Čudotvorni lokot

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Čudotvorni lokot
Pripovedke za mladino
Fran Hubad
Spisano: *
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt




Čudotvorni lokot

Slovenska.

Po Taljavcu.

Živela je enkrat žena, imela je sina. Ta je živel sebe in mater; pasel je kravo, nabiral je drv in nosil jih je v mesto na prodaj; za peneze je pa kupoval kruha, da je hranil mater in sebe. Dogodi se, da nese enkrat šibja v mesto; proda ga kupi kruha in gre zopet domu. Ko je šel domu s kruhom skoz šumo, pride do pastirjev in vidi, da hočejo ubiti mladega psička. On jim reče: „Ne ubijajte ga, saj vam revče ni storilo nič, dajte ga raji meni. Pastirji mu reko: ,,Kaj nam daš zanj? Daj nam hruha!" On jim da kruh, vzeme psa in gre domu. Ko pride domu, praša ga mati: „Ali si prinesel kruha?" — „Ne, kupil sem psička za kruh". Ona pa veli: „S čim ga bova hranila, saj sama nimava kaj jesti". — ,,Pa pojdem po šibja in kupim zopet kruha". Gre toraj drugi krat po šibja, ga nese v mesto, proda ga in kupi kruha. Ko pa pride skoz šumo, vidi, da hočejo zaklati pastirji mačka. Reče jim toraj: „Ne mučite mačka, saj vam ni storil nič, dajte ga raje meni!" Pastirji pa reko; „Kaj nam ... trkaj po njem, koj bo prišlo dvanajst mladenčev in prašali te bodo: kaj zapovedate? Samo reci jim, kaj bi rad, hitro boš imel". Ko prinese kačo njenim starišem, prašajo ga, kaj hoče za to, da jo je prinesel domu. On odgovori, kakor ga je bila naučila kača: „Nič drugega, kakor lokot, kteri visi za vratmi". Oni mu pa pravijo: ,,Sinek, tega ti ne moremo dati; kaj bi pa tudi s lokotom? damo ti raje denarja, kolikor ga moreš nesti. Ali on neče denarja, samo lokot zahteva. Dolgo mu ga niso hoteli dati, ker ga pa vendar niso hoteli pustiti brez plačila, dajo mu lokot. Vesel ga vzame mladeneč in odide. Komaj je bil nekoliko dalje od kačjega doma, potrka na lokot in na enkrat, stoji pred njim dvanajst mladenčev, kteri prašajo: „Kaj zapovedate?" — ,,Nič drugega, kakor da bi bil rad hitro doma!" — Še pomisliti ni mogel kako in kaj, že je stal pred domačo kočo. Mati ga pozdravi vesela: „Hvala Bogu, da si doma! težko sem živela, ko te ni bilo". „Le ne žalite se", odgovori sin, „sedaj bova živela bolje kakor do slej; prinesel sem stvar, da bodeva živela lehko". Skrivaje potrka na lokot, dvanajst mladenčev prileti: „Kaj zapovedate?" prašajo. — „Jedi in pijače za mater, za me, za psička in za mujceka!" Na enkrat bila je polna miza naj boljih jed in pijač. To je bilo materi po volji, še bolj je ljubila svojega sina nego prej. Kmalu pa pride sinu misel, da bi se ženil; zato reče materi: „Mama, pojdite k našemu kralju, naj mi da svojo hči za ženo". Mati se mu smeje in pravi: „Kaj brbljaš?" — „Le pojdite h kralju ter mu recite, kaj želim". Starka se s početka še upala ni, vendar pa gre in reče kralju, da bi njen sin rad njegovo hči za ženo. Kralj ji pravi: „Dobro! Ako mi napravi, kar mu zapovem. Ako razmeče te le bregove okolo mojega gradu do jutri zjutraj in bo rasla na planjavi, tako daleč kakor vidim, jutri naj lepša pšenica, da bom mogel jesti še jutri kolače iz nje, dobro; če pa tega ne stori, zgubi glavo" Mati pride domu, solze ji dero z lica: „Sin, sin, zlo si storil! Kralj zapoveduje, da moraš razmetali bregove okolo gradu do jutri zjutraj in bo rasla po planjavi tako daleč, kakor vidi on, naj lepša pšenica in bo mogel jesti on še jutri kolače iz nje. Če tega ne storiš, zgubiš glavo". — „No, mati, ako ni rekel drugega, bo hči njegova moja žena". — „Kako bi bilo to mogoče, sinek moj? — „Le molčite pojdiva spat, bodete videli, do jutri bo vse gotovo". Po večerji leže mati spat. On pa potrka na lokot, dvanajst mladenčev pride in prašajo: „Kaj zapovedate? On pa veli: ,,Hočem, da bodo razmetani bregovi okolo kraljevega gradu do jutri zjutraj tako daleč, kakor bo videl kralj z očmi, in naj lepša pšenica mora rasti tam!" Tako se zgodi. Zjutraj že gre mati s kolačem h kralju. Kralj ustane in vidi, da se je zgodilo, kakor je želel in da ga starka že čaka s kolačem. Ko pride vun, pozdravi ga mati: „Dobro jutro! prinesla sem kolač!" On pa reče: „Dobro je naredil tvoj sin, ali reci mu, da mora izkrčiti do jutri vse gozde na okolo, kakor daleč morem videti, in naj lepše vinske gorice morajo biti na njihovem mestu, da bom mogel zobati grozdje in piti mošt; ako ne stori tega. zgubi glavo!" Mati gre domu, solze ji teko z lica in pove sinu, kaj ji je rekel kralj. Sin se pa zasmeje in pravi: „Le pojte spat, jutri bo že vse gotovo". Po večerji leže starka v posteljo, sin pa potrka na lokot, dvanajst mladenčev skoči pred njega in prašajo: „Kaj zapovedujete?" — „Ti gozdi okolo morajo biti posekani do jutri in naj lepše grozdje mora se roditi!"; Tako se zgodi. Zjutraj ustane kralj in najde vse gotovo, starko z grozdjem in moštom. Kralj ji reče: „Dobro, reci sinu, da naj napravi še eno, onda dobi hči. Ako bo imel toliko živine in tak grad kakor jaz, bo dobil hči, ako ne, zgubi glavo!" Mati pove sinu, kaj veleva kralj. Sin pa potrka na lokot; mladenči stopijo pred njega: Kaj zapovedate?" — „Do jutra mora stati tu grad, lepši, kakor ga je videl kedaj kralj in več živine mora biti v hlevih, kakor je ima kralj; od gradu mora biti mostovž do kraljevega gradu. Tudi naj postane lep vrt z lepim drevjem, in lepe ptice naj pojo v njem!" Tako se zgodi. Zjutraj ukaže upreči sin štiri konje in se pelja h kralju snubit njegovo hči. Kralj mu jo obljubi in določi, da bode gostija pet let. Kmalu po tem bila je poroka in gostili so se. Vsakdo je smel v goste. Črez tri leta pa zmanjka kralju vsega; zato reče njegov zet: „Sedaj bom vas pa gostil jaz tri leta." V goste pride tudi morski kralj. Nevesta mu je bila kaj všeč; posebno pa pazi, kako je to, da nikdo ne kuha in je vendar vedno dosti jedi. Nekega dne zapazi, da kraljev zet trka po lokotu in da postane hitro, kar je hotel. Ko idejo drugi spat, ukrade morski kralj lokot, potrka nanj, dvanajst mladenčev stopi pred njega in praša: „Kaj zapovedate? - „Postavite ta grad in nevesto na črno morje!" — Tako se zgodi. Ko se zbudi zjutraj gospoda, se prestraši, ker se najde v prosti hiši. Zet je pa videl koj, da je zgubil lokot. Gre toraj h kralju in ga prosi, naj vzame mater k sebi, da pojde iskat svojega gradu. Na to ide s psičkom in z mujcekom po svetu iskat gradu. Pride do morja in zagleda svoj grad na sredi vode. „Mujcek in psiček" ali vidita naš grad? pravi mladeneč, „ali kako pridemo tje?" Ker je bil truden, sede kraj morja na tla in zaspi. Psiček in mujcek se pa pogovarjata: „Pojdiva po lokot!" Pes reče: Ti ne znaš plavati, sedi name nosil te bom"! Tako storita in priplavata do zidu, Tu pa reče mujcek; „Jaz znam plezati po zidu, ti pa ne. Primi se me za rep, da prideva gori". Kmalu sta bila na zidu. Mujcek gre v grad, pes pa počaka zunaj. Morski kralj je imel tudi mačka. Mujcek pride do vrat in zamijavka: mijav. Morski kralj ga sliši in reče slugi: „Pusti mačka notri!" Mujcek gre notri, poišče lokot in ga ukrade tako lepo, da ga kralj ni zapazil. Ko pride do vrat, zamijavka zopet: mijav. Kralj reče slugi: „Pusti mačka vun!" Mujcek gre vun in pride k psu. Plavata nazaj. Ko sta bila že blizu svojega gospodarja, reče psiček mačku: „Daj mi lokot, če ne te vržem v morje!" Ker mu ga pa mujcek neče dati, začneta se ruvati, lokot pade v morje in riba ga požre. Maček pa zgrabi ribo in reče: „Ako mi ne daš lokota, zakoljem te". Riba se vstraši in da lokot nazaj. Potem splavata pes in maček iz vode in položita lokot pred gospodarja. Ko se zbudi gospodar, pravi: „Kako pridemo v grad?" Ona dva pa rečeta: ,,Gazda, prinesla sva že lokot". — „Kje pa je?" — „Tu!" Gospodar vzame lokot, potrka nanj, dvanajst mladenčev skoči vun: „Kaj zapovedate?" — ,,Postavite moj grad tje, kjer je bil in kralja in mojo ženo tudi." Tako se zgodi. Ko pride domu, razveseli se ga žena, morskega kralja pa da napičiti na raženj. Tako je dobil svojo ženo nazaj, živel je srečno ž njo, morski kralj je pa poginol. Lokot=taška