Čuk Ferdo v žabji družbi''
| Odlomek dela Čuk Ferdo v Žabji družbi Mateja Črv Sužnik |
| |||||||
PREDEBELI ČUK
Bilo je lepega aprilskega dne, ko je čuk Ferdo ugotovil, da je predebel. Seveda ne tako debel kot žabon Anton ali žaba babica Mica, vendar odločno predebel.
»Čez zimo sem se zelo neokusno zredil,« si je priznal.
Strmel je v gladino ribnika in se je opazoval nekaj časa od spredaj, drugič s strani.
»Predebel, predebel,« je jadikoval svoji zrcalni podobi.
Ko ga je žabica Ninica zagledala ob vodi, se ga je najprej ustrašila.
Potem je prisluhnila čukovemu stokanju in zaskrbelo jo je.
»Kaj te tare, dragi čuk?« ga je prijazno ogovorila.
»Tare?« Čuk je kar pihnil.
»Mene – tare?« Čuk Ferdo se je gromko zasmejal.
Postavil se je v svojo pevsko držo in domišljavo začukal:
»Čuk čuk čuk,
za čuka Ferda ni nobenih muk!
Čuk čuk čuk,
čuk sem velik in mogočen,
vse dosežem, če le hočem!
Čuk čuk čuk!«
Čuk je odpel in se spet zasmejal. Ninica je skomignila in šla vabit žabice v lep nov dan.
Čuk pa se je spet ogledoval in jadikoval: »Predebel, predebel!«
Prebudil je žabona Antona, ki ga je usmiljenega srca vprašal: »Kaj te teži, sosed čuk?«
»Teži?« je prhnil čuk.
»Ti kaj pomagam?« ni odnehal žabon.
»Ti? Ti meni? Ti bi meni, čuku, pomagal? Ti, krogla kotaleča, luna mesnata, sonce slaninasto?«
»Ha,« je ugotovil žabon. »Čuka teži teža.« Glasno se je zasmejal, a ne dovolj, da ga čuk ne bi preglasil:
»Čuk čuk čuk,
čuk je odločen in mogočen,
čuk, storim, kar hočem,
čuk čuk čuk,
bom rekel NE – jedači,
čeprav celo – pogači,
čuk čuk čuk,
spet bom lep za lepotice,
spet privlačen za ženice,
čuk čuk čuk!«
»Me prav zanima,« se mu je posmehnil žabon Anton in šel svojo pot: na pomoč babici Mici, ki je pripravljala zajtrk za žabice.
»Si pa dobre volje,« mu je rekla babica Mica, ko je zagledala nasmejanega žabona.
»Kaj ne bi bil? Čuk Ferdo se vse jutro ogleduje v gladini ribnika in ugotavlja, da se je zredil, in prisega, da bo shujšal.«
»Lepo!« je ne brez zavisti vzkliknila babica Mica in skrivaj poškilila na svoj zaliti, nikdar lačni trebušček.
»Kako mu bo pa to uspelo?« je še vprašala in mimogrede obliznila kuhalnico robidove marmelade.
»Prav to tudi mene zanima,« se je zasmejal žabon Anton. »Dobro veš, kakšen požeruh je naš čuk Ferdo.«
Žabon je obrnil debelo palačinko, ko se je prismejal zajček Erazem.
»Sta videla? Sta že videla?« je čebljal med smehom.
»Koga pa?« je vprašala žabica Mica.
»Čuka Ferda! Čuka športnika!« je med smehom komaj povedal zajček Erazem.
Žabice, ki so pravkar sedle za mizo, da bi dobile zajtrk, so se dvignile kot en mož.
»Čuk Ferdo? Telovadi!« so vreščale in že hotele steči, da bi videle to čudo.
»Najprej zajtrk,« je ukazal žabon Anton.
Nič ni pomagalo; ne žalostni pogledi ne ugovarjanje žabic, da niso lačne; žabona Antona je bilo treba ubogati.
Palačinke so šle v slast, vendar manj kot po navadi.
Radovednost je bila močnejša od lakote.
»Gremo,« je še sredi svojega zadnjega grižljaja Ninica izdala povelje.
Skok skok – in nobene žabice ni bilo več za mizo.
Tudi žabon Anton se je počasi odpravil za mladino. Nerad si je priznal, da bi tudi sam rad videl čuka Ferda v športni opremi.
Ko ga je zagledal, je planil v krohot: Čuk Ferdo je sredi trave ležal v telovadkah in športnih copatah in dvigal noge: enkrat levo, drugič desno. Zraven je glasno štel: »Leva – ena, desna – dve, leva – tri, desna – štiri …«
In spet od začetka.
Žabice, ki so ga najprej hihitaje opazovale izza grmovja, so se opogumile in se mu približale. Pomagale so mu šteti.
»Stran, stran!« se je zadrl čuk, ko jih je zagledal in zaslišal; oboje hkrati.
»Jaz vem za dobro vajo,« se je tedaj uslužno ponudila žabica Marjetica.
Čuk jo je kar s tal pomeril od nog do glave. Marjetica je bila ena najbolj drobnih žabic, kar je bilo čuku Ferdu očitno všeč. Dvignil se je in poveljniško ukazal: »Pokaži!«
Marjetica je hitro počepnila in se še hitreje zravnala, tako še enkrat in še enkrat.
»Všeč mi je,« je zadovoljno rekel čuk in hitro počepnil še sam. Štel je in štele so še žabice. Na ves glas.
»Najboljši je tek,« je čez nekaj časa, ko so počepi postali že dolgočasni, predlagal zajček Erazem.
»Kako?« je vprašal čuk Ferdo, kot da mu je napor poslabšal sluh.
»Tečeš okrog ribnika. Vsaj dvakrat na dan.«
Še preden je do konca povedal, je čuk že sopihal po predlagani stezi.
Tako je tekal in telovadil do večera.
Za večerjo so se žabice sladkale s cmoki.
Ninica se je obrnila k napol mrtvemu čuku: »Boš?«
Čuk Ferdo je stisnil kljun in odkimal.
»Pa je res trden,« je rekel žabon.
»Odločen,« je občudujoče rekla žaba Mica.
Tako je čuk tekal in skakal in se pretegoval še ves teden. Vsak dan je odklonil večerjo, popil je le nekaj vode in šel lačen in utrujen spat.
V torek zjutraj je Ninico prebudil čuden glas z velikanske bukve, sosede čukove bukve:
»Skovik, skovik …«
Ninica se je ozrla in iskala bitje, ki je skovikalo v krošnji.
»Skovik!«
Zagledala je mlado imenitno sovico: v modrih škorenjcih, z modro čepico na glavi.
»Kdo si?« je Nina zaklicala sovici.
»Mene sprašuješ?« je sladko vprašala sovica. »Jaz sem sovica Betka.«
»Kaj delaš tukaj?« je bila radovedna Ninica.
»Všeč mi je tukaj. Lep ribnik je in drevesa so visoka,« se je smejalo mladi sovici Betki.
»In mamica je rekla, da sem že velika, da lahko grem, kamor hočem in si uredim svoj domek,« je še razložila žabici.
»O, to je pa imenitno!« se je Nini res zdelo imenitno.
»Seveda je,« se je našopirila mladenka.
Vse sove in vsi čuki so domišljavi, je pomislila žabica Nina, rekla pa ni nobene.
Ko se je čuk Ferdo vrnil s teka okrog ribnika, je zagledal sovico in skoraj padel v nezavest: Kaj tako lepega še svoj živi dan ni videl! Začutil je srčno bolečino, zavil je z očmi in že pel:
»Čuk čuk čuk,
kdo si lepotica,
kdo si krasotica,
čuk čuk čuk,
kdo si, čuku vitkemu zaupaj,
s Ferdom boš za večno skupaj!
Čuk čuk čuk!«
Sovica, ki se je prestradanega čuka najprej ustrašila, se je sedaj na ves glas zasmejala:
»Jaz sem sovica Betka. Kdo pa si ti, stari prepoteni suhec?«
Sedaj so se zasmejale vse žabice, celo polžek se je zahihital, da se ga je slišalo.
Čuk Ferdo pa se ni dal, čeprav tokrat ni imel moči za petje:
»Ti si Betka prismoda. Pred teboj stoji največji športnik gozda! Čuk Ferdo! Najboljši čuk! Čuk čuk čuk!«
»Najbolj smrdljiv in najbolj koščen čuk, kar sem jih kdaj videla,« mu je v smehu zabrusila lepa sovica.
Čuk je utihnil in splezal v svoje gnezdo. Vso noč ga ni bilo slišati. Žabic tudi ne, tokrat se jim res ni zdelo prav, da bi dražile ubogega čuka. Marsikateri se je stari tečnež kar smilil. Najbolj pa Nini. Jezna je bila na sovico: Kaj pa misli, da je, da se takole nepovabljeno vseli in grdo ravna z njihovim čukom?
Žabon Anton in babica Mica pa sta bila kar zadovoljna.
Žabon je rekel Mici: »Sem vedel, da hujšanje ni zdravo.«
Mica se je strinjala in se veselo potrepljala po trebuščku: »Najlepše je, kar je okroglo.«