Čurilski Jepeč
| Čurilski Jepeč Belokrajinske pripovedke Lojze Zupanc |
| |||||||||||||||
ČURILSKI JEPEČ
Čurile so vas v Beli Krajini. V turških časih je v Čurilah živela osebenjka s sinekom, ki so mu pri krstu vzdeli Jakob. V Čurilah je vina na pretek. Jakob se ga ni branil. Ker ga je pa le čez mero srkal, mu je shabilo možgane. Ko je odrastel v norčka so mu Čurilci dajali Jepeč. To pa zato, ker ni bil nikoli prida pametnjak …
O vigredi je bilo. Jepeč je splezal na staro češnjo, odžagal suho vejo. Ovudaj pride božakovski šivavec:
»Ohej, Jepeč, napak žagaš! Boš pal!« ga je posmehljivo ogovoril.
Jepeč pa: »M—hm, poznam te, da si prevarant. Pa mene ne boš!«
Ni še dobro izgovoril, že se je odkrehnila izpodžagana veja, na kateri je bil bedaček stal. In z njo vred je Jepeč zgrmel na zemljo. Obležal je na trebuhu in zajecljal:
»Hoj, šivavec, ko si že vedel, da bom pal, povej mi se, kdaj bom umrl ...«
»Ko boš trikrat zavriskal!« se je šivavec odrezal ter se hahljajoč napotil dalje.
Potlej je Jepeč vstal in se potipal, če je še cel. Bil je, le trebuh mu je otekal. Od veselja, da se ni ubil, je zavriskal.
Pod večer ga je mati poslala v zidanico. Tamkaj si je tudi sebi privoščil majoliko vina. Domov grede je zavriskal, da je odmevalo od loze.
Drugo jutro ga je mati poslala v malenco. Mlinar mu je oprtil brento moke in ga pohvalil, da je močan za tri ... Mlinarjeva pohvala se je Jepču razlezla v prsih: zunaj, na dvoru je zaviskal, da so mlinarjeve kokoške preplašene odkokodajsale za hlev.
Zdajci se je spomnil, da je bil v tretje zavriskal. Šivavčeva prerokba mu je nagnala strah v kosti: legel je in čakal, kdaj bo umrl. Ovudaj seje prikrulila mlinarjeva klapa. Potisnila je rilec v brento, ki je ležala na tleh, in požrla moko.
Jepeč jo je gledal, potlej pa se je razjadil:
»Ej, klapa, ko bi bil živ, bi ti že pokazal, kaj se pravi žreti mojo moke …«
Ko pa se je klapa odhlemala vstram, je Jepeč vstal in se čudil da ni še umrl. Oprtil si je prazno brento in se zamišljen odmajal domov.