Čuvaj na železnici
| Čuvaj na železnici. Fr. Semen |
| |||||||||||||
Anton Žagar je bil za čuvaja na železnici. Od njegove stražnice do druge je bilo 6 kilometrov, in do postaje 5 kilometrov.
Anton Žagar je bolan in telesno potrt človek. Bil je v vojski proti ustašem v Bosni; služil je kot častniški sluga. Ostal je ves čas vojske pri njem. Trpel je ž njim mraz, vročino, pomanjkanje hrane in vode. Čestokrat ga je spremljal v bojni metež, a hvala bogu, nobena svinčenka ga ni zadela.
Nekoč je njegova kompanija stala v bojni liniji; celo noč in cel dan so streljali na Turke, a oni na naše; naše vrste so ležale v okopih, a turške na griču; streljali so neprenehoma. Žagar je prinašal svojemu častniku hrano in svojim tovarišem municijo. Hodil je po odprtem bojnem polju; kroglje so švigale mimo njega, in k vsej sreči, zadela ga ni nobena.
Hudo je bilo Žagarju pri srcu, ko je videl, da so padali njegovi tovariši in prijatelji. Ranjen je bil tudi njegov častnik, ali samo malo. Odnesel ga je z bojišča. Po končani vojski se je vrnil domov, v neko dolenjsko vas. Od tega časa ga je pri čelo trgati po nogah in rokah. Te bolezni kal je dobil v vojnem mrazu. A še hujšega ga je čakalo doma; njegov stari oče je umrl, – sinček, ki je imel pri njegovem odhodu v vojsko 4 leta, se je tudi preselil na oni svet radi škrlatinke. Ostal je sam s svojo ženo. Gospodarstvo mu ni šlo izpod rok, ker težko je pač oral ledino z bolnimi rokami in s trganjem v nogah.
Hotel si je drugje poiskati sreče. Šel je na Hrvaško v gozdove; tudi tu ni dolgo vzdržal. Šel je v mesto, kamor je že bila odšla njegova žena v tovarno, iskat si dela, a ni ga dobil. Žalosten se je vračal zopet domov. Na neki postaji je videl postajenačelnika, ki se mu je zdel znan. Gledal ga je, in obadva sta se spoznala. Bil je nekdanji njegov častnik, katerega je bil odnesel z bojišča.
»Ti tukaj, Žagar!« vpraša postajni načelnik.
»Kakor pač vidite, gospod.«
»Kako si se znašel, povej mi.«
In Žagar mu je vse povedal.
»Kam se misliš sedaj obrniti?«
»Ne vem. Grem domov, morda dobim kak stalen zaslužek. Star sem že.«
Načelnik nekaj časa premišlja pa reče po kratkem molku.
»Veš kaj, jaz ti priskrbim službo na železnici. Ostani kar tukaj. Ti si, kakor se mi zdi, oženjen. Kje je sedaj tvoja žena?«
»Da, da, oženjen sem; žena je v mestu v tovarni in še povrhu je bolehna.«
»Potem naj tudi ona semkaj pride. Preskrbim ji brezplačno vožnjo. Tukaj bode kmalu izpraznjeno mesto čuvaja na progi; bodem že jaz govoril pri načelništvu, da dobiš ti to mesto.«
»Zelo sem vam hvaležen, gospod načelnik,« je odgovoril Žagar. Ostal je na postaji. Pomagal je načelniku; sekal je drva, čistil prostore in tlak.
Čez teden dni je prišla Žagarjeva žena.
Žagar se je preselil na čuvajnico. Hiša je bila nova, drv dovolj, še majhen vrtič zraven, že urejen od prejšnjega čuvaja, in nekaj malega njivice ob progi. Zradostil se je Žagar; pričel je premišljati, kako si bode uredil gospodarstvo, ali bode kupil kozo ali prašiča.
Dobil je od uprave vse potrebno; rdečo zastavico, svetiljko, kladivo, ključ za privijanje vijakov, kramp, lopato, metlo, palico in dobil je tudi poslovnik, kjer je imel napisana določila in vse vlake.
V začetku ni Žagar nič spal; vedno je mislil na vlak; neprestano je gledal v razpredelbo vlakov in na uro. Vlak pride šele čez dve uri, a on je že obšel vso svojo progo. Sedeval je na klopi pred stražnico in napeto poslušal, ali ne šumi vlak. Tako se mu je godilo po leti; delo ni bilo težko, snega ni bilo odkidavati, in vlaki so bili redki na progi. Obšel je vsak dan vso progo, tu ali tam privil vijake ali zabil žebelj v prag, tam zopet očistil jarek in tako je imel vedno vse v redu. Po delu se je pa lotil svojega gospodarstva. Samo to ga je jezilo, da je moral na vsako najmanjšo reč prositi za dovoljenje preglednika, ta je oddal njegovo prošnjo ravnateljstvu; in kadar se je vrnila prošnja, čeprav rešena, je že prešel pravi čas za ono delo. Kmalu mu je začelo to presedati.
Preteklo je nekaj mesecev in Žagar se je neznani s sosednimi čuvaji. Eden je bil zelo star; dostikrat so ga drugi nadomeščali, ker je komaj šel iz čuvajnice. Žena njegova je pregledavala progo in bila pri vlakih.
Drugi sosed njegov je pa bil še mlad, ta je bil skoro na postaji. Bil je suh in žilav. Sestajala ata se na sredi med čuvajnicama pri ogledovanju proge.
Žagar ga je pozdravil.
»Da si mi zdrav, sosed,« reče Žagar.
Sosed ga pogleda po strani.
»Daj bog,« odgovori, se obrne in odide. Pozneje se je srečal z njegovo ženo. Pozdravil jo je, a tudi ona ni dosti govorila. Nekoč jo je vprašal, zakaj je tako molčeč njen mož.
Obmolknila je; a naposled odgovori.
»O čem pa naj s teboj govori? Vsakdo ima svoje misli – Z bogom.«
Vendar sta se polagoma zbližala. Večkrat sta prišla skupaj na progi; usedla sta se na nasip in se pričela razgovarjati.
Žagar je pravil dogodke iz vojske in iz domače vasi, a drugi, po imenu Samec, je molčal.
»Mnogo sem preživel na svetu, čeprav ni seno še tako staro. Ni mi dal bog sreče. To je že tako; kakor je pač komu usojeno, tako se mu godi. Tako je dragi sosed Samec.«
A ta je iztrkal pipo ob tračnici in spregovoril:
»Ne greni mi življenje usoda, temveč ljudje. Ni na svetu bitja, ki bi imel bolj požrešne in pohlepne roke, kakor je ravno človek. Vrana vrani ne izkljuje oči, človek pa izje človeka.«
»Ne tako; ne govori tega.«
»Sicer sem se malo zagovoril, vendar je vse zlo od človeka. Da ni človeške zavisti in zlobe, bi se dalo živeti. Vsakdo preži na košček kruha, ki ti ga hoče odjesti.«
Žagar se zamisli in spregovori naposled.
»Ne vem, morda je tako, kakor ti praviš; in če je, potem je že tako odločeno od boga.«
»Če ti tako misliš, kako naj jaz s teboj se pomenkvam. Ako imaš vse zlo od boga, in puščaš, da trpiš in si ne pomagaš – tedaj nisi človek, temveč žival. To ti jaz pravim.«
In odšel je.
Žagar je doma svoji ženi pravil, da Samec ni človek, temveč neko čudo.
Vendar se čuvaja nista skregala; zopet sta se sešla in so pogovarjala o isti stvari.
»Eh, Žagar, da ni ljudi – – Ne bi jaz tu kaj s teboj se pogovarjal,« je govoril Samec.
»Kaj zato, če tukaj čuvava; saj to ni nič hudega, živeti se mora.«
»Mora se živeti, mora ... In ti si mnogo živel, a malo doživel, malo si videl. Kakšno življenje ima ubog človek tu v čuvajnici ali drugje? Sesajo nas te pijavke. Vso silo nam izčrpajo, in ko se postaraš, vržejo te na cesto. Koliko dobivaš plače?«
»Malo, trideset kron.«
»In jaz, petintrideset. Dovoli, da te vprašam, ali je to pravično? Po pravu bi morali dobiti vsi brez razlike po petdeset na mesec. In kdo je nam tistih trideset in petintrideset oddelil? Povej mi, kako je to? ... In ti praviš, da se more živeti. Ko bi dobivali tudi petdeset na mesec, bi bilo malo. Prejšnjega meseca sem bil pri inšpektorju. Ko bi ti videl notri pri njemu, potem bi šele mogel ti kaj reči. A sedaj bom pustil službo in šel bodem, kamor me bodo noge nesle.«
»Kam hočeš iti? Ali ti ni tukaj dobro. Tu imaš hišo, malc vrtiča. Žena tvoja je pridna.«
»Praviš, vrt. Da bi ti videl mojo zemljo. Vsadil sem letos krompir; prišel je nadzornik k meni in vprašal: »Kaj je tukaj posajeno? Kako si smel to brez prošnje! Zakaj brez dovoljenja? Takoj mi izkoplji vse, da ne bode sledu.« Bil je pijan, drugikrat ne bi bil nič rekel, ali tedaj mi je naložil kazni deset kron.«
In obmolknil je Žagar in premišljeval je Samčeve besede.
Ločila sta se. Odšla sta po progi vsak sebi.