Čukova gostija

Čukova gostija Josip Brinar

Izdano:	Amerikanski Slovenec 12. julij 1901, 19. julij 1901 (10/30-31), 6
Viri:	dLib 30, dLib 31
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Medlo brli luč med preperelimi stenami kmečke sobe. Zunaj brije oster krivec in dež polagoma curlja raz strehe.

Prav otožen jesenski večer!

Vsi domači sedijo krog kupa turščice in ličkajo; le stari dedec kraljuje visoko na zapečniku in kadi iz svojega vivčka. Maček "Tepec" sedi zraven njega na oglu in prede in kima. Mali Jožek pa zida v kotu iz tresek in špil — hišo. Beseda je nekako zastala; petje je prenehalo. Vsi že začenjajo kimati. Mati, ki dela vozle na ličji, se oglasi: »Povejte, povejte dedek kako povest, da se nam ne bo dremalo.« Tudi drugi se vzdramijo in uzkliknejo: »Povest, povest, no dajte povedati, striček, lepo prosimo!«

Dedec se zadovoljno nasmehne in veselo se mu razjasni osušeni obrazek. Nato natlači in prižge na novo svojo turnčkasto pipico, spusti izpod kljunasto osločenega in tankega nosu par oblačkov proti očrnelemu stropu in de: »Ej, kaj bi vam pravil; saj vi mladiči že vse več veste, ko mi stari. Pa naduha me tudi že tare in mi sapo zapira.«

»O; le začnite le! saj bomo čisto mirni, in lepo poslušali bomo.«

»Pa kako, kako neki naj vam povem? Al' o kralju Matjažu, al' o povodnjem možu al' o .....«

»Tisto, tisto, tic, ste včeraj blubl, kak' sta cuk pa sova mela ohcet; tisto dejte!« — hiti v eno sapo mali Jožek. Podrl je že svojo veliko stavbo, odprl radovedno ustca in čakal, kaj bo.

Tudi maček "Tepec" je nehal presti in je privzdignil svoja ušesa. Nastala je popolna tišina; le jednakomerno rskanje ličkov je bilo slišati.

»No, naj pa bo,« pravi dedec, odkašlja se dva, trikrat, potegne na debelo iz svojega vivčka in začne:

I.

Na hribu tam za vasjo, kjer moli iz robidovja in grmovja razrušeno zidovje v sive oblake, je stal svoje dni lep gradič. A, kjer je dandanes z mahom obraščeno pečevje, in koder se ogrevajo mrzle kače tam se je razprostiral v tistem davnem, davnem času čudno lep vrt.

»Grajski vrt je lep kakor raj!« tako so pripovedovali ubogim vaščanom tlačani, ki so se vračali z gradu. A natihoma je marsikdo vzdihnil: »Ah, naši krvavi žulji nas pa skelijo in pečejo, kakor ogenj v peklu! Da bi le ne bila tako trdosrčna in neusmiljena, ta visoki gospod vitez in njegova gospa.«

Večkrat je sicer potrkal kak siromak na grajska vrata, toda vrnil se je sleherni praznih rok. Vitez in soproga njegova sta živela na gradu prav brezskrbno. Za uboge podložne kmete sta se brigala le tedaj, če je bil čas za tlako ali za pobiranje desetine.

Imela sta pa tudi malega, črnolasega sinčka; z njim sta se igrala, z njim se pogovarjala, kajti menila sta, da borni tlačan ne ume drugega, kakor oskrbenikovih neprijaznih besedi in njegovega biča ....

Nekega lepega, solčnega dne je prikrevsala na vrt pred grad ubožna žena. Bralo se ji je iz oči, da že dolgo ni imela grižljaja v ustih. V naročji je stiskala majhno dete, ktero se je zaupno oklepalo materinega vratu.

»Mama, lačen! Kluha lad!« izpregovori ubogi otrok, in solze mu polijejo vela lica. Žena vzdihne globoko; žalosti se ji krči srce. Kar zagleda pri grmu lepo oblečenega dečka, črnolasega sina vitezovega. V roki je držal poln slamnik črnih črešenj in jih metal po grmovji. Uboga žena stopi bližje in ga poprosi:

»O, dobri deček, prosim te, daj mojemu malemu sinčku nekaj črešnjic; glej, še sinoči ni dobil grižljaja v usta.«

Grajski sin se nekoliko ustraši; toda ko zagleda očeta in mamo, ki sta jo ravnokar zavila sem izza vogla, se ojunači in pravi: »Ne bodite sitni! Za vas nimam črešenj; te-le pa moram zmetati v grmovje, da jih pozobljejo lepi črni kosi!«

Milo se stori ženi in bridko vzdihne: »Oh, kosi imajo sedaj pogrnjeno mizo najlepših črvičkov! V grmovji črešnje zgnijejo, a tebi, moj siromaček, jih ne privošči!«

Žalostna mati se obrne nato proti gradu, od koder ji prideta nasproti vitez in gospa njegova. »Še enkrat hočem potrkati na usmiljeno človeško srce,« si misli žena in nagovori v zlatu se lesketajočo gospo:

»Dobrotljiva gospa! Samo košček kruha prosim za to-le lačno dete. Podarite mu nekaj drobtinic, da ga ne bo lakote konec!«

Toda ohola grajščakinja jo zavrne: »Mi nimamo kruha za vsako pohajalko. Kar nam pa od mize preostaja, to dobijo psi in mačke; za vas nam res ni ničesar ostalo."

»O gospa milostljiva,« prosi dalje mati, »dajte mi, kar vam je drago; da le utolažim svojega lačnega otročka!«

A sedaj se zakrohoče vitez: »Veš kaj? Speci ji nekaj miši in črvov! Ta kljukasta starka ima obličje kakor sova, a njen otrok je kakor pravi čuk. Kaj ni res? Prav dobro jima bode potemtakem dišala ta pojedina. Ha, ha, ha!«

To je bilo preveč za ljubečo materino srce. Kri švigne onemogli ženi v glavo in njeno sključeno telo se zravna pokonci. Oči se ji bliskajo in z drhtečim, a zvenečim glasom, ki je pretresal mozeg in kosti, zakliče jim, da se je razlegalo do neba: »Grozovitneži! Za živali imate kruha, ljudem pa ponujate kamen. Poberite se izmed ljudi, med živalsko družbo brezsrčneži! Kot grd čuk in ostudna sova se potikajta okrog, vajin sin pa bodi črn kos. To ostanete toliko časa, dokler vas ne začno črtati tudi živali in vas ne napodijo iz svoje družbe.«

Te zaklinjajoče besede izrekši, izgine žena iz grajskega vrta.

II.

Nemi in prepadeni poslušajo te grozne, čarobne besede. Prestrašena se pogledujeta on in ona, sinek pa bled strmi v svojega ata in v svojo mamico. Noge se jima skrčijo in lepi rumeni čeveljčki postanejo grdi kremplji. Kjer so bile prej bele roke, povešajo se mršave peruti. Obličje se jima je podaljšalo in ukrivilo v rožen kljun. Vse truplo je obrastlo mehko perje.

In, Bog se usmili, kakšen je ljubi sinko! Malo telesce je pokrito s črnim perjem, noge so mu voščene, vrat se mu je podaljšal izza pleč, in obličje mu je obraščeno.

Drug druzega se ne upa pogledati. Klavrno povešajo glave in zdihujejo.

Slednjič spregovori otožni čuk, prej ponosni vitez: »Bežimo iz tega nesrečnega kraja, skrijmo se v najtemenjše gozde, v gosto grmovje!«

»Bežimo, bežimo v gozde, v temo!« zaženejo vsi v jeden glas. »Proč od kraja nesreče!«

Daleč tam za gradom se je razprostiral velikanski gozd, v katerem so se košatili že večstoletni hrasti, in kjer so ogromna debla preperela po tleh. Tja se odpravijo vsi trije in letijo in letijo, da jim že pešajo peruti.

Slednjič se izmučeni in upehani spuste sredi goščave na ogromno žlamborasto bukev. Ko se nekoliko spočijejo, jame sova tožiti, da jo oči pečejo in skelijo, da je groza. Tudi čuku postajajo oči solzne, kakor da bi se hotel jokati. Domislita si pa kmalu, da jima najbrž žareči solčni žarki žgejo oči in jemljejo pogled. Nakosita si za v votlo bukev trave in mahu, zatisneta trudne oči ter kmalu zadremata. Sinček, zlatokljuni kos, se pa stisne v bližini v gosto vejevje in toči solze, bridke solze. Naposled premaga pa tudi njega spanec.

Spali so dolgo okrepčevalno spanje. Ko se prebude, je šlo že solnce za gore. Le tuintam se je še poigral kak zapoznel žarek na trepetajočem listju. Tudi naša družina se je čutila nekako prerojeno. Hladni mrak jim je razširil prsi, polne toge in prepodil obupne misli. Udali so se v svojo usodo. Ščasoma se jim je razvezal jezik in celo dobre volje so postali.

»O, kako lep klun imaš, gospod čuk!« se pošali gospa. »Pa kje so neki tvoje dolge brke, brke?«

»Res, čudno; pa krasne oči imaš milostljiva gospa sova; vidi se mi kakor bi zrl v dve temnozeleni gorski jezeri. In pajčolan na licu! Da bi te! Nobena gospa v mestu nima tako lepega.«

Sinko pa smehljaje se spregovori: »Mama, glejte, kako lepe rumene nogavice imam! In suknjica, poglejte, kako je lepo črna in svetla!«

Pozno v noč so se še pomenkovali in razgovarjali o tem in onem. S sladkim upanjem, da se bodo morda vendarle kdaj povrnili na svoj dom, zatisnejo proti jutru oči in si voščijo »Sladko spanje.«

Po okrepčevalnem počitku je bil sinek prvi pokonci. Potrkal je na vrata spalnice, kjer sta počivala oče in mati, in začel je jima prepevati na ves glas:

»Pleši, pleši črni kos!«

»Kak' bom plesal

Ko sem bos ....«

Stara si poravnata obleko in natakneta temne naočnike na zaokroženi nos, da bi bolje videla. Nato sedejo k zajutreku. Sinko je pozobal nekoliko sladkih, rdečih jagod; onadva sta se mu tudi pridružila in se odteščala z nekaterimi sladkimi grižljaji: Hroščev in mišij se namreč nista upala lotiti, ker sta se bala pa bi ju preveč po trebuhu grizlo.

Ko se nazobljejo sladkega sadu, pravi šaljivi sinček: »Oj, kaj se je meni sanjalo!«

»Kaj naki tacega, povej, povej zlatko!« povprašujeta onadva.

Kos pripoveduje: »Bili smo doma v gradu; vi mama in ata ste sedeli na žarnem, zlatem prestolu sredi vrta. Jaz sem pa imel lepe cvetlice, vse srebrne in sem jih pletel v vence. Iz nekega zavitega lista pa prileze kača, ki postaja vedno večja in večja. Kmalu je bila daljša, ko tamle ona smreka. Naenkrat odpre svoje velikansko žrelo, in ves vrt in tudi mi zdrknemo v njega. Pa čudno! Kača ne zapre svojih ust. Ves sem se tresel in gledal ostre, dolge zobe, ki so bili nad nami. Naenkrat se začne največji zob nekako stresati in širiti. Zeleni listi poženejo iz njega, a na sredi se odpre velik, čudnolep cvet. Iz cveta se vzdigujejo modre meglice; na najlepšem, zlatoobrobljenem oblačku se pa pripelje majhen angeljček. Le-ta mi pošepeta: "Rešitev vam je lahka! Tvoji stariši so obhajali ženitovansko gostijo, a lačnih siromakov niso povabili. Naj pogoste še enkrat vsaj vse živali in pomagano vam bo." To rekši izgine; jaz pa se zbudim.«

»Čudno, zelo čudno!« govorita gospod čuk in gospa sova.

»Bogsigave, če nam ne pokažejo te sanje rešitev iz tega nadležnega perja?« meni ona.

»Pa kako bi bilo to mogoče: veselica vseh živali je naša rešitev, pravijo sanje, in pa sovraštvo njihovo tudi, kakor je dejala grozna čarodejka, nerazumno!« govori on.

»Ata, pa poskusimo napraviti tako veselico, kakoršne imajo ljudje,« pravi nato fantič, »morda nam pomaga.«

»Dobro, poskusimo! Na delo torej! Veselica in gostija pa bodi velikanska, kakeršne še ni videl svet!«

III.

Sinček gre vabit živali na gostijo. Obljubili so mu vsi veljaki. Takemu gospodiču, kakor je bil on, pa tudi ni bilo mogoče odreči.

Svojo črno suknjo je skrtačil in ogladil, da se je kar lesketal v solnčnem svitu. In kako lepo so mu je podajalo! Nobenemu mestnemu gospodu se prvikrat oblečen frak tako lepo ne oprimlja vitkih udov, kakor se je njemu njegova oblečica. Na noge si je nataknil nove svilnate nogavice, prepletene z zlatimi nitkami. Svoj čopek na glavi si je počesal najskrbnejše: pomazilil ga je z blagoduhtečimi dišavami, ki jih je našel v gozdnih cvetlicah.

Bil je, kakor da ga je porodila jutranja rosa.

Najprej se pokloni kralju vseh živali, levu. Mislil si je namreč: »Ako mi obljubi gospodar, priti mora tudi hlapec in dekla.« Nekoliko so mu trepetale hlačice, ko je stopil pred njega. Kar mravlje so ga spreletele, ko zagleda njegove ognjene oči sredi kraljeve grive. Pa kmalu se ojunači, postavi nogo lično poleg noge, prikloni se do tal in izpregovori v najslajšem glasu, ki se je kdaj porodil v njegovem grlu: »Kralj vseh kraljev! Vaša milost in veličanstvo! Vaš najponižnejši hlapec se Vam klanja in Vas prosi, z gorečim srcem prosi, če sme spregovoriti besedico.«

»Govori!« reče prijazno lev, kajti ugajal mu je krasni poslanček.

»Tedaj se predrznem,« nadaljuje brez strahu mali kos, »prositi Vašo kraljevo visokost, da bi prišli na gostijo mojih staršev, čuka in sove.«

Lev se nasmehne in pravi: »Tebi na ljubo, ljubeznivi fantič, obljubim. Pridejo pa tudi vsi moji sorodniki, vsi moji podložniki. Z Bogom!«

Križem sveta razpošlje nato kralj svoje služabnike, da zberejo na gostijo vse, živali, od prve do zadnje. Grofe, barone in druge veljake pa gre še posebej vabit uljudni kos. Povsod je bil prijazno sprejet; nikjer mu niso odrekli. Pa kako tudi, saj je to želja njih gospoda in kralja.

Za veselico je bil odločen mali gozdič tam za hribom Kačjehom; imenovali so ga "Paradeška". Še dandanašji ni lepšega gaja, ko je ta. Stoletni gabri stoje tam in vpletajo svoje veje drug v druzega. Ako se ustaviš v njem, dozdeva se ti, da si v velikanski cerkvi. Temnozeleni oboki krožijo se nad tvojo glavo; nosijo jih ogromni, čudno sesukani in zviti stebri, po katerih so prepreženi kamenosivi lišaji in temnozeleni mahovi. Po tleh so posajene cvetlice, bele in pisane, male in velike. Mehka trava poganja tuintam iz žametastega mahu, kakor šopki skrbno počesanih las. Tam zadaj pa šumi in vrši skrivnostno v temnih vrhovih smrek in jelk. Smolnat, z najslajšimi rožnimi dišavami pomešan duh razširja se po čistem zraku.

To je gaj, da mu ni na svetu jednacega; res prava "Paradeška".

Ta rajskolepi gozdič sta si izbrala čuk in sova, da praznujeta v njem dostojno svojo gostijo.

Napočil je zaželjeni dan slavnosti. Od vseh strani so jeli prihajati gostje: zajček veselo priskaklja, miška prismuče med visoko travo; mačka pripelje svojo družino, orel privrši s krdelom krilatih gostov.

Gaj se polni bolj in bolj. Po berglah prileze lisica, ker je pustila eno nogo zadnjo noč v pasti. Volk in jazbec pripeljeta svojega starega nadušljivega strica, medveda, pod pazduho. Tam-le pa ravnokar pridrdra v lubovi kočiji ponosni rogač; zadnji vihar mu je polomil krila, toda doma ne ostane.

Vse hiti in se peha. Čuk in sova se zadovoljno smehljata in priklanjata novodošlim gostom. Kos pa sprejema pri vhodu prišlece in jim odkazuje prostore.

Prašen in poten pride slednjič še lev s svojim spremstvom iz vroče puščave.

Zdaj so zbrani vsi.

Ženin in nevesta se podata na svoje mesto, pod velikanski gaber sredi gaja. Čudnolep prostor jima je bil tu pripravljen. Čuk sede na zelen žametast sedež, prevlečen s srebrobelo svilo. Sova primakne svoj slonokoščeni stol k njemu in spusti pajčolan iz srebernih nitk črez svoje lice. Kos pa sede na pozlačeno vejico pod njiju sedežem.

Ženin si popravi naočnike na nosu in da znamenje svojemu trobentaču. Razkoračen zatrobi gosak: vse utihne in pričakuje, kaj bo. Nato da nevesta znamenje na drugo stran in truma strežajk in strežajev se prikaže z jedili in pijačami.

Najraznovrstnejših reči nosijo na mize, ki se kar šibijo od prevelike teže. Začne se pojedina, da je še ni bilo take.

»Tu praženih vidiš kapunov, praset,

Koštrunov, puranov in tolstih telet;
Na krožniku tam velikanskem pa plava
V maščobi pečena kar cela jim krava
In kaj je, tu kruha, na stote potic
In tort in še drugih brezimnih slaščic!
In vinca iz čaš ne pijo ti gospodi —

Za žejo na mizi stoje trije sodi ....«

Volk in lisica sedita skupaj in obirata mastno svinjsko stegno; mačka in miška pa se mastita z lepo ocvrto slanino: nobene razprtije ni med njima. Lev se je spravil nad pečeno kravo; medved mu pa pridno pomaga in se še zalaga s sladko strdjo. Vrabci, drozgi, šoje in še krdelo drugih ptic pika in zoblje rdeče črešnje in sočnate hruške. Tam za ono mizo sedita za skledo okusno praženih črvov in glist štorklja in žaba; kar nič pisano se ne gledata; svoje mastne grižljaje si namakata z rdečim vinom in pijeta drug druzemu na zdravje.

Roj mušic in muh gloda in srka na poticah in slaščicah; pridružile so se jim tudi nekatere lastovke, ki pa danes niso kar nič krvoželjne. Psi se mastijo z bogatimi jedili in in si pridno namakajo osušena grla z močnimi pijačami. Povsod je veselje, nikjer jeze in sovražtva.

Čaše zvenketajo; sklepajo se prijateljstva. Tam-le nazdravljajo hrošči pticam, ptice lisici in kuni. Tam-le zopet pijo "bratovščino" pes in mačka, mačka in miška.

Vse je dobre, židane volje.

Tuintam začno celo prepevati. Ravnokar je začel pisati maček pesem "o klobasi"; pa hrum in trušč je takšen, da se nič prav ne sliši. Na koncu dolge mize žvižgajo in pojejo si razposajeni vrabci, da zveni kar skozi ušesa.

»Beži, beži, slamnat mož!

Kaj nam s pal'co žugal boš!
Saj še nimaš nog, ne hlač.

In pod nosom ne mustač ...."

Pa ni jih lahko slišati, ker si medved in volk tako glasno godeta in mrmrata neko staro pesem.

Prepevanje nekoliko potihne, ko se dvigne lepi kos pred slavnostnim prestolom in začne krožiti svojo:

»Kak' lepo poje črni kos,

oj črni kos!

Tam v zelenem bukovji,

oj bukovji!

Prišla sta jagra dva,

oj jagra dva!

Ki b' rada kosa streljala,

oj streljala!

Pa kos je bil teh špasov sit,

teh špasov sit!

Pojta, mi jagra se solit,

oj se golit!

Frrrrrr v bukovje!«

Glasen smeh in krohot mu je bil v pohvalo. Naposled se ojunačita tadi čuk in sova ter zapojeta dvoglasno to-le:

»Prišle so mačke z mačkami,

So nam pojedle miške z miškami.

Mačka miško,

Miška proso pase za goroj
Na eni dolgi njivi za mejoj.

—————————

Prišle so lisice z lisicami,
So nam pojedle mačke z mačkami.

Lisica mačko.

Mačka miško.

Miška proso pase za goroj
Na eni dolgi njivi za mejoj!

—————————

Prišli so volki z volkami
So nam pojedli lisice z lisicami.

Volk lisico,

Lisica mačko,

Mačka miško,

Miška proso pase za goroj
Na eni dolgi njivi za mejoj.

——————————

Prišli so medvedi z medvedami.
So nam pojedli volke z volkami.

Medved volka,

Volk lisico.

Lisica mačko,

Mačka miško.

Miška proso pase za goroj
Na eni dolgi njivi za mejoj.

———————————

Prišli so levi z levami.
So nam pojedli medvede z medvedami

Lev medveda,

Medved volka,

Volk lisico,

Lisica mačko,

Mačka miško,

Miška proso pase za goroj.

Na eni dolgi njivi za mejoj.

Že medtem, ko sta prepevala čuk in sova, je bilo tupatam slišati godrnjanje. Ko spojeta zadnjo kitico, oglašajo se pa že tako glasno mačka in lisica, medved in lev. Mrmrati in zvijati začno, da sta pevca prestrašena nehala. Kar sapo jima je zaprlo! Pa kako tudi ne! Saj so že tako hudi pogledi švigali med razdraženci, kakor žareče strele.

Krvoželjnost, ktero so omamile živali do sedaj v jedi in pijači, se jim je zbudila vnovič, ko so slišale to nepremišljeno pesem. Pevca sta zanesla ogenj v streho! Nastalo bi klanje in mesarjenje, da groza, ko bi si ženin in nevesta ne znala pomagati iz zadrege.

IV.

Čuk da le znamenje, in na odru pred slavnostnim gabrom nastopijo godci. Od vseh vetrov so se zbrali, in sicer sami izvrstni, slavni muzikanti.

Njih vodja, vitkonoga štorklja, da znamenje s svojim dolgim, rumenim kljunom, in godci udarijo. To vam je bila godba, da ni kmalu take! Debela drevesa v gaju se kar tresejo in poslušalce spreletava do mozga in kosti.

Drozg je pihal in piskal v svoj klarinet, da je kar zvenelo po ušesih; ščinkovec in slavec pa sta mu prav dobro prilagala na piščalkah. Gosak in racman sta trobila in pihala v trobento tako močno, da so jima oči izstopale, da sta vsa porudela po licih. Velik, kocast pes je tulil in zazijal na rog; medved je drgal na velikanski bas; zajec pa je telebal ob boben. Žaba je pograbila okrogla medena pokrova in udarjala, da je bilo groza.

Bil je hrup in trušč, zavijanje in čivkanje, ropot in tulenje, kakor da so se vsi vetrovi sveta stepli. Trava je nehala rasti in je začudena poslušala, meneč, da je sodnji dan. Cvetlice so strahu pobledele in si z obema rokama zatiskale ušesa.

Skozi gosto listje pa se je prikradel solnčni žarek in radovedno pokukal na to čudno družbo.

Za goste pa, ki so se že do sitega najedli in se napili sladkega vina, a tudi že docela pozabili ono zabavljivo pesem, je bila to imenitna godba olje v ogenj navdušenja. Začeli so vriskati, da je bilo veselje; in pa pete so jih jele tudi srbeti.

"Okrogla", ktero so ravnokar urezali godci, jim kar privzdiguje noge in jih sili na ples.

Najprej pograbijo starešine in svatje svoje družice in se zavrte kolo. Medved, dasitudi nadušljiv in okoren, prime vender svojo družico, košuto, črez pas in hajdi na ples! Nekoliko čudno, seve, je bilo videti, kako se debelušni starec v svojih, raševnatih hlačah suče z vitko gospodično v rumenih čeveljčkih in s pomaziljenimi dlačicami. Toda šlo je dobro.

Za njima pa jo ubereta volk in lisica. Družica je sicer šepala, toda kdo bi neki pri plesu misli nato! Prav lepo se sučeta naokrog, in lisica še povrh pometa tla s svojim košatim repom, ki ji pristoja lepše ko bogati gospe svilnata vlečka na obleki.

Kot tretji par se zasučeta zajec in mačka. In kako sta ta dva zaplesala! Vse ju gleda. Plesalka se vrti kar po zraku, on se pa suče raven ko sveča ter potrka in pocepeta zdaj pa zdaj z nogo, da se daleč stresa trava in mah.

Siv, trebušnat polh pograbi črnooko miško, in hajdi v krog! S sprednjima tačkama se sprimeta lepo križema in tanke repce lično podvijeta pod drobne nožice.

Za njima se spusti komar, starešina, z družico muho. On si je hitro pogladil svojo sivo suknjo na škrijce, prepasal se še bolj na ozko in pograbil svojo plesalko. Ta je bila tudi prav čedno opravljena v bliščečo svilnato obleko, zapeto s srebrnimi zaponami. Nekoliko smešno ju je skoraj gledati: on tanek in vitek, ona debela in napeta. Toda plešeta izvrstno; kakor bi ju veter nosil, se sučeta.

Za svati stopata na plesišče tudi slavljenca — čuk in sova.

Prav lično privzdigne on desno perotnico in jo rahlo ovije krog njenega pasu. Ona se pa nežno nasloni na njegove prsi. Godba zaigra na novo, in zavrtita se po zelenem mahu in mehki travi. Kakor lahko kurje pero, ako ga zgrabi vrtinec, plešeta in se sučeta. Tiho, brez šuma se vrtita med velikanskimi gabri; videti sta lepa, zvišena, ko kralj in kraljica.

Druge živali so dozdaj čakale le tiho in se niso upale na plano. Toda ko vidijo, da plešeta celo ženin in nevesta, se ojunačijo tudi one in halo na ples! Vsak pograbi plesalko, ki mu je najbližja in se drvi okrog. To vam je bil dirindaj, skakanje in cepetanje! Vedno hitrejše vedno burnejše je postajalo drvenje.

Zdajci se začuje tam v največjem šundru glasen, obupen krik. Muha ki je vsa srečna plavala v rokah svojega dragega komarja, se je spotaknila ob pajčevino, katera je bila med dvema bilkama preprežena. S strašno silo je telebnila na tla, komar pa na njo. Pri tem pa sta zadela ob dolgo mizo, ki je bila še polna jedi, lončenih in steklenih posod in drugih reči. Miza se prevrne, a vsa dragocena posoda zdrči na tla in se razleti na tisoč koscev. Meso je ležalo v travi, in vino je kar v curkih teklo po tleh.

Komar se hitro skobaca na noge in si popravi razmršeno obleko. Ves zelen od jeze in sramote popade nato tam zraven ležeče suho poleno in zamahne na muho, ki ga je spravila v tako nečast. Hudo prileti njegov udarec na ubogo družico. Ravno na koleno jo je zadel in ji potrl vse kosti. Nezavestna pade na tla. Curek krvi se ji ulije iz rane in ji teče po bliščeči, svilnati obleki. V hudih bolečinah ječi in zdihuje uboga sirota na tleh.

Ples je prenehal. Vse hiti na mesto, kjer se vije uboga revica v smrtnih težavah. Kri ji vedno bolj in bolj odteka. Pošljejo še po zdravnika; toda že prepozno. Še ne koliko trenutkov in nesrečna muha je mrtva. Krvca ji je odtekla do zadnje kapljice.

V.

Vse živali so se zbrale krog mrliča. Žalostne so, videč siroto ki se je še malo poprej tako veselo sukala, sedaj v prahu in krvi. Njene sorodnice, muhe in mušice, povešajo klavrno peruti in točijo solze, bridke solze.

Posebno jedna sestric toži in zdihuje, da je vsem navzočim težko pri srcu; njena s srebrom pretkana obleka je vsa razmršena in razdrapana, pomaziljeno lice ji je prepadeno in objokano, nožice se ji tresejo žalosti in tuge. »Ljubka sestrica, draga mi Brenčica, vzbudi se vzbudi! Le nkrat letiva se še kopat v zlate solnčne žarke. Dragica vstani, oj vstani!« Obupno se vije sirota in kliče in nagovarja svojo ranjko družico. Toda zaman! Ona leži mirna, pokojna.

Komar se je pa stisnil tja v kotič in dregeta in trepeta strahu, ko listič v zraku. Mrzlo mu prihaja in vročina ga kuha, bled je ko zid, in rudeč, ko kuhan rak. Boji so kazni za svoje hudodelstvo. Pa tudi groza in strah ga spreletava, če pogleda na svojo mrtvo družico; saj mu ona ni bila le ljuba in draga, ampak častil jo je kot svojo sorodnico, hčerko svoje tete. Pa kaj je jezičen komar v razdraženosti mislil na to! Zamahnil je v hudi jezi, a sedaj se boji zaslužene kazni, grozno se boji! V duhu že vidi, kako ga rablji vlečejo na suho vejo in mu zadrgujejo vrvico okoli vratu. Sapa mu zaostaja, slabo mu prihaja in nezavesten se zgrudi na tla.

Polagoma se vzdramijo živali iz svoje zamišljenosti in žalosti. Omamljenemu komarju pripelje zdaj pa zdaj kteri kako gorko, ali pa ga brcne pod rebra, da sirota kar zajekne in se prestrašen zopet zave in zbudi iz omedlevice.

»Smrt hudobnežu!« vzkliknejo nekateri. »Smrt krvoloku!« zabrenčijo in vpijejo muhe in mušice. »Smrt in pogin mu!« zaori in zarjove, zagode in zatuli vsa množica. Le njegovi bratje, komarji, povešajo še žalostno glavice; a on se trese in trepeče, — trepeče in smrti pričukuje.

Že stopajo tožniki pred kralja, pred leva, in mu tožijo hudodelstvo, strašno hudodelstvo, ki se je pod svetlim solncem prigodilo. Govorijo muhe in mušice, govorijo hudo in razvneto; pajek se razjarjen ujeda, seve, nekoliko že iz žalosti po izgubljeni krvi; besedujejo hrošči in metulji, zajci in medvedi, veliko in majhno, staro in mlado.

»Gorje ti zdaj, komar, gorje! Kri za kri!« zakličejo muhe in mušice. »Kri za kri!« odmeva od trume do trume.

Sodnik, mogočen lev, pa posluša in gleda ostro in žareče. Naposled prestanejo tožbe, a kralj izpregovori žalostno, a veličastno: »Velika je krivda tvoja, o komar! Hudo si se pregrešil: prelomil si mir, ogrenil veselico. Toda jaz ti nočem govoriti sodbe hude in pravične; sodita naj te ženin in nevesta, kajti njima si pokvaril dan sveti in veseli.«

Množica se obrne do prestola, kjer sta se že zopet vsedla čuk in sova, in poleg njiju zlatokljuni kos. Pred njima stoji in dregeta prepadeno komarče. Hudo, hudo te bo obsodila sedaj razdražena zakonska dvojica!

Pa kaj je neki zviti kos pošepetal svojemu ateju, čuku, v uho! Temno obličje se je otožnemu čuku kar naenkrat razjasnilo, oči se mu veselja leskečejo, in radostno se ozira po razjarjenih trumah. Tudi njegovi zaročenki, sovi, se razsvetli razmršeno obličje ko ji on natihoma pove nekaj besed. Morebiti so si izmislili za te, ubogo komarče, novo, strašno hudo kazen? Bogsigave, kaj te čaka!

Čuk si popravi svojo mehko suknjo, pomakne očale nekoliko višje na roženi nos, pogleda po zbranih živalih oblastno od konca do kraja in izpregovori:

»S potrtim in žalostnim srcem moram vam biti danes sodnik: saj le današnji dan naj bi bil za-me in mojo ljubljeno nevesto dan veselja in radovanja. Toda soditi vam hočem, soditi po postavi in pravici. — Komar! velika in v nebo vpijoča je tvoja pregreha. Kalil si občni mir, pokvaril si veselico in prelil kri, nedolžno kri svoje družice, kri svoje sorodnice. Vsaka kaplica krvce, ki jo je potočila nesrečna muha, vpije za maščevanje. Obesili bi te lahko, odsekali ti glavo, toda kaj je s tem pomagano ranjci! — povrniti ji moraš kri, ki si jo krivično prelil! Povrniti ji moraš rdeče tople potočke življenja, ki so ji namakali krepko telo! Iz vseh žil, kar jih bije na svetu nabiraj si rdeče krvi, da s to mešanico oživiš svojo mrtvo sorodnico. Preganjali te bodo hudo, toda bežati ne smeš! Kri za kri! — Pojdi v hleve in srkaj rdečo kri iz rejenih volov in konjev, tolstih telet in koštrunov! Preletaj gozde in polja in uvrtaj se v žile zajcem in lisicam medvedom in jelenom! Brenči v puščave in pij toplo kri iz leva in tigra! Leti ......«

Čuk ni mogel govoriti dalje. Nastalo je mrmranje in godrnjanje, da je bilo groza. Volk in pes sta kazala tuleč svoje zobe; krava je mukala, konj je rezgetal in bil iskre s kopiti. Lev začne rjoveti in za njim zaženo vse živali krik in vik, da se je nebo treslo. Razjarila jih je hudo ta čudna sodba, in spomnile so se povrh še prešnje zabavljive pesmi.

»Proč, krivičen sodnik!« zarjove vsa tolpa. »Našo kri hoče! Ubijmo sovo!« se razlega po Paradeški.

Že planejo nekateri razvneti proti prestolu da jima potarejo kosti.

Pa oj čuda!

Čuka in sove in tudi kosa ni nikjer. Kam so izginili? Kot da jih je zemlja požrla, ni jih več. Pač pa zagledata na prestolu viteško opravljenega moža in zraven njega krasno gospo z malim sinčkom; vsi so v blesku in svetlobi.

Razkačena in divja druhal se silno ustraši nenavadne prikazni. Levu in medvedu zastane sapa, lisica in volk podvijeta repe, male in velike živali strepetajo; kratek drrrrrr! prrrrrrhhh! frrrrrr! — in nobene živali ni videti več.

Proč je veselica, proč je tudi kletev čarovnice, ki je rekla: »Toliko časa se bodete kot čuk, sova in kos potikali po svetu, dokler vas živali same ne napodijo iz svoje družbe.«

Radostna se vrneta grajski gospod vitez in njegova lepa gospa s črnolasim sinkom na svoj grad. Tam so našli še vse tako, kakor je bilo poprej. Predrugačili so se le grajski prebivalci: gospod vitez je odsihdob kaj rad govoril z ubogim kmetom, gospa je podpirala ubožce in sinko je postal dobrosrčen. Bili so veseli, da smejo živeti med ljudmi, in da so se srečno rešili nehvaležne živalske družbe.

Drevje se radostno priklanjalo gospodu in gospe v pozdrav; cvetlice pa so se milo smehljale malemu sinčku in mu šepetale v ušesa bogsigave kakšne novice, ki so se dogodile ta čas, ko ni bilo njega doma. Vse je bilo na novo oživljeno, a naši grajski prebivalci so še dolgo živeli v sreči in radosti; srečni in zadovoljni bo bili tudi njih podložniki.

Črnooki sinko pa je zložil dolgo, dolgo pesem "O čukovi gostiji", in naučil tudi ptiče na vrtu, da so mu jo popevali.

Toda krilati pevci so to lepo pesem po dolgih letih pozabili; le še mojega starega očeta oče so slišali v svojih mladih letih, kako je neki čuden ptiček zažvrgolel teh-le par kitic;

».... Čuk se je oženil,

Tralala, tralala!
Sova ga je vzela,
Hopsasa, hopsasa!

Muha je b'la družica,
Tralala, tralala!
Komar starešina,
Hopsasa, hopsasa!

Komar je z muho plesal,
Tralala, tralala!
Da se je medved tresel,
Hopsasa, hopsasa!

Muha se spotaknila,
Tralala, tralala!
Piskre vse preobrnila,
Hopsasa, hopsasa!

Komar je segel po poleno,
Tralala, tralala!
Udaril muho črez koleno,
Hopsasa, hopsasa!

Pošljejo po padarja,
Tralala, tralala!
Po tega ljub'ga Dragarja,
Hopsasa, hopsasa!

Preden padar priteče,
Tralala, tralala!
Muhi vsa kri odteče,

Hopsasa, hopsasa!«

Dedec umolkne. Luč je dogorela počasi pojema in ugašuje. Jožeku, ki je ves čas tako zvesto poslušal, se že zapirajo trudne oči. Maček "Tepec" tudi prede tako zvesto, kakor da bi bil še na veselici in drgal na bas.

Vsi se spravijo spat in sanjajo o gostiji. Materi se je sanjalo o lepem grajskem vrtu, dekletom o svilnati obleki in rajski godbi, mačku "Tepcu" o mastnih klobasah, Jošeku o rdečih črešnjah in o sladkem grozdju, staremu dedeku pa — nič.