ŠTIRINAJSTI SPEV: FINALE

L'Heure Bleue, ko v zaumnem sočasju
trepetajo prepone črnih glasbenikov
v Cotton's klubi, pada Berlinski zid
z vzdihom snovi in šuštenjem duš, ki upajo,

L'Heure Bleue, ko Jorge pričenja s študijem
anglosaksonske slovnice, komaj deset rodov
za neimenovanim stvariteljem jezika,
v katerem pišem o bosanskih prežvekovalcih noči,

ko se gosti samota v zadnji Pregljevi risbi,
ko neki živ fosil devetstomilijontič čuti
ščemečo moč naraščajoče Lune,
L'Heure Bleue, ko po lesketajoči travi,
ki ne obstaja v tej pesmi,
a govorim prav o njej, s smehom stopa
hči v klavrni spomin neke moje bivše oblikem

ko se med njene korake vpleta spoznanje
mojstra Dogena: "To, kar imenujemo volja
za iskanjem Zakona, je le srce, ki motri
krhkost stvari," in se s tem, za Einsteinom,
ponavlja teorija relativnosti kot kozmična
religioznost,

L'Heure Bleue, ko je odkrit zadnji
položaj Svetega v organističnem porivku,
hudomušno preimenovan v boga Asskalo,
L'Heure Bleue, ko sem iz sebe zaradi tebe,
ko se želja, da bi crknila bolečina, vrtinči
prek bambusnega jezička Rahsaana Rolanda Kirka
kar je kajpak v skladu z doktrino sicer že pokojnega dadaizma,
L'Heure Bleue, ko gledam mamo tik pred smrtjo
izvotljeno in lahko, ker ji je usojeno
postati ptica,

L'Heure Bleue, ko pada amen na kamen
in se zarotitve vračajo k Zaratustri,
ko swingajo angelci skoz omamno noč nepreklicnega
Konca,
ko se, samo hip zatem,
na novo skomponirana
bakterija privaja temotnemu zavetju gline,
ko kratka zgodovina časa piše
Stephena Hawking in se Heidegger
odvrača od nacizma h gozdni poti,

ko se izvotljena in lahka mama
spreminja v penico v trstju v pesmi
Devetrakt hvala za Vieiro da Silvo Renéja Chara,

L'Heure Bleue,
ko hkratje vsehnosti znova prestopa v
presunljivost Nastanka in smisel ponikuje
v blebetanju Patatajcev,
ko trobentači vseh big bandov prijemljejo visoki c,
ko Charles Mingus postaja cesar Ming,

L'Heure Bleue, ko L'Heure Bleue izzveneva v katatonijo
L'Heure Bleue.