Čudodelna skrinjica
| Čudodelna skrinjica. Povest. Pšeničan |
| |||||||||||||
Po hribu sv. Urha je pihala ledena burja. Ponekod so bili njeni glasovi podobni zamolklemu šumenju, drugod so se razlegali kakor žvižg ali bolestno vekanje; vmes je škripalo in pokalo drevje med tuljenjem gladnih volkov, bližajočih se proti večeru hribovskim vasem in selom.
Temna in viharna je bila tista noč. Nobena zvezda ni migljala nad molčečim hribom; tem lepše pa so odsevale lučice, pomikajoče se v prvi večerni temi po raznih potih proti Pšenišču, največji vasi, raztreseni po bregovitem pobočju.
Kratka in preprosta je zgodovina te vasice. Tu so se leta »nevesekdaj« naselili oglarji, postavili so si lesene kolibice, kjer so nočevali v mrzlih in deževnih nočeh. Sekali so gozde ter si prihranili nekaj denarja, nakupili so zemlje od Lipške graščine ter jo pričeli obdelovati. Kdor si je več prihranil, tistemu je grajščak odmeril tudi več zemljišča in tako imamo danes na Pšenišču večje in manjše kmetije.
Tako so postali predniki današnjih Pšeničanov samostojni gospodarji. Lesene kolibe so jim postale pretesne, zamenjali so jih z boljšimi kočami; vmes se je vmešala tudi kaka zidana hiša, kar je bila takrat redka prikazen.
Eno takih zidanih poslopij je bila hiša na spodnjem koncu vasi, kamor so uglajene poti vodile od vseh strani hriba. Tu je gospodaril Griželj, spoštovan od sosedov in cele okolice. Spoštovanja in ljubezni pa mož ni užival zastonj. Znal je »zagovor ti« gade in druge strupene živali, zraventega je poznal mnogo zdravilnih zelišč, katere je trgal in sušil med šmarnimi mašami, kuhal zdravila za različne bolezni in napravljal mazila za rane.
Luči prihajajoče tisto noč na Pšenišče, so ugašale druga za drugo pred Griželjem, kamor so prihajali z gorečimi bakijami fantje in možje. Tu so si osnažili snežene čevlje ter vstopili v zakurjeno sobo, razsvetljeno po horovi trski, goreči v nalaš za to pripravljenem stojalu. V sobi je bilo zbranih že precej moških, pa tudi nekaj žensk iz domače vasi.
Oče Griželj je sedel na zapečku. Pravil je dogodbice iz svojega življenja in vsakemu novemu prišlecu je ponovil kakšno zgodbo, ne oziraje se na tiste, ki so jo ta večer že večkrat slišali. Nekatere je zanimalo njegovo pripovedovanje, drugi pa so si oskrbeli drugačne zabave, seveda boli na tihem, kajti nihče ni hotel motiti Griželia, vedoč, da mu v svoji modrosti seže komaj do kolen.
V najbolj temnem kotu sobe se je pojavilo nenadoma polglasno šepetanje. Griželj je utihnil, da čuje, o čem se suče pogovor. Pogled mu je obstal na majhnem grbastem možičku, kateremu se je odmikala postarna deklina okroglega obraza.
»Miha, Miha!« mu je požugal polresno, »tudi ti si tak?«
»Katra me zapeljuje,« se je Miha šaljivo opravičeval. »Pravi, da sem njen petnajsti snubec.«
»Pa te ne mara,« mu je nagajal Griželj, »hrbet ti je obrnila.«
»Eh, le radi lepšega, zavoljo jezikov, je – li. Katra?« se ji je premaknil nekoliko bliže, loveč njeno debelo roko.
»Miruj, usiljivec!« se mu je odmaknila, potegnivši ruto na oči.
»Torej ti ne dopadem?« jo je vprašalno pogledal.
»Iz slame boljšega naredim,« mu je odgovorila osorno.
Miha je izvedel dovolj. Togoten se je ugriznil v spodnjo ustnico, nakar se je stisnil v kot, kjer ga ni dosegel nobeden žarek goreče trske. Tudi Katra se je umaknila svitu luči ter je potegnila ruto na obraz.
»Odrezala si se mu, pomnil te bo,« jo je pohvalila Polinka, ženska koščenega obraza z dolgim špičastim nosom.
»Pozabi naj me,« je pihnila Katra in izpod rute so se ji svetile mokre oči.
»Če ti je namenjen, se ga ne ubraniš,« jo je prepričevala Polinka.
»Namenjen?« se je branila Katra. »Bog me menda še ni zapustil.«
»Satan!« je siknil Miha v kotu zvit kakor klopčič.
»Kolne! Katrica, ali ga slišiš?« se je oglasil Dretar v njeni bližini. Ko sem se jaz ženil, nisem klel, zato me je spremljal blagoslov. Primojrjav, Mariča!«
»Da te babnica nabije,« ga je vščipnila Polinka.
»Tudi ti ga nabiješ,« jo je pogledal Drelar, kakor bi jo hotel raztrgati z očmi. »Ampak, kadar moja udari, ve, zakaj udari in prav ima Primojrjav!«
»Vsak svoj snop lahko omlati,« se je muzala Polinka.
»Daleč je še do mlačve,« je Griželj godrnjal na zapečku, »zdaj se moramo lotiti drugega dela.«
Družbi je zastala sapa. Taki pomenki Griželja niso zanimali, zato je bilo treba obrniti pogovor. Polinka je pričela o tavžent rožah o »srebrnem« cvetju – tako je imenovala lipovo cvetje – ter o življenja roži, kakor je krstila kamelijo radi njene zdravilne moči za trebušne bolezni.
Tudi Dretar ni hotel zaostati. Popraviti je moral nevoljo, ki jo je povzročilo Griželju njegovo besedičenje s Polinko. Pripovedovati je začel o lovu na srne, kjer ga je modras pičil v cevko njegove puške, po kateri se mu je strup izlil v roko. Začela mu je otekati in v nevarnosti je bilo njegovo življenje. Pomagal mu je Griželj, ki je »zagovoril« usodni pik. Namah je izginila oteklina, bolečine so pojenjale, pušk pa od takrat ni več pogodila svojega cilja.
»Puške nisem zagovoril,« se je izgovarjal Griželj v skrbeh za svojo zdravniško znanost.
»Rešili ste mi življenje,« ga je povzdignil Dretar. Puško bo ozdravil ključavničar.
»Tako je!« mu je pritrdila cela družba, tudi Polinka je pozabila svoje kamelice in Katri je izpod rute prilezel zagoreli obraz. Vsa hiša je pela slavospeve zaslugam njenega gospodarja.
Tedaj se je zdramil tudi Miha. Zaokrožen kakor zvitek se je počasi odvijal; zamigale to mu kratke nožice in debela glava se mu je na kratkem vratu sukala med ramama.
»Oče, kako majhni smo pred vami,« se je iztegnil proti zapečku. »Toda če bi nam vi odprli shrambo svojih zmožnosti, tedaj bi vam postali podobni in pozni rodovi bi slavili vaše ime.
»Ne morem, ne smem,« se je branil Griželj. »Stvar je taka: posestvo bom zapustil sinu, denar pa podeduje hči, toda svoje vednosti ne morem dali nikomur. Kadar bo rastla trava na mojem grobu, naj poreko sosedje: tukaj počiva Griželj, ki je zdravila kuhal in gade zagovarjal; storil je veliko dobrega Ijudem in živalim.«
Te besede je govoril z globokim občutkom v svojem srcu. Miha si je obrisal solze z rokavom in Polinka je kihnila v potrdilo, da se bo do pičice izpolnilo, kar je napovedal Griželj.
Zunaj pred hišo je zažarela goreča baklja, in burja se je igrala z drobnimi iskrami. V sobi je nastala tišina. Obrazi navzočih so se zresnili; ženske so si popravljale obleko, moški so spoštljivo snemali klobuke, ugašali pipe ter jih devali v žep.
»Pavel Liberat!« je Griželj planil iz zapečka pred stojalo, da utrne trsko, čije svetlobo je motil velik utrinek.
»Pavel Liberat, naš učitelj,« je šepetala čakajoča družba, nepremično zroča proti vratom ki so se počasi odprla in vstopil je mož z dolgo sivo brado, ogrnjen s plaščem, segaločim mu čez kolena.
»Mir z vami!« je pozdravil z globokim glasom, nakar je odložil na mizo debelo knjigo z jesenimi platnicami ter odpasal usnjato torbico, nosečo pod plaščem.
»Ave, ave!« mu je odzdravila družba, kakor jo je naučil Pavel Liberat, bivajoč v leseni koči na vrhu sv. Urha, odkoder je prihajal že tretjo zimo ob dolgih večerih na Pšenišče med vdane in poslušne sosede, zbrane pri Griželju kjer jih je učil brati tiskane črke ter jim razlagal bukve »Evangelia inu branja is sv. Pisma«, katere je nosil s seboj.
Kdo je bil ta goreči in učeni mož, ni mogel nihče povedati. Po imenu so ga sodili, da je Pavel Liberat iz kakega boljšega rodu ter je, preganjan vsled katerihkoli rodbinskih razmer pobegnil na hrib sv. Urha, kjer se je nastanil med tujimi ljudmi. Mnogi so ga imeli za spokornika vsled samotarstva, kateremu so pripisovali posebne vzroke. Od blizu in daleč so se klanjali njegovemu imenu, zakaj redko se le takrat našel človek, ki je znal citati in razlagati knjige.
Pavel Liberat je sedel za mizo. Roke je prekrižal na prsih, oči je obrnil proti nebu in cela družba je molila: »O Gospod, mi tebe prosimo, da ti očeš našimu dejanju inu pehanju naprej pridti, inu tuistu skus tvojo pomuč naprej rovnati, da vsa naša dela bodejo od tebe začete inu dobro končane.«
»Amen,« se je priklonil Pavel Liberat. Nato je odprl knjigo »Evangelia inu branja« ter je čital počasi in razločno: »V Taistimu zhassu: je Jesus k' svojim Jogram djau: na Sonzu, inu na Meszu, inu na Svesdah se bodo zhudeshi godili, inu na semli bo stiskanje teh folkov pred strashnim shumenjam tega morja, inu valovov: Inu ludje bodo na shivotu suhnili od strahu, inu zhakanja teh rezby, katire imajo pridti zhes ves voln svejt; Sakaj nebeshke mozhy se bodo gibale.«
Po prebranem odstavku je pomignil najbližjemu, ki je sedel na njegovi strani, naj ga prečita, nato drugemu in tretjemu, dokler ni prišel na vrsto zadnji učenec, kar je trajalo dolgo časa ter zahtevalo obilo truda. Pavel Liberat je potrpežljivo besedo za besedo razlagal ter popravljal napake pri izgovarjanju in naglasih. Zdaj je kdo prezrl piko ali izpustil kako črko in Polinki se je zdelo nerodno, ker je morala vsako vrstico začenjati od leve strani naprej in ne od desne nazaj.
Miha je motila sličnost posameznih črk, katere je grozovito pačil in zamenjaval. Tudi Katri je čitanke delalo preglavice, črk se ni mogla privaditi, tem lažje se je učila na pamet, kar so ji mnogi zavidali. Knjiga je romala iz rok v roko; vsak je našel priložnost, da je ogledal obliko črk ter si jih je vtisnil v spomin. S tem je bil prvi del pouka končan.
Drugi del je obsegal razlago in premišljevanje o reči, prerokovanih v evangeliju prve adventne nedelje.
»Na zemlji bo stiskanje narodov,« se je Pavel Liberat zamaknil v bodočnost, kakor da bi v duhu gledal, kar se bo zgodilo. »Dežela se bo vzdignila zoper deželo država čez državo. Takrat bodo teptali pravico, preganjali čednost ter poveličevali laž. Tema bo grozila luči – poštenost bo veliko trpela – mamon bo vladal svet ...«
»In bog bo vse to pripustil?« se je prestrašila Polinka.
»Za kazen, ker svet bo zapustil Boga,« je povedal dalekovidni mož. »Pridejo časi, ko se bo človek vzdignil zoper svojega Stvarnika ter mu odrekel pokorščino ...«
»Pa ne tukaj med nami,« je Katra zatisnila ušesa.
»Našega hriba ne omajejo viharji,« je vstala Polinka, pričakovaje priznanja in pohvale.
»Sovražnik bo prišel med čredo,« je nadaljeval Pavel Liberat, »preganjal bo pastirje in marsikaka ovčica bo krenila za najemnikom na pogubno pot.«
Glasen krik je prekinil njegovo prerokovanje ter je osupnil poslušalce. – Griželjev šestletni Štefan, ki je spal na peči, je planil v sanjah pokonci, oče ga je prestregel ter ujel v naročje, da se ni vrgel med ljudi.
»Ne boj se, revček,« ga je božal po mehkem licu.
»Volkovi tulijo —« se je deček zvijal v naročju. – »Pet jih drvi za mano – eden me grabi – skrijte me ...«
»Saj jih ni, Štefan, saj jih ni,« ga je tolažil oče.
»Pa so!« je kričal deček. »Ali jih ne vidite?«
»Ni jih, Štefan, tebi se le dozdeva,« ga je oče pomirljivo zibal v naročju:
»Pa res jih ni,« se je deček končno umiril. Naslonil se je očetu na ramo ter je zadremal. Še vedno se je tresel od groze, kar je skrbelo očeta in Polinko, ki mu priporočila strašnice med šmarnimi mašami posušene – kot uspešno zdravilo.
Po končanem nemiru se je Pavel Liberat ponovno zaglobil v bodočnost. »Takrat bo stiska med narodi.« je modroval: »brat bo sovražil brata – meči bodo sekali glave – kri bo teka v potokih – bolezni bodo divjale – in mnogi bodo klicali strti in razdejani: Hribi, pokrijte nas!«
Te pretresljive besede so segle poslušalcem globoko v čuteča srca. Presunjen je zapustil Miha svoj prostor ter se je bližal Pavlu Liberatu z vprašanjem, ki je razveselil vse navzoče. »Pa kdaj napočilo ti časi, modri učitelj?« ga je pogledal z mokrimi očmi.
»Tega ne vemo,« je zmajal z rumeni,« mi jih najbrž ne bomo doživeli, toda deček za pečjo – kaj ne, oče, zdaj se je pomiril vaš sinek« – je pogledal Griželja, ki mu je zadovoljno pokimal. »Ta deček jih bo znabiti dočakal, če bo dočakal vašo starost. Morda ga usoda vrže v vrtinec, morda mu prizanese – kdo ve, kdo bi mogel vedeti ...«
»Tako daleč ne pride moj Štefan,« je Griželj ugovarjal na zapečku.
»Da bi le ne prišel,« je vzdihnil Pavel Liberat, »rekel nisem nič določnega. Toda mnogi bodo postavljeni na poskušnjo; nekateri bodo podlegli, drugi izidejo – zmagovalci.«
»Mislite, da bo Štefan —?« je Griželj zapičil v modrijana svoje kalne oči.
»Krenil navzdol,« mu je Pavel Liberat vzel besedo iz ust. Kdo ve, kdo ve? Takrat bodo resni časi, mnogi bodo izgubili pravo pot.«
»Tudi Štefan?« je Griželj hotel izvedeti sinovo bodočnost.
»Hrast kljubuje viharju,« je dvignil desnico. »Kdor zaide na krivo pot, še ni za vedno izgubljen. Nekaj časa tava po temi, a končno se zave pogube ter se ji izogne. To se najčešče dogaja ob spominih na preteklost, ožarjeno s svetlobo skrbne in modre vzgoje.«
»Tako sodite o Štefanu?« se je zganil Griželj. »Moje življenje je ubito. – Moj Bog!«
»Ne vzemite si k srcu mojih besedi« ga je jačil Pavel Liberat. »Prisegel nisem, da bo tako. Mi, ljudje, samo ugibamo, določiti ne moremo ničesar.« »In vendar je skrbelo ljubečega očeta. »In vendar —«
»Motiti se je človeško,« je modroval preroški mož. – Nato je zaprl knjigo »Evangelia inu branja« v znamenje, da je sestanek končan.
Družba se je pričela razhajati; drug za drugim je prilezel k očitelju, da mu stisne desnico v slovo. Nekaj mož in fantov ga je čakalo zunaj z prižganimi bakljami, da g a spremijo domov, kar je on prijazno odklonil, rekoč, da ostane na Pšenišču do ranega jutra.
Luči so se pomikale druga za drugo iz Pšenišča po pobočju hriba, kjer so se izgubljale na vse strani. Še vedno je pihala ledena sapa, čije dih se je kakor mrzli vodeni curek razlival po sneženih bregovih.
Pavel Liberat je ostal pri Griželju. Z glavo v dlani je slonel na oglu gabrove mize tih in zamišljen. Zraven njega je sedel Griželj, ki je takoj po odhodu svojih sosedov ostavil zapeček. V kuhinji pa je ropotala gospodinja, pripravljaje večerjo izmučenemu gostu ...
»Časi pridejo… Štefan se bo lovil med valovi ...« je Griželj pretrgal tišino, vladajočo v sobi. »Vedno mi zvene v ušesi te besede.
»Pozabite jih, prosim vas,« je prosil Pavel Liberat. »Ti časi so še daleč, morda se bodo razmere spremenile ...«
Potemtakem no; če bo tako – seveda,« se je vdal nazadnje Griželj. »Tudi ženi ne povem ničesar; da bi le Polinka in Katra kaj ne izblebetali.«
Potolažite ju, da me nista prav razumeli,« je rekel Pavel Liberat. »Žena možu najbolj verjame.«
»Menda bo že verjela,« se je nadejal Griželj. »Sicer pa Marjeta rada ne verjame, ni še pozabila preteklosti.«
»Kakšne preteklosti?« je osupnil modrijan. Poznalo se lu je, da se je Griželj dotaknil dogodka, ki mu ni povsem neznan, čeprav se ni toliko izdal, da bi se mu bilo moglo kaj dokazati.
»Eh, dogodkov iz mladosti; kaj bi pravil, sama naj vam pove. Vprašajte jo po prstanu z biserom – če vas zanima – in čuli boste celo povest. Saj poznate ženske; tudi Marjeta ne varčuje z besedami, kadar se razvname za kako stvar.«
»Tako, tako?« se je Pavel Liberat tipal po prsih, zakaj srce mu je udarilo, da je čutil celo na vratu močan sunek. »Rad se ne vtikam v skrivnosti, ki —« mu je zmanjkalo besede.
»V kakšne skrivnosti?« je poskočil na stolu Griželj. »Zgodba o prstanu z biserom je bila nekdaj splošno znana, danes so jo kakor obrabljeno orodje vrgli med staro šaro.«
»Marjeti na radost, kajneda?« je prerok pogladil brado.
»Kaj še! Dajte si dopovedati. »Čakajte, samo namignil ji bom, pa bo začela. Jeziček ji pojde kakor ura.«
Po veži so se začuli drobni koraki. Marjeta je prihajala iz kuhinje, noseč jajca, kruh in sol na lesenem krožniku, ki ga je postavila pred gosta.
»Nocoj si počasna,« jo je Griželj šaljivo pokaral.
»Zares, Jože, sama nase se jezim,« je potrdila moževe besede. »Drva še niso dovolj suha.«
»Dremala si, kaj boš tajila,« ji je nagajal. »Morda se ti je sanjalo o prstanu z biserom, je – li?«
»Beži no, beži,« je sedla na klop ob peči, nakar je pozvala gosta, naj se posluži jedi.
»Ti boš pa medtem ponovila zgodbo o prstanu,« ji je namignil mož. »Gospoda bo zanimalo ...«
»Ako vama ne bom nadležna,« je pogledala učitelja, kakor da ji je merodajno le njegovo dovoljenje.
»Vi ste gospodinja v svoji hiši,« je lupil kuhano jajce »Name se ne ozirajte.«
»Kar začni, Marjeta! – Takrat ko je v Lipškem gradu živela grofinja Jadviga – trideset let je že ni na svetu,« ji je polagal besede na jezik. »Ino, začni vendar, kaj se obotavljaš!«
»Počakaj, Jožef« je odkašljala, »od kraja moram začeti. Takrat, ko je živela grofinja Jadviga – Bog ji pomnoži nebeško veselje – sem bila grajska sobarica. Na gradu je vladalo bogastvo in izobilje, živela sem kakor ptica…«
»Da, pri gospe Jadvigi,« je prikimala Marjeta. »Stregla sem ji kakor materi in ona me je ljubila kakor lastno hčer. In streči ji ni smel nihče razen mene! Meni je zaupala ključe od sobe, kjer se je hranilo srebrno jedilno orodje, zlato nakitje in drugo lepotičje.«
»Le naprej, kar naprej, Marjeta!« jo je priganjal Jože, ko se ji je nekoliko ustavilo. »Kazalec na uri se je nagnil navzdol ...«
»Oh, kako si nepočakan!« se je vznevoljila radi pozabljivosti, ki ji je izbrisala že toliko podrobnosti iz njenega življenja.
»Po treh letih mojega bivanja v graščini me je doletela velika čast,« se je pohvalila s ponosom, ki se ji je bral na obrazu. »Gospa me je izbrala za spremljevalko. Spremljala sem jo na vseh važnih potih: v cerkev, na sprehodih, po obiskih; če se je peljala v mesto, sem morala biti na vozu ter jo gledati v obraz.«
»Tako je običajno pri gospodi, pravim, pri boljši gospodi,« je opomnil Pavel Liberat in ni pogledal zgovorne žene.
»V bolezni sem stregla grofinji,« je nadaljevala, ne meneč se za opombo. »Le jaz sem smela izmed služkinj v njeno sobo, kjer sem prečula dolge zimske noči. In rada sem bdela ob postelji plemenite bolnice, vedoč, da so šteti dnevi njenega življenja.«
Jokaje je izgovorila zadnjo besedo in natihem si je otrla solzo, da ne bi izzvala kake šaljive opazke od svojega moža.
»Nekega večera je bolnici nekoliko odleglo,« je pričela z naravnim glasom. »Pozvala me je k sebi te mi rekla, naj ji prinesem skrinjico, v kateri je hranila svoje nakitje. Iz nje je vzela prstan z biserom, segla je po moji desnici ter mi ga nataknila na prst. Darilo za tvojo pridnost in zvestobo – je govorila – hrani ga in čuvaj, zakaj velika je njegova vrednost. Naj ti pomaga v sili, tebi in tvojim potomcem.«
»Zares dragoceno darilo, hvala vam milostljiva – sem ji poljubila roko – oh, zadnji v njenem življenju. Tisti teden so jo položili k večnemu počitku – v grobnico. Z njo sem izgubila drugo svojo mater, najboljše srce, ki sem ga kdaj poznala med gospodo.
»In prstan?« je Griželj hotel zbuditi pozornost na najvažnejši del dogodka, ki pride šele sedaj.
»Shranila sem ga kot najdražji zaklad,« si je z voglom rute obrisala usta in oči. »Nikomur nisem pravila o njem, le kuharica, s katero sva živeli v ožjem stiku, je vedela zanj. Ta pa ni molčala in kmalu me je vsled izredne dediščine zavidal ves grajski dvor.«
»Lakomnost in zavist sta se zedinili proti vam,« je Pavel Liberat očistil krožnik s kosčkom kruha, pri čemer se mu je tresla močna žilava roka.
»Da. Združili sta se v srcu hudobneža – oskrbnika Mamerta – proti meni,« se je razsrdila. »Zalezoval me je – hinavec – ter mi obljubljal zakon; po neki zaupni osebi pa sem doznala, da mu je šlo za prstan. To me je razjezilo in s studom sem mu njegove podle namene vrgla v obraz. Zlobnež se je umaknil, a jaz sem morala nositi grozne posledice ...«
»Maščevanje, kajneda? Tresem se ob slutnji, kar se je zgodilo,« se je zgrozil Pavel Liberat.
»Spoznala sem nevarnost, pretečo od strani nevoščljivca ter sklenila zapustiti grad. Svoje stvari sem zložila v skrinjo ter jo skrbno zaklenila. Nato sem se podala k teti na hrib sv. Urha s prošnjo, da me vzame pod streho, dokler ne najdem primerne službe. Teta je pohvalila moj ukrep: takoj je ukazala pastirju napreči vola ter oditi z vozom po skrinjo.«
»Modro ste ravnali, tudi jaz vas pohvalim« si je prerok obrisal ustnice z višnjevim robcem, da vsaj za nekaj časa zakrije svoj bledi obraz – znamenje grenkih občutkov in bridkih spominov.
»Čakajte, poglavitno pride sedaj,« je globoko potegnila sapo – Ko sem pri teti drugi dan odprla skrinjo, da ji pokažem dragoceno darilo, prstana ni bilo nikjer. Škatlica, v kateri sem ga hranila, je bila prazna. V svesti si svoje izgube sem se vrgla pred skrinjo ter sem milo jokala ...«
»Okradel vas je, brezvestnež!« si je Pavel Liberat zakril z dlanjo obraz. »Grešil je, hudo grešil.«
»Mamert je to storil!« je porastla z visokim glasom. V moji odsotnosti je odklenil skrinjo ter mi izmaknil prstan ... Hitela sem v grajščino, da ga osramotim – tatu – pred vsemi grajskimi prebivalci. A prazna je bila moja pot; oskrbnik je odpotoval, ni se povrnil več. Moj sum je bil opravičen.«
»Zakaj mu nisi sledila? Jaz bi ga poiskal v tretji deželi – proklet bi ga bil —« se je srdil Griželj in krčil koščeno pest.
»Hudega mu nisem želela,« je povesila glavo. »Molila sem, da bi hudobnež spoznal svoj greh ter ga izbrisal s pokoro. Prstana seveda nisem pričakovala nazaj.«
»Pomanjkanja pa vseeno niso trpela,« se je pomiril Griželj. »Bog te je poskusil, če si močna in stanovitna v nesreči in ker si hrabro prenesla udarec, te je povzdignil in osrečil. Dal te je meni – skrbno ženo in varčno gospodinjo. Prstan pa Mamertu gotovo ni prinesel blagoslova.«
»Ni – — oh!« je vzdihnil Pavel Liberat ter se je naslonil na mizo.
»Trudni ste,« ga je Griželj miloval. »V čumnati je pripravljena postelja, spite lahko do dne.«
»Hvala!« je odklonil ponudbo, »Spal bom tukaj na klopi, odriniti moram, preden napoči dan. Posetiti hočem daljne sorodnike, vabijo in pričakujejo me že nekaj let. Dolgo sem odlašal, a jutri se podam na pot.«
»Potovali boste? Pa v taki zimi!« se je zavzela gospodinja. »Potem se ne vidimo tako kmalu ...«
»Morda nikdar več – kdo ve,« se je otožno nasmehnil. »In če se ne vrnem,« je segel po torbici, »tedaj mi pozdravite prijatelje, vi pa vzemite od mene ta – le spominek.«
Odprl je torbico, iz katere je položil na mizo lično izdelano skrinjico, pripravno za žep.
»Shranite jo za spomin,« je dostavil; »denite jo kam na varno, da ne bo nihče vedel zanjo. Velika je njena vrednost, zato je ne odpirajte po nepotrebnem, ker sicer bi izgubila čudovito moč. Ako je vi ne boste rabili, jo izročite svojemu sinu, tudi njemu bo koristila v hudih časih.«
Hlastno je segel Griželj po skrinjici, da jo ogleda in pokaže ženi. Narejena je bila iz finega, trdega lesa, ki se je svetil kakor steklo. Majhen pokrovček je bil pritrjen na tanke stranice brez vsakega znamenja, kako se odpre. Vanj sta bili vrezani začetnici njegovega imena in letnice 1868 – dokaz, da je skrinjica umetno delo tistega leta.
»Sam Bog ve, kaj je notri!« je ugibala Marjeta. »Kar odprla bi jo,« je pogledala gosta ki se je utrujen zleknil po klopi ter je potegnil plašč čez obraz.
»Bog obvaruj!« ji je prepovedal. »Niti jaz se je ne dotaknem; pri hiši naj bo in potomcem naj prinese srečo.«
»Ti, Jože,« ga je pogledala ljubeznivo, »radovedna sem, kdo jo bo odprl.« Rahlo je potresla skrinjico na ušesu, da bi ujela kako znamenje njene vsebine
»Jutri jo skrijem, da mi je kdo ne ukrade,« ji je vzel skrinjico iz roke.
»Kam?« ga je vprašala radovedno.
»Kam?« je zategnil posmehljivo. »To bo zate skrivnost. Prepovem ti govoriti o tem – ne doma, ne drugod. Da veš!«
»Takooo?« je obledela. »Potem pa – lahko noči«
»Lahko noč!« je Griželj stisnil skrinjico pod pazduho ter je šel počivat. Ura na steni je izpoddrknila in udarila dve.
Ob svitu rumene zarje se je Pavel Liberat pomikal iz Pšenišča proti domu. Dospevši na vrh sv. Urha, se je zamaknil v dolino, kjer so rjavi zidovi mogočne lipške graščine kalili snežno belino. Po bradi in obrvih se mu je delalo ivje in pridno je dihal v robec ter brisal zmrzle trepalnice. Kmalu se je oprostil neljube ovire in tedaj mu je zažarelo oko.
»Aha, sedaj te vidim – ponosno domovje grofinje Jadvige —,« je mrmral v tujem jeziku. »Res, Jadviga, ti si bila angel ... A jaz? – Postal sem tat ... Marjeta, prstan sem ti ukradel, da ga prodam in postanem bogat. – Ti si molila – vzbudila si mi vest ... Pustil sem službo – potikal sem se po samoti – in sedaj – Mamert je zadobil mir.«
Izgovorivši zadnjo besedo je krenil proti koči, kjer si je pripravil otrple ude za potovanje, na katero se je podal čez nekaj dni.
Bliskoma se je raznesla novica, da je Pavel Liberat ostavil svojo kočo. Marsikako oko so zalile solze ob izgubi modrega učitelja in svetovalca. Mnogi so hiteli na grič sv. Urha v prazno hišico v nadi, da jim je nepozabni prijatelj pustil kaj za spomin. Našli pa niso drugega, kakor na mizi zganjen listič, na katerem je bilo zapisano: »Odhajam v domovino – ohranite moje besede – ne vidimo se več.«
Shajanja pri Griželju so se odslej vršila redkeje in v manj zanimivem obsegu kakor nekdaj. Kdor si je iz prejšnjih govorov največ zapomnil, tisti je razlagal drugim; splošno pa so se menili o Pavlu Liberatu, o njegovi znanosti in skromnem življenju.
Griželj je po dolgem razmišljevanju našel prostorček, kamor je shranil svojo skrinjico. Ko se je Marjeta nekega jutra odpeljala s Štefanom v mesto, se je lotil dela. Dve pedi pod stropom je vdolbel v zid malino luknjo, vanjo je postavil skrinjico, katero je zazidal in pobelil zid. Tam je že od nekdaj visela slika sv. Florijana in zopet jo je obesil tjakaj, da zakrije še sveže sledove, vodeče do shrambe njegove dragocenosti.
Nato se je sklonil nad mizo in z okorno roko je zapisal s svinčnikom na listek: »Dve pedi od stropa in dva metra od tal – v zidu pod sliko sv. Florijana —«
Takrat so se odprla hišna vrata, vstopil je hlapec, v čigar navzočnosti Griželj ni hotel nadaljevati svojega pisanja. Zganil je listek ter ga z nedovršeno vsebino shranil med druge papirje v svojo češnjevo skrinjo.
Devetnajsto stoletje je tvorilo v morju brezbrežne večnosti. Polnočno zvonenje je odmevalo po valoviti lipški dolini in srca so se topila v veselih in grenkih spominih preteklosti na pragu novega stoletja. Širila so se v upanju ali krčila v strahu, kakšna bo bližnja in daljna bodočnost. Stoletna pratika je kazala obilo lasnih, pa tudi temnih in viharnih dni.
Vas Pšenišče se je proti koncu stoletja pomnožila za nekaj številk ter je pridobila ravno toliko novih gosodarjev. Tu se je med drugimi naselil gospod Avbelj, otvoril je prodajalno in gostilno, pečajoč se poleg teh obrti še z drugimi postranskimi kupčijami. Dobro je shajal in na račun drugih tudi napredoval. Kmetje so mu po ceni prodaiali in delavci so mu nosili svoj zaslužek. Semintja je priredil tudi kako veselico, pa le poredkoma, zakaj poglavitna zabava v njegovi gostilni je bilo igranje za denar. V ta namen je služila mala zakotna sobica z zeleno mizo, na kateri so bili razgrnjeni časopisi, pisani v duhu moderne prosvete.
Stari rod se je na Pšenišču umaknil novemu rodu, ki je marsikaj dobrega in slabega začel. V vasi je na videz vladala edinost, v resnici pa se je majalo tuintam, dokler se ni vsa vas razdelila v dva nasprotna tabora ob koncu devetnajstega stoletja.
Spori in razdori so potegnili tudi Štefana, mladega Griželja, v svoj vrtinec. Prebrisani Avbelj je poznal lastnosti in zmožnosti svojih sosedov; Štefan ni bil posebno trdega značaja in ni sam nikoli globoko mislil: preje, kakor je mislil, je obvisel na zgovornem krčmarju ne meneč se za prislovico, ki je krožila po Pšenišču: »Kdor se z Avbeljem brati, nima s čim orati«
Tako daleč še Griželj ravno ni bil, čeprav se je govorilo, da ni bogvekaj vzoren gospodar. Posestvo, ki ga je prevzel po očetu, brez občutnih bremen, so še težili dolgovi rastoči z obrestmi, katerih ni sproti plačeval. Polovico teh dolgov mu je povzročila nesrečna pravda, pa tudi sedež pri Avbelju ob zeleni mizi je zahteval svoj delež; k temu so se pridružile še razne nesreče in – njegov gospodarski voz se je polagoma pomikal navzdol.
»Če je bilo prepozno,« se je izgovarjal Očakar. »Pred letom bi bil začeli No, zdaj ga primi na drugem mestu, na mnogih krajih sta si mejaša. Drobnik se mi ne smili, ni naš.«
»Molči Očakar: ne govoriva o tem.«
»Ne bilo bi napačno, Štefan. Nož na nož. Na Strmoli se njegov gozd zajeda v tvojega, same debele smreke in dorastlo bukovje! Kar mejnike poruj in – toži ga čez nekaj časa. Boš videl, da ga boš.«
Ni se zdela prazna Griželju ta misel; shranil jo je v najbližji kotiček srca. da jo najde v pripravnem času. Obenem pa tudi ni preveč zaupal Očakarju, ki se je hlinil zdaj enemu, zdaj drugemu ter je netil razdor.
Kazalec stenske ure se je pomikal proti enajstim. V Središču so zapeli zvonovi, znanjajoči predzadnjo uro starega stoletja.
Družba pri Avbelju se je skrčila za nekaj mož, čutečih dolžnost, da se udeleže cerkvenega opravila. Ostalo jih je skoraj nad polovico pri zeleni mizi in med njimi je s praznim žepom dremal tudi Griželj, zasmehovan in preziran od pijanih tovarišev.
Široko so se odprla vrata in na pragu je obstala žena izsušenega obraza, zavita v debelo zimsko ruto.
»Štefan,« je zaklicala jokavo, »pojdi domov!«
»Kam?« je zazdehal ter si pomel oči.
»Domov,« je ponovila močneje, »v cerkev pojdeva.«
»Štefan, Neža je prišla – z zvončkom …« so mu nagajali pivci; »k maši zvoni.«
»Ahaaa!« se je počasi izluščil izza mize.
»Pojdi, Štefan,« mu je prigovarjala, »pravkar je odzvonilo.
»Grem,« se je opotekel proti vratom, »toda v cerkev ne pojdem.«
»Pojdeš,« ga je Neža potegnila za rokav, »le urno se zasuči.«
Nocoj ne grem,« se ji je izvil iz roke, »in jutri tudi ne, če boš silna.«
»Tako je prav.« so mu kričali pivci v pohvalo. »Le ne daj se ji!«
»Pod varstvom, ga ima,« je omenil Dretar, ko sta izginila iz veže. »Presneta reč!«
»Še premalo. – Če bi vedela, koliko je zaigral ...« se je režal Očakar.
»Meniš, da ne ve? se je oglasil Mežek.
»Gotovo,« je vedel Dretar.
»Ali pa ne,« je pomišljal Očakar. »Štefan tudi ni božji volek, kmalu se naveliča priligovanja ...«
»Nocoj mu pretehta grehe starega leta,« se je Mežek norčeval. »Kdo ve, če ga bo spravila v cerkev?«
»Spat pojde, le verjemi,« je uganil Očakar. »Do Središča niti ne pride, nalezel se ga je.«
»Pil ni mnogo,« ga je zagovarjal Dretar. »Pijanost ga ne bo ovirala, ako mu operacija žepa ne dela prehudih bolečin.«
»Teh je Griželj že vajen,« se je šalil Mežek.
»Predvčerajšnem sto, včeraj dvesto, nocoj tristo – pa naj kdo reče, da je Štefan še občutljiv.«
»Enkrat mora podleči,« je modroval Očakar. »Ni hudnik!«
»Ako preje ne ozdravi,« je iznašel Dretar. »Voz, ki zdrvi po bredu, je težko ustaviti, toda če se kam zadene, obstane sam.«
»Takrat se navadno prebrne,« je besedičil Očakar, razvnet radi vednih ugovorov.
»Ali pa tudi ne,« ga je uganjal Dretar. »Izjeme so povsod.«
»Pa so redke,« je sitnaril Očakar in končno je obveljala njegova beseda.
V Središču je zvonilo k polnočnici. Goreče bakle so se med zvonenjem bližale s hribov dolinskemu trgu: že so ga na vseh straneh obkolile v podobi žarečega obroča ter ugašale, ko so izvršile svojo dolžnost.
Duševno razdejan je Griželj slonel na mizi ob svetilnici, motno sevajoči. Prošnje in vzdihi njegove žene, naj se obleče in gre v cerkev, ga niso ganile; ostal je doma. Nazaj v gostilne ni mogel, ker je žena zaklenila vrata, preden je odšla k polnočni službi božji.
Slovesno zvonenje mu je pričelo oživljati meglene spomine. Zamislil se je v preteklost. V duhu je zazrl svojega očeta, veljavnega in spoštovanega moža, polnega najlepših vrlin, ki dičijo razumnega gospodarja. Prekmalu mu ga je ubila neizprosna smrt!
K vojakom je dobil brzojavko, da mu je oče nenadoma obolel. Našel da je na smrtni postelji, govoriti še ni mogel več. Gledal je nepremično dolgo časa – njega in v kotu neko podobo – brez kretnje in besede. Bog ve, kaj mu je hotel povedati?
Ko je odslužil domovini, je prevzel posestvo ter se oženil Neža mu je prinesla k hiši lepe denarje; kmetija je bila brez dolga, povsod je vladal najlepši red. In vendar ni imelo uspeha njegovo delo!
Vedno nazadovanje pri kmetiji in nezgode so ga spravile včasih v obupen položaj. Moral je iskati razvedrila. Našel ga je v igranju in pijači – stalo ga je sicer, a raztresel in zabaval se je. Če so drugi dajali za vino, je mograblje, da grabi in spravlja k sebi, ampak tudi vije, da vrže včasih komu drugemu nekaj od tega, s čemer razpolaga.
Kam pa naj gre sicer, ako ne v gostilno? K sosedom? Menda k Drobniku. katerega sovraži radi njegovega mišljenja in radi pravde.. . Dal radi pravde štirideset prič je gostišču in prav tam je tretji dan ob najlepšem solncu šinil iz zemlje plamen: ko je dosegel višino zvonika sv Urha, je izginil. Naravna prikazen – je rekel Avbelj. A Griželj ve, kar ve in ne menja prepričanja.
Poravnati je moral pravdne stroške ter sprejeti sramoto; Drobnik je ostal zmagovalec. A dan ovračila bo napočil tudi zanj. Že vse, kaj bo storil. Na Strmoli sta si mejaša; meja se vleče v vijugasti črti. izbočeni v njegov gozd. In ta meja mora biti ravna, tako porečejo priče in on. Ni mu sicer za tisto ped zemlje, ampak za čast mu je, ugnati ga mora.
In Očakar? Sam peklenšček mu je vdihnil ta načrt! – Če prestavi mernike, bo vedel prvi za njegovo delo, kar bi znal oroditi slabe posledice. Pa se ga ne boji, da bo že kako privezal nase. Morda bo odvisen od njega, dve ali tri leta in potem bo stvar zaspala.
Prej ko bo mogel pojde na Strmolo s krampom ali motiko, da popravi nepravilno mejo. Nobeden ga ne sme videti, nikake sledi ne sma pustiti za sabo. Okrog mejnikov bo svežo prst pokril z listjem in spomladi jo preraste trava, ki jo bo nalaš tam nasejal. Čez dve ali tri leta bo na prirastku gozda posedal prvo deblo in takrat bo udaril po nasprotniku.
Tukaj se je zganil kakor ob udarcu, namenjenem drugemu, a je zadel njegovo lastno telo. Spomnil se je svoje matere, ki mu je nekaj dni pred smrtio še kot dečku razodela. da mu je po nekem uglednem možu prerokovana temna bodočnost.
Z vročim čelom se je naslonil na hladno mizo, tako so ga poparile materine, sicer nelasne besede – po dolgem času – v prvih trenotkih novega stoletja. Žal, da so njegove strasti in razvade zadušile tudi ta opomin.
Še tisto zimo je Griželj udejstvil Očakarjev načrt. Čakal je priložnosti, da ga izvede neopaženo, za kar se mu je zdel semanil dan. Zaželjena odsotnost pozornih sosedov ga je priganjala k nevarnemu početju: vzel je motiko ter jo mahnil na Strmolo, kjer se je raztezal obsežen del njegovega gozda.
Tam je dovršil svoje nepošteno delo. Prestavil je mejnike za nekaj sežnjev, kar mu je pomnožilo imetje za nekaj smrek in bukovih dreves. Razpokano prst je poravnal z motiko, okrog mejnikov je nasejal gozdne trave, svojo setev je pokril z listjem in snegom in stopinje v snegu je razbrskal za seboj.
Kar se mu je zazdelo, da je nekdo pritajeno zakašljal. Hitro je odlomil suho vejo, hoteč premotiti skritega opazovalca, da bi ne slutil kaj sumljivega. Hotel se je iznebiti tudi motike, toda bilo je prepozno. Bližala se mu je moška postava v ponošeni suknji s polhovko na glavi: Bil je Očakar.
»Štefan!« da je poklical z mehkim, priliznjenim klasom. »Ali si ti, Štefan?«
»I kdo pa,« mu je odvrnil nevelino. »To – le vejo sem mislil spraviti domov.«
»Pa mejo si uredil. Prav. Prav!« ga je pohvalil Očakar.
»Ali si me videl? se je Griželj prestrašil. »Kdo bi si bil mislil —«
»O, videl sem te, videl,« je kimal Očakar porogljivo. »Pa kaj zato? Še premalo si mu jih pomaknil pod nas.«
»Meja je zdaj ravna,« je pokazal Griželj z roko proti vrhu gozda, »drugega nisem nameraval. Ti boš seveda molčal?«
»Kakor kamen, Štefan,« mu je zatrdil slovesno. »Preje boš omajal skale, kakor moj jezik, da veš.«
»Ne bo zastonj, Očakar,« mu je obljubil: »skopuh nisem, saj me poznaš.«
»Kakor samega sebe,« se mu je hlinil. »zato sem ti zaupal svoj načrt. Ti bi ne bil prišel do tega.«
»Kdo ve,« je Griželj dvomljivo skomignil z rameni. »Kdo ve?«
»Pa vem! Kdaj je na Pšenišču še kdo kaj iztuhtal? Nikoli, da veš! E, če bi jaz imel vsaj enega, ki bi mi bil enak,« se je pobagal Očakar. »Tako pa – ok! – Griželj, ti celo dvomiš, da je ta misel zorela na mojem drevesu?«
»Tega nisem rekel,« se je branil Griželj. »Res je, seveda, prvi si me opozoril na mejo: nekaj boš že dobil zato.«
»Kak voz drv mi boš dal,« ga je Očakar prijel za besede.
»Dobiš jih – za plačilo!« – Griželj je izpustil veje ter je, spirajoč se na motiko, lezel po drvi v dolino.
»Moj nasvet je vreden seveda veliko več,« se je Očakar lovil za veje ob težavni hoji. »Toda, ker si ti, naj zadostuje: kakemu drugemu bi rekel: toliko in manj ne vzamem.
Molče sta lezla po bregu nekaj časa. Griželju se je studila zvitost hinavskega soseda, ta pa je računil koliko, bo še zahteval in kdaj bo zopet izrabil nepremišljenega soseda.
Prilezla sta v dolino. Tu sta se ustavila ob debeli jelki, rastoči na Griželjevi zemlji. Kakor kraljica je stala med drugimi drevesi in njene zelene veje so se lesketale v zimskem solncu.
»Krasno drevo!« je strmel Griželj nad njeno lepoto.
»Če bi jo posekal in dal na žago – eh, to bi bile deske!« je Očakar cmaknil z jezikom.
»Škoda bi je bilo!« mu je zanikal Griželj
»Veš kaj? Brez škode jo posekaš,« ga je nagovarjal Očakar. »Poglej tu mlado drevje, kako ga mori in tlači ta neprodirna senca! Ali mu ne privoščiš solnca in zraka? Kar podri to: jaz bi rabil desk – lepih in širokih – kakoršnih bi se dobilo le iz tvoje jelke.«
»Lisjak!« je vskipelo Griželju v razgretih prsih. Komaj se je premagal, da mu ni pljunil v obraz.
»Za klopi in za stole potrebujem desk,« je pojasnil Očakar. Spomnil sem se tebe in tvojega drevesa, upam, da mi ga ne odrečeš.«
»In kar celega bi rad?« je osupnil Griželj. »Mislil sem, da želiš le desk, zdaj si potrojil zahtevo.«
»Eh, kaj potrojil!« se je zavzel Očakar. »Koliko pa meniš, da je vredno tole drevo? Te grče in veje! Ali naj jih sežgem za oglje? – No, če si mi obljubil drv, boš še tudi nekai navrgel, da bo stvar ostala tajna – v pozabljivost pokopana.«
»Pa naj gre še jelka,« je vzdihnli Griželj ter skrčil v žepu pest. »Zdaj si plačan.« – Žalostno se je obrnil od drevesa ter je krenil proti domu. Potuhnjeno kakor kužek je capljal za njim Očakar, veseleč se svoje nakane in njegove zablode.
V dvomu, da bi Griželj ne držal besede, je Očakar še tisti teden posekal jelko ter jo spravil na žago. Lagal je, da jo je drago plačal, o čemer sosedje niso dvomili, ker se je splošno govorilo, da Griželju primanjkuje denarja.
Griželj je moral prepričati ženo, da je bila jelka v gozdu škodljiva mlademu drevju, česar niti sam ni verjel. Mnogo je trpel v zaniki ugrabljenega soseda; olajšave je našel pri Avbelju za zeleno mizo – v igri in pijači – kajti doma ni imel obstanka vsled opominov svoje šene in očitanja vesti.
Zima se je pričela umikati pomladi, ki je razgrinjala po travnikih in vrtovih svoj rožni plašč. Z rokami v žepu je hodil Griželj okrog doma; iznenadila ga je prenovitev narave ter mu prinesla novih skrbi. Treba mu bo nabaviti orojia za poljsko delo, vole bo moral kupiti, katere je prodal v jeseni in denar zaigral. Kako naj prične orati, če nima živine, ki bi vlekla plug? Ali naj vpreže krave, da bi se mu posmehovali zavoljo njegovega nazadovanja? Te sramote bi Griželj ne mogel prenesti!
Toda kako dobiti denarja? Avbelj bi mu morebiti posodil za visoke obresti in zraven bi se vknjižil na njegovo že itak obremenjeno zemljišče. Tega ne mara, četudi bi se izvršilo natihem, dočim bi se kdo drugi takoj pohvalil, še bi ga vprašal za posojilo.
Ali naj bi skrivej kaj prodal? Avbelj kupuje pšenico in druge pridelke: žita sicer ne mora prodati, v kašci bi se poznalo: kvečjemu kak mernik, kar mu ne zamaši denarne luknje. Krave ne more gnati skrivej iz hleva, niti lesa posekati natihem: žena bi ga prijela in zahtevala račun.
In vendar si mora odpomoči. Kako? Tako, da reši sebe in tvojo čast. – Rekel bo, da je okraden: zagnal bo velik krik in vsa vas bo ovila njegovega tatu, ki ga ni bilo in ga ne bo nikjer. On bo pa vseeno ob več tisoč, ob ves denar.
Rahlo je priprl nekega pomladnega popoldne okno v čumnato, da bo ob povratku s polja opozoril ženo na odprto okno ter ji namignil na morebiten rop.
Ob solnčnem zatonu sta stopala z ženo proti domu. Neža se je med potjo ustavila ob sosedi in Štefan je porabil ugodno priliko. Tekel je domov, odkoder ji je hitel naproti z obupnim krikom, da je našel odprto okno v čumnati ter sumi. da jo je posetil nepozvani gost.
Neža je zarjula od strahu. Tekla je domov ter je planila v sobo, kjer je našla odprto omaro za obleko: vzeto ji je bilo najboljše oblačilo, nekaj perila in odeje; manjkalo je tudi poročnega prstana ter zlatih uhanov, ki jih je podedovala po svoji teti. Vsa obupana se je sesedla pred omaro.
Nemo jo je gledal Štefan nekaj časa. Tatvina, ki jo je mislil uprizoriti je postala dejstvo. Nekdo je moral slišati njegove misli, poslužil se je odprtega okna se je splatil v sobo, vedoč da ga ne bo nihče motil, ali pa je nevedoma naletel na priložnost.
Tudi skrinji poleg omare ni prizanesla zlobna roka. Štefan je pogrešil žepno uro, klobuk in nekaj druge obleke. Na predalu je ležala denarnica brez vsebine in Griželj je vede, da mu je ni izpranzil tat.
»Neža,« ji jo je iztrkal pred nesem, »berača sva.«
»Joj, nesreča!« je viknila žena. »Ob vse sva, ob ves denar.«
»Da, ob ves denar,« je ponovil hladno. – »Orati bo treba, vozovi vpijejo po kovaču delavcev bom moral najeti. Kje bom dobil denarja? Kje?«
»Zadolžiti se boš moral,« je vstrepetala. Moj oče bi nama pomagal – če bi ti opustil igranje in prijateljstvo z ljudmi, ki se zbirajo pri Avbelju ...«
»Ne draži me!« je vrgel ob tla denarnico, »Dovolj sem nesrečen ...«
»Zato, ker premalo moliš,« mu je očitala jokaje. »Kadar zvoni, se ne odkriješ, za večerno molitev bereš časopise, v cerkev navadno zamudiš. Vidiš, to odgania blagoslov.«
»Koliko pa ti izmoliš?« se je zlobno zarežal. »Vedno z rožnim vencem rožljaš in kolena brusiš okrog oltarjev in spovednic nisi preprečila tatvine.«
»Štefan, Štefan!« mu je požugala svarilno. »Pomisli, če bi jaz ne molila ...«
»Vse bi se podrlo,« jo je prehitel, »in pekel bi me požrl.«
»Štefan, kam si prišel?« si je z rokami zakrila obraz. »Prav, kakor so prerokovali izkušeni možje ...« – Tudi ona je vedela za prerokbo, odkrila ji jo je Polinka, da bi razdrla njeno možitev.
Osramočen je upognil glavo, očitanje ga je zbodlo v srce. Zrak mu je v sobi postal neznosen, z rokami v žepu je iskal izhoda; pomikajoč se proti vratom je zapazil, da je izginila na steni tudi očetova slika, stara podoba v lesenem okvirju.
O tatvini pri Griželju je govorila in ugibala cela vas. Strunarica je videla tisto popoldne neznanega capina, ki jo je s culico na rami brisal skoz Pšenišče v dolino. In vsi so bili overjeni, da je videla tatu. Preplašeni so hodili po vasi, pogovarjaje se o velikem dogodku, o prvi tatvini, ki so jo doživeli na Pšenišču. Veselil se je le Strunar vaški ključavničar, kajti domala vsi vaščani so naročili ključev, kjučavnic ter zapahov k oknom in vraklonil, ker ga je pregovoril Avbelj;. ter mu je mi potesuki.
Kokalj, Griželjev tast, je ponudil Štefanu bregebrestno nasejile, ki ga je nehvaležno odklonil. ker ga je pregovoril Avbelj, ter mu je vsilil denar. Kupil si je veliče in nekaj orodja, ostalo je porabil za najemnike in druge potrebščine: nekaj je zopet zaigral. Ob letu je moral plačati obresti, pridruži se jim le nekaj novih izdatkov, zapet je bil prisiljen prositi na sosede. Vnovič se je zatekel k denarnemu krčrmarju, posodil mu je na račun debeljih smrek, ki jih bo posekal v njegovem gozdu.
Grželj mu je udaril v roke: pokazal mu je smreke in moje med svojim in Drobnikovim gozdom – tiste usodne meje, napravljene so Očakarjevemu načrtu.
Na Strmeli so zapele sekire debla so grmela v dolino. Sekati se je pričelo na meji ob Drobnikovem gozdu:Griželj je pričakoval spopada. Ni mu bilo treba dolgo čakati nanj, Drobnik mu je poslal vabila, naj se potrudi k njemu, da se pomenita o zadevi.
Griželj se ni odzval vabilu in delavci so sekali naprej. Drobnik se je podal vmesto ter ga izročil avdokatu. Sovražnosti, ki se med njima že nekoliko polegla, je izbruhnila znova.
Očakar se je zavedal važnosti, ki jo bo igral On lahko pomaga enemu ali drugemu le eno besedo bi zinil in Griželj bi bil razkrinkan in osramočen. Tega gozdar ni storil – radi bogatega plačila – v bodeče pa bo stavil nove nagaje in če bo sosed umazan, bo govoril glasno in razločno, da bodo čuli ljudje in postava ...
S takimi mislimi se je nekega večera oglasil pri Griželju, vedoč, da ga najde samega; kajti izvokal je, da je žena odšla v mesto ter se ne povrne tisto noč.
»No, Štefan,« ga je nagovoril, »kako je zdaj tista reč?«
»Pravdala se bova,« je kratko odvrnil Griželj.
»Ali meniš, da ga boš?« je podvomil Očakar. »Pravda je nevarna reč.«
»Ti si rekel, da ga bom,« ga je pogledal nezaupno.
»Seveda, če bom jaz na tvoji strani,« se je povzdignil Očakar.
»Rekel si, da boš in plačan si bil zate,« mu je Griželj poklical v spanju.
»Tiste malenkosti mi ne oponašaj,« mu je Očakar rahklo zagrozil. »Zaslužil sem veliko več.«
»Takrat si bil zadovoljen,« mu je ovrgel Griželj.
»Seveda takrat ... A sedaj se stvar razvija, treba bo novih načrtov, novega dela ... In predvsem bom moral molčati, pomisli Štefan, strogo molčati.
»Za kar si prišel po plačilo, kajneda? Le kar odkrito povej.«
»Eh, no, plačilo še ni vsaka malenkost,« se je Očakar namuzal zaničljivo. »Kdaj sem že tista drva požgal in jelka tudi ni bila bogvekaj, mizar je ni pohvalil.«
»Potem pa res ne vem. s čim naj te poplačam,« je Griželj napravil figo v žepu. »Všeč ti ni nobena stvar.«
»Kdo pravi, da mi ni?« je porastel Očakar. »Poslušaj! Tvoj vrt sega od tvoje hiše pod mojo kap. Odstopi mi ga za nekaj sežnjev, da pojdeva vsaj lahko z vozom okrog hiše po svoji zemlji.«
»Vrt naj ok sm?« se je Griželj prijel za glavo. »Za nobeno ceno, pod nobenim pogojem.«
»Štefan, samo za nekaj korakov, za toliko. da bo od moje strehe teklo na mojo zemljo,« je pritiskal Očakar.
»Niti za eno ped,« je ostal pri besedi. »Sicer pa ne bije na mojo zemljo tvoja kap. Pretiravaš!«
»Tako?« se je razvnel Očakar ter mu je zagrozil: »Posledice boš nosil sam…«
»Kakšne posledice?« se je ustrašil Griželj.
»Takšne, da jih boš pomnil do smrti,« mu je Očakar zapretil odhajaje. »Še nocoj boš izvedel Drobnik. kdo je prestavil mejnike.«
»Ti si me maščeval,« mu je Griželj nameril z nogo, da sune skoz vrata. »Ti si hinavec!«
»Seveda, jaz sem te vlekel na Strmolo ter te primoral, da si popravil melo,« se mu je režal v veži. »Ali se nisva sestala, ko si že vse dovršil? Ha?«
»Kar pojdi, Judež ter opravi svoje umazano delo,« je Griželj zaloputnil vrata, zelen od jeze.
»Pojdem, saj pojdem,« je kričal Očakar na cesti. »Jutri bo vedela vsa vas – prerokovanje se bo izpolnilo ...«
Griželj se je stresel ob zadnji besedi: sesedel se je na tla ter je izgubil zavest.
Še tisti večer se je Očakar izneveril svojemu sosedu. Drobnik je zapisal njegove podatke, dal mu pa ni trohice zato, sluteč, da je tukaj tudi sosed prizadet. Poznal je Očakarja, ki se je ponujal že temu in onemu; komur se je vsilil, mu je bil nekaj časa vedno za petami, pozneje pa se je pokazal izdajalca.
Griželj je po prestani omotici uvidel svoj nesrečni položaj. Strah pred sramoto mu je oznojil čelo in srce mu je udarjalo kakor kladivo ob misli na kazen; kajti prestavljanje mejnikov je kaznivo dejanje, po postavi strogo prepovedano. Stroški bi bili ničevi napram zaporu, ki mu vzame veljavo in ugled. Da mu Očakar ne prizanese, je bil prepričan; morda bi se dal pogovoriti Drobnik, če bi ga prosil ter mu povrnil odškodnino.
Ta misel se mu je zdela edino rešilna, druge poti Iz svojega prepada ni poznal. Zasijalo mu je novo upanje; k Drobniku pojde.
pokleknil bo predenj: če se ogreje kamen, se bo tudi njemu omečilo srce.
Skesano in z negotovimi koraki se mu je približal naslednje jutro. Sprejem je bil sicer nekoliko hladen, a konec je bil zaključen s spravo in prijateljstvom. Griželj je bil pripravljen plačati odškodnino in Drobnik je ustavil tožbo na veliko jezo Očakarju, hrepenečemu po maščevanju.
Kakor se je Griželj veselil rešitve, tako se je čutil vsled usodnega razkritja tudi ponižanega pred sosedi. Postal je redkobeseden, izogibal se je ljudi, misleč, da se mu le na videz kažejo prijazne, za hrbtom pa ga obirajo ter se mu posmehujejo.
V gostilno k Avbelju ni zahajal več; ne toliko radi krčmarja samega, kakor zavoljo drugih, ki so se zbirali pri zeleni mizi. Žena mu tega ni mogla ubraniti, nesreča ga je izmodrila ...
Družba pri Avbelju je pogrešala svojega člana. Avbelj je opazil njegovo izpremembo, vabil ga je – osebno in po drugih – toda zaman. Prepričan, da ničesar ne opravi ga je terjal za posojilo. Griželj se ni ustrašil; žena je posredovala pri očetu. Kokalj je odprl denarnico in Avbelj ga je moral izpustiti iz pesti.
Treba je bilo pomiriti tudi druge upnike, ki sta jih Avbelj in Očakar nahujskala proti njemu. Drobnik mu je priskočil na pomoč. Posodil mu je denarja in Griželj je bil rešen gospodarskega poloma.
V zahvalo za prejete dobrote se je Griželj napotil neke nedelje na goro v starodavno cerkvico sv. Urha, vremenu in viharjem kljubujočo. Kolikokrat sta jo obiskala z očetom; kakšna skrivnostna čustva so ga prevzemala nekdaj kot otroka v teh prostorih! Vsak kotiček se mu je zdel napolnjen z dihom božje navzočnosti in slednja slika mu je govorila o lepoti nadzvezdnega sveta.
Pa danes? Kje so nekdanji občutki – tista čista sreča in nezasenčena radost mladostnih dni? – Zagledal se je v svetnika, čigar obraz se mu je zdel poln sočutja, kakršnega more imeti le svetnik do ubogega Zemljana.
Bližal se je oltarju, da ga poljubi – po dolgih letih trpljenja, poskušenj in skrbi. Z robcem je obrisal prah, nakopičen na trhlem lesu, in z desnico je odtrgal pajčevino, visečo od oltarja. Kolika zapuščenost in nesnaga v tako prijaznem svetišču sv. Urha.
Iztrkal je prašni robec ter je stopil za oltar. Tu se je nekdaj nahajal nabiralnik, kamor so častilci sv. Urha nosili svoje darove. Tudi on bi rad poklonil skromen dar.
Prasnil je z užigailco po vlažnem zidu, da poišče luknjo, kamor se spušča denar. Zadel je ob nekaj trdega in komaj je v mračnem prostoru za oltarjem prestregel tablico, da ni padla na tla. Stopil je na svetlo izza oltarja, z dlanjo je očistil umazano šipo in oko mu je obstalo na očetovi sliki, ki mu je bila pred letom ukradena iz sobe.
Kako je prišla semkaj ta podobica, mu je bila uganka. Morda je hotel tat tudi tukaj poskusiti svojo srečo, ali pa jo je pustil nalašč na tem kraju. Mogoče je tudi, da jo je kdo našel ter jo je obesil tukaj v nadi, da jo ugleda njen lastnik. – Vroče jo je poljubil ter jo je v otroški ljubezni pritisnil na srce.
Pri Griželju se je začelo novo življenje. Štefan si je prizadeval na vse načine, da se otrese dolgov, teh črnih madežev svojega življenja. Jenjal je smešiti ženo radi njene pobožnosti, začel je hoditi v cerkev ter opravljati svoje krščanske dolžnosti. Skrivaj se je včasih razjokal pred očetovo sliko, ki je zopet visela na prejšnjem mestu in solzen je prosil očeta, naj mu čudežno razodene njegov zadnji pogled, tisto poslednjo željo, katere ni mogel izraziti z besedo.
V noči po obletnici očetove smrti je imel Štefan nenavadno sive sanje. Videl je očeta., stoječega v čumnati poleg stare skrinje, v roki je držal povesek pisem in starih listin: nemo je zrl v kot na neko podobo – pogled mu je bil steklen in obraz mrliški – nato je rignil.
Griželju ta prikazen ni hotela iz spomina. Opisal jo je tudi ženi, ki je nesla za sv. mašo, misleč, da ded trpi na onem svetu ter potrebuje pomoči. Sam pa je sklepal in ugibal in na pogled je sklenil, da preišče očetovo skrinjo ter pregleda zadnji listi in prečita slednjo vrstico…
Neke zimske nedelje se je lotil dela. Na dnu očetove skrinje je našel povesek papirja; razvezal ga je ter čital list za listom z vso natančnostjo in pazljivostjo. Razgrnivši neko večjo od moljev razjedeno polo, je zapazil v pregibu listek, ki mu je padel na mizo. Na njem je bilo s svinčnikom zapisano nekaj vrstic; poznal je pisavo, bila je očetova. Hlastno ga je pobral in prečital.
»Dve pedi od stropa in dva metra od tal v zidu pod sliko sv. Florjana,« se je glasilo pisanje. Kaj naj to pomeni? Brž je premeril steno ter se prepričal, da podoba sv. Florjana visi resnično dve pedi od stropa in dva metra od tal. Previdno jo je snel raz žebelj in s členom kazalca je potrkal na mesto, kjer je visela. Votli glasovi trkanja so mu bili priča, da se nahaja v zidu duplinica, skrbno zazidana.
Zastavil je dleto v mehko steno, odluščil je nekaj ometa in pokazala se mu je odprtinica, katero je razširil z močnim prstom svoje utrjene roke, Vrtajoč po peščenem zidu, je začutil, da se v luknji premika nekaj lesenega. Našel je skrinjico, katero je pol v strahu pol v nadi izluščil iz stene ter jo je postavil na mizo.
Treba jo je bilo odpreti. Z nožem je previdno vzdignil pokrovček, pritrjen s tankimi žebljički na ozke strance. V skrinjici je ležal majhen zavitek, prevlečen z mehko tkanino. Spretno je odstranil ovitek, pod katerim je v mehkem predivu otipal nekaj okroglega. Odvil ga je, tresoč se vsled nestrpnosti in pred njim je zabliščal svetli obroček – prstan z dragocenim biserom. V skrinjici na dnu pa je tičal listek s kratkim pojasnilom. »Darilo grofinje Jadvige svoji zvesti služabnici Marjeti. Vrnil oskrbnik Mamert, poznejši Pavel Liberat. Sreča naj se nasmehne tistemu, ki bo vžival njegovo vrednost.«
Griželj je plosknil z rokama ter je presenečen poklical ženo, zaposleno v kuhinji. »Neža, Neža!« ji je hitel naproti. »Poglej ta prstan, to veliko drgocenost. – Pomoč je prišla od zgoraj.«
»Kje si ga našel?« je strmela v prstan, ki ga je Štefan nataknil na prst.
V skrinjici, zazidani v zidu pod sliko sv. Florjana,« je povedal Griželj skoraj brez sape. »Tukai je listek, čitaj!«
»Darilo grofinje Jadvige svoji zvesti služabnici Marjeti,« je brala počasi, »vrnil —«
»Neža,« jo je prekinil Štefan, »ali veš, kdo je bila Marjeta, ta zvesta in blaga žena?«
»Služabnica grofinje Jadvige, saj je zapisano,« je odgovorila preprosto.
»Ta zvesta služabnica je bila moja – umrla mati,« si je otrl solzo ob spominu na svojo mater. »Ona nama je poslala rešitev. Prikazen, ki sem jo videl v sanjah, me je napotila, da sem preiskal očetovo skrinjo; našel sem listek – ključ do skrivnostnega zaklada, shranjenega na skritem kraju.«
Neži se je pričelo svitati. Še kot majhni deklici ji je pravila stara Polinka o nekem dragocenem prstanu grofice Jadvige, darovanem njeni služkinji, kateri ga je izmaknil grajski oskrbnik.
»Mamert se je nazival,« se je Štefan spomnil svoie matere, ki je vselej s studom izgovorila to ime. Ta mož je pozneje nastopil pod drugim imenom: skromno je živel v koči na hribu sv. Urha, učil in pridigoval je sosedom ter jim je napovedoval prihodnost. S tem je hotel izbrisati greh in popraviti krivico, storjeno svoji nekdanji sosedi. Ko je tako nepoznan dovršil svojo pokoro, je zginil brez sledi in Pšeničani se ga še danes spominjajo s hvaležnostjo in spoštovanjem. In prav ta mož je v duhu spokornosti uganil njegovo temno sedanjost.
Take in enake misli so se podile Griželju po glavi in niti zakašljati se ni upal, da bi katere ne izdal.
»Pa kdo ga je zazidal v steno?« je Neža končala trenotni molk. Snela je prstan, ki ga je spoštljivem poljubu položila na mizo.
»Moj oče in nihče drugi,« je uganil Štefan. »Skriti ga je hotel pred roparji, ki so takrat obiskovali hribovske vasi. Le on je vedel za shrambo čudovite skrinjice – mogoče je tudi. da ni poznal njene velike vrednosti – in pred smrtio bi mi jo bil najbrž zaupal, ako bi bil mogel govoriti. Odtod njegov zadnji pomenljiivi pogled, s katerim me je hotel opozoriti na slik sv. Florjana?«
»Kaj bo pa sedaj?« je uprla roki v bok. »Najbolje bo, ako molčiva o tem dogodku, ki bi povzročil toliko nepotrebnega govorjenja. Ljudje bi nama bili čez mero nevoščljivi.«
»Še sumničiti bi naju znali,« je potrdil Štefan: »Očakar bi bil prvi med onimi, ki bi mi podtaknil kako nepošteno dejanje.«
»Ali misliš?« se je prestrašila žena. »Oh, zdaj ne bom več mirna, dokler bo ta prsatn pri hiši. Skrij ga. Štefan, reši me skrbi!«
»Jutri se popeljem v mesto do zlatarja,« jo je potolažil. »Če se bova razumeta, da ne boš videla več. Vrnil se bom z denarjem, z njim bom poplačal dolgove – polovico, morda tudi vse – kar bo ostalo, bom shranil za stara leta.« – Skrbno je zavil prstan v tkanino, zaprl ga je v skrinjico ter jo zaklenil v očetovo skrinjo, ključ pa je spravil v posteljo pod blazino.
Nepopisno srečen se je Griželj povrnil do mesta. Položil je pred ženo na mizo denarnico, štela sta in računila: s polovico te vsote pokrijeta dolgove, ostalo deneta na stran. Navdajali so ju prijetni občutki, kakoršni obhajajo človeka, ki so po dolgem času iznebi bremena, ki ga je žulil do kosti.
Griželj je poravnal dolgove v veliko začudenje Pšeničanov, ki so z vso iznajdljivostjo ugibali, odkod je dobil denar. Zaman so se napenjali pri Avbelju ob zeleni mizi, a nihče ni pomislil, da ga zadeva ne briga. Rado pa se na zemlji dogaja, da tisti, ki se za druge preveč zanimajo, sami sebe zanemarjajo.
Očakar je kljub izpremembi svojega soseda pogreval njegove stare napake, mu očital pregrehe in hudobije, pa ne iz studa nad nitmi, ampak iz golega sovraštva, ker se mu je Štefan zameril ter je krenil na pravo not.
Pri Griželju na Pšenišču se pod sliko sv. Florjana še dandanes nahaja zaprta votlinica, v nji je zadelana izpraznjena čudodelna skrinjica – tajen spominek sreče, miru in blagoslova, ki se razliva na prijazno hišico in njene prebivalce.