Čudovite sanje župnika Ravnopoljskega

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Čudovite sanje župnika Ravnopoljskega.
Anonimno
Izdano: Domoljub 15. junij 1892 (5/12), 138–140
Viri: dLib 12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Gospod Martin je bil župnik v Ravnempolji. Ljubil je svoje verne kakor oče; bil bi popolnoma srečen, ko bi njegovi podložni živeli bolj krščansko. Vendar naj povem o njih resnico; ob nedeljah so zanikerno obiskovali službo božjo; bila je cerkev navadno skoraj prazna. K spovednici se je redkokedaj kedo izgubil; k mizi Gospodovi skoraj nihče ni pristopal. Dobremu župniku je krvavelo srce in vsak dan je v srčnih molitvah zdihoval k Bogu, naj ga pusti v svojej dobrotljivosti toliko časa pri življenju, dokler ne pripelje svojih ovčic k dobremu pastirju in naposled na pot v nebesa.

Bog je uslišal prošnje njegove.

Neko nedeljo stopi med farno mašo g. župnik na lečo ter govori blizo tako-le: Bratje, hotel sem Vam danes povedati veliko novico. Pa jaz vas vidim tu premalo zbranih. Mislil sem Vam povedati o dragem zakladu — jaz vem, kje se dobi — o zakladu, ki bi vse Ravnopoljce, če bi bili tudi ubogi kot Job, storil bogate. Ta zaklad bom razdelil prihodnjo nedeljo; vsakdo, ki bo prišel v cerkev, bo dobil del tega zaklada. Pa saj tako vidim, da ste nekateri uže zaspani in težko čakate konca mojih besedi. Vam le rečem: Pridite vsi v nedeljo, bratje moji, da dobite del zaklada. Amen!

Kmalo je bila novica razširjena po vsem Ravnempolji. Prihodnjo nedeljo je bila cerkev kar natlačena, vsak je hotel dobiti svoj del zaklada; predno je cerkovnik odzvonil, je bila uže cela fara zbrana. Po evangelju stopi gospod Martin na lečo in začne tako-le:

»Bratje moji, naravnost Vam rečem: obogateli boste vsi, ako boste poslušali moj svet, vsakdo bo šel bogat domu. Zaklad, ki ga Vam hočem razdeliti, ni basen; na koncu govora boste vedeli vsi, kje ga lahko dobite. Čujte! Preteklo noč sem imel sanje. Jaz ubogi grešnik sem stal pri vratih raja nebeškega. Potrkam. Sv. Peter mi odprè.

»Oh, ti si, dobri Martin,« spregovori »kaj te je pripeljalo semkaj? Kaj želiš?«

»Ljubi sv. Peter,« mu odgovorim, »ti imaš velike bukve in ključavnico, s katero so zaklenjene, ali bi mi ne mogel povedati, pa ne zameri moji radovednosti, koliko ljudi iz Ravnegapolja imaš tu v raju?«

»O, to ti pa rad storim; sedi, bova takoj pogledala.«

In sv. Peter vzame velike bukve ter jih odpre. »Poglejva ter poiščiva; ti praviš Ravnopolje? Ah, tu stoji: Ravnopolje. Ubogi gospod Martin, hudo mi je, vendar ti moram povedati, cela stran je prazna, nobenega imena ne najdem. Iz Ravnegapolja ni nikogar v nebesih.«

»Kako,« sem zaklical »kako? Nihče iz Ravnegapolja v raju! Nihče? To ni mogoče. Poglej še bolj natanjko.«

»Nihče, gospod Martin, nihče. Pa poglej sam in videl boš, da se ne norčujem.«

In jaz ubogi župnik sem jel jokati in prositi z povzdignenimi rokami za usmiljenje. Ali sv. Peter mi reče: »Ti ne smeš takoj izgubiti poguma. Pa, saj to ni tvoja krivda. Tvojih, faranov bo gotovo največ v vicah.«

»Oh, ljubi sv. Peler, pomagaj mi vendar, da jih vidim in potolažim.«

»Iz srca rad, prijatelj! Pridi, obuj urno te-le čevlje, kajti pota proti vicam niso kaj prijazna. Pojdi vedno na desno. Tam doli na desni boš našel srebrna vrata; te so prekrižane s črnimi križi. Le potrkaj in odprli ti bodo.«

In jaz sem šel, kakor mi je bilo povedano. Hodil sem dolgo. Oh kakšna, pot! Jaz se tresem še sedaj, če nazaj pomislim, Slednjič pridem k srebrnim vratom, ter potrkam.

»Kdo trka?« vpraša mil tožeč glas.

»Župnik Ravnopoljski.«

»Kaj? Ravnopoljski? O, le vstopite.«

Jaz vstopim. Vidim lepega angelja, ki piše v velike bukve, veliko večje, kot so bukve sv. Petra.

»Kaj hočeš, kaj želiš?« vpraša angelj.

»Angelj božji!« odgovorim jaz, »ne zameri moji radovednosti, jaz bi rad vedel, koliko ljudi iz Ravnegapolja je tu v vicah?«

»Iz Ravnegapolja?«

»Da, iz Ravnegapolja; jaz sem njih župnik.«

»A tako, vi ste gospod Martin, kaj ne da?«

»Ta sem.«

»Vi tedaj pravite, iz. Ravnegapolja?«

In angelj odpre veliko knjigo in išče. »Ravnopolje!« reče naposled z globokim vzdihljejem. »Gospod Martin, tukaj v vicah nimamo nikogar iz Ravnegapolja.«

»Jezus, Marija, Jožef!« zakličem prestrašen. »Nihče iz Ravnegapolja v vicah. O veliki Bog, kje pa so?«

»No,« odgovori angelj, »gotovo v nebesih; kje bi sicer bili?«

»Saj pridem ravno od rajskih vrat!«

»Ti prideš od raja? Kaj si tam zvedel?«

»Tam jih nij ... O sv. Mati božja!«

»Kaj hočeš, g. Župnik! Če niso niti v nebesih niti v vicah, potem so« ... »O sv. križ božji! Je li mogoče? O jaz ubogi župnik, kako bi mogel jaz priti v nebesa, če ne najdem faranov ondi?«

»Gospod Martin,« reče angelj, »ako hočete na vsak način vedeti, kako je z vašimi rajnkimi farani, storite tole: tecite naglo, kolikor mogoče, na levo; ondi pridete do velicih vrat. Tam vam bodo povedali, kje so vaši farani.« In zaprl je vrata.

Bila je dolga, dolga pot; bila je posuta z žrjavico. Zaletaval sem se sem in tje, kakor bi bil pijan; vsak trenotek sem se kam zadel, pot mi je tekel po obrazu, strašna žeja me je mučila. Naposled vidim na levo vrata, ki so bila široko odprta. Oh, moji otroci! kak prizor se je odprl mojim očem! Tu me niso prašali po imenu, tu niso imeli bukev. Kar trumoma se so pehale množice notri, brez reda, kakor se vi ob nedeljah pehate v gostilnice. Skoraj sem se zadušil v vročem zraku in dimu, ki se je valil povsodi; čul nisem druzega, kot kričati, tuliti, jokati in kleti.

»No, ali boš prišel notri ali ne?« mi zarujove hudič nasproti.

»Jaz? Ne, ne, tu ne grem notri: jaz sem prijatelj božji!«

»Ti si prijatelj božji? Pri satanu, kaj pa tu iščeš?«

»Jaz pridem ... oh kako hudo mi je ... jaz pridem daleč, da bi vas vprašal, ako imate koga iz Ravnegapolja tukaj?«

»Kaj pri satanu? Ali hočeš z menoj norce briti? Ali ne veš, da so vsi Ravnopoljci tukaj? Pridi, črni krokar, pridi in poglej, kako mrcvarimo tvoje ljudi!«

»Vsi Ravnopoljci v peklu! Moji otroci, kako strašna misel! Vsi Ravnopoljci v peklu in to na vekomaj?«

Vsi v cerkvi so poslušali s strahom besede župnikove; vsi so se tresli. Videli so lakorekoč pekel pred očmi in v njem sin očeta, drugi mater, tretji sestro.

»Vi čutite dobro, bratje moji!« nadaljuje župnik, »tako ne more v prihodnje več biti. Jaz sem odgovoren za vaše duše, jaz vas hočem iz brezdna rešiti, v katerega boste treščili vsi, ako ne začnete drugače živeti. Jutri hočemo začeti, poslušajte dobro, jutri in ne pozneje. Dela bo dovelj. Zapomnite si tedaj red v tednu; red mora biti; brez reda ni nič.«

»Jutri tedaj, v pondeljek, bom spovedoval stare ljudi; to ne bo tako težavno. V torek otroke: to bo kmalo končano. Sredo mladenče in dekleta, to bo dolgo trajalo. V četrtek može, v petek žene. V saboto oštirje in mlinarje. In ako bodemo v nedeljo skončali, bomo vsi srečni.

Ako je žito zrelo, ga morate žeti. Imamo tu mnogo umazanega perila, operimo ga, ali, operimo ga dobro, čisto. Moj Bog! kakšno perilo! Moji otroci, moji ubogi otroci, to je milost, ki naj jo nam Bog nakloni, to je zaklad, katerega morate imeti vsi. Amen.«

In kakor je župnik prosil, tako se je zgodilo. Od te znamenite nedelje so Ravnopoljci dobri kristijani ter vzgled vsem okoličanom. In dobremu, sedaj presrečnemu župniku Martinu se je v poznejši noči sanjalo, da je šel slovesno spremljan od svojih faranov, pojočih »Te Deum« — v nebesa.