Ščeper in mba

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ščeper in mba
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Ema Hozjan
Viri: Makarovič, Svetlana (1997). Ščeper in mba. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V visoki, s temnim bršljanom obraščeni pečini nad samotnim jezerom je v skalni razpoki živelo bitje z velikimi, okroglimi očmi. Ščep mu je bilo ime; sicer pa ga res ni bilo več skupaj kot za ščepec. Obrasel je bil s kratkim, mehkim puhom, ki si ga je vsak dan skrbno pokrtačil s kostanjevo ježico – in prav zadovoljno je živel tam notri. Večino dneva je prespal, predremal ali presanjal na udobnem, mehkem ležišču, postlanem s posušenim mahom.

V kotu Ščepovega brloga je stala velika vreča, napolnjena z najrazličnejšimi sanjami. Tako vrečo namreč dobi ob rojstvu vsako bitje Ščepovega rodu in sanje, ki so spravljene v njej, mu zadostujejo za vse življenje in za vsa njegova spanja, dremanja in sanjarjenja, in prav zato je Ščep tako rad spal. In prav zato je tudi živel samotarsko življenje visoko gori v pečini.

Dolgo nihče ni vedel ne za Ščepa ne za njegov brlog. Ampak nekega dne ga je vendar opazila bistrooka lisica, ko je zjutraj oblizoval roso z bršljanovih listov pred vhodom v votlino. In lisica si je rekla:

»Glej si no, glej. Nekakšna živalca se smuka tamle, dobro, da vem, če bom kdaj lačna.«

Odšla je po svojih lisičjih poteh in spotoma razmišljala, kako je življenje pravzaprav zanimivo – vsak dan odkriješ kaj novega.

Nekega dne je mali Ščep stopil pred svojo votlino in se udobno zleknil na sonce. Iz sanjske vreče si je bil vzel čisto malo sanj – za kakšne četrt urice. Držal jih je v tačici in sladko zadremal. Sanjal je o majhnih plamenčkih, ki so se vžigali vsenaokrog po skalovju. Plamenčki so poskakovali, migljali in se vrtinčili, rasli pa spet upadali, se ovijali drug okoli drugega, se spet ločevali in poplesavali sem in tja in gori doli naokoli … Prav ljubke sanje.

Tedaj je na nasprotni breg spet prišla lisica. In tega dne je bila lačna. In sploh ni prišla po naključju k jezeru, sploh ne. Zaželela si je bila prav malega Ščepa. Dolgo je strmela vanj čez jezersko gladino in iz poželjivega gobca so se ji cedili potoki slin. In ker ni prišla slučajno prav semkaj, je prinesla pod pazduho s seboj velik zavitek. Zdaj je počepnila, razvila polo močnega papirja in jo začela počasi in skrbno zgibati.

Z veje jo je opazoval kos. To je bil kos zelo predrznega značaja in tudi dolgega jezika. Zažgolel je:

»Lisica, lisica, pasja potica! Kaj pa tale lisica počne? Lisica tatica, solit naj se gre!«

Lisica je pogledala kvišku in bevsknila:

»Tiho, ti! Kljun predrzni! Drugače …«

Kos pa nazaj:

»Drugače, drugače, drugače lisici bo kaj ušlo v hlače!«

Lisici so se zeleno zaiskrile oči, in to pomeni, da je bila zelo zelo jezna. Ampak ni hotela izgubljati časa. Zgibala je papir in ga gladila in spet zgibala, dokler ni pod njenimi tacami nastala velika papirnata ladja. Porinila jo je v jezero in previdno stopila vanjo. Ni se menila za kosove posmehljivke, preudarno je zaveslala z repom in ladjica se je odzibala proti drugemu bregu.

Lisica je hrepeneče upirala oči v spečega Ščepa na skalni polici in sline so se ji vse bolj obilno ulivale iz gobca, tako da jih kmalu sploh ni več mogla požirati. Slina je kapljala in tekla v potočkih in se nabirala na dnu čolniča – lisica pa ni ničesar opazila, le v svoj drobni plen je zijala. In ladjica je bila kmalu že do roba napolnjena s slino, nevarno se je zibala sem in tja, dokler ni kratkomalo – klonk! – potonila in lisica je z glasnim krikom čofnila v ledeno mrzlo jezersko vodo! Že je mislila, da je iz najhujšega, pa kaj, ko je bil breg obrasel s spolzkim mahom in je kar nekaj časa trajalo, dokler se ni izvlekla iz vode. In seveda je imel škodoželjni kos spet marsikaj pripomniti k njeni dogodivščini.

Lisica je zdaj nehala premišljevati o plenu, odvlekla se je domov, vsa premočena in obupana, in legla v posteljo, kjer je še ves dan trepetala od mraza in jeze.

A ob njenem kriku se je prebudil Ščep, si pomel oči in ravno še ujel pogled na potapljajoči se čolnič in čofotajočo lisico – in v hipu mu je bilo vse jasno.

»Tu ni več varno živeti,« je sklenil. »Zdi se, da se bom moral preseliti nekam, kjer ni v bližini nobenih lisic!«

Zadrgnil je zlato verižico na vreči s sanjami, malo pomislil in si zadel vrečo na drobna ramena. Še dobro, da so sanje tako lahke kot zrak, si je rekel in se odpravil na pot.

Hodil je ves dan in vso noč. V marsikateri skali je ugledal prijetno špranjo, a vsaka se mu je zdela premalo samotna. Nazadnje se je odločil za skoraj navpično skalno steno na prisojni strani visoke gore. Prav čedna okrogla luknja je vabila s kamnitega pomola – tjakaj se je povzpel, ovohal votlino, nastrgal mehkega mahu s skal in si pripravil ležišče. Potlej je globoko zajel s tačico v sanjsko vrečo, zleknil se je na mahovnato posteljico, podržal peščico s sanjami k licu in utonil v globoko spanje.

Ampak ravno tedaj, ko je najlepše sanjal o rdečih gozdnih jagodah, se je hipoma prebudil zaradi silnega smradu in planil pokonci.

V kotu zraven njegovega ležišča je ždel dihur in strmel vanj z drobnimi očmi – in od njega se je širil tak smrad, da je Ščep pograbil svojo sanjsko vrečo in zbežal na prosto. Splezal je po skalah navzgor prav do vrha gore, kjer je oster veter razgnal dihurjev smrad.

»Kam naj grem pa zdaj stanovat?« je potožil Ščep. »Tu ni nobene primerne votline!«

In ko je takole stal in razmišljal, je začutil, kako ga po vsem životu nekaj silno ščemi. Popraskal se je tu, popraskal tam – pa ni nič pomagalo. Srbež je postajal vse močnejši. In potlej je pod krempeljci začutil, da puh, s katerim je bil obraščen, postaja vse gostejši in daljši – in nazadnje je ščemenje ponehalo. A glej, zdaj je bil Ščep obrasel s pravim kožuščkom, ki mu ga je gorski veter mršil in prečesaval.

»Zanimiva reč,« si je rekel Ščep, a se ni utegnil dolgo čuditi, ker ga je zeblo. Zato jo je brž ubral po drugi strani pobočja navzdol. In kar kmalu je našel primerno špranjo v skalah, zavetno in nekoliko skrito za grmičkom cvetočega sleča. Pa brž noter! Mimogrede si je nasmukal nekaj slečevih listkov, jih nametal v kot in hotel leči … Pa je nekaj zaškrtalo pri vhodu. Ščep je začutil, kako se mu na hrbtu ježi, srši in ščeperi kožušček.

»Kdo je tam?« je jezno zaklical.

»Jaz, ubogi skalni golob,« je odgovoril hripav glas. »Ali lahko za hip počijem tukaj notri? Perutnico sem si ranil!«

Ščep je stopil k vhodu in se še bolj naščeperil.

»Jaz sem Ščep…per! Tako je, Ščeper! In najrajši stanujem sam, ker imam rad mir,« je rekel.

Golob ga je tako milo gledal, da se je Ščeper pomiril. Tudi kožušček se mu je polegel.

»Naj ti bo,« je končno privolil. »Ampak, prosim, samo za toliko časa, dokler se ti perutnica ne zaceli, prav!«

»Prav,« je odgovoril golob in se zrinil noter. Počenil je ravno na Ščeperjevo ležišče.

»Ali moraš čepeti ravno na mojem ležišču?« je zagodrnjal Ščeper.

»Moram,« je rekel golob. »Ker je mehko in toplo. Imej vendar srce.«

Pa res, je pomislil Ščeper, imeti moram srce. In se je odpravil spet ven ter z grmička nasmukal še več listja. Nanosil ga je v votlino in si v zavetrnem kotičku pripravil novo ležišče. Ampak glej spaka golobjega! Ko je Ščeper prišel noter z zadnjim naročajem listja, je na njegovem novem ležišču že čepel golob.

»Ampak, ali res moraš …« je sitno rekel Ščeper in se naščeperil.

»Ali nimaš nič srca? Saj sem vendar ranjen,« je zavpil golob.

Ščeper se je pomiril in se spravil dremat na prvo ležišče. A komaj je zaprl oči, je že grknil golob:

»Lačen sem! Ali mi ne boš nič postregel? Brezsrčen si!«

Ščeper je vzdihnil, se odpravil iz votline, nalovil nekaj muh in črvov ter jih prinesel golobu.

»Slaba hrana, slaba za ranjenca,« je godrnjal golob. »Pa kaj, ko nihče nima srca za reveža!«

Ščeper je šel spet ven, nabral nekaj suhih semen z grmičev, našel še nekaj posušenih brusnic od lanskega leta in jih prinesel golobu.

Golob je pozobal vse, kar mu je Ščeper prinesel, in zastokal:

»Vode! Vode! Od žeje umiram! Ali me boš pustil umreti od žeje! Imej vendar srce!«

Ščeper je srce seveda imel. Odpravil se je po vodo; kar precej daleč je moral hoditi, dokler ni odkril drobnega studenčka. Polno perišče bistre studenčnice je prinesel golobu in mu dal piti. Potlej je na široko zazehal in legel. A komaj je zaprl oči, je začel golob govoriti.

»Jaz sem skalni golob, veš,« je začel, »skalni golob pa ni navaden golob. Skalni golobi so dosti lepši in tudi pametnejši od navadnih golobov. Nekoč sem poznal neko čisto navadno golobico, ki se je seveda takoj zaljubila vame, ker ni še nikoli srečala pravega skalnega goloba. O, kako me je prosila, naj gnezdim skupaj z njo! Hotela je imeti mladiče z menoj. Ampak jaz sem ji rekel …« »Prav nič me ne zanima, kaj si ji rekel,« mu je prestrigel besedo Ščeper, »bodi tiho, ker bi rad spal!«

»Ampak jaz sem ji rekel, naj si nikar ne domišlja …«

»Rekel sem, da molči,« je rekel Ščeper.

»Ali nimaš nič srca?« se je začudil golob. »Hotel sem ti povedati zgodbo svojega življenja, ti pa si tako brezsrčen z menoj. Hej, ali spiš? Zbudi se, zdaj pride najzanimivejše! Menda ne boš zdajle spal, ko imaš gosta?«

Ščeper se je ves naščeperjen dvignil z ležišča, molče pograbil svojo sanjsko vrečo in se odpravil. Dolgo je hodil in ves čas ga je silno ščemelo in srbelo po vsem telesu. Kmalu je ugotovil, da mu rahla, svilena dlaka raste, se daljša in gosti. Zdaj je bil Ščeper videti precej večji kot prej, vsaj takrat, kadar se je naščeperil ali pa mu je veter pihal proti dlaki.

Šapice so ga že pošteno skelele, ko se je ustavil pred obraslo skalo, si jo natanko ogledal in končno odkril vhod v ploščato luknjo.

Naj bo kakršnakoli že, si je rekel in se vselil vanjo. Nanosil si je listja, si postlal in se utrujen in pomirjen zleknil. Špilja je bila videti kar prijetna, zlasti še, ker je zunaj začelo deževati. Ščeper je na dolgo zazehal in zaprl oči ...

Pa je zraven njega nekaj tiho zaškrebljalo. Dvignil je glavico in zagledal sivo miško, ki je čepela zraven njega. Seveda se je takoj naščeperil na vso moč! Ampak miš je zašepetala:

»Kar spi, ne daj se motiti! Samo vedrim, veš. Takoj ko bo nehalo deževati, bom odšla!«

Bil je preveč utrujen, da bi se prerekal. Pritisnil si je prgišče sanj k licu in globoko zaspal. Sanje pa so bile tokrat nekoliko čudne. Sanjalo se mu je, da je njegova votlina polna drobnih senc, ki brzijo sem in tja in šepetajo in škrebljajo in šelestijo … In ko se je nazadnje prebudil, je videl, da to niso bile le sanje! Vsa votlina je bila polna miši!

Planil je kvišku in zavreščal:

»Kaj se pa to pravi?«

»Ah, saj samo vedrimo,« je zacvilila mama miš, »ne bomo te motili, tole tu je moj mož, tisto so najini otroci, tole je moževa sestra in njeni otroci, pa najini starši, tete in strici, pa bratranci pa sestrične …«

»Ne! Ne dovolim! Ni prostora! Nikakor!« je zavpil Ščeper, a že so ga obkrožile mlade miške in začele skakati po njem. »No, otročki,« je ljubeznivo rekla mati miš, »bodite pridni, da ne bo striček hud!«

»Jaz nisem noben vaš striček,« je zaklical Ščeper, »spravite se iz moje votline, vsi, pa pri tej priči! Deževati je nehalo, tukaj nimate kaj iskati!«

Mišji mladiči so začeli jokati in cviliti, mati miš pa jih je mirila:

»Nič se ne bojte, otročki, saj striček ni hud, samo dela se tako! Boste videli, kako lepo nam bo, ko bomo tukaj živeli, striček vam bo pravil povestice in se igral z vami … Malo se odmakni, stric, da bo več prostora za mojo taščo! Semle bomo spravili zrnje, saj je zadosti prostora. Daj, možek, pritrdi no tale klas nad skrinjo, lepo bo videti! O, ko bo vse urejeno pa počiščeno pa pospravljeno, pa povabimo še sosedove in …«

Ščeper se je divje praskal in se ščeperil, kožuh mu je rasel in se košatil, celo dolga, mehka peresa so mu začela rasti iz hrbta, a miši se ga niti najmanj niso bale, tekale so sem in tja, ga odrivale, se spotikale ob njegove šape … Kaj bi? Ščeper je uvidel, da si bo moral poiskati novo domovanje. Zadel si je sanjsko vrečo na ramo in zbežal iz luknje, ko da bi ga podil vihar.

No, pa je spet hodil in iskal, iskal pa hodil pa stokal pa godrnjal pa spet hodil, in ko ni mogel več hoditi, se je plazil. Tačice so mu že krvavele od ostrega kamenja, še sanjska vreča ga je žulila v hrbet. Sem pa tja je vtaknil v gobček kakšno robidnico, popil požirek rose z listja, pa spet hodil in hodil brez konca in kraja, dolge dneve in noči. Edino, kar si je želel, je bilo spanje – ampak bitja njegove vrste lahko spijo samo v skalnatih votlinah in nikjer drugje. In šele po dolgih dnevih potovanja po poljih, travnikih, senožetih in močvirjih je prišel spet v gorsko pokrajino.

Da, tu so bile spet strme pečine, obrasle z mehkim mahom, ampak Ščeperju so se zdele premalo samotne. Nazadnje je le ugledal lepo, z bršljanom in mahom obraslo špiljo. Dolgo jo je nezaupljivo ogledoval in se končno vendarle odločil zanjo. Votlina je bila izredno lepa in prostorna, v njej je celo izviral droben, ljubek studenček, ki je tako prijetno šumljal, da so se Ščeperju začele kar same zapirati oči. Pripravil si je udobno ležišče iz mehkega mahu, se zleknil nanj, zaspano zajel iz vreče cel oblak sanj in utonil v spanec.

Prijetno in mirno se je živelo tukaj in Ščeper je bil prav zelo zadovoljen. Le kadar je zagledal koga, ki jo je ubiral mimo, tam spodaj na skalni stezici, se je ves naščeperil in zakričal na ves glas:

»Zgini stran, ti tamle! Tu ni nobenega prostora zate, tu sem še sam na tesnem! Kar poberi se! Ne dovolim, nočem, ne pustim!«

In tako na široko naščeperjen je stal na pragu, da je zapolnil ves vhod v votlino. In vsakdo je mislil, da ima opraviti z ogromno in nevarno živaljo – pa brž pobegnil. Ščeper pa je še dolgo vreščal in zmerjal za njim.

Minevali so dnevi in noči, polni lepih sanj in dremuckanja, včasih pa je Ščeper sanjal celo, kadar je bil buden. In kadar je bil dobre volje in brez skrbi – in to je bilo skoraj zmeraj – se mu je košata dlaka tako polegla po telesu, da je bil spet videti to, kar je bil v resnici: drobceno bitje z velikimi očmi.

Nekega jutra pa je ugledal tam spodaj čudno žival. Malo je bila podobna črvu, malo pijavki, malo drobni kačici, malo pa nečemu, česar Ščeper še nikoli ni bil videl, pa tudi marsikdo drug ne. Kajti to ni bila ne pijavka, ne kača, ne črv, ne kuščar, ne polž, ne stonoga, ne riba – to je bila mba. Hodila je natanko tako, kot hodijo vse mbe na svetu: zvila se je v lok, se zravnala, se spet zvila v lok in se zravnala, in ves čas si je zadovoljno godla »mba mba«.

Ščeper se je seveda takoj naščeperil in zatulil:

»Kar zgini, ti tamle, tu ni nobenega prostora zate, tu nimaš kaj iskati, še sam sem na tesnem, tu ne moreš stanovati, zgini, zgini!«

Mba je za hip dvignila glavo, ošinila s črnimi očmi Ščeperja, potlej pa se ni več zmenila zanj, zadovoljno se je mbala sem in tja in si godla »mba mba«. Ščeper je bil ves iz sebe.

»Zgini, pa takoj!« je tulil. »Vsi ste enaki, vsi me hočete izriniti iz lastnega doma! Nikamor ne grem, kar sami si poiščite svoje votline, vsi skupaj! Stran, stran odtod, ti tamle, pa takoj!«

Nič ni pomagalo, mba se ni zmenila zanj, ves dan je poplesavala, zvečer pa si je utrgala lapuhov list, zlezla podenj in zaspala. Pa Ščeper? Ščeper ni mogel spati, tako zaskrbljen je bil. Komaj se je zdanilo, je začel kričati proti lapuhovemu listu, izpod katerega je še kukal mbin rep:

»Zgini, odpravi se, nikar ne misli, da ne vem, kaj hočeš od mene! Vem, da hočeš stanovati pri meni, vem, vem, vem! Pa ne boš, nikar ne misli.«

Mba se je pretegnila, pomolila glavico izpod lista in veselo zamežikala v sonce. Potlej se je umila v rosi in spet začela poplesavati sem in tja. Ščeper je bil zelo začuden. Malo se je zmanjšal in nekoliko bolj mirno vprašal:

»Kako? Mislil sem, da hočeš stanovati pri meni!«

Mba je za hip pogledala kvišku, se zasmejala in rekla:

»Ne, hvala, mbe smo raje same.«

»Mi tudi,« je rekel Ščeper.

»No, vidiš,« je rekla mba, »kaj se pa potlej ščeperiš?«

»Za vsak primer, in ker sem Ščeper,« je pojasnil Ščeper. Mba je pokimala in potem se nista več zmenila drug za drugega.

Tekli so lepi poletni dnevi, malo sonca, malo vetrčka, malo rahlega dežja pa včasih tudi kakšna bum tresk nevihta. Ščeper je dremuckal in sanjal, mba je poplesavala in si izmišljala zmeraj nove pesmi, ki so se vse končavale z »mba mba«.

A nekega dne je mbin lapuhov list ležal na zemlji obrnjen narobe in mbe ni bilo nikjer. Ni je bilo ves dan, dva dni, ni je bilo ves teden. Ščeper se je začel vse pogosteje ozirati naokrog, postajal je nemiren in na vsem lepem mu tudi do spanja ni bilo več. Potem pa je mba spet primbala od nekod iz gozda, dobre volje kot zmeraj. Za hip se je ozrla proti Ščeperjevi votlini in se začudila:

»Pa ne, da jokaš, Ščeper?«

Ščeper si je obrisal mokre solze in zagodrnjal:

»Če me je pa skrbelo zate.«