Čudno ujetništvo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Čudno ujetništvo.
Matija Malešič
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/49 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Prav težke in temne sanje je sanjal Jesenov Janez: da leži na prostranem polju sam, okoli njega udarjajo sovražne granate ena za drugo, vedno pogosteje, vedno bliže, vedno strašneje; pa se ne more premakniti z mesta, odpovedale so mu noge, zamrli so mu udje in sklepi.

Tako težke in temne so bile te sanje, da se je Janez ves potil in nemirno premikal na trdem ležišču in odprl oči. Pač je odprl oči, ali da bi se že zavedel in popolnoma prebudil, ni bilo videti, ker je topo zrl na desko, ki jo je zagledal nad seboj. In okoli njega v bližini je res udarjalo in razsajalo s truščem in pokanjem in brnenjem — torej je še zmeraj sanjal! ...

Obrnil je pogled od tiste deske nad seboj in pogledal okoli sebe: ležal je v neki luknji, ki je bila tako ozka, da se je mogel komaj okreniti v njej z ene strani na drugo, ki je bila tako nizka, da bi ne mogel sedeti v njej: potipal je pod sebe z roko: ležal je na kamenju.

Zaprl je zopet oči in si skušal šiloma dopovedati, da še zmeraj sanja. Ali spoznanje je prihajalo temno in grozeče. Prav blizu je udarilo, drobci so padli na desko, pod katero je ležal — hitro je odprl oči in hotel imeti gotovosti. Okrenil se je malo na levo in pogledal ven.

Neprijetna resnica: res je na bojnem polju. Sicer končno to le ni taka nesreča, da bi si človek delal zaradi nje sive lase, ali če se človek prebudi iz temnih sanj in vidi, da je resnica, kar je sanjal, ga vendar neprijetno dirne.

Pa kako je le prišel v to luknjo?

Prisluškovalno stražo je imel ves popoldan in vse v noč, prejšnjo noč tudi ni zatisnil oči, pa je bil tako izmučen, da ga je premagalo. Že podnevu je izvohal to luknjo, ta miren kotiček, ki leži čisto ob zidu porušene hiše; nekdo je pristavil par desk do zida, nametal na deske kamenja — ali so ga nametale granate — prav prijetno zavetišče in kar je glavno: kolikor toliko varno vsaj pred šrapneli. In ko se je vrnil s prisluškovalne straže, se je potuhnil v rojni vrsti, kjer je bilo kritje sestreljeno, in se tiho splazil do sem, zlezel skozi to malo odprtino v luknjo in mirno zaspal.

Spal je torej vso noč in še tretjino belega dneva.

Ali kje so tovariši?

Vtaknil je glavo čisto ven skozi tisto odprtino in pogledal najprvo na mesto, kjer je bila včeraj njihova rojna vrsta. Nikogar ni tam. Počasi in napeto je motril bojišče in ga požiral z očmi, samo da bi koga opazil.

Hipoma ga je oblil vroč pot, pri srcu ga je stisnilo, oči je nehote zaprl, samo da ne bi več videl tistega, kar je zagledal. In niti ganiti se ni mogel, tako ga je prevzelo, kar je videl.

Kakih trideset korakov izza njega so ležale številne postave v dobro poznanih rjavkastih uniformah: v vsaki večji jami, izkopani od granate, jih je ležalo po pet, šest, v manjših jamah po dva, tri. Živahno so delali s svojimi lopaticami prsobrane in razširjali jame na desno in levo, da jih sklenejo s sosednimi in tako počasi narede strelni jarek.

Janez ni zopet odprl oči, ker bi mu pogled preveč zmedel misli.

Eno je bilo sedaj gotovo: bolje bi bilo, da bi še spal in sanjal stokrat temnejše sanje nego prej, samo da bi ne bilo te strašne gotovosti: ...

Pritisnil je glavo na trd kamen in se ni ganil. Od prvega presenečenja in strahu se ni mogel ganiti, k temu se je hipoma še pridružila zavest, da se bo kateri tistih spredaj ozrl in videl za svojim hrbtom sovražnika ...

Gomazelo mu je po hrbtu, pametne misli ni mogel zbrati, na konec ali rešitev iz tega položaja se ni upal misliti.

Položaj je bil strašen. Počasi, previdno in oprezno je potegnil glavo nazaj v luknjo in zopet zaprl oči, roke so mu omahnile onemogle, pri srcu mu je bilo tesno in pekoče, da bi zaplakal od usmiljenja do samega sebe in jeze do samega sebe. Zakaj eno mu je postalo jasno: včeraj že se je govorilo, da bodo v noči izmenjeni, on pa je legel spat brez ozira na to. In v noči so bili izmenjeni, prišel je drug bataljon sem, pa je bil še v tej noči potisnjen nazaj, ali so pa bili že njegovi sami potisnjeni nazaj pred izmeno. On pa je med tem spal, spal mirno spanje ko doma na dišečem senu. Seveda, kdo bi ga vzbudil in opozoril na nevarnost, če pa nihče ni vedel, kje je, kaj je z njim. Morda mislijo sedaj, prav gotovo mislijo, da je padel ...

Odprl je oči in jih vprl na desko nad seboj. Oči so ostale suhe, ali v grlu ga je tiščalo. Tolike mesece se je bojeval, tolike nevarnosti prestal — sedaj mu grozi, da pade od lastne granate. Sipalo bo naše topništvo na to mesto, ne bo kvadratnega metra, kjer ne bo padla vsaj ena granata.

Ali pa ... ali pa, Janez Jesen, ne obupuj! Ujamejo te in povedejo s seboj ...

Zopet je zaprl oči in premislil to možnost.

Ali kdo ve, če bi šlo tako gladko. Če, recimo, sedaj izleze iz luknje in zavpije tistim Lahom, ki delajo: »Čujete, Lahi, vdam se, ker se moram vdati! Zaspal sem tu, preko mene ste šli, nimam drugega izhoda, ko da se vam vdam! — če jim tako reče, kdo ga bo razumel? Ali ne bi lahko eden v prvi osuplosti, da se nahaja za njihovim hrbtom sovražnik, pritisnil puško k licu in sprožil? Ti Lahi tu, vrag naj zna, kaki so! Morda so pošteni ljudje, kmetje ko on, ki so šli na vojno, ker so morali iti, in zato vedo ceniti človeško življenje: morda so pa ko tisti zidarji, ki so zidali po domači okolici, ki privlečejo za vsako malenkost nož na dan in hočejo krvi. Vrag naj zna, kaki so tile tu, in ako so druge vrste, se ne bo nobeden bahal, da je ustrelil ali zabodel sovražnega vojaka ko zajca.

Vendar, Janez, samo dvoje je mogoče: ali se jim naznaniš in te ujamejo, ali te ubije lastna granata, V drugem slučaju boš obležal pokopan pod to desko in kameni, svet ne bo zvedel nikdar, na katerem koščku te razrvane in s krvjo prepojene zemlje ležiš, nihče ne bo mogel poročati materi, kako si padel ...

Uboga mati! Ko bi vedela, v kakem položaju je sedaj! Ko bi vedela ... Morda ji pride ravno danes njegovo zadnje pismo v roke; do solz ga bo vesela in bo hvalila Boga, da ji je naklonil toliko dobroto in da gre sinu še vedno dobro in je še vedno živ in zdrav. In praznik bo v njenem srcu, praznik veselja in tihega upanja ... Medtem leži on v tej zagati, iz katere ni pametnega izhoda; morda že piše kateri njegovih tovarišev domov vest: Ni se vrnil! ...

Težka je smrt med tovariši, ali vendar je stokrat lažja ko tako ... Vidijo te, ko padeš; priskoči eden ali drugi; pridejo sanitejci; veš, da te bodo pokopali in ti želeli večni mir ... Sedaj piše računski podčastnik izgube iz zadnjega boja; pod njegovo ime bo hladnokrvno zapisal: Pogrešan. Pogrešan — ker ga ni nikdo videl mrtvega; pogrešan — bodo tolažili mater, ni čisto izključeno, da ni ujet, morda se po vojni vrne; pogrešan — zgrozila se bo uboga mati. Temne noči brez spanja in v drgetajočem strahu in skrbi polnem nemiru se bodo zgrinjale nad njo vse do časa, ko bo morala zvedeti resnico ...

Sunkoma je Janez potisnil glavo skozi odprtino in pogledal na sovražnike.

Zrl je napeto, kako so delali; čul je, kako je viknil tuintam eden na drugega; videl je, kako so nestrpni in mrzličavi — prav nobeno čudo pri takem ognju.

Janez ni imel moči vstati in se jim vdati; zakaj šiloma je moral neprestano misliti, da se bo zgodilo nekaj strašnega z njim, če vstane in se jim naznani.

Počasi in previdno se je potegnil zopet nazaj in obležal nepremično.

Drgetaje je začel tipati po žepih, izvlekel rožni venec, se pokrižal, poljubil križec na rožnem vencu in začel moliti žalostni del. Tako ni Janez še nikdar molil.

In drgetanje je počasi izginjalo iz njegovih udov. In čim dalje je molil, tem bolj goreče je molil ...

Ko je odmolil žalostni del, je zopet poljubil križec na rožnem vencu. Nato si je zakril oči in premislil vse svoje življenje do slednje podrobnosti — časa je imel dovolj.

In še nikdar ni Janez pri nobeni spovedi molil tako skesano in goreče očitne spovedi in obudil kesanja nad svojimi grehi ko tedaj.

In ko je bil gotov, je bil čudovito pomirjen. Mirno in odločno se je zazrl na desko nad seboj in se hotel zamisliti na smrt.

Ali ni mogel. Tako pretemna, preneznana, pretajinstvena da se kar ni mogel sprijazniti z njo. Tako pomirjenega in potolaženega se je čutil po molitvi, daje prav v dnu srca vzklila iskrica upanja.

In to bi bilo, če bi naši napadli ...

Pa zakaj ne bi sedaj napadli, če so dosedaj vselej napadli in zopet oteli to postojanko? Pred par dnevi je bil sam zraven, ko so napadli in zavzeli to postojanko. Že parkrat je menjal ta odsek svojega gospodarja. In če se je dosedaj vselej izplačalo, zakaj bi se ravno sedaj ne?

Če bi napadli ...

Stoinstokrat je že mislil v težkih bojih: če bi prišel iz tega zdrav nazaj, kako bi bil hvaležen Bogu, kako vse drugo življenje bi živel potem, kako vse lepše bi bilo življenje potem — ali nikdar tako kakor tedaj. Kakor mavrica po nevihti se je budilo v njem; kakor da gleda prvič v svojem življenju jutranjo zarjo v vsej njeni prelestni lepoti, se je budilo upanje v njem.

Da bi napadli ...

Te misli se je Janez trdo oklenil. In na lahnih perotih cvetočega upanja ga je vedla ta misel v nikdar zabljeno, vedno bolj goreče ljubljeno in vedno bolj spoštovano domačo vas. Do veličin, ki jih morejo zamisliti le sanje, se je dvignila v njegovem srcu že dosedaj, ali danes se je veličina prelesti in ljubezni podvojila.

Hipoma ga je pretreslo, ko da mu je kdo zasadil nož v srce. Tik na oni strani tega ostanka zidu nekdanje hiše je nekdo izrekel zapovedujočo besedo.

Janez ni trenil z očmi, hipno je premislil, jeli odkrit.

Potem je čul razgovor onostran zidu. Razumel ni ničesar, ali ko je razgovor le trajal in trajal, je pomislil, da le ni odkrit in se ne more pogovor sukati okoli njega. Brezslišno se je dvignil in pristavil uho k zidu.

Kar jezil bi se človek, če ima tako lepo priliko neopaženo prisluškovati sovražnemu častniku — tisti, ki največ govori in z zapovedujočim glasom, je gotovo častnik — pa ničesar ne razume.

Počasi se je Janezu vračala zopet mirnost.

Pravzaprav je to res nekaj takega, kar se ne dogodi vsakemu in vsak dan, da bi ležal — neranjen — za sovražnikovim hrbtom tik ob sovražnem častniku in prisluškoval njegovim zapovedim — je mislil Janez. Ej, ako se me Bog usmili in pridem do naših, to bodo odpirali oči in usta in ušesa, ko jim bom vse to pripovedoval.

Janez je bil vesel, da se je premagal in ni v prvem brezupu skočil na noge in se udal. Bog ve, morda bi sedaj že res stal pred svetim Petrom, tako se pa veseli življenja in tolaži s pritajenim upanjem.

Samo da bi kmalu napadli, najbolje še to noč. —

Tedaj se je v Janezu naenkrat vzbudil velik glad. Od predvčerajšnjim zvečer še ni ničesar jedel.

Pozorno je pazil, kaj dela sosed onostran zidu, in čakal primernega trenutka. Ali sam pravzaprav ni vedel, kaj je bolj primerno: če tisti sosed govori, ali molči. Nestrpnost in glad je bil prevelik. Z enim sunkom je potisnil tornistro izpod hrbta — in prisluhnil; nič sumljivega ni mogel razbrati od onstran zidu; izvlekel je eno mesno konzervo in jo potežkal v roki. Tako lahka je bila, njegov glad je bil pa tako težak ... Planilo mu je v glavo, kaka kazen je razpisana za tistega, ki samovoljno poje konzervo — vseeno mu je bilo; pa naj bi mu stotnijski poveljnik dal stokrat hujšo kazen — samo da bi bil že enkrat pri stotniji. Tovariši sedaj jedo vročo menažo in prigrizujejo kruh — njemu mora zadostovati nesegreta konzerva.

Potegnil je bajonet in ga zapičil v pokrov — potem je prisluhnil; nič sumljivega ni mogel razbrati od onostran zidu; in za vsako zarezo v pokrov je prisluhnil, zakaj škrtanje je bilo glasno.

»Ko bi vedel tale častnik, koga ima za soseda!« je mislil neprestano, ko je slastno jedel nesegreto meso in loj. Kar neka prešernost se ga je polotila pri teh mislih. Ali naenkrat se je prešernost spremenila v trpko razočaranje: ko je zopet posegel v pločevinasto posodico, ni bilo več ničesar v njej i glad je bil pa še vedno velik, skoro še večji ko prej, ker je razdražil želodec. Že je posegel v tornistro, da izvleče drugo konzervo, ko mu je naenkrat padlo v glavo, da ne bodo naši morda že to noč napadli, morda niti prihodnjo noč ne. In kaj bo jedel v tem slučaju jutri in pojutrajšjnim? — Odločno je porinil tornistro nazaj pod glavo in hrbet, da ga ne bi skušnjava premagala.

Vse bi bilo še dobro, samo če bi imel sedaj vsaj požirek vode. Tako strašna žeja se je naenkrat vzbudila v njem. In ko je mislil na to žejo, ga je naenkrat prešinila prešerna radost, da bi poskočil od veselja in butil z glavo ob desko nad seboj. Spomnil se je, da ima še par cigaret v žepu, V hipu je izvlekel eno, jo pazljivo premotril od vseh strani in se veselil trenutka, ko bo vlekel slasten dim vase. Pritajeno jo je prižgal in puhal dim izpod sebe in med kamenje na levi od sebe, da ga ne bi tisti častnik zavohal. Skrb je odhitela od njega, zadovoljnost je legala v srce.

Naenkrat je stisnil cigareto v pest, da si je obžgal dlan, in se naredil ko da je mrtev. Začul je, da se nekdo plazi mimo tiste odprtine, skozi katero je prej vtaknil, glavo ven. Mravljinci so mu zagomazeli po hrbtu. Ali tisti, ki se je plazil mimo, ga ni zapazil.

»Šment vendar ...« je rekel polglasno in odprl oči, »kako sem se prestrašil!« Odprl je pest — škoda je bilo dobre cigarete, ki je ni izpušil do konca.

Pogum se je vzbudil v njegovem srcu. Take prilike ne bo imel nikdar več, da bi gledal, kako delajo in žive sovražniki med seboj, če so sami med seboj in mislijo, da jih nihče ne opazuje. — Previdno je vtaknil glavo skozi odprtino in se zazrl na nje.

Živahno so delali, se glasno razgovarjali med seboj; ko je zažvižgala v zraku naša granata, so se vsi strahoma pritisnili k tlom, umolknili in čakali, kam bo treščila. Potem so zopet začeli mrzlično z delom, ali zopet in zopet je zažvižgalo v zraku, in vselej so nehali in čakali — Janez se je moral nehote nasmehniti.

Le naj jih plaše granate, lažje delo bodo imeli naši, ko napadejo. Hm, pravzaprav bo to velika zabava, gledati od strani naskok in čutiti neskončno veselje, da ga bo naskok rešil iz te zagate.

Postalo mu je dolgočasno. Potegnil je glavo nazaj, pritegnil kamen k odprtini, da bi ga mogel skozi njo opaziti samo tisti, ki bi vedel, da je tu, in bi ga iskal.

Vse mogoče misli je hotel zamisliti, ali nobena ni hotela gladko preiti v tek. Zaprl je oči in kmalu trdno zaspal. —

Prebudilo ga je strahovito gromenje, udari, tresenje, bobnenje, rohnenje. Planil je pokonci, ker se ni v prvem hipu zavedel, kje je in kaj se godi ž njim, pa je butnil z glavo v desko, da je onemogel omahnil nazaj in mu je zašumelo po glavi ko v omotici.

Tedaj se je domislil vsega in se je stresel od grenkega spoznanja.

Kaj takega Janez še ni doživel. Kakor da se je odprlo peklo okoli njega: zemlja se trese, v zraku ječi in joka in tuli in besni, kameni in drobci granat in zemlja leti na vse strani in išče žrtev, topovi pokajo tako pogosto ko sicer strojne puške, kar razločevati se ne more vseh detonacij, samo te prav blizu se morejo čuti, prešteti jih ne more. Tu prav blizu, bliže, čisto blizu ...

Zategli klici v tujem jeziku v jesensko noč vedno pogosteji; rohnenje topništva vedno besneje ...

Janeza je stisnilo z železno roko okoli srca in mu reklo brezobzirno in hladno: Tvoja zadnja ura je blizu ... Hipno je še vzplamtelo s silo obupa, da si je le sam kriv, da je mogel že med dnevom pomisliti na to, storiti kaj, da uide temu, ali sedaj je prepozno, prepozno ...

Ustnice so drhteče šepetale popoln kes nad vsemi grehi, srce je molilo goreče in hotelo prevpiti ves ta hrum in to besnenje in razsajanje smrti in doseči tiste tri v nebesih, katerim so veljale njegove zadnje besede ...

»Jezus, Marija, Jožef, stojte mi na strani v zadnjem boju ...«

Grozovito je udarilo ob njegovih nogah, šiloma mu je hotelo izbiti iz glave slednji sled spomina, dvignil se je malo z glavo in zahlastal po zraku — potem ni nekaj časa prav vedel, kaj se godi ž njim, ali je že zadet in se bliža zadnja ura; vse temno mu je bilo pred očmi, v glavi mu je šumelo ko vihar in mu ni dalo prav premisliti, jeli to bližajoča se smrt ...

»Jezus ... Jezus ... Marija ... sveti Jožef ...« je govoril glasno skozi tisti vihar, ki je hrumel v glavi.

Ko mora mu je ležalo na prsih, ko težko breme na nogah. Posegel je kakor v omotici z roko na prsi, da odvali moro, ali zgrabil je samo krčevito za svoj plašč; hotel je dvigniti noge, da se prepriča, da so še cele, ali niti migniti ni mogel z njima. Zgrabil se je za glavo in jo stisnil in hotel šiloma privesti spoznanje, ali vsaj obdržati zavest, ki je hotela s tistim viharjem oditi v noč.

V tistem hipu so nehale, ko da bi odrezal, padati granate okoli njega v neposrednji bližini; kakor skozi meglo je začul divje in hlastno streljanje pušk in strojnih pušk, divji klici »bura« so mu zazveneli na uho.

»Zdaj je prišel trenutek!« je zavpilo nekaj v njem. Ali ni ga prešinilo z veseljem in radostjo kakor je mislil podnevu, nemo in topo je prisluhnil v noč kakor da ga ta naš naskok prav nič ne briga, kakor da se ne gre za njegovo rešitev.

Tako temno in težko je šumelo v njegovi glavi ...

Puške so divje pokale, vsevprek, nemirno in kakor negotovo. Ali klic »hura« ni zamrl ni za hip.

Naenkrat so puške prenehale pokati ko bi odrezal, klic »hura« je hipoma utihnil.

Janez je dvignil glavo in jo nekoliko pomolil ven. Videl je v poltemni noči, kako hite sive sence proti njemu, se opotekajo, padajo, pa vedno zopet vstajajo in hite dalje; tam doli, kjer so bili podnevi sovražniki, vstajajo sence, se družijo v gruče in odhajajo nazaj.

»Rešen ...« je zaupilo v njem, ali spregovoriti ni mogel. Kakor da se je vlegel ves hrib na njegove noge, ga je tiščalo na njih, in ni se mogel ganiti.

Posegel je z roko do nog — kamenje je ležalo na njih, bile so zasute.

»Pomoč!« je zaklical, ali nikdo ga ni čul, zakaj v tistem hipu so one sence, ki so hitele mimo njega, naenkrat izginile v jamah od granat in začele hitro streljati.

»Moj Bog,« je pomislil Janez, »sovražnik napada! Če se mu posreči ...«

Zgrozil se je pri tej misli. Vgriznil se je v spodnjo ustnico in skušal šiloma izvleči noge izpod kamenja.

Ni šlo.

Pri misli, da bi se moglo zopet ponoviti, kar je bilo danes, če vrže sovražnik naše nazaj, je premagal z naporom vihar v glavi in ohranil zavest.

»Pomagajte, ljudje božji, pomagajte ... Jaz sem, ljudje božji, Janez Jesen se pišem ... Zasulo me je ... Ves dan sem tu ... Pomagajte ... rešite me ...«

Ali klici so bili zastonj, pa tudi od naših vojakov ni niti eden odšel nazaj, le streljali so neprestano. Prav od blizu je čul Janez tuintam zapovedujoč glas: »Živo pucaj!« — In zopet: »Ročno bombo baci!« — Potem: »Trči natrag po municijo! « — In zopet in zopet: »Živo pucaj!« — »Dalmatinci, ni koraka natrag!«

Janezu so padali ti zapovedni klici ko mrzli obkladki na razgreto čelo.

»Ne umaknejo se, Dalmatinci so!« si je pripovedoval polglasno in ni hotel dalje klicati na pomoč, zakaj jasno je bilo, da ne bo nobeden, tudi če bi ga čul, prekinil streljanja radi njega.

Šele ko je streljanje ponehavalo, je zopet zavpil: »Ljudje božji, Dalmatinci, prosim vas, rešite me ... usmilite se me!«

Ni imelo uspeha.

»Zasut sem, ne morem si pomagati! Ljudje božji, Dalmatinci ...«

Naenkrat se je dvignila iz ene granatnih jam sloka senca in se plazila k njemu,

»Što je? Si ranjen?«

»Ne vem pravzaprav, če sem ranjen, samo kamenje mi je zasulo noge!«

Dalmatinec je potipal, kje mu je glava in roke, in ga povlekel.

»Ne gre tako! Odkopati mi bo treba noge.«

Dalmatinec je zaklical v tisto smer, odkoder se je priplazil, in kmalu se je plazil tovariš na pomoč.

Poskusila sta še enkrat, če bi ga mogla potegniti ven; ker ni šlo, sta stopila na drugo stran in začela odmetavati kamenje od njegovih nog.

Janez je začutil naenkrat silno hvaležnost do teh dveh neznanih vojakov, ki ga bosta rešila. Čutil je, kako se lajša breme na nogah, in čim lažje je bilo breme, tem topleje mu je bila okoli srca zaradi teh dveh.

Ko sta odvalila debel kamen, je začutil naenkrat ko da mu ne leži nič več na nogah; skrčil ju je — šlo je.

Zlezel je ven in se pretegnil.

»Hvala Bogu in Materi božji!«

Poskušal je vstati, ali noge ga kar niso hotele držati, — In že sta preiskavala Dalmatinca vsak eno nogo, jeli ranjena,

»Boli?« sta spraševala in pritisnila na različnih straneh s trdimi prsti.

»Ne boli!«

Janez je z veseljem spoznal, da ni ranjen. Oprl se je na enega in vstal. Najrajši bi mu pal okoli vratu in ga poljubil.

»Bog vama plačaj!« je rekel in izvlekel iz žepa cigarete in jima ponudil.

»Drugega nimam!«

»Ništa, ništa!« je zamrmral eden.

»Nič, nič!« je rekel drugi in se veselo nasmejal.

Prvi je izvlekel Janezovo tornistro in puško ven in je izginil v luknjo, par hipov pozneje je prilezel zopet ven in rekel drugemu: »Dobar je, boljega ne možemo učiniti gosponu poručniku u ovoj noči!«

In odhitel je in se vrnil z dvema vojakoma, enega je imel Janez takoj za imenovanega poročnika.

»Gdje je?« je vprašal tisti.

»Evo, ovdje!«

Tedaj se je Janez zravnal in rekel: »Gospod poročnik, pokorno naznanjam ...«

»Si li Janez ?« je vprašal začudeno poročnik,

»Da, gospod poročnik!«

»Kako si le prišel sem?«

V Janezu je udarila prijetna struna, ko je začul domačo besedo, ves strah mu je zginil z udov. In vprašal je zaupno:

»Ne zamerite, gospod poročnik, kaj ste Slovenec?« 

Poročnik se je nasmejal. »Prav lepo od tebe, Janez, da preskrbiš svojemu rojaku lepo kritje!«

In sklonil se je skozi odprtino in posvetil z električno svetilko po luknji, ali tako, da se ni svetloba ven prav nič videla.

Ko je Janez to videl, se je hitro sklonil do odprtine in zaprosil: »Gospod poročnik, pokorno prosim, če bi mi posvetili lase!«

»Zakaj?«

»Bojim se, da so osiveli!«

Poročnik se je nasmejal, tudi Dalmatinci so se smejali.

Ali ko jim je Janez povedal doživljaje današnjega dne, se niso več smejali. Eden mu je ponudil vode, drugi kos kruha, poročnik ga je potrepljal po rami in mu še enkrat zatrdil, da mu niso lasje osiveli.

In tega je bil Janez bolj vesel ko vode in kruha, dasi tudi to oboje ni bilo, kdo ve kako obilno na razpolago.