašimi nazori. Prav zato vas tako visoko cenim in spoštujem, ker ste naravna, odkritosrčna, ker mrzite vsako laskanje.

— „Kako lepa ste danes“, je šepetal adjunkt Gorenc ekspeditorici Tončki Kranjčičevi.

Ta je zarudela tjà do ušes in povesila sramožljivo oči ...

„Prav sem storila, da sem oblekla to svitlo krilo; dobro mi pristoja“, si je mislila sama pri sebi ...

„Gospoda, kaj ko bi se kàj igrali?!“ se oglasi kontrolor Končar.

„Saj je res! Saj je res!“ spregovori nad polovico družbe. — „Ali kaj?“

„‚Zastavnico!’ ‚Zastavnico!’“ je viknil Gorenc.

„Ne, tega pa že ne! Če bo to, se jaz ne maram igrati ... Že vem, kaj nameravate!“ — je upila ekspeditorica.

„Dá, dá, uganila ste: poljubček bi rad pritisnil na vaša zapeljiva usteca“, je pošepnil Gorenc Tončki, ki se je koketno namrdnila.

„Kaj pa: glejte v brezdno!?“ je svetoval kontrolor.

„Gospod kontrolor je pravo pogodil“, se oglasi nekaj gospic. Postavili so se torej v velik krog. Kontrolor je zvil robec v ‚korobač’, s katerim je hodil naokrog, v jednomer govoreč: „Glejte v brezno! Glejte v brezno!“

Zdajci udari lahno sodnika po hrbtu; ta odleti na jedno stran, kontrolor pa na nasprotno.

Strašen smeh je nastal. Testen je s svojimi dolgimi koraki parkrat stopil in bil je zopet na prostoru, dočim je dospel mali, debelušni kontrolor šele na pol pota, dasi je sopihal na vso moč. Večkrat je moral ponavljati svoje romanje na okrog. Bil je že ves upehan; kri mu je silila v glavo, a vkljub temu se je majal in valil vztrajno naprej ... Slednjič ga je rešil Tončka, katera je bila tudi počasna, kajti toliko tekanje se jej je zdelo — nedostojno ...

Mej tem pa sta Ana in inženér hodila po gozdu. — Govorila sta o — ljubavi ...

„Prava, resnična ljubav ima neizrekljivo moč nad človekom: — ona daruje vse, vse ... Li vi tega še ne veste, gospica?“

Pogledal jo je, kakor da jej hoče videti prav tjà v dno duše. — Tajen ogenj je žarel v teh modro-sivih očeh, ogenj, kateri navdaja čistega človeka s strahom. — Bil je to pogled pohotnika, kateri z lehkim srcem utrga najlepšo rožo. — ne zato, ker je — roža, temveč ker je — cvetica ...

Toda Ana vsega tega ni opazila. Sedla je na nizko, liki blazinjaku k veliki bukvi prislonjeno, z mahom obraščeno skalo. Svojo glavico je nagnila k deblu, lice jej je žarelo, prsa pa so se burno dvigala ... Za hipec je zaprla svoje lepe sanjave oči ... kar se začuti v inženérjevem objemu, začuti njegove žarne poljube na svojih ustnih, — a ne more se ganiti ... Dolgo skrivana strast je prikipela do vrhunca; nekaka omotica se je polasti, čuti le, da jo poljublja — on. — Niti spogledati ne more; — li ni morda vse le sladek sen, blagodejen žarek, „ki še temnejšo noč stori, ko vgasne?“ — Zdajci začuje i njegov glas:

„Ana, ljubiva se že dolgo, dolgo; ljubila sva se še predno sva se poznala. — Dve iščoči se duši sva se našli; usoda naju je združila v brezmejni, neskončni ljubezni ... Dušica zlata, sladka moja golobica, me li ljubite tako nepopisno vroče, kakor jaz vas?“

„„Da, ljublim““, je dejala jedva slišno. — V njenih očeh pa so zalesketale solze.

„„Vi me resnično ljubite?““ ga je vprašala.

Postala je zopet mirna, da je bil inženér za hip v zadregi; — nù, njen pogled je bil tako poln ljubezni, — ni mogel dvomiti, da ga žarno ljubi ...

„Dà, vroče vas ljubim, gospica!“

„„Je-li pa me bodete tudi vedno ljubili?““

„Večno bodem ves in samo tvoj; — ti pa boš vsa moja! Kaj ne, srce zlato?“ — —

„„Je li mogoče? Vi me hočete večno ljubiti!““ je sanjarila ona.

„Večno, večno, ljubica moja!“

Ana je skočila s svojega sedeža, stekla par korakov naprej ter v jednomer ponavljala: „Večno, večno ves moj!“ — Še predno se je inženér prav zavedel, je že izginila.

Stekla je nazaj k ostali družbi. — Čudno! Skoro vsaka bi bila v takem slučaji želela samote, Ana pa je hotela, morala dati daška svojemu veselju, svoji nepopisni sreči.


„V nedeljo jutro vstala bom,
V Ljubljanco so peljala bom“ —

je popovela na glas, stekla k Emi ter jo zavrtila na okolo.

„Kako ste vendar dolgočasni“, je dejala vriskaje. — „Pojmo! Veselimo se!“ in intonovala je znano narodno pesem:


„Čez tri goré, čez tri dolé ...“

Tudi inženér se je približal; — z nekako nervoznostjo so iskale njegove oči Ano ...

„Da mi le ne izblebeta! Sitnosti mi napravi, ničesar druzega ... Ha, ha, ubožica, kako je srečna! Kako se ji svetijo oči!“ — je govoril sam seboj ter hotel stop ti k Ani, ta pa je v istem hipu odvela svojo prijateljico Emo v gozd.

„Veš, vsakemu gospodu davi šopek ... Najlepšega dobi — on; samih spominčic mu natrgam.“

Ema je pogledala začudeno v zažareli obraz svoje prijateljice.


„„Kito cvetja mu je dala,
Ž njo mu dala je srce ...““

je deklamovala potem komično in s patosom, preté jej komično s svojim drobnim prstkom:

„„Vidva se še zaljubita, Ana!““ je dejala potem.

Žaren poljub je bil odgovor na nje besede.


„Im wunder schönen Monat Mai,
Als alle Knospen sprangen,
Da ist in meinem Herzen
Die Liebe aufgegangen.“

„Vender, vender jedenkrat! Že sem mislila, da mi bo živeti zaman, da ne najdem vzora, kakoršnega mi je vstvarila duša. — Oh, kako lep in ljubezniv je Ferdo! Kaj ne, da je vreden moje ljubavi?!“

„„Seveda! — Tudi meni zelo ugaja ... A vender ... ti postaneš sedaj kmalu gospa inženérjeva in zapustila me bodeš, morda se nikdar več ne vidiva ... oh, huda sem nanj!““

„Saj najdeš i ti kmalu koga, komur podariš svoje srčece; tudi ti boš ljubila in boš tako neizrekljivo srečna kakor sem jaz.“

In zavriskala je, da se je razlegalo daleč tjà po gozdu. — Nekdo pa se jej je prav v bližini odzval.

„To je Ferdo! Izvestno naju išče.“ — Zopet je zavrisnila.

Inženér ju je tedaj zapazil.

Ema se je nekoliko oddaljila, da ne bi motila zaljubljencev, kateri so radi sami.

„Ana, duša moja, kako lepa si! je šepetal mej vročimi poljubi inženér.

Če kdaj, uresničeval se je tu izrek slavne švedske pisateljice: „Es ist nicht schwer schön und gut zu sein, wenn man sich geliebt weiss.“ —

Sicer nekoliko presamozavestna in trmasta Ana je bila sedaj ganljivo udana; iz njenih očij je lesketal blažen sijaj in lice jej je žarelo v ognji prve ljubezni. — Bila je v istini zapeljivo krasna. Inženér je bil zadivljen; neprestano jo je poljubljal.

„Glej, kako nepopisno srečna sva!“ je govoril. „Oni se tam razveseljujejo, ne vedo pa, da sta se danes združili dve duši. A če bi vedeli, ne pustili bi naju sama; zavidni pogledi bi nama sledili povsod. Jaz bi ne smel poljubljati svoje zaročenke, ne imel bi prilike, objemati to krasno telo. — Saj veš, zlatka, kako zlobni so ljudje! Nikjer bi se ne smela sniti. Pokoriti bi se morala preklicanemu ‚bon tonu’. Le v prisotnosti gardedame bi smel poljubljati ročico svoji resni nevesti. — Ali se moreva zadovoljiti s tem? — Li nisi ti že pred Bogom moja ženka, katera naj se ne ozira na priproste meščanske nazore; kateri naj bo moja ljubav nad vse?! — Dušica, zato molčiva! Nihče naj sedaj še ne izve tajnosti, da se ljubiva. Molk čuva srečo, angelj moj; zatorej pazi, da se ne izdava. Koncem julija izvršim tu svoje delo; potem postaneš kmalu moja, vsa moja ...“

„„A Ema jo že uganila najino skrivnost, nù, ona mi je zares odkritosrčno udana prijateljica; za trdno sem uverjena, da naju ne izda nikomur. Razen nje pa naj ne izve živa duša, da se ljubiva; — res bolje je tako,““ je dejala ona.

Mej tem je prispela Ema s polnimi rokami raznovrstnih cvetlic k svoji prijateljici in inženérju. — „Pojdimo; pogrešali naju bodo že!“ jima je rekla.

Napotili so se k ostali družbi, katera se je res kanalu potem začela odpravljati na odhod. —

Inženér je ostal na strani Ane, Emi pa se je pridružil zopet Kos.

Domov gredé so vsi veselo popevali ter ukali. Vsakdo je bil z današnjim dnem zadovoljen; — najbolj pa sevé inženér Dinani in Ana.

* * *

Minil je za temi dogodki cvetoči majnik in junij se je nagibal h kraju.

Često sta hodili Ana in Ema na klanec, kjer se jima je pridruževal inženér. Sicer nista mogla biti dolgo časa vkup, a zaljubljenca sta bila srečna, da sta se le videla.

Ana bi bila seveda najraj vsakomur govorila o svoji sreči, toda Ferdo je želel, da ohranita razmerje zase, in njega je morala ubogati.

Samó Emi je smela Ana govoriti o svojem vzoru.

„Ti ne veš, Ema — ti ne veš, kako ga ljubim,“ je dejala često, ko sta sedeli sami v Anini sobici, „Oh, da si ti Ferdo!“ in strastno jo ji prižela k sebi.

Ema je molče motrila to strastno početje in govorico svoje prijateljica, katere prekipevajoča čustva so jo spravila često v zadrego. Njena rahločutna duša se je vznemirjala; gledala je pri tem v dosedaj še neznani jej svet in začela čim dalje bolj razumevati silovito moč ljubavi ...

„Kaj so menjajoči se zakoni proti večni vladarici — ljubavi?“ je razmišljala, opazujé Milenino občevanje z Dinanijem. „Ona ostaja vedno ista in ima svoje, svoje nazore, svojo vero, svojo, jedino pravo moralo; ona je tako silna, da se jej mora klanjati vse. — — In vender sklepajo ljudje dandanes zakone, kakoršni se morajo človeku pristuditi ... Kdo se pač briga, je-li je našel svoj „dimidium animae“, je-li, „srce k srcu se prileže“? Dušna harmonija v zakonu je v 19. stoletju skoro nekaj neznanega. Marsikaterega preslepi zlati Mamon. A kaj je posledica temu? Nesloga, sovraštvo, — nezvestoba ... Vsakogar zadene jedenkrat Amorjeva puščica; a kdor ljubi, ne pozna nikakih postav. Ljubav, dà, ljubav je najvišja postava, tej so podrejene vse druge. — ‚Moralni’ svet pa govori o grešni, prepovedani ljubezni! ... Združiti se s kom, katerega ni moči ljubiti, skleniti se z možem, kateri nam je morda celó zopern, katerega ljubimkanje nam je neznosna bolečina, — to je največje onečaščenje duše in telesa, to je najgrji greh! ... Človeka, kateri se ponižuje nalik brezumni živali, naj bi zadelo občno zasramovanje!“

Ema se je prestrašila ... Odkod nakrat te misli? — Kaj njo briga taka ljubav? Saj je dopolnila jedva 17to leto ... Kaj bi dejala njena dobra mamica, da jo čuje tako govoriti!? In njen stric, dobroten, sivolas župnik! Kako hud bi bil na svojo „pohujšano’ ljubljenko! Nič več bi je ne imenoval „vijolica’; ogorčen bi se obrnil od nje. — — In vender, kaj more ona za to, da je nakrat take misli, takega prepričanja, da taki nazori polnijo njeno glavo in — srce?! Saj se jih je skušala otresti, a odkar je videla, oziroma čula zadnjič v mraku Ano z inženérjem, odkar je čutila poljube svoje prijateljice, kateri so veljali prav za prav — njemu, — postala je druga ... Nekam otožna je, a ne vé zakaj ...

„Oh, kako se bojim dnij, katere bodem morala prebiti brez njega!“ pravila je tužno Ana. „Bolesti mi srce poka, ako se spomnim, da se cele tri mesac ne bova videla. — Tudi on je žalosten.“

„„Trije meseci, to je kratek čas; potem se združita za večno. Kako srečna bosta!“ jo je tolažila Ema.

Često sta snivali tako prijateljici o bodoči sreči ter si zidali svetle gradove v oblake ... — — —

Bilo je zvečer. — Ema je ustavila svojo posestrimo. Tedaj je segla Ana naglo v svoj žep, iz katerega je privlekla lično pisemce:

Angelj moj!

Rotim Te pri Tvoji ljubavi, pridi nocoj v lopo, kjer te bo pričakoval z največjim hrepenenjem Tvoj Ferdo! Klečé Te prosim, ne odbij mi zadnje prošnje, predno se ločiva! — Ne zabi, da nimam druge prilike, posloviti se od svoje ljubljene neveste! Bodi pogumna, Ana!

Ves Tvoj

Ferdo.

„Kolikrat sem že čitala te drage vrstice! — Kako bi mu zamogla odreči?! Li ne hrepenim jaz prav tako po njem, ko on po meni?! A če naju kdo zaloti, kaj potem? ... Pol devetih je proč ... še pol ure.“

Nemirna je hodila po sobi sèm in tjà. Zdaj pa zdaj je pogledala na žepno urico, često posluškujé, se li ni ustavila ... Bila je nestrpna ... Sedla je zopet k mizi ter začela čitati znova njegovo pismo.

„Vem, da hrepeniš po svoji ljubici, vem, da me vroče ljubiš ... Ferdo ne spada v vrsto možkih, kateri le v zabavo vznemirjajo neizkušena in lahkoverna bitja; ne, Ferdo je mož, kakoršnega sem si vedno želela. Sicer pa zadostuje, da ga ljubim jaz! Nevrednemu ponosna Ana ne bo nikdar podarila svojega srca. — Marsikdo jo že skušal, pridobiti si mojo ljubav, a nikomur se ni to posrečilo, ker me ni nihče istinito ljubil.“

Planila je zopet kvišku.

„Koliko mu moram še povedati, koliko ga vprašati! A čas ločitve je tu! — Še jedenkrat, — še sedajle, potem pa me pusti za dolgo, dolgo časa: za cele tri mesece!“ — —

Ogrnila se je v veliko temno haljo. Nato je odprla varno vrata svoje sobice. — Vse tiho! — Strašna tema. — Hitro stopi par korakov naprej ... Zdajci zalaja prav v njeni bližini gospodarjev pes Filaks. „Moj Bog!“ — Prestrašena odskoči nazaj v sobo.

Ko odpre zopet vrata, zakliče polglasno Filaksa. Pes jo spozna in se jej jame dobrikati. — Še jedenkrat posluša ... Nič se ne gane. — Urno steče po stopnjicah navzdol, odpahne malo, na dvorišče vodeče duri, ... tu zopet postoji in posluša, ... potem šine liki senci v vrt, — — še par trenotkov, in že je v lopi ...

Na zvoniku sv. Ciprijana je udarila deset, ko se je Ana vrnila v svojo sobo. — Razburjena je legla na pol razpravljena v postelj. A zaspati ni mogla! — — Še jedenkrat si je v duhu predočila vse, še jedenkrat je ponavljala njegove besede.

„Prisegam ti pri Bogu, pri spominu na svojega očeta, da te ljubim neomahljivo, da te vzamem za svojo soprogo, kateri bom skušal s svojo glavo in trudom svojih rok storiti življenje najlepše, najugodnejše do smrti. — Ako pa se izneverim tej sveti prisegi, tedaj naj me kaznuje težka božja roka kar najhuje! — Naj mi bo mrzel poljub moje soproge, — ako si vzamem katero drugo, studen njen objem, naj bo nesrečen moj zakon in nesrečen moj poklic! — Li veruješ sedaj? Moraš verjeti, sicer me ne spoštuješ in ne ljubiš!!“ — —

Ura je minevala za uro, ... solnce je že lezlo izza gorâ, ko je slednjič blagodejen spanec zatisnil Ani oči.

* * *

„Poldan je že. Kako da Rasove Márice še ni? Saj mi je vendar trdno obljubila, da me poseti danes! Kje se je neki zamudila? Jedva že pričakujem, da jej povem najnovejše. Kdo bi se bil to mislil?! — Nò, tudi ona bo presenečena; i njene bujna lase je včasih hvalisal in rad jo je nazivljal „lepa Magdalena“. Dvoril je inženér pač vsem! Vsako je to osrečevalo. Kako se bodo čudile, ko izvedó! — Hà, hà! — Jedina jaz se mu ustavljala, le meni se ni drzni ziniti laskave besedice, le meni se ni upal približati se. — Pa kje je vendar Márica? — Na pošto grede stopim k njej; nič več ne morem molčati. Kar peče me ta zanimiva novica. Sicer je to uradna tajnost, pa Márica me ne izda ... Tudi učiteljica bo molčala, ker se bo sramovala ... Ljubila sta se, o tem ni dvomiti. — Hà, kako preširna je bila včasih, kako prezirljivo je obračala oči doli na-me! — Upam, da se bom tedaj lahko pošteno maščevala ...“

Tako je govoričila poštna opraviteljica, Tončka Kranjčič, sedemindvajset let staro, bledikasto dekle visoke, sloke postave, malih, zoperno sivih očij, širokih podočnic in dolzega nosu ...

Kar potrka in ob jedem vstopi vsa usopljena prijateljica, Rusova Márica.

„Oprosti, da še-le sedaj le prihajam! Veš, sešla sem se z Ano. Nekam otožna se mi je zdela, zato sem jo ogovorila. Zdi se mi, da imaš prav Tončka: Ana in inženér sta se menda res ljubila. Pa da meni ni prišlo nikdar kaj tacega na um! Saj sta bila vedno vkup, in kako zaljubljeno ga je pogledovala! —“ je govorila v jedni sapi Márica.

„„Sedi, Márica; imam ti vse kaj bolj važnega povedati.““

„Ali res? Torej le hitro! Grozno sem radovedna.“

„„A prej mi moraš obljubiti, da me nikomur ne izdaš! Saj lahko rečeva, da sva to kje drugje izvedeli.““

„Se li nisi že često uverila o istini mojega nesebičnega prijateljstva? To vender veš, da znam molčati! — Čemu torej toliko nepotrebnih besedij?“

„„Kdo bi si bil to mislil, — kdo bi si bil to mislil?!““

„Kaj vender? Tončka, strašno vzbujaš mojo radovednost!“

„„Čuj torej: inženér Dinani je oženjen!““

„Kaáj!? —

„„Le čudi se, kot sem se čudila jaz!— Včeraj sem čitala na pošti italijansko dopisnico, glasečo se v slovenskem prevodu tako le:

‚Srčno ljubljeni soprog!

Ne morem si razlagati Tvojega molka. S hrepenenjem pričakujem kake vesti. Ali si zdrav? — Ali dobil ugodno stanovanje? O, kako težko že pričakujem Tvoje vrnitve! — Adolfek je čil in zdrav. —

Odpiši takoj!

Tvoja soproga

Julija’


„„Glej, kako koristno je, da sem bivala nekaj časa v Trstu! Takoj sem vse razumela.

„„Hà, hà, li ni to izvrstno?! — Nekatere so mu na vse možne načine nastavljale zanjke, mislé, da je še samec; mej njimi je bila tudi Ana. — Tej pa še najbolj privoščim! ...““

„Jojmene, kaj poreče, ko izvé?“

„„Menim, da jo bo to strašno ranilo; — je že prav!““

„Povsod je bila ona prva!“

„„Kar še danes pojdiva k njej; tako se tudi najlaže uveriva, je li sploh najina vest resnična. —““

„Strogo jo morava opazovati; na obrazu jej lahko čitava resnico.“

„„Joj, kako so že veselim!““

„Sedaj lahko prav občutno kaznujeva to prevzetnico.“

„„To oholo koketo!““

„Na svidenje torej!“

„„Pa pridi točno!““

„Ne skrbi!“

— — —

Par ur pozneje je hodila Márica pred pošto sèm in tjà, nestrpno pričakujé svojo prijateljico. Ko je odbila šesta ura, jo stopila Tončka iz poštnega urada. Ugledavša Márico, jej je zaigralo veselje srce.

„Sedaj le jo pa bova! Že dolgo nisem bila tako nestrpna v uradu, kakor danes. Kar nič se mi ni ljubilo delati. Misli so mi vedno uhajale k inženérju in Ani.

„„Morda jej je celó obljubil, da jo vzame!““

„Le čakaj, vse morava izvedeti!“

— — —

„Pozdravljena Ana! — Ker si ti tako ponosna in ne prideš nič v bližino, prišli sva te posetit.“

„„Dobro došli! Jako me veseli, da ste se me spomnili. — Izvoliti sesti!““

— „Nekam upalega lica je,“ — si je mislila Márica.

„Temni krogi pod očmi pričajo, da ni spala na bolje, kâli?“ je dejala sama pri sebi Tončka.

— „Si li kaj bolna, dušica? Tako bleda si danes!“

„Pa je res! — Tvoj posel je menda sila naporen. Čemu se neki toli ubijaš? — Lepa si in bogata tudi; zakaj se ne omožiš? Marsikdo te je že poželel! Koliko se jih je že zagledalo v tvojo lepo postavo in tvoj obrazek, pa dosedaj si še vsakoga odbila.“

Ana je lahno zarudela.

„Ali se morda motim?“ — Zvedavo jej je zrla Tončka v obraz.

— „Kaj meniš,“ oglasi se Márica, „poklic ženske je res postati soproga in mati, a kdor pozna sedanje moške, se ne čudi, da se nekatere raj trikrat kakor dvakrat premislijo, predno se s kom za večno združijo.“

„Sevé,


‚Na zemlji ni je, v raji ni
Žené, ki bi ostala zvesta,’

Tako le nas črnijo. Jaz pa trdim, da bi se o moških lažje kaj tacega dajalo! Moška zvestoba je pač redka cvetlica, katero najde malokatera, in če jo najde, je vendar le cvetlica, katera kmalu — uvene.“

„„Temu smo me, ženske pač same krive!““ oglasi se Ana „„Možki so taki, kakoršne si vzgojimo me. Žena daje možkemu srčnemu življenju smer, kakoršno ona hoče! Kakoršna žena, takošen mož! — Nje skrb je, ohraniti si naklonjenost in ljubezen svojega soproga. Skušati mora, da sama postane njegov drugi jaz, del njegovega bitja; prodirati mora v njegovo dušo, skuša naj razumevati ga, postane naj mu nenadomestljiva! — Potem se jej ne bode mogel izneveriti, ako jo je sploh kdaj ljubil in mu ni ugajal morda le njen denar.““

— „Joj, kako lepo umeš govoriti! — A vsaka vendar ne zna ali morda ne more uporabljati tvojega recepta.“

„„Seveda! Kakor zdravnik ne uporablja za različne bolezni vedno istih zdravil, tako morajo i ženske srčno življenje možkih natanko proučevati. Biti morajo pa sevé same ostrovidne in rahločutne, in umeti potem voliti primerno medicino.““

„Glej, glej, ti si cel doktor možkemu srcu! Vsekakor moraš izdati kaka navodila, da te vedo druge posnemati. — Kako bi se na pr. ti vedla, da si na mestu — inženérjeva soproga? — Saj ti je znano, da je oženjen?“ —

Prijateljci sta zrli z nekakim zlobnim nasmehom na svojo žrtev.

A ta je bila le za hipec v nevarnosti, da jo zapuste moči; smrtno je prebledela. Vender že drugi trenotek je posilila svoj obraz v malo da ne zaničljiv nasmev in dejala je mirno: „„Preveč zahtevaš od mene! Li morem vedeti, kako bi ravnala ž njim? — In če vem, ti li morem to povedati? — Sicer bi ti pa itak nič ne koristilo. — Ako tudi se naučiš na pamet vse „bon tone“, če proučiš vsega Mantegazzo, kateri na dolgo in široko razpravlja, kako si je voliti moža, kako je ž njim ravnati: — vse to ti ne hasne nič; dà, celo škodilo ti bo — ako ti ni že prirojen takozvani instinkt, kateri ti v posameznih slučajih veleva, kaj imaš storiti ali opustiti. — Liki odgojevanje otrok je tudi — in še v večji meri — obrazovanja srčnega življenja moških le deloma znanstvo, deloma pa umetnost ... Z največjo, najstrožjo previdnostjo se je lotiti tega dela; le jedna pomota lehko pokvari vse ...““

Težko je sopla; srce jej je neznosno utripalo ...

„No, soproga inženérja še menda nima onega instinkta; saj se je njen mož vedel tu, kakor bi bil še samec. Včeraj sem izvedela, da je oženjen. Me se nisva mogli dovolj načuditi.“

„„Ti je li sam dejal to?““

„Kaj še! Meni ni nikdar ugajal; zato tudi nisem hotela občevati ž njim. — To zanimivo novico sem pa izvedela iz neke dopisnice, katero mu je pisala soproga ... Ker vem, da nisi malenkostna, in me gotovo ne ovadiš, evo ti prepisa!“

Ana ja pač videla črno na belem, a čitati ni mogla; slovke so kar skakale in plesale pred njenimi očmi. A ponavljala si je vedno in vedno, da mora ostati mirna. Zavidnici naj ne opazita, kako strašno trpi! — Sicer pa jo hočeta le skušati; to vse je ostudna laž, katero sta si izmislili, da utolažita pretkanki svojo radovednost. — Pa ne! Ničesar ne bodeta izvedeli! Prav mirna hoče biti; celo posmehovati se jima hoče.

Položila je listek zopet na mizo, a kmalu potem se je začelo — kakor nevedé igrati ž njim, počasi ga je zmučkala in obdržala v roki. — Postajala je čedalje živahnejša; s humorjem je šibala svoji obiskovalki, kateri sta se v zadregi pogledovali, češ: kaj nama je storiti?

Kmalu sta se poslovili. — Obe sta bili razkačeni. Ves popoldan sta že snivali o tragediji, katero bo povzročila njiju novica. Tončka je v svoji preveliki skrbnosti vtaknila tudi stekleničico vonjave vode v žep, kajti bila je preverjena, dà se Ana onesvesti. — A nič vsega tega! Ostala je mirna; celo rogala se jima je ... Dasi sami dobri igralki v življenju, zdelo se jima je vendar uprav nemogoče, da Ana ne bi bila iskrena ... „Ne, tako samozatajevanje je nemožno!“ sta dejali obe.

— „Pa nad vse je vzvišena! Vsako stvar mora pobijati. — Si li čula, kako je govorila o moški zvestobi? — Zdi se mi, da se je vse naučila iz kake knjige.“

„„Hà, hà, vsega je ženska kriva, pravi; moške zagovarja le zato, da se jim bolj prikupi.““

— „Dà, vsakega hoče vloviti v svoje mreže, ne ljubi pa nikogar!“ — — — —

Da bi bili čuli tedaj zlobnici Ano, bili bi s svojim uspehom izvestno zadovoljni. — Jedva je bila sama, omahnila je obupana na stol. Toliko zatajevanje jo je strašno utrudilo ...

„Kako brezumna sem! Tem zlobnim opravljivkam bi bila za hip skoro verovala ... Joj, kako žalosten bi bil moj Ferdo, da me čuje! — Kako sem mogla le za trenutek dvomiti nad njegovo iskrenostjo! —

„Tu imam še prepis one dopisnice! — — Hà, lažnjivki! Vse sta si sami izmislili! Vem, skušati sta me hoteli. Gotovo sta se že veselili, kako se bom pred njima zvijala v neznosnih bolečinah! Da, to bi jima bila največja slast. — Fej, na tako okruten način sta hoteli izvabiti iz mene sladko tajnost! A ni se jima posrečilo! Ostala sem vsaj na videz povsem mirna.

„In vendar je vse kar vrelo po meni, ko sem čula, kako grdo ga opravljata. Je-li sem prav storila, da sem molčala? Zakaj jima nisem pokazala vrat? — Včasih sem sanjala kaj neprijetnega; dasi nisem praznoverna, vznemirjal me je tak sèn po več dni. Kar vedno sem morala misliti nanj. Tudi ta-le dopisnica je za me nekak tak sèn. Lahkim srcem prisežem, da ne verujem ničesar ... a vendar, vendar sem razburjena. Zato napišem še danes pismo njemu. Vse mu obstanem. Morda bo nekoliko hud, a vendar me lepo potolaži, da zabim takoj te grde sanje.“

* * *

Ste li že kdaj opazovali lahkokrilega metulja, ki je sedel na nežno cvetko, jej pritisnil žaren poljub ter pokušal njen med? — A kmalu se ga je nasitil, preširno se vzdignil v zrak, di si poišče novih, lepših cvetk in slajšega medu. — In se vam li ni v takih prilikah kar nehoté vsilila misel na nekaternike, ki delajo prav tako?


„Po cvetkah ti vesel frfraš,
In sreblješ med iz sladkih čaš;
A ko s cvetu na cvet hitiš,
Li slutiš, kak spomin pustiš?“

— — —

Pretekel je skoro mesec dnij. Ana je nestrpno čakala na kak odgovor svojega ljubega, a ne duha ne sluha ni bilo o njem. — Kako strašno je trpela, more razumeti le oni, ki je kdaj že sam obupaval nad ljubljenim bitjem, ki je v povračilo za brezmejno ljubav prejel — prezir. — Početkom je bila v nervoznih skrbeh, češ: „Izvestno je obolel, sam leži kje, zaman stega roke po svoji Ani! Tako daleč sem od njega, on pa morda — umira.“

Srce jej je krvavelo. Pozno v noč je bdela, a kadar jej je spanec zatisnil oči, tedaj je sanjala strašne prizore. Sedaj je videla svojega dragega že mrtvega. Drugič zopet sta se sprehajala ob bregu Save; kar mu je zdrsnila noga in izginil je v valovih peneče se vode. — Zopet jedenkrat je stopila v sobo svojega Ferda, a kaj je videla tu? Na njegovi strani je sedela mlada gospa, ki je imela v naročju ljubeznivo dete ... Srce jej je odrvenelo; ko se je oglasil inženér: „Glej, Ana, to je moja ženka in tu moj sin!“ Še jedenkrat je pogledala ljubko sliko, potem se je zgrudila osveščena na tla. Prestrašena je planila iz snà po konci.

„To ni le prazen sen, to je gola istina,“ je hropela po vsem životu drhté.

„Dosti dolgo sem se branila neznosni misli; sedaj ne morem več. — On me je goljufal; nikdar me ni ljubil, bila sem mu le v zabavo.“ —

Postala je divja.

„Sedaj šele vem, zakaj mi je vedno tako toplo prigovarjal, naj ohraniva razmerje za se ... Fej, neznačajni malovredneži! — Takega človeka sem ljubila?!! Jaz sem ga ljubila?!

Skočila je iz postelje ter obupno begala po sobi sèm in tjà.

„Je-li mogoče? Je li mogoče? — Ne, ne, saj ni res, to bi bilo prestrašno, prekruto! A vendar! — Ona dopisnica, katerej nisem hotela verovati, — njegov molk — in če motrim vse njegovo vedenje: li ni dokazov dovolj? Vse je torej le — varka?! — Ljubezen, zvestoba, — vse — nič?! Vse lažnjivo, — puhla pena!? Proklet bodi lopov! Komu naj bi še verovala, kaj naj mi bo sveto, ko mi je nesramno lagal on, katerega sem ljubila, kateremu sem brezpogojno zaupala?! V glavi se mi vrti, nekaj me grize, — mraz in vročina me spreletavata; — bolna sem na duši in telesu. — Do jutra le še zdihuj, le joči in tarnaj, a potem se moraš kazati mirno, zadovoljno, srečno! Nihče naj ne sluti, kolika poniževanja je prestala Ana! — Čemu neki? Rogali bi se mi! Nekateri bi me milovali, a prav tega ne trpim! ... Zavida naj me vsakdo, — obžaluje — nihče! — Škoda, da ne bo mogel nihče hvaliti moje igralske umetnosti, ker ne bo nihče vedel za njo.“ —

Iz prsij se jej je izvil globok vzdih. Krčevito je začela plakati ...

„Moj Bog, kako sem ga ljubila! — In ta ljubezen mi je dajala veliko duševno moč. Postala bi mu bila krepostna, plemenita, požrtvovalna družica. Da bi ležal mrtev pred menoj, lažje bi mi bilo, svesta si, da me je resnično ljubil do smrti. — — Tako pa si moram reči, da me je kruto — varal. Je-li vedel, kako vroče ga ljubim?! A s to ljubeznijo sem izgubila vse, vse. — Sedaj ne čutim več v sebi kreposti, biti dobra. Vsako hudobijo bi lehko izvela ... Ljudje pravijo, da je žena angelj ali pa — hudič. In res je to! Čemu te solze? Jih je-li vreden? — Saj ga sovražim, zaničujem! ...“

Tedaj pa se je spomnila, da je vse zaničevanje zapeljivca ne reši — sramote, in iznova je obupano plakala ter kovala načrte, čudne načrte ...


II.[uredi]

„Torej sedaj veš! Najlepšima plesalkama razodeneva nocoj svojo ljubav. — Jutri ti pa povem vse natanjko, kako je bilo. Jaz izvem seve od tebe isto!“

„„A če pogoriva?““

„Pojdi, pojdi! Kaj jih ne poznaš? — Samo reci jej, da jo ljubiš, hvali njene ‚nebeško lepe’ oči, ‚zapeljiva’ usteca, krasne lase itd., — pa se ti ne bode mogla ustavljati ... Takoj ti priseže večno zvestobo!“

„„Punice so večinoma, navadno take, a tudi zato spremenljive, kakor april. Vendar menim, da so i tu izjeme ...““

„Ha, ha! Si li prevzel ulogo svojih učencev-petošolcev? Tem je še ženska angelj blagosti in lepote; mi pa vemo, da nam more biti le v zabavo, nekako potrebno zlo, kateremu se ne moremo prav ogniti ... To so ti volki v ovčji obleki. Shakespeare prav pravi: „Slabost, ime ti je — ženska.“

„„No, pa vender nam one samé ‚vedré glavé‘ in ‚urjo roké““ ...

Anton Krivec in Janko Kos, mlada suplenta na gimnaziji, sta si bila že od mladih nog prijatelja. Posedala sta v ljudski šoli na istih klopeh, in dovršivši gimnazijo, posvetila sta se oba modroslovju. Ker ju stariši, — priprosti, a obče jako čislani kmetski ljudje —, niso mogli bogsigavedi kako podpirati, boriti se jima je bilo često z markaterimi neprijetnostmi. — Vkljub temu sta si obranila zdrav humor ter živahno razposajenost. Kjerkoli so se zbrali Slovani, šaleč se, pijoč ‚kaludžerko’ in ‚viteza’, navzoča sta bila gotovo tudi filozofa Krivec in Kos.

Ker jo baš istikrat nedostajalo učiteljev, dobila sta prav lehko službo, še predno sta imela zadnji izpit. Krivec je bil nastavljen v G., njegov prijatelj pa je prosil v K., kjer je bilo mesto prazno. — Ko pa je par mesecev pozneje na G-ški gimnaziji že sivolasi profesor fizike in matematike nenadoma obolel, poslali so suplenta Kosa na njegovo mesto. — Prijatelja sta bila torej zopet vkup. Ljudje so ju nazivljali Orest in Pilad, kajti bila sta nerazdružljiva; kjer si videl jednega, tam je bil izvestno i drugi.

Tudi sedaj ju vidimo pri vratih G-ške čitalniške dvorane. Pazno se ozirata na okrog, motré po vrsti zale plesalke ... Ples se še ni pričel; ljudje še vedno prihajajo ... Vsa obširna dvorana je lepo okrašena, v vsakem kotu so umetno napravljene lope iz smrekovja, kakor navlašč pripravljene za zaljubljence. Sobe naših politikov in pesnikov prvakov, sveže cvetlice, večje in manjše zastave, vse to daje danes čitalnici praznično lice. Najlepši nakit pa so jej plesalke v vonjavo-lahnih krilcih ter elegantni plesalci v fraku in s klakom. — Večina se prikrito radovedno ozira na okrog; jeden skuša druzega prekositi v poklonih in laskanji. Zlasti ženskemu spolu utriplje srčece, češ: katera bo neki ‚kraljica?’ —

Že več dni poprej je bilo po mesto veliko vznemirjenje ... Od vseh strani so romali zavitki svile, baržuna, atlasa, gazéja, čipk, lepenke, umetno narejenih cvetlic, finih trakov in dr. Takó vsaj je pravila poštna upraviteljica Tončka.

„Kakó se neki opravita Ema in Ana?“ — Ta skrb jo polnila skoro vsem, glave ... Bilo je manreč znano, da imata prijateljci kàj fin ukus.

„No, jaz se ne bojim, da bi bili lepši od naju“, je dajala nekaj dni pred plesom, katerega so priredili G-ški visokošolci, Tončka svoji prijateljici Márici ... „Njiju krili bosta le iz belega kašmira, pa premisli — brez vsakega nakitja; dočim sta najini toaleti s zlatom vezeni, s svilnatim trakom in z živimi vrtnicami okrašeni. Sedaj sem pa že popolnoma brez skrbi. Ako Bog da, se ne bosta zopet ošabno šopirili, kakor lani osorej ...“

Dvorana je že precej napolnjena; nekateri še sedé, drugi hodijo roko v roki po dvorani.

„Glej jo Magdo, kakó se ponaša, pa niti noviga krila nima, samo prenarejeno je.“

„„In kako velike noge ima!““ sta šepetali tam v kotu dve plesalki v rudečih oblekah, imajočih v laseh in na prsih ogromne šope umetnih cvetlic.

„To modro svilnato obleko je podedovala Angela po neki že davno umrli sestričini, nekdanji igralki na dunajskem Karlovem gledališči“.

„„Saj menda res; vzorec je nemoden in barva pretemna““.

„Kupila si je le tri metre svilenega triku po devetdeset krajcarjev“.

„„Kakó sta vendar Ana in Ema siromaško opravljeni! Niti jadno zapestnico nimata, in blago njunih oblek je videti prav ceno.““

— „Kunčičeve Ele krilo stano petdeset gold, pa ni niti malo lepo. Le poglej, kako so jej na hrbtu v pasu gubi!“

— „„Tudi jej je malo prekratko; danes vsakdo še lažje opazi njeno okorno hojo““. —

— „Li meniš, da je barva lica Dolenčeve Ivanke naravna? Meni se zdi prejednakomerno rudeča ...“

„„Čula sem, da si celo obrvi in tudi pod očmi maže.

— „Ha, ha, to ti je umetnica!“ — —

Prav nasproti vrat sedi v sivi svileni obleki gospa srednje starosti, doktorica Gruntarica, njej na vsaki strani pa Ema in Ana. Obe sta opravljeni v belo tesno krilo; jedino nakitje sta jima nojevi peresi, kateri obrobljata primeren trikoten izrezek pri vratu ... Takoj na prvi pogled zapaziš veliko razliko mej njima in dragimi gospicami. Oblečeni sta elegantno, a priprosto, dočim so druge našopirjene s čipkami, petljami, cvetlicami, zlatom, srebrom i. dr. ...

Kako lepo izraža tesno krilo stas ponosne Ane! In kako dražestna je Ema! Snežnobelo lice jej od radosti žari. Zdaj pa zdaj se svojemu plesalca veselo nasmeje, da se pokažeta za malimi rubinasto-rudečimi ustnicami vrsti belih sob, v licih pa se napravita takrat jamici.

Vse to sta opazila suplenta Krivec in Kos.

„Ana je moja!“ del je Krivec. Kos je pa molčal ter neprestano zrl dražestno Emo.

Gospodje začno deliti običajne šopke.

Emi od veselja igra srce. — Toliko in tako lepih cvetlic ima in še ni konca. Gospodje še vedno prihajajo, obsipajoč jo z dišečimi cvetkami.

Zdajci se jej pokloni tudi Kos ter jej izroči krasen velikanski šopek. Temna rdečica jo oblije.

„Kako ljubeznivi ste, gospod profesor! Oh, te lepe cvetke, — najlepše so vaše! Ta šopek bom imela vedno pri sebi, drugi pa naj ostanejo pri mamá.“

Godba je zaigrala. Veselo rajanje se je pričelo.

Kos je zaplesal z Emo ... Občudoval je zlatolaso glavico svoje plesalke. — Kako ljubko ga je pogledala, ko jo pristopil k njej! Njene lepe modre oči, nje usteca, vsaka poteza na njenem obrazku izraža otroško veselje in neizkaljeni mir njene duše ... „Kako ljubezniv otrok je ta Ema! Vsakdo jo mora rad imeti,“ si je mislil Kos, ko je stal zopet na ‚otoku’ ...

„Li ni prav za prav ta ples velika neumnost? Meni res že ni kar nič zanj; prišla sem le radi narodnega pomena. ‚Vodnikov ples’ mora vender vsaka zavedna Slovenka obiskati,“ — je govorila Tončka svojemu dijaškemu kavalirju Kunčiču.

„„Dà, res je tako, res.““

„Li ni prijetneje tu, v smrekovi lopi sedeti?

„„Dà, res je, gospica.““

„Oh, vi niti ne veste, kako dolgočasni so naši gospodje! Kar nič ne vedo govoriti; duh ne dobiva res nikake hrane! Da bi vi slišali oficirje, kako krasno umejo zabavati. Tu pa nič, nič! — Jedino z vami se imam včasih dobro.“

Zaljubljeno ga jo pogledovala, tako da je mladenič zarudel tjà preko ušes liki petnajstletno deklè.

„Oh, kako krasno je tu v tej lopi! Samo ptičic še nedostaje — Ali ljubite ptice?“

„„Dà, prav rad jih imam, gospica.““

„Oh, jaz tudi. Midva v resnici simpatizujeva v marsičem ... Vi ne veste kolikokrat sva hodili spomladi in po leti z Márico v gozd, kjer sva po več ur opazovali drobne ptičke. Najzanimivejši pa se nima je zdel kak parček. Tako ljubko sta se poljubljala. Včasih je ona zletela na drugo vejo, kot bi hudovala svojemu drugu, on je smuknil za njo, a zopet je koketno Odletela. Ta navidezen spor je trajal nekaj časa, potem pa mu je sama prifrčala nasproti in ljubkovanje se je znovaj pričelo ... Si je li moči kaj lepšega misliti?“

„„Dà, taki prizori so zares ljubki.““

„In pri cvetlicah ste izvestno tudi vi isto opazili Jedna se nagiblje k drugi. Kako žalostno poveša svojo glavico, ako jej je usojeno sami živeti; dolgo navadno ne more prenašati srčne bolesti, — kmalu usahne.“

„„Vi ste velika prijateljica prirode, gospica,— prav tako, kakor jaz.““

„Vi torej tudi ljubite naravo?! Oh, kako me to veseli! ... Pa kako bi je tudi človek, ki ima kaj srca in duha, ne ljubil! Li ni ona najzanimivejša knjiga, v kateri čitamo omamljivo sladke besede — ljubezni? Vsaka cvetka, vsaka bilka, vsa priroda diha ljubav, katera jedina vzdržuje vse stvarstvo v najlepši harmoniji. Samo ljudje postajamo čimdalje bolje mrzli in formalni. Vsi govorimo nek umeten jezik. Človek ne sme izražati svojih čutov, sicer ga ljudje smešé, ne sme povedati naravnost svojih misli; govoriti nam je le to, kar se — ‚spodobi’. Vsled tega so pa vsi ljudje oblikovani po jednem vzorcu — vsaj navidezno, — in to me tako boli.“

Lahno je zadrhtela ter pogledavala zdaj v tla, zdaj v strop, zdaj pa na svojega vernega poslušalca, kot da išče leka svojim neznosnim bolečinam ... potem jo nadaljevala:

„In me ženske! Kakor zapuščene ovčice romamo po svetu, — kakor v čolniče brez jader butajo v nas razjarjeni valovi življenja, a zaželjene pomoči ni od nikoder. Boriti se nam je navadno brez upa na zmago. Saj pravega prijateljstva, istinite, nesebične ljubezni ni menda več na sveti. Vas se le hlini, jeden vara druzega ... Jako se bojim, da ga ni človeka, kateri bi me razumel, ki bi vedel zadostno ceniti moje čustvovanje, mene vso ... In če je, ga li najdem, li ne bodeva morda večno zdihovala drug po drugem, ne da bi se kdaj spoznala?!“

„„Gospica, niti ne slutite, kako iz srca ste mi govorila! Vi čutite isto, kar sem jaz tolikokrat pri luninem svitu zlival v stihe, — vi ...““

Nastop k četvorki! — Ta klic je zmotil ‚ne srečna’ srečnika ... Nemo se je poklonil Kunčič svoji družabnici, — kateri je od veselja igralo srce, da se svoje lekcije ni naučila zaman, — ter jej ponudil roko. Stopila sta v vrsto.

Na spodnjem koncu dvorane blizu vrat sta stala Kos in Ema.

„Gospica, vam li smem nekaj povedati?“

„„I seveda! Le povejte, prav radovedna sem.““

Lokavo ga je pogledala.

„A če bodete huda?“

„„Gotovo ne, ako bodete govorili pametno in — resnico!““

„Torej kar naravnost: Ema, ljubim vas!“

Ema je pobledela. Ozrla se je v tla in niti ganila se ni; Kosu se je zdelo, da ima soho pred seboj ...

„„Od kdaj pa in za koliko časa, gospod profesor? ... Li čujete, ‚la poule, isti red’!““

„Kaj me briga sedaj ‚la poule’! Ljubim vas in bi bil rad ljubljen,“ se je silil Kos. „Gospica, ničesar mi ne odgovorite?“

Tužno se je nasmehnila, a molčala.

„Vi hočete bitje, katero vas ljubi iz vsega srca, katero vas obožave, to bitje hočete streti in uničiti?“ je lagal Kos trdovratno.

„„Poslušajte me, gospod Kos!“ je zinila ona. „Prešeren poje:


‚Smo poštene me Kranjice,
Vsak sleparček ni za nas;
Me hočémo bit’ ženice,
Ljub’ce ne za kratek čas
’.““

Kos je bil tedaj vsa zmeden. Takega odgovora ni pričakoval.

„Kaj mi je bilo, da sem jej kar brez vsega pomisleka dejal, da jo ljubim! ... Hú, kako sw opečem! — Vrag! Ta dozdevna najivka že presneto praktično misli! ... Zakaj sem prav njej razkril ljubezen, ko je vendar dovolj nevednih gosk, s katerimi bi lehko norce bril! Ta pa na razume šale! ... Ti vražji Krivec! V koliko stisko me je spravil! Nazaj ne vem, naprej ne smem, sicer mi vrže ta punica zanko za vrat, in izgubljen sem ... Pa kako naj si pomagam?“

Misli so mu švigale po možganih, jedna je pobijala drugo, končno pa je vendar le zinil:

„Recite le jedno besedico, gospica!“

Ema pa mu je odgovorila resno, da ga je polivala zona: „Še jedenkrat vam moram poudarjati, da mrzim vsako ljubkovanje brez smotra. Nikdar še nisem ljubila; če pa bom kdaj, ljubila bom resno in večno. Od svojega ljubega bi pa zahtevala sevé isto. ‚Danes tukaj jutri tam’, ne, taka ljubav ni po mojem ukusu, ker ona sploh ne zasluži tega imena. Brezsmotreno ljubkovanje je grdo onečaščenje najsvetejšega čustva.““

Kos je molčal. Ema mu je imponovala ter ga čimdalje bolj zanimala.

„O te ženske! Vse mislijo takoj na možitev, celo take dušice. In prav imajo! Tudi Ema! ... Lepo ji pristaja ta resnoba. — Kdo bi pričakoval kaj takega! V strašnih škripcih sem ... Joj, Tone se bo posmehoval padlemu junaku ...

„Še nikdar ni ljubila, pravi ta Ema. Torej še cvet, katerega se ni dotaknila pogubonosna sapa sveta ... Oh, kolik vžitek bi bil, poljubiti ta rožna usteca!“

Vznemirjen je bil, ... lotevala se ga je zaljubljenost ...

Četvorka je minula. Nekateri plesalci so odvedli svoje plesalke na prostor, drugi so promenovali; mej temi sta bila tudi Ema in Kos.

„Kaj ste tako umolknili, gospod profesor?— Že vidim, da vas moja družba dolgočasi.““

„Ema!“ je vzdihnil tiho Kos ter proseče pogledal svojo družico.

Ta pa je zopet zadrhtela ... Kakó rada bi mu bila dejala: „Ugajaš mi!“ — a spomnila se je nesrečne Anine ljubezni in — molčala je.

„Gospica, zakaj mi ne odgovorite? Vi torej ne verujete?“

Godba je zopet zaigrala. Kos je iznova objel svojo plesalko. Čuden čut ga je prešinjal, držečega Emo v svojem objemu; kar nevedé jo je lahno pritisnil k sebi ter razburjen šepetal: „Ema, bodite moja! Verujte mi, da vas vsak trenotek bolj ljubim“ ...

Za hipec je premagalo i Emo burno čustvo ... a naglo se je zopet zavedla resnobe položaja ter mu odgovorila: „„Sedaj-le me morebiti res ljubite, gospod profesor; ko pa porajate z drugo, ljubili bodete tudi ono. Kaj ne?““

„Okrutnica! — Zakaj vas na morem sovražiti!“ —

Privel jo je na njen prostor ter se ločil od nje.

„Da bi vedel, kakó ga ljubim“, je dejalo deklè samo pri sebi ... „Saj je takó blag! ... Koliko mi je pravil o svoji materi! Prav rad jo ima ... In o svoji bolni sestri, kateri je bil o počitnicah zvest družabnik. Kako lepo jej jo stregel! ... Dà, on je zares dober človek ...“

Mej tem pa je pristopil Krivec k svojemu sodrugu. Lice se mu jo kar svetilo.

„‚Hura, dobljena zmaga je!‘ — Natanko tako je bilo, kakor sem ti pravil ... Ha, ha, Ana je že moja ... — In ti, amice? Kaj si dosegel?“

„„Že vedno mi je ugajala ta pametna punica, danes sem pa spoznal, da sem zares zaljubljen““.

„Ha, ha! Kolikerič pa, prijatelj?“

„„Le posmehuj se, a vnedar je žalostna istina.““

In sam na se se togoté mu je pravil, kakó je postala šala — resna izpoved ...

Ema pa je vstala ter šinila v garderobo, kjer je našla Ano samo, a vso razžarjeno.

„Anika, poslušaj me!“ je vzkliknila že na pragu ter pohitela k prijateljici.

„„No, kaj je, dušica?““

„Dejal mi je, da me ljubi! — Pa menda se samó šali“, je pripovedovala sramožljivo Ema.

„„Glej, glej, kdo pa je ta ‚on’? Ničesar mi nisi še povedala o njem ... Pa čakaj uganem ga! Li ne — Kos?“ je ugibala Ana.

„Da, on, on! ... Dejal je, da hoče le mene ljubiti.“

„„Tako, tako? — Kaj si mu pa odgovorila?““

„I kaj! Razodela sem mu svoje nazore glede ljubavi, na kar ja postal precej redkobeseden ... Oh, njega bi mogla menda z vso silo ljubiti!“

„„Spominjaj se ponižanja in sramote, katero sem doživela jaz! Ti ne veš, kako to peče in kako boli ... — Osveta je poslej moja tolažba. Ta me vzdržuje in mami, da vsaj trenotno pozabim na ono strašne ponižanje ... Često so mi zdi, de bi mi bil velikanski vžitek posnemati „bosensko Semiramido“, katera je bajè vsakemu možkemu hlinila srčno nagnenje in brezpogojno udanost ter se naslujala z njega ljubavjo; črez nekaj časa pa ga ja peljala na svoj vrt, od tam ga ja lokavo zvabila k malim, nizkim durim, skozi katere ga je pahnila v globočino vode, ki jo drla spodaj ... Pa ti si še angelj, kateri me ne more razumeti ... Ne zgražaj se nad menoj, dušica! Pazi le, da boš srečnejša od mene!““

Prijateljici sta nekaj časa molčali; potem je zopet začela Ema:

„Kos je tako dober! On ni Dinani! — Le poslušaj me in morala mi boš pritrditi ... Morda se še spominjaš, da smo bili spomladi na Odrgi; tebe ni bilo poleg, ker si imela pouk. Sedeli smo na vrtu pod kostanji ter se veselo pogovarjali. V bližini pa so se gugali na veliki gugalnici kmetski otroci. Nakrat se utrga vrv in jeden dečkov pade tako nesrečno na obraz, da mu takoj udari kri iz nosa in ust. Naše omizje se pač ni veliko zmenilo za to; Gorenc se je celo surovo zasmejal. A Janko je priskočil k ranjenemu dečku, peljal ga k bližnjemu vodnjaku, kjer mu je sam izpral rano ... Ti ne veš, kako mi je ugajalo tako vedenje ... Kaj ne, da je res blag?!“

„„Ti ga že ljubiš, Emica. Dal ti Bog veliko sreče!““ —

Odhiteli sta zopet v plesno dvorano, od koder je donel znan Straussov valček ...

...Minil je odmor. Mnogo gospodov se je že prej umaknilo v stranske sobe, kjer so si pri vinu in kartah kratili čas. Saj to jo za nje pač lepša zabava, nego potiti se pri plesu! Starejše gospe in gospodične so se naveličale kritikovati; marsikatero je moril že spanec; rade bi bile odšle domov, a mladež je še veselo rajala.

Slednjič se je jela dvorana prazniti. Tudi doktorica Gruntarica se je dvignila ter poklicala Emo in Ano. Spremila sta jih Kos in Krivec.

„Torej kdaj mi odgovorite, gospica?“ je šepetal Janko Emi pri slovesu.

„„Na izletu, katerega napravimo v začetku septembra, ako me ne zâbite v teh štirinajstih dneh.““

„Nikder, nikder Ema!“

Pavel Hrastar, veleposestnik in trgovec, je bil znan malo da ne po vsem Kranjskem.

Njegov pokojni oče je kupčeval svoj čas z vinom in lesom ter si pridobil tako poleg dediščine ogromno premoženje, katero je dobil po njegovi smrti jedini sin Pavel. Ta si ja kupil poldrugo uro hoda od G. lepo, prijazno grajščino, stoječo na malem hribčku; za gradičem je bil velikanski, krasen vrt, takoj za vrtom pa se je razprostiral mal smrekov gozdič. Dva streljaja od gradiča je stala kapela sv. Antona. Daleč na okolo pa gospodarska poslopja, rodovitni travniki in polja ter lepi vinogradi. Pa ne le to. Hrastar je imel tudi v mestu najlepšo prodajalnico z manufakturnim blagom. Ni mu bilo sicer treba ubijati se, kar je sam rad povdarjal, a njegov dovzeten duh je ljubil napornost. Jednolično življenje ga je dolgočasilo. Rad se je vozaril s svojimi iskrenimi konjiči z Vrhovega v mesto in iz mesta zopet na Vrhovo ... Bil je obče priljubljen. Zlasti delavci in ubožci so hvalili darežljivega, prijaznega gospoda. Nekateri njegovi znanci so celó trdili, da je predober in prezaupljiv.

„Bog je moje premoženje obilo blagoslovil, — zato mi je dolžnost pomagati drugim“, je često dejal ...

Vse te lepe čednosti, zlasti pa njegov denar je povzročil, da je bil Hrastar v rodbinah, kjer so imeli kaj možitveželjnih hčerâ, kaj priljubljena oseba. A ker se ni dosti zmenil za preprijazne mamice, ni za žarne poglede hčerk, so začele te obupavati, češ: ‚Že 50 let ima, a še si ni izvolil nobene. Gotovo ostane vse življenje — samec ...“

— — — —

Pri oknu jednonadstropne hiše, — mestne dekliške šole — stoji mlado ponosito dekle. Da se ne zabliskneta včasih očesi v tajinstvenem ognji, menil bi, da gledaš v mrzel, kamenit kip. Zdaj pa zdaj pogleduje prikrito na nasprotno stran, kjer stoji pri vratih lepe prodajalnice majhen, tolst možiček, rdečega, zabuhlega obraza.

„Lep sicer ni ta Hrastar! Star nerodnež in debeluh z velikansko plešo, — to bi bil zares lep drug vitki Ani ... A kaj mi je druzega storiti? ... Li naj se poročim z naddavkarjem Golobom, kateri polovico svojo plače zaigra in drugo polovico zapije? ... Tudi adjunkt Gorenc, suplent Krivec, koncipijent Smrekar so nemaniči, ob strani katerih bi ne mogla živeti, kakor bi hotela. To bi bila pač smešna osveta!“

Take misli so obhajale pri oknu stoječo učiteljico Ano.

„V jednem mesecu moram postati Hrastarica. Da, da, žena onega Hrastarja, po katerega bogastvu medli marsikatera ... To bodo zopet zavidanja! Že kar naprej se ga veselim ... Ta-le dobrosrčni in brezvoljni kupec bo gotovo izvrsten soprog. In kar je glavno: denar ima,“ je modrovala Ana dalje, prav ko so prikorakali trije častniki mimo njenega okna. Poželjivo je zrla za njimi, okrog usten pa jej je legel grd nasmehljaj.

„Lepa, mlada, bogata gospa! To se bo živelo! — A sedaj je zadnji čas! ... Mora biti moj. Sicer je prejel od meno že nekoč ‚grahov venec’, a ljubi me še vedno, o tem sem uverjena. Tudi mu bo laskalo, da mej profesorji, adjunkti, koncipijenti volim baš njega — trgovca“ ...

Hrastar je bil v resnici ves omamljen po Anini krasoti in ljubeznivosti. Njena slika mu je bila vedno pred očmi ... Ko je izvedela Ana za brezstidno izdajstvo svojega prvega ljubimca, skušala si jo takoj pridobiti že parkrat zavrnjenega trgovca, s katerim si je kanila le zato poročiti, da se izkoplje pred ljudmi iz sramote, v katero jo je pahnil Dinani ... Umela je starega Hrastarja kaj hitro zopet opozoriti nase. Pogovarjala se je ž njim preko ceste skozi okno; parkrat je celo stopila v prodajalnico, kjer je kupila kako malenkost neki ubožni učenki, česar ni nikdar zâbila povedati svojemu česitlcu ...

Mej tem, ko jej je prodajalec razkazoval razno blago, zapletala ga je s sladkimi besedami čim dalje bolj v svoje mreže, katero je bilo treba le v pravem trenotku še tesno zadrgniti. Njeno včasih preprosto, včasih duhovito čebljanje ga ja izredno zabavalo in mu tudi imponovalo. Dobričina Hrastar je namreč vedel le


„Gosen’ce kaj na repo var’je,
Kak’ prideluje se krompir najbolji;
Kako odpravljajo se ovcam gárje.“ —

Bil je tudi dokaj dober trgovec; vsa druga veda pa mu je bila deveta briga. Čital je le „Kmetovalca“ in včasih površno dnevne novice političnih listov. Ni se torej čuditi, da se mu je zdela Ana malo da ne višje bitje, katero deleko nadkriljuje vse druge ...

Ko mu je včasih s svojimi mehkimi rokicami ročno pomagala zlagati nakupljeno blago, dotaknila se je kakor nehote njegove žuljaste reke, a ob jednem je uprla svoje žarne oči v trgovca.

„Oh, da bi bila ona moja, da bi bila ona moja!“ je zdihoval, ko ga je ostavila krasotica. „Hrastarjevo ime naj bi zamrlo? Brez potomca naj ostavim svet?! ... Oh, kako nebeško lepa je, in kako ljubezniva! ... Morda ... morda ...“; dalje si ni upal misliti ...

„Danes, dà, danes se mora odločiti“, je govorila Ana dalje. „K njemu pojdem, da nakupim zopet oprave svoji učenki ... Kako se bo divil moji milosrčnosti! Ha, ha! — Da bi le ne bil tako neumno boječ! No, pritiram ga vendar-le do skrajnosti: ziniti mora odločilno besedo“.

Snela je klobuček s klina ter si pri oknu natikala rokavice.

Zdajci zapazi mimo okna prihajajoče pogrebce, noseče mestno ubogo na pokopališče. Le prav malo ljudi je šlo za belo, nepobarvano krsto, v kateri je ležala beračica ... Kdo bi se tudi zmenil za njo! Saj je bila revica brez sorodnikov, živela je o milosti dobrosrčnih ljudi.

„Izvrstna misel!“ — de Ana sama pri sebi ... Urno steče po stopnicah navzdol. Na cesto prišedši, upre še jedenkrat svoje oči v Hrastarja, potem stopi naglo za pogrebniki, v jednomér brisaje si oči ...

„Oj ti dobrosrčnost!“ je vzdihnil Hrastar, gledé za odhajajočimi pogrebci. Solze so mu zalile oči. „Oj, ti dobro, krasno dete!“ je ponavljal iznova ...

Ko pa se je Ana vračala s pokopališča, pristopil je k njej ter jo ponižno vprašal, je li jo sme spremiti do doma. Molčé mu je prikimala ... Nje obrazek je še vedno izražal globoko žalost.

„Vi ste pravcati angelj dobrote, gospica“, je spregovoril trgovec v zadregi.

„„Zakaj se mi posmehujete, gospod Hrastar? — Li ni naša dolžnost, ljubiti svojega bližnjega brez izjeme?“

„Da, da, to je naša dolžnost; a kdo jo spolnuje? V vsem mestu ste bila jedina dama, katera se je spomnila beračiče. Gotovo ste srečna, v svesti si, da ste storila nekaj velicega.“

„„Dà, zadovoljna bi bila, ko bi me ne žalostila misel, da so nekateri ljudje, — n. pr. ta umrla starka, — tako zapuščeni na svetu; in sicer zato, ker jim Bog ni dal posvetnega blaga, zato ker so — ubogi““, je modrovala ona. „„Oh, da bi mogla vsaj nekoliko tega popraviti, kar je zakrivilo brezsrčno ljudstvo, kar še sedaj dela v svoji brezmejni sebičnosti! ... Da bi bila bogata, pomagala bi ubogim, in srečna, nepopisno srečna bi bila.““

„Gospica, jaz imam vsega v izobilji, a vam, jedino vam povem, da nisem srečen, ker nimam nečesa: nedostaje mi lepe, ljubeznive, preblage ženice, ženice, kakoršna ste — vi.“

„„Gospod Hrastar!““ —

„Blagor onemu, katerega osrečite vi kdaj s svojo ljubeznijo, kateremu postanete dobra ženica! Trikrat mu blagor!“

„„Gospod Hrastar, vi me torej še vedno ljubite?““ ga je vprašala Ana zamolklo, ne da bi ga pogledala.

„Oh, obožavam vas,“ je jecljal Hrastar. Pobledel je; takoj na to pa mu je zopet kri zalila tolsti obraz, da so se na čela pokazale skoro za prst debele žile.

Ana pa se mu je jedva vidno nasmehnila. Prijela ga je za roko ter jo lahno stisnila; korakala sta roko v roki dalje. Srečni zaljubljenec ni mogel govoriti; večkrat je odprl usta, a beseda ni hotela na dan. Tudi ona je molčala ter zrla v tla. Naslajala se je v tihem nad zmedenostjo svojega ženina ... Včasih je pogledavala po ljudeh, kateri so se začudeni ozirali po dvojici, češ: ‚Kaj li pomenja to? Ta ga je pa ujela!’ ...

— — —

Bila je skoro že noč, ko se je opotekal nekdo prav po istih stopnicah, po katerih je tekla nekoč Ana k inženérju v lopo na oni usodni sestanek ... Bil je veleposestnik Hrastar. — Nogi sta se mu šibili, kakor omotičen je stopal naprej ... Kakor otroka ga je vodila Ana; posrečilo se jej je vse, kar je nameravala ...

Šele ko je stopil Hrastar na prosto, zavedel se je zopet. Od zadovoljstva, od sreče se mu je svetil obraz. Najrajši bi bil vsakogar objel ter mu pravil kako nepopisno srečen je.

„Moje lepe sanje od nekdaj so se vendar-le uresničile! — Ona je moja, vsa moja! S kolikim veseljem bom sedaj delal, da si pridobim tem večjega bogastva za njo ... Kako sem srečen!“ je govoril Hrastar sam s seboj domov gredé, mej tem ko je od sten Anine sobice odmeval porogljiv, a zajedno obupan smeh ...

* * *

V salonu drja. Gruntarja je sedel na temno-rudečem baržunastem blazinjaku suplent Kos, prav poleg njega pa Ema. Kodrasto glavico je položila na prsi svojega ženina, kateri je zdaj pa zdaj pri dvignil ljubkujoče obrazek svoje miljenke ter pritisnil dolg poljub na ustca.

„Ali mi sedaj veruješ, dušica?“

Položila mu je obe roki okrog vratu, ter — ljubeznivo mu gledé v modre oči, — prikimala.

„Ti mi odpuščaš, da sem se hotel spočetka le igrati s Tvojim dobrim srčkom?“

„„Saj sem te zato že kruto kaznovala! Priklenila sem te na-se, da sam nisi vedel kdaj ... In sedaj si večno samo moj; kaj ne?““

„Ves tvoj, golobica moja!“

Vroče jo je poljubljal.

Srečnima zaljubljencema se je pridružila gospa Gruntarica. Veselo so kramljali. Doktorica je bila vsa srečna, vidé svojo hčerko tako zadovoljno ... Tudi njej se je Kos kmalu omilil. Ker je vedela kako hrepenita oba po združitvi, skušala je pregovoriti svojega moža, da bi določil dan poroke takoj po Veliki noči — in ne šele na jesen, kakor je bilo sprva določeno. In to se jej je tudi posrečilo.

„Bodi tedaj“, je dejal doktor; „zgodi se tvoja volja! Ema ni razvajena. Pri tebi se je naučila varčno gospodinjiti; ako jej dava primerno balo in tistih dvanajst tisočev, bodeta lehko dostojno živela“.

To veselo vest je povedala Gruntarica prav danes srečni dvojici, katera ja kar plavala v blaženstvu. Nikdar nista mislila, da bosta tako naglo dosegla svoj smoter ter se združila že v šestih mesecih. Nikdar nista mogla dovolj zahvaliti preljubeznive mamice in dobrega papá.

„Oj, kako sem srečna!“ je šepetala Ema svojemu ženinu ... Kar se spomni svoje prijateljice. Lice se jej stemni. „Uboga, uboga Ana!“ vzdihne, ko je doktorica zopet ostavila sobo, da pogleda v kuhinjo.

„„Dušica, — dovoli! — tvoja posestrima ni vredna tolikega prijateljstva. Glej, mojega prijatelja je vodila grdo za nos, a končno ga je postavila pod kap. — In tako dela tudi z drugimi ... Moj Bog, če pomislim, da mi bi bila ena koketa pokvarila lehko i mojega angeljčka!““ je vzdihnil Kos, božajoč plavolaso glavico. „„Pa saj ti si ponosna, ti si vzvišena nad tako pokvarjenost ...““

„Ne sodi tako ostro! Ne zâbi, da je tudi ženska človek, in ne morda kako višje bitje! — Ana je pomilovanja vredna; zelo je nesrečna: ljubila je nevredneža, kateri jo ja kruto varal; ogrenil jej je vse življenje, zamoril nje mladostni cvet. — napravil je iz nje to, kar je sedaj, cinično špekulantinjo“.

Dobri deklici sta se porosili očesi.

„„Tako nizko ne sme, niti na more pasti pošteno dekle ... ‚Vsako maščevanje je neplemenito’, to si že često povdarjala sama. Bi se li ti mogla udati starcu, katerega ne ljubiš, udati se mu zato, ker te je morda varal oni, katerega si ljubila? Ali bi se ne čutila po njegovih poljubih strašno ponižane?““

Plaho se je pritisnila po teh besedah Ema k svojemu miljencu.

„Oh, to bi bilo strašno, to bi bilo strašno! Ne, raje umreti, kot kaj takega storiti ... A Ane vendar ne smeš tako kruto obsojati, smili se mi, neizrekljivo smili, ker je bila prej tako blago dekle“.

„„Premehkosrčna si! Anino ravnanje je podlo ... Veliko je sicer žensk, ki se tako udajajo, a obsojati mora poštenjak vse ...““

Če bi bil vedel Kos za vso Anino nesrečo, izvestno bi je potem ne sodil tako ostro. Morda bi se še njemu smililo bitje, katero je zadela huda kazen, ker je — zaupalo, ker je ljubilo prežarko, prevroče. Tragična krivda! — Morda bi jo i Kos miloval, razumeval in opravičeval, dasi ne bi mogel odobravati njenega obupnega ravnanja ...

Še na noč, ko je Ema že legla k počitku, je razmišljala besede: „‚Veliko je sicer žensk, ki se tako onečaščajo, a obsojati mora poštenjak vse.’ — Janko ima prav; a vendar je Ana pomilovanja vredno bitje. Duševno je bolna, sicer bi ne ravnala tako.“

* * *

Bilo je teden pozneje. V Emini sobi je sedela pred velikim zrcalom Ana, za njo pa je stala Ema, ročno v red devaje dolge, vranječrne lase svoje prijateljice ... Obe sta molčali; vsaka je imela svoje misli.

„Lehko sem zadovoljna. Vsaka, tudi najmanjša željica se mi poslej izpolni ... Eleganten res ni moj ženin, še manj pa mlad in izomikan, a to nič ne dé. Bogatinec je! K vsej sreči je Pavle tudi preprost ... Oh, ta zaupljivost bi človeka skoro ganila ...“ je govorila Ana pri sebi.

Ema pa je bila nekam otožna.

„„Uboga Ana! Vedoma hiti v svojo nesrečo, k možu, katerega ne ljubi. Zaman je bilo vse pregovarjanje ... ona hoče ... Ljnbezen, katera popelje mene v raj, pahnila bo prijateljico v pekel ... Dà, dà, Dinani jo tira v cbupaost ...““

„Kako si lepa!“ je vzkliknila za nekaj časa Ema, zadivljena občudovaje Anin stas, katerega je tesno objemalo belo svileno, s svežimi mirtami okrašeno krilo ... „Še nikdar nisem videla tako lepe neveste“.

„„Li tudi še nikdar tako srečne?““ je vprašala Ana cinično, iz prsij pa so jej je izvil globok vzdih. Saj je imela tudi ona trenotke, ko se je zgražala nad svojim početjem, ko je s strahom zrla v bodočnost, sluté, da jej ne prinese nič dobrega ... Objela je svojo posestrimo ter je jela nakrat krčevito plakati.

„„Vsega je kriv oni lopov! — Tudi jaz bi bila lehko vzorna žena, a sedaj niti ne morem biti. Prepozno je. — Morala sem varati Hrastarja, morala sem se mu udati ... Moj Bog, jeden sem mal pregrešek, par sladkih trenotkov rojeva toliko in toliko bridkih ur!““ je zdihovala bolj sama za se. Ema pa se je zaman trudila umeti, čemu se je njena prijateljica morala udati neljubljenemu možu, ko vendar skoro nihče ni vedel za razmerje z inženérjem ... —

„„O, zakaj ne morem biti tako dobra, kakor si ti! ...““ je vzdihovala Ana.

„Saj si tudi ti dobra; —tako te imam rada“.

„„Ti ljubi otrok moj! ... Dàj, pripni mi še pajčolan; pozno je že ...““ V trenotku se je polegel vihar, ki je divjal v njeni duši. Bila ja vsaj na videz ona mirna, ponosna Ana, katera si je umela igraje pridobiti toliko možkih src. — Čez nekaj časa je stopila nevesta z doktorico in Emo v salon, kjer so že čakali ženin, njegov sorodnik Martin Hrastar in dr. Gruntar, vsi v frakih in cilindrih.

Ko je ugledal Hrastar Ano, zaigralo mu je od veselja srce. Vsaka čutnica v njegovem onemoglem telesu je zatrepetala v misli, da bo to božanstveno krasno bitje kmalu njegovo ...

Pred samostansko cerkvijo pa se je zbralo v tem času ogromno veliko občinstva. Vse je hotelo videti lepo nevesto. Nestrpno so čakali ter v jednomer stegali vratove jeden čez drugega, da vidijo, je-li še ne prihajajo svatje ...

„Se že peljejo! — So že tu!“ se je začulo slednjič. Za trenotek je vse utihnilo. A kmalu se je začulo poluglasno govoričenje, tu pa tam tudi zaničljivo hehetanje.

„Fej, prodala se je starcu!“ se je oglasila Testenova Magda, katera se je nekoč sama trudila, da bi ujela Hrastarja v svoje mreže.

„„Dà, fej taki ženski, ki sebe tako nizko, a denar tako visoko ceni!“ ji je odgovorila prijateljica, Kunčičeva Ela.

„Kača!“ je sikal razjarjeni Krivec.

„Ali ste že čule, da je Ana sprejemala sama in v svoji sobi poseta Hrastarja? Oni dan, ko sta se zaročila, jo je jedva v trdi noči ostavil“, se je lagala strupena ekspeditorica Tončka.

„„Res, res? Kdo ti ja to pravil?““ — so zažvrgolele radovedne in škodoželjne drugarice.

„Moja postrežnica, kateri je pravila dekla Aninega gospodarja“.

„„Jej! Da sem to preje vedela, ne bila bi je nikdar pogledala. Pomislite še pred par dnevi sem bila pri njej! Kazala mi je svojo balo, katero je skoro vso z Dunaja naročila. Ob, če me je kdo videl! Kaj si bo mislil o meni!?““ je jadikovalo majhno, bujno dekle, o kateri so pa vedili nekaterniki kàj veliko povedati ...

„To vam je glumačica prve vrste,“ — je izpregovorila Rusova Márica. — „Njen licemerski obrazek in sladka govorica sta premotila vsakogar.“

— „Dà, dà, tisti nedolžni pogled! Vsak moški jej je šel na ‚limanice’“ — je vzdihovala šibka, menda jetična plavolaska, malih očij, gosto s pegami posutega obraza.

„Protestujem, protestujem!“ se je razjarila ekspeditorica Tončka. „Vsakdo pa že ne! Nekaj idejalnih možkih je, — hvala Bogu! — vender le še na svetu; nekaj možkih, katerim je neomadeževano ime, blagost srca in bistrost duha nad lepoto telesa, kateri se ne dado zapeljati od takih-le hinavk, takih koket, kot je ta Ana“. — In v duhu ja zrla starikava devica šibkega dijaka, katerega sliko je nosila v svojem srci. Ljubila ni brezupno, tudi on jej je nekoč razodel, da je našel v njej „sorodno dušo, katera ga razume, katero mora ljubiti.“

„Gospod adjunkt, ali res mislite, da biva v lepem telesu vedno tudi lepa duša?“ je vprašala zasmehljivo Gričarjeva Angela poleg sebe stoječega Gorenca, zroča na cerkvena vrata, za katerim je izginila ponosna nevesta.

„Ne, ne, milostljiva gospica!“ je zapel adjunkt, — „„ta izrek se uresničuje le pri vas, pri oni ne.““

Ljubezni poln pogled mu je bil plačilo za neslan poklon ...

Mej temi pa sta že stala Hrastar in Ana pred oltarjem. Tudi ljudstvo se je počasi zrinilo v cerkev, da prisostvuje obredu.

„Ker pa mora biti ta zveza po postavi s prosto in resnično voljo sklenjena, torej vas vprašam, krščanski ženin Pavel: „Ako hočete to, tukaj pričujočo nevesto Ano za svojo ženo vzeti po postavi naše sv. matere, katoliške cerkve, recite: „dà!“ — je govoril počasi in slovesno duhovnik.

Hrastarju pa so se zopet napele žile na čelu, kri mu je zalila obraz, s tresočim glasom je odgovoril: „Dà!“

Nekaj ga je dušilo; nerazumen strah se ga je polotil. „Kaj, če se zadnji trenotek premisli! — potem mi ni več živeti,“ je mislil trgovec razburjen, mej tem, ko je čital duhovnik dalje: „Ravno tako vprašam vas, krščanska nevesta, ako hočete tega, tukaj pričujočega ženina Pavla za svojega pravega moža vzeti po postavi naše sv. matere, katoliške cerkve recite: „dà!“ S krepkim glasom je izgovorila Ana „dà!“, kateri jo je združil za vse življenje s Hrastarjem. „Vzemita torej prstan, kateri naj vaju vedno spominja, da mej sabo zakonsko zvestobo, katero sta si sedaj obljubila, do smrti obranita.“

Ana je bila gospa Hrastarica. —

„Sedaj si moja! — je šepnil nehote zaljubljeni ženin. Pozabil je, da je pred množico zvedavega ljudstva. „Moja si!“ — je ponavljal še jedenkrat.

Nevesta pa ga je strogo pogledala, potem se porogljivo nasmejala. Njen pogled je govoril: „Molči!“ — njen nasmeh pa: „Norec“ — A Hrastar ni razumel ni prvega ni drugega.

Po cerkvi pa so šepetale stare ženice: „Vesela nevesta, — žalostna soproga! V tej rodbini ne bo sreče! Niti jedne solze ni prelila. In kako glasno, samozavestno je dejala: dà! To je gotovo znamenje, da tu ne bo sreče in je ne bo. — Bog nas varuj vsega hudega!“ so vzdihovale in se prekreževale ...

* * *

Skrivnostna temna noč se je umaknila pomladanskemu jutru. Zlatorumeno solnce je baš zlezlo izza gorâ ter razsipalo svoje blagodejne žarke na vse strani, ko se je vzbudila Ema ... Sklenila se je k nočni omarici ter vzela raz njo sliko, katera je tičala v plišastem okvirju. Na dekličinem obrazu se nista nasmihale le rubinasto rdeči ustni, temveč tudi lepi modri očesci in celo snežno beli, rožnato nadahnjeni lici, ko je zrla na sliko svojega ženina.

„Vender sem pričakala tega dne! Danes, danes! O Bog, kako naj Te zahvalim za to srečo! Sedaj bom vedno pri njem. Skrbna gospodinja ter dobra, zvesta žena mu bom. Osrečiti ga moram!“

Tako je govorila Ema ter smuknila urno v ohlapno jutranjo obleko in nataknila si bele, z zlatom vezane cipele. Stopila je pred zrcalo. „Jaz naj postanem danes gospa profesorica? Janko mi pa vedno pravi „dete moje“. Saj vender nisem več otrok!“ ... Vzravnala se je pokonci ter posilila svoj obrazek v prav resne gube. „Sedaj sem pa zares pravcata profesorica.“ In zvonko se je nasmejala. Ta najivka! —

Pri Hrastarjavih je vladalo nepopisno blaženstvo že nekaj tednov ... Okna spalnice so bila zastrta s težkimi zagrinjali. Na razkošni postelji, nad katero so se vila lepo drapovana pregrinjala iz svile, je počivala Ana. Poleg nje v krasni zibelki pa prvorojenček.

Ko je izvedel Hrastar, da se mu je nenadoma rodil sin, tedaj je plosknil z rokama, zgrudil se na koleni ter jecljal v solzah: „Zahvalim te, o Bog, za to veliko milost!“ — Liki petnajstletnemu dečku je poskočil potem k svoji ženki in k sinčku. V nepopisni hvaležnosti je poljubljal roke svoje družice in občudoval svojega potomca, „O, kako sem srečen!“

Obrnil se je na to k otroku ter ljubeznivo govoril dalje: „Ti golobček moj! Sedaj šele vem, čemu sem se ubijal, čomu sem živel ... — Tvoj in moj sin! ... Sedaj te šele prav ljubim; obožavam te, srca moje!“

Okrog Aninih usten je zaigral tužen nasmeh. „‚Molči!““ je dejala prosečo ter pritisnila svoj bledi obraz v mehke, z obilim vezenjem prevlečene blazine.

„Oh, res, kako sem brezobziren! Odpusti! Tu vpijem in razgrajam ter pozabljam, da si še bolna in trudna ter da spava najin ... pa kako ga bova krstila, Anka?“ se je spomnil trgovec. — „Da je deklica, imenovala bi jo Ana; a sedaj, kako ime naj mu dava? — Li ne ...“

„Pavel,“ — dejala je mirno Ana ter se zopet nasmehnila.

„Oj, kako si dobra, kako si dobra!“ je hitel Hrastar ter bežal iz sobe.

„Vendar je odšel!“ je vzdihnila ona ter zakopala svoj obraz zopet v pernice.

Mej tem pa je Hrastar sédel pri pisalni mizi, da obvesti prijatelje in znance, da se mu je rodil — sin.

„To me bodo zavidali!“ — je govoril sam pri sebi. — „Bogat sem, dražestno ženko imam, sedaj pa še zdravega, močnega sina ... Dosegel sem svoj smoter, ničesar več si ne želim!“ — In pisal je ter pisal ... Kar skoči pokonci, zgrabi meter in tehtnico ter steče zopet v gorenje prostore k svojemu sinu.

„Ana, zmeriti in tehtati ga moram ...

„Tako srček! — 49 centimetrov dolg, — jednajst centimetrov širok, in vendar je prišel prenaglo na svet! ... Joj, ti boš vojak, general! ... Kako težak je! Premisli, pet dekagramov manj tehta kakor štiri kilograme ... Tako močan dečko, kakor bi bil že pol leta star. General bo, general!“ je vzklikal trgovec otroško radosten.

Njegova soproga pa je bila brezčutna za vse, kar se je godilo okrog nje. Blede ustnice so jej drhtele, njen upali obraz je izražal veliko srčno bolest ... Srečni oče pa tega niti opazil ni; zdirjal je navzdol ter kmalu zopet sedel v svojem komptoirju pri pisalni mizi. Tolsto lice se mu je svetilo od prevelike radosti, prijel je zopet za pero, vrtil je mej prsti ter se v jednomer samoljubno smehljal. Kdo ve, kaj se je vršilo takrat za njegovim nizkim čelom? ... Dolgo je napenjal svoje otrple možgane, slednjič pa je napisal počasi, vsako besedo glasno ponavljaje, vrstico za vrstico:


„Srcé mi kipi
Velike radosti:
Se sin mi je rodil
Prav krepek, lep in čil.

Juhé, juhé, juhé!
Zdaj Hrastar srečen je!
Kako bi pač ne bil:
Se sin mu je rodil!“

Ves v ognji je planil kvišku. „Jej, jej, nikdar ne bi bil mislil, da postanem na svoje stare dni celó pesnik. Ha! O zakon, ti sveti zakrament, kateri tvarjaš človeku že tu na zemlji — raj! Ha! ha!“ — Stekel je zopet k pisalni mizi. — „Kako gladko se čitajo te vrstice! ... Jedva se je rodil moj Pavelček, pa že dela take čudeže. Kaj šele bode! ... Sedaj šele razumem srečo starišev, sedaj, ko sem oče ... Dà, Pavelček, ti boš general! ... Ne, ne, učenjak boš kakoršnega še ni imel slovenski narod.“ Zamislil se je. „Ej ta naj bo vojak; naslednji bo pa učenjak ... I, kako hčerko moramo pa tudi imeti. Lepo, dobro, pametno; prav tako kot je mamica, moja Anka ... Mala Anica pa postane prva slovenska doktorica. Takó, sedaj je urejeno menda vse!“

Napisal je svoj prvi pesniški umotvor na čist papir ter ga vtaknil v zavitek, katerega je naslovil na najboljšega prijatelja. Potem ja zaprl že napisana pisma in posetnice ter odšel urnih korakov na pošto. „Najbolje je, da ponesem sam; deček bi mi utegnil še kako pismo izgubiti.“

Bil je že precej daleč od doma, ko se je nakràt ustavil ter udaril z desnico po čelu. „Moj Bog, kako neodpustljivo pozabljiv sem! — Tolika neskrbnost! To je zares nezaslišano“.

Dirjal ja zopet proti domu, naravnost v kuhinjo, od tam na dvorišče, v hlev in bil povsodi, kjer je menil, da dobi kakega posla. Vsakemu posebej in vsem skupaj je zabičil, naj hodijo kolikor mogoče tiho, naj nikar ne pojo, niti glasno na govoré, da se gospa ne bo vznemirjala, in bo sinček lehko spančkal!

Hudomušna služinčad se je v tihem posmehovala toliki skrbnosti otročje srečnega starca, a ubogala je, ker je cenila svojega gospodarja.

* * *

Ano je pekla vest. Bolelo jo je, ko je videla, kako neguje Hrastar malega Pavelčka, kako postaja v njegovi družbi ves otročji, kako obožava sinčka.

„Nepopisno te ljubim, dete moje, a vendar ... kaj je bilo tebe treba? Koliko žalih, sramote polnih spominov mi vzbujaš, kadar zrem tvoj nedolžni obrazek“, je zdihovala često. „

Zakaj se je moralo tako zgoditi? Zakaj je prišel oni, kateri mi je ukral poštenje in srčni mir, zastrupil mojo prej toli čisto dušo, on, katerega sovražim, a ga ne morem pozabiti, katerega se spomnim, kadarkoli pogledam — tebe!“ — —

Že nekaj tednov je bila Ana pokonci, dasi se je čutila nekam slabotno. Imela je sedaj ko prej vsega v izobilji; lehko bi bila vsaj zadovoljna, če že ne srečna. A Hrastarjeva ljubezen jo ja strašno morila. Njegove otročje ljubeznivosti, njegovo usiljivo ljubimkanje jej je bilo neznosno, dà, največja muka. Kadar ga je ugledala, se je kar stresala od strahu, da se jej ne bi zopet približal. Najraj bi bila bežala pred njim ter se skrila v najbolj oddaljeni kotiček sveta, da ja na bi mogel zasledovati. Zaman so bili vsi njegovi dragoceni darovi, prekrasne toalete, mrzila ga ja od dne do dne bolj. Poleg tega jej je pa še vest očitala, da ni storila prav, ko se je poročila ž njim, s katerim niti ne simpatizuje. Sedaj bi bila rada pretrpela vsako ponižanje, tudi največjo sramoto, samo da bi le bila zopet svobodna, da ne bi imela nikakih obveznostij do človeka, kateri je vrl, pošten mož, a njenemu srcu popolnoma tuj.

„Ko bi vsaj mogla, smela upati, da postane kdaj boljše, da se mi ne bo treba več pokoriti temu človeku“, je zdihovala nekega dne, ko jo je ostavil Hrastar. Strašno jej je bilo dolgčas. Stopila je k oknu ter pritisnila čelo na mrzlo šipo.

„Ah, zakaj me nadleguje s svojimi ljubeznivostimi, katere se mi tako gabijo“, je zdihovala dalje. — „Saj se trudim, biti mu dobra gospodinja, saj rada pretrpim vse, samo njegove ljubezni ne morem prenašati. To je veriga, katera reže v meso in kosti! Da bi vsaj mogla komu zaupati svojo bolest! Pa ne, vse moram sama nositi ... Kdo bi me tudi razumel?! Ema je presrečna v svojem zakonu; ona živi le svojemu možu. Popolnoma se mi je odtegnila. In druge? Dobro vem, da me ne marajo, zavist jih tare, ker sam baš jaz dobila bogatega Hrastarja. Ha, ha, da bi vedele, kolka muka je, biti soproga človeka, katerega ni možno ljubiti!“

Stala je še vedno pri oknu. Kar začuje velik hrup, nato godbo. Zajedno pa je vstopil Hrastar.

„Dragica, vojaki so že tu“, je dejal veselo.

„„Da, so že tu“, ja ponavljala apatično Ana.

„Moštvo se nastani po okolici, častnike pa moramo meščani sprejeti pod svoje strehe. Dva meseca ostanejo tu. Nama je drugo nadstropje skoro nepotrebno; menda ti ni neljubo, da sem oddal pet sob trem oficirjem“?

„Kar storiš, je vse prav““, je odgorila mirno Hrastarica, ne mené se dalje za svojega moža.

Ta pa je položil svojo mesnato roko okrog Aninega pasu ter šepetal zaljubljeno: „Kako si dobra, ženka moja!“

Ana se je stresnila, kakor da jo je kača pičila ter mu sunila roko stran.

„„Hladno mi je““, je dejala, opravičujé se ter se zavila v mehko ruto ...

— — —

Teden pozneje sta sedela na Hrastarjevem vrtu pod cvetočo jablano golobrada, otročjelična, bas pečena lajtnantčka Kotnik in Muller. Živo sta se razgovarjala o ženskah ter tekmovala mej seboj v blaziranosti.

„Bâ, kaj lepota!?“ je modroval Muller. „Ta nas omamlja le za trenotek. In blagost srca? Delavne ročice? Kaj mi koristi vse to? Denar, denar, to je glavna stvar! Ako imam denarja, imam lehko tudi trumo lepih žen, poln hlev iskrih konjičev in lepo število psov. — Ha, ha!“

Kotnik na je gromko nasmejal baladam svojega bahavega prijatelja.

„Sploh i meni ženska že davno ni več vzor“, je govoril ta dalje. „Saj sem zaman iskal v njej ono „večno žensko“, kar nas baje „povzdiga“. Ženska nam je objekt v razveseljevanje, pred katerim se pa na smemo nikdar poniževati, ker je le — objekt.

„„Ha, ha, prav praviš““, je odgovoril Kotnik; „a končno se človek tudi tega razveseljevanja naveliča. Povem ti, da mi skoro nobena ženska več ne ugaja, prenasitil sem se jih že.““

„Dà, dà; ali ona tam gori — pokazal je na Anino okno — „bi te utegnila morda vendar le zanimati.“

„Divna žena je to!“ je vzkliknil Kotnik.

„A njen soprog! Ha, ha““, se je krohotal prijatelj, „plešast, star, neroden debeluh! Kako, da si je volila takega moža? Bila bi pač lepšega vredna“.

Tedaj pa sta utihnila oba. Opazila sta Ano, katera je pazno čitajoča stopala proti njima.

„Rajska prikazen!“, je izpregovoril tiho Müller.

„„Krasna ženska!““ je pristavil Kotnik.

Še-le prav do jablane dospevša, je zagledala Hrastarica golobrada lajtnantčka.

„Doslej še nisva imela sreče videti vas, milostljiva“, je dejal poročnik Müller, predstavljeje se ji v zadregi; „in tudi danes nisva slutila, da nama bo usoda tako mila.“

„„Ljubeznivi ste preveč, gospod poročnik. Ta sreča vas bode odslej pač večkrat lehko doletela. Meni je ta vrt ljubši, nego vsi dolgočasni mestni sprehodi““ ...

„Popolnoma moje mnenje, milostljiva,“ je hitel Kotnik. „Tudi midva se odpočivava po manevrih najrajši tu le ...“

In res so se poslej sešli še večkrat ali pod jablano, ali v jazminovi lopi, ali pri vodovodu, katerega je dal Hrastar napraviti sredi vrta Ani na ljubo. Veselo so kramljali, mej tem ko je Hrastar stopical po prodajalni, po gospodarskih poslopjih ter skrbel, da vzdrži vse v redu.

„O, prav vesel sem, da sta prišla zgovorna poročnika v hišo!“ si je dejal včasih. — „Moja ženka je še mlada; ona se mora zabavati. Od nje vender ne moremo zahtevati, da bo hodevala po teh umazanih prostorih ter se parila morda celo v kuhinji! Ne, ne, moja Ana že nikdar!“

Povabil je Müllerja in Kotnika tudi često k sebi; saj je bil po njiju ljubeznivosti očaran. Lajtnanta sta bila sicer puhloglavca, a zabavna in vesela.

„To sta kavalirja, to sta kavalirja!“ jo dejal navadno, ko sta se poslovila pozno na noč. Ana pa je bila tudi zadovoljna, ker je imela vsaj nekaj zabave.“

* * *

Suplent Janko Kos in Ema sta bila poročena že četrti mesec. Pobliskovo so jima minevali dnevi; saj sta bila tako srečna! — Ema je bila ljubezniva in skrbna ženka; vsako željo je čitala svojemu ljubljenem soprogu raz obraz; vse mu je storila, o čemer je mislila, da bi ga le malo razveselilo ... Vsako jutro, ko je odhajal, ga je spremila do stopnic ter ga odslovila s poljubom; in ko ga je začula, da se vrača, stekla mu je vsa radostna nasproti ... Po obedu sta hodevala navadno na vrt v lopo; s seboj sta vzela dnevne liste ali kako drugo berilo. Kos je glasno čital, Ema pa je verno poslušala. V njenih milojasnih očeh se je zrcalilo vse ono, kar je baš čula. Pazljivo je zasledovala vse, kar jej je čital Janko ... Vse jo je zanimalo. V vsako stvar se je umela naglo uglobiti — ter je razpravljala s svojim soprogom vsa dnevna in politična vprašanja ...

Ema je bila jako razumna žena. Vedela je, da mora biti ženska istinito izomikana, duševno razvita, sicer ne more vladati mej zakoncema ona harmonija, katere prav dandanes skoro povsod pogrešamo ... S svojim bistrim razumom in preblagim srcem je skušala prodreti v soprogovo umstveno in srčno življenje, kar se jej je polagoma tudi posrečilo. Mej zakoncema je vladala osrečevalna sporazumljenost; kar se je oglasilo v jedni duši, to je donelo in odmevalo v drugi ...

Bilo je tedaj nekako štiri mesece po poroki, ko je sedela Ema pri oknu jedilne sobe. Nje rokice so urno pretikale rožebarveno svileno nit po temnordečem plišu. A vender jej ni šlo delo danes tako od rok, kakor po navadi. Čisto je prenehala, naslonila se nazaj ter se blaženo nasmihala; lice pa jej je žarelo od samega veselja.

„Saj danes ne morem vezti!“ je dejala sama pri sebi, mej tem ko je že pospravljala svoje delo ... „Tako gorko, tako sladko mi je pri srci! ... Sedaj ne dvomim več; prav gotovo je res! ... Oh, najraj bi pravila vsakomur o svoji sreči ... Pa saj ne ve niti Janko! Nisem mu hotela pripovedovati, dokler se nisem overila, da se ne varam ... A danes mu povem osrečevalno novico ... Kaj neki poreče?“

Pobožno je sklenila roki ter obrnila svoje velike modre oči proti nebu ...

„Emica, neizrekljivo te ljubim! V tvoji ljubavi sem našel vso zemsko srečo; a še srečnejši bom, nebeško srečen, oboževal te bom ... li veš kdaj, dušica?“

Tako je govoril nekoč Janko svoji mladi ženki; ta pa je, globoko zardevša, položila svojo kodrasto glavico na ramo svojega soproga ter je vzdihnila: „Dal Bog, da bi se uresničila najina srčna želja!“ —

„Dobrotljivi Bog je tedaj blagoslovil dve ljubeči se srci; on sam se veseli naju zveze; podaril mi je i to, česar samo sem v svoji že itak veliki sreči še pogrešala.“

Prekoračila je parkrat sobo ter stopila zopet k oknu.

‚Kmalu mora priti. Joj, kako bo vesel! ... — A kako naj mu povem?‘ se je vpraševala ter sramežljiva povesila oči.

„Zdajci prihaja, zdajci prihaja!“ je vzkliknila veselo ter stekla po stopnicah navzdol. Srce jej je burno utripalo, lici sta jej žareli: vso usopleno je ujel Kos v svoje naročje ... Prestrašen jo je odvel v stanovanje.

„Janko, Janko!“ izpregovorila ja tu Ema veselo, — „kako sva srečna!“

Od same radosti je začela gorko plakati; mej solzami in poljubi mu je povedala skrivnost.

Janku pa se je zdelo, da čuje glas iz neba. Posadil je svojo ženko v nizek naslanjač, pokleknil pred njo ter poljubljal njeni rokici, vedno poprašujoč: „„Ali res, dušica, ali res?““ — In ko je pritrdila, je planil pokonci kličoč: „„Oj, ti draga, draga moja žena!““ Kos jo je dvignil od tal, ter kakor brezuma tekal ž njo po stanovanji.

Zdajci pa lahno potrka in ob jednem tudi vstopi Gruntarica ... Začudena je gledala nenavaden prizor. „Ljuba otroka, kaj pa vender počneta?“ je vprašala. „Ali nista ...?“

„„Mama, mama!““ sta zaklicala srečna zakonca, ... „„mama!““ se je oglasil Kos, „„evo vam mlade mamice!““

Postavil je zažarelo Emo pred doktorico ter zrl z nepopisno milim pogledom na njo. Grutarica pa je objela hčerko in zeta; iz očesa jej je kanila solza radosti. V duhu je že videla ljubko vnuko, čula je njen nežen glasek, in kar nehote je izpregovorila: „Stara mama!“


V Hrastarjevi hiši se je življenje dokaj izpremenilo. Ana se ni več tako zelo dolgočasila. Plešasti major ter rdečelična lajtnantčka sta skrbela za njeno zabavo.

Tem trem se je pridružil včasih še nadporočnik Randlj, resen, izomikan mož, kateri se je Hrastarju in Hrastarici naglo prikupil. Zlasti na Ano ja napravil velik vtisk. Zdelo se jej je, da pozna tega človeka že dolgo, dolgo, da sta si že od nekdaj iskrena prijatelja. In vendar se je šele pred par tedni seznanila ž njim. Kadar je bila v njegovi družbi, je vselej popolnoma pozabila žalostno svoje stanje. Tako pametno je umel govoriti! Nikdar je ni nadlegoval s pustimi pokloni ter i neslanim dvorjenjem, in to jej je posebno ugajalo. Randlj je bil za njo zlasti zato jako mikaven, ker ni bil blebetav in domišljav, ter se je vidno razlikoval od druzih znancev.

Kotnik in Müller pa sta tekmovala v pustih frazah in neslanih poklonih napram Ani.

„Kak doživljajček na teh dolgočasnih manevrih bi bil tako dobro došel, ah, krasen!“ sta si mislila ter se na vse kriplje trudila, da bi se Ani omilila.

Nu, to je zabavala ta smešna gonja domišljavih mladeničev; smejala se je njiju komični zaljubljenosti. In občevala je prijazno ž njima ter s starim majorjem, najprijaznejše pa z nadporočnikom Randljem. Delali so na kolesih skupne izlete ali se zabavali doma in na vrtu.

Odkar je bila Ana poročena, ni bila še nikdar tako zadovoljna, kakor baš sedaj. Nič več jej ni bilo treba samevati, družbe je imela v izobilji. Vrhu tega je pa tudi Hrastar ni več toliko nadlegoval s svojimi ljubeznivostmi; odpotoval je namreč parkrat kar za več dni, ker je hotel kupiti neko posestvo na Štirskem. Tudi kadar je bil doma, se ni vedno sukal okrog nje, ker je imela često družbo, česar se je seve Ana nepopisno veselila. Polotila se je je neka živahna razposajenost ter odpustljiva ničernost, da bi pokazala zavidnim meščanom svojo navidezno srečo. Zato je aranžirala nekega dne izlet na Vrhovo v svojo grajščino, kamor je povabila veliko odlične družbe.

Na sadnem vrtu so stale tistega dne pod košatimi drevesi težko obložene mize; okrog njih je sedelo le nekaj dam, največ pa oficirjev in uradnikov, večina Aninih častilcev izza njenih dekliških let. Vsi ti so namreč pozabilii nekdanjo blamažo; radi so se divili krasoti ljubeznive gospe ter skušali v laskanji drug dragega prekositi. Ana pa je hodila mej njimi kakor prava kraljica. Milostno se je nasmihala zdaj temu, zdaj onemu; nikdar se ni utrudila razsipati prijaznosti mej svoje prijatelje ... Nepopisno se je veselila svoje zmage, tembolj, ker so bile poleg i one, katere so se nekoč tako veselile njenega poraza ... Kranjčičeva Tončka in Rusova Márica sta se tudi odzvali prijaznemu vabilu ter prišli, iz zgolj radovednosti seve. Zato sta si tudi vse najskrbneje ogledovali ter vse prekritikovali; nič jima ni odšlo ...

Tončka pa se je tistega dne zopet jezila, ker se je zaman trudila, da bi zaplela Gorenca v daljši pogovor; zamišljeno jej je odgovarjal, navadno celo samo odkimaval; saj so bile vse njegove misli in želje pri lepi Ani.

I Rusove se je polotil gnjev in bridka žalost. Naddavkar Golob je bil vedno tako ljubezniv ž njo; odkar se je omožila Ana, je pri vsaki veselici rad sédel k Márici, najrajši se je ž njo zabaval. Baš radi njega se je sprla nekoč s Tončko, ker je trdila, da je Golob ‚Don Juan‘ prve vrste ter grozen zapravljivec. Sicer Golob nikakor ni bil vzor, kakoršnega si je Márica sestavila že pred leti, kakoršnega pa doslej, žal, še ni našla; toda „sila kola lom“. Gospod naddavkar je imel lepo službo; da je zagledal za Márico precej prezgodaj luč sveta, kaj more on za to? ...

Za trdno je pričakovala, da jo zasnubi. Nevoljna je bila le, da tako dolgo odlaša, ko mu je vendar že jedenkrat namignila, da izvestno ne dobi „grahovega venca“.

„Morda se ohrabri danes,“ je mislila radostno Márica, ko je zagledala mej gosti tudi Goloba ... A koliko razočaranje! ... Za njo danes nima očesa. Danes se laska le oni brezsrčni koketi Ani, katera ga tudi žarko pogleduje ter se celo škodoželjno ozira na njo, Márico, češ: „Li vidiš, kolika je moja moč?!“ ...

A še nekdo je ta dan težko skrival solze od strašne jeze in žalosti. Bila je soproga lekarničarja Primica, kakih trideset let stara, vitkostasa blondinka. Gospa Slavka je dolgo slovela za najlepšo, najljubeznivejšo in najzabavnejšo damo v G. Povsod je igrala prvo ulogo. Aranžirala je večkrat veselice, pisane venčke, izlete. Možkih src si je vedela kar na trume pridobiti; zato jej ženstvo ni bilo nič kaj naklonjeno. — Tudi je imela malo da ne vsak teden drugo dragoceno, po najnovejši modi ukrojeno toaleto, ter bila tako rekoč poosebljeni modni journal. Da tiči radi njene lehkomiselnosti soprog globoko v dolgovih, za to se ni zmenila niti malo ... Nad deset let je mogočno vladala; a prišla je druga, mlajša, lepša, bolj premetena, prišla je Ana in izvila je brez vsakih težkoč gospej Slavki žezlo iz rok. — Zaman jo ves trud, vsi boji, vse solze ... Bogata Hrastarica je stala trdno, ona je bila samovladarica ...

Sicer se gospej Primičevi niso izneverili vsi čestilci, a njih število se je čim dalje bolj krčilo, in to spoznanje jej je izvabilo marsikatero solzo iz lepega rujavega očesa.

Prav za danes si je naročila iz Pariza krasno svilnato, sivo, s pristnim zlatom vezeno krilo, ter dela nase nakitje od dijamantov ... Vesela se je vrtila doma pred zrcalom, češ: danes jo pa gotovo prekosim. — A tudi Hrastarica si je izvolila elegantno svitlozeleno krilo z dolgo vlečko, katero jej je posebno pristojalo. Kratka nabrana rokava sta krasili sponi smaragdov. Tudi na golem vratu in lepih rokah so se svetile vrvice biserov. Najlepši, najžarnejši svit pa so razsipavale na okrog Anine oči, iz katerih so letele puščice na vsakogar brez usmiljenja.

„Kača!“ je sikala Primičevka; „kogar se ovije, ne izpusti ga več! ... In prav danes, ko sem se namenila očarati — njega!“ ...

Divje je zrla vis-à-vis, kjer je sedel poleg Ane nadporočnik Randlj. Zaman se je trudil Slavkin najboljši prijatelj, poročnik Adolf Stadler, da bi lekarnarico kolikor mogoče dobro zabaval, ... ostala je čmerna.

Sicer pa je bilo pri Hrastarjevih vse najboljše volje ... Zlasti ko so začeli prazniti steklenice šampanjca, tedaj je postalo vse glasno. Celo Tončka in Márica sta pozabili za nekaj časa svoje važne uloge opazovanja; razposajeno sta se smejali dvoumnim dovtipom predrznih častnikov ...

Najbolj srečen mej vsemi pa je bil menda Hrastar. Laskanje od vseh stranij ga je navdajalo s ponosom; samozavestno je hodil sèm in tjà ter se oziral po soprogi, katera je bila zvezda vse družbe, kakor so mu trdili gostje in kar se je tudi njemu samemu zdelo. —

Postalo je že precej pozno. Nekateri so šli v gorenje prostore, kjer so bile pripravljene sobe za kadilce, kartače, ... v veliki dvorani pa je stal glasovir, poleg njega polna polica raznih skladb; na steni sta viseli gitara in gosli, na mali mizici v drugem kotu pa so stale citre ...

„Kamor vam drago, kamor vam drago!“ je govorila ljubeznivo gospodinja. „Želim, da naredite, prav kakor bi bili doma.

— „Vidva torej res že odhajata?“ se je obrnila potem obžalovaje h Kosu in Emi. „Ali so vse prošnje zaman? Rada bi vaju zares še nekaj časa obdržala pri sebi.“

„„Preljubezniva ste, milostiva! A bojim se, da se mi Emica ne prehladi in preveč utrudi.““

„Res, Ana“, se je oglasila tudi Ema; — „saj veš, da moram paziti nase“ ...

— „Sevé, sevé, dušica!“ je odgovorila Ana. — „Saj sama sebi zadostujeta; srečna sta“.

„„Dà, srečna sva!““ sta izpregovorila oba hkratu. „„Klanjam se, milostiva!““

„Lahko noč, Ana!“

— „Lahko noč! Posetita me kmalu zopet, srečneža; izredno me bo veselilo!“

Ema in Kos sta bila že zdavna na prostem, ko je Ana še stala na razsvetljenem hodniku.

‚Da, srečna sta! ... Ljubav le vender ni — pena? ... Kdo ve!?‘... —

Mej tem pa so v dvorani muzicirali, peli, pili, kadili in kartali, kar se je kateremu ljubilo ... Nekaj jih je ostalo še na vrtu, kjer so pri mesečnem svitu in slavčevem petji tožili drug drugemu svoje bolesti.

„Slavka, Slavka, ti me ne ljubiš več!“ je zdihoval poročnik Stadler lekarnarici.

„„Ne govorite takih neumnostij!““ ga je za vrnila kratko in osorno Primičevka. A roke mu ni odtegnila, katero ji je stiskal.

„Ljubim vas!“ je šepetal Márici gigerlsko oblečeni odvetniški koncipijent Servazij Švigič ... „Brez vas ne morem živeti!“ —

Márica je že pozabila naddavkarja. Brezvoljna se je dala Švigiču za velikim rožnim grmom poljubljati.

„Neumni starec Hrastar! Je li slep kâ li,“ je sikala Tončka svojemu spremljevalcu Gorencu. „Vedno z Randljem skupaj tičita. Fej taki ženski!“

„„Preostro sodite““, je ugovarjal adjunkt. „„Kar je naravnega ni grdo, pravijo naturalisti. In kaj naj bo naravnejše od tega, da je mladi ženi lep, mlad mož ljubši od kilavega plešeglavca!? Ha! ha!““

„Privoščila bi ji, da izve Hrastar njene koketerije ter jo požene“, se je togotila ekspeditorica. Gorenc se je hudobno režal.

V salonu pa je sedela pri glasovirju mlada, nežnovzrasla gospa, bledega obraza, velikih modrih očij in bajnih plavih las. Lepa ni bila soproga doktorja Valenčiča; a kadar so nje fini, dolgi prsti začeli zbirati po tipkah, tedaj se jej je zasvetilo globoko oko in lice se jej je porudečilo. Ob zvoku njene godbe se je polastilo skoro vsakega hrepenenje, kateremu ni vedel imena. Gospa Olga je bila prava umetnica. Igrala je znano arijo iz opere „Mignon“: „Poznaš zemljo, citrona kjer cvete?“ ...

Ob oknu, skoro popolnoma skrit za težko plišasto zaveso, je slonel nadporočnik Randelj. Njegov obraz jo izražal tiho, hudo bolest. Ko je začul mile glase: „Oj tjà, oj tjà, v ta krasni raj s teboj želim si zdaj,“ tedaj je šel in sobane.

Tudi Ani, katera ga je opazovala, je postalo tesno pri srci. Nekako divje hrepenenje se je je polastilo. V salonu se jej je zdelo zaduhlo, tesno; odšla je neopažena na vrt. Hodila je po najskritejših potih sem in tja, ne mene se za roso, katera je močila nje fine čeveljčke ter vlečko njenega krila. Slednjič se je ustavila pod drevesom. Bila je zelo razburjena.

„Strašne, neznosne so te vezi, vsak dan strašnejše,“ je zdihovala tiho.

Zamislila se je. „Zakaj me prav ta tako zanima; zakaj ima baš on toliko moč črez me? Zakaj tako hrepenim po njem?“ se je vpraševala v strahu. Togotno je butnila z nogo ob tla ter stiskala robec v pest. „Zakaj mi vedno misli uhajajo k njemu, katerega vendar ne smem ljubiti. Saj sem žena! Randelj torej ne bo nikdar nikdar moj. Nobene rešitve ni! Hrastarjeva sem in le njega smrt bi me mogla rešiti. Dà, njegova smrt.“ — Za trenotek se jej je urinila res želja, da bi umrl Hrastar, a takoj se je zopet prestrašena zgražala nad seboj.

„Tako globoko sem torej že padla! Tako nevsmiljena sem, da želim smrti onemu, kateri me ljubi, kateri je moj dobrotnik, ki me je nevede rešil najhujše javne sramote, ki me je pred filistri otel priimka: vlačuga, — njemu, kateremu sem sklenila biti dobra žena!“

Naslonila se je na drevo; solze obupa so jej porosile lice. Za nekaj časa pa se je spomnila, da zahtevajo nje dolžnosti, da je pri svojih gostih. Napotila se je v gorenje prostore. V svojem budoarju si je umila obraz ter stopila potem v dvorano. Videla je, da mej splošno zabavo ni nihče opazil njene odsotnosti. Izpregovorila je z nekaterimi svojih gostov par prijaznih besed ter se iznova odstranila v svojo sobo. Ko je vstopila, se je dvignila iz fotelja možka postava. Prestrašena ja hotela zakričati, a v istem momentu je izpoznala pri luninem svitu — Randlja.

„Oprostite, milostljiva! Menda sem zašel na prepovedan prostor. Hotel sem bili sam, gnalo me je proč iz družbe, a slutil nisem, da dojde kdo semkaj.“

„„Slutili niste, da sem morda i jaz samoteželjna?““ ga je vprašala Ana trpko.

„Pač, pač, tudi vi,“ je odgovoril Randlj zamišljeno; „a vkljub temu me morate poslušati danes — takoj. Hotel sem molčati i nadalje, a tu ste, in jaz se ne morem zatajevati več.“

Ana je sedla na pol onesveščena v fotelj, poleg nje je stal Randlj. Iz njegovih ust pa so kar vrele besede. Pravil je o svoji tihi, strastni ljubezni, ter bridko obžaloval, da je prišel prepozno v G., ko je bila Ana že poročena.

„Kako srečna bi bila, a sedaj je prepozno, prepozno,“ je zdihoval nadporočnik. „Nesrečna sva oba!“

„„Dà, prepozno,““ je ponavljala Ana ter nevede prijela Randlja za roko. Tedaj pa ja bilo po njem. V hipu je pozabil, da stoji poleg njega žena drugega, pozabil je na vse dane si obljube, na vse prisege; burna čustva so ga premagala, prižel je Ano k sebi ter jo žarko poljubljal ...

* * *

Neprijetnega jesenskega dne je sedela poštna opraviteljica Tončka v svoji sobi ter zrla srpo v listič.

Velecenjena gospica!

Izvestno ste tudi Vi izpoznala, da je bilo ljubavno razmerje mej nama le otročarija, katero naj odplove Lethe čim preje!

Z odličnim spoštovanjem udani

Ivan Kunčič.

Te vrstice so jo zelo užalostile.

Že dva meseca sta minila, odkar jo je ostavil lajtnant Müller, a niti besedice ni čula o njem. Müller se je torej le šalil ž njo! In zdaj še ta? Jedina tolažba ji je, da se tudi Márici ni godilo boljše. Tudi njo je Kotnik opeharil, in gigerlski Švigič je noče niti poznati več ...

— — — — —

Prav v istem času pa je slonel v malem salonu poleg Anine spalnice bledi nadporočnik Randlj, poleg njega je sedela bolehna Ana. — Hrastarja ni bilo doma; odpotoval je na Hrvatsko. — Govorila sta malo. Oba sta bila zamišljena, oba otožna, saj se jima je bilo ločiti. Randlj je moral odpotovati s svojim polkom na Koroško.

„Kdaj se zopet vidiva, Viktor?“ je vprašala Ana.

„„Kdo ve, Ana!?““

In zopet sta sedela nemo drug poleg druzega. Slednjič je vstal nadporočnik, ogrnil svoj plašč, objel in poljubil še jedankrat Ano ter solznih očij ter urnih korakov ostavil sobo.

Ana pa se je skoro nezavestna zgrudila na naslanjač. Že nekaj tednov je bolehala in ločitev jo je potrla do cela. Ko se je nekoliko umirila, je legla v postelj. A spanec jej ni hotel zatisniti trudnih očij.

„Zakaj je moral od mene, ko ga vender ljubim, kakor sem ljubila nekdaj samo — onega! — Kako mi bo živeti brez njega poleg moža, katerega mrzim, katerega vnovič tako grdo varam ... Oj, da bi ga ne bilo nikdar več nazaj!“ ...

— — — —

Na vshodu se je jelo svetliti, ko je začula Ana vojaško trobenje. Brzo je skočila pokonci iz postlje.

„Sedaj odhajajo; sedaj odhaja — on!“ V naglici si je ogrnila lahno haljo, nataknila na bose noge nočne cipele in tekla na verando. Bilo je mrzlo jutro.

„Še jedenkrat, še jedenkrat ga moram videti!“ je strastno govorila. Dasi je bilo še mračno, izpoznal je vender Randlj Ana. Z robcem ga je pozdravljala ter plakala in plakala, pozabivša na vse.

Videla sta se še jedenkrat, — zadnjikrat ... Premrazena se je vrnila Ana v svojo sobo ter omahnila slabotna na postelj. Nerazumeven strah, hude slutnje so se je polotile ... Mraz jo je tresel, a zopet jo je vročica spreletavala. Čutila se je bolno, tako bolno ...

Ura ja minevala za uro, Ana pa je ležala v omotici ...

Ko je stopila, že pozno v jutru, sobarica v spalnico, tedaj je prestrašeno vskliknila: „Moj Bog, gospa, kaj vam je?“

Ta pa je začudeno pogledala okrog sebe.

„„Bolna sem,““ je vzdihnila bolestno ...

Črez nekaj časa ja stopila Ema z doktorjem vred v spalnico. Zdravnik ja preiskal bolnico, majal z glavo ter pozval še svojega kolego ... Ko je čula Ema njiju izjavo, odposlala je brzojavko odsotnemu Hrastarju. Neumorno ja stregla potem svoji oboleli prijateljici; ganila se ni od njene postelje; a ves trud je bil zaman ...


In mineval je dan za dnem ...

„Vode, vode!“ je zaklicala bolnica s slabim glasom. Bilo je pozno ponoči. Ema jej je urno vlila par žličic vode v suha usta. Zopet je vse utihnilo, čulo se je le težko sopenje in ječanje bolničino in glasno sopenje kuharice, katero je premagal spanec.

Boječe je zrla Ema na bolno ženo, prijela jo je včasih za roke, da čuti udarec strašno urno utripajoče žile.

„Viktor!“ je zaklicala zdajci bolnica; „Viktor, beži! ... Beži, beži! ... Li čuješ?“ ...

Vspela se je na postelji pokonci ter kričala, da je pretresalo Emi mozeg in kosti. „Beži, beži! ... Hrastar te ubije, ker sem bila tvoja!“ —

Ta krik je vzbudil kuharico, katera se je prestrašena drgnila oči; vedela ni, kaj se godi okrog nje. Ema pa je trepetala. Vendar ni izgubila prisotnosti duha.

„Lojzika, pojdite v drugo sobo, pa lezite na divan! Ako vas bo potrebovala, pokličem“, ji je velela. Kuharica je hotela ogovarjati, a Ema jej je zapovedujoče mignila, naj odide ... Oddahnila se je, ko je zatvorila vrata za Lojziko.

„Saj pojdem s teboj, Viktor. Beživa od tod, Hrastar naju hoče umoriti!“ ... je hropela zopet bolnica. Vrgla je odejo raz sebe ter hitela skočiti is postelje.

„Ana! Umiri se; ničesar ti ne stori, jaz te hočem varovati!“

„Ti, ti?“ — Divje je zrla na Emo. „Ti, žena Dinanija, kateri me je uničil! ... Ha, ha, lepo je znal govoriti, sladko poljubovati ... in jaz sem mu vse verovala ... ljubila sem ga ... žrtvovala sem mu vse ... saj nisem vedela, da si ti njegova ... Varal je tebe in mene!“ ... Vspela se je zopet po konci. „Tam — tam — njegov — — otrok!“

Kazala je na vrata sosednje sobe, kjer je spaval deček.

„Sovražim ga! ... Dà, dà, tako lep je, kakor Ferdo, a tudi Pavel bo tako lokav, tako izdajalski ... saj je njegov sin! ... Sovražim ga, — sovražim — vas — vse.“

Utrujena je padla nazaj na ležišče.

„O Bog, o Bog!“ je klicala Ema.

Burno so se odprla vrata. V sobo je planil Hrastar bled in prepaden.

„Ne, ne, žena moja!“ je ihtel ves obupan. „Ana, ne smeš me ostaviti! ... Ženka moja, ne zapusti me! — Ne smeš, ne smeš od mene!“

S tresočima ustnama je pritisnil poljub na njeno bledo čelo.

Odprla je še jedenkrat, — zadnjič svoje oči, pogledala topo svojega soproga, potem pa je izdihnila ... Na njenih ustnih pa je trepetala besedica: „Odpusti!“

A Hrastar ni čul tega zadnjega vzdihljaja. Zgrudil se je na tla ter poljubljal roki svoje soproge in plakal ...

Dolgo je slonel ob postelji. Od bolesti mu je srce krvavelo. Potem je vstal ter stopil v sobo, kjer je spančkal Pavel.

Dolgo je otožno zrl ljubeznivega dečka, otiraje si solze. „Sama sva ostala!“ je ječal bolestno.

Pri vratih pa je stala Ema. „Ubogi, ubogi mož!“ je zdihovala mej solzami.

Ko pa je prišla za nekaj časa domov, objela je svojega ljubljenega moža, potok solzâ se jej je vlil po lici ... nje usta pa so za večno molčala o tem, kar je ravnokar čula.