Čudno drevo
| Čudno drevo. Juš Kozak |
Spisal Joško K.
| |||||||||||||
Rad sem ležal pod jablano na griču. Majhna je bila, a košata in dajala je obilo sence. Veje so segale skoro do tal in človek se je skril pod njo. Bil pa je tudi krasen razgled po dolini, ki se je spuščala počasi po hribu navzdol in prehajala na drugi strani zopet v hrib. Kakor bi se velik val počasi prelil. Polja so bila široko razmahnjena in marsikatera njiva se je bohotno ločila na solnčnem pobočju. Če je zapihal veter, se je videlo iz hribčka pravcato morje. Rž in druga žita so se nagnila in njiva je vzvalovala. Majhne hišice so bile posejane po dolini, ko čolnički. Večkrat se mi je zdelo, ko sem ležal na hribčku pod jablano in je solnce zahajalo, da vidim samega Boga, ki seje svoj blagoslov. Nad hribi se je še žarilo in polja so se zavijala v poltemo, ko se je dvignil dim iznad hiš kot zahvalna molitev. Večino svojih počitnic sem prebil na tem hribčku. Jablano sem krstil za svojo in ponosen sem bil nanjo. V celi vasi ni bilo nobenega takega drevesa, kot je bila moja jablana. Rodila ni nikdar. Celo veter ni mogel šepetati z vsemi listi, ker so bili skriti, kot bi se bali svetlobe. Veje so bile ukrivljene in zdelo se mi je, da so veliko pretrpele, predno so priklile iz zemlje. Veliko trpljenje je izražalo to drevo.
Tudi drugi ljudje so opazili to čudapolno drevo in večkrat so mi dejali: „Ti, Janko, tvoje drevo je ravno takšno, kot je bil prejšnji gospodar. No seveda ti ga nisi mogel poznati, ker si bil še premajhen. Ej, čuden človek je bil – pa Bog mu daj dobro, saj ga že davno krije črna zemlja. Z nikomer ni govoril – samo s tvojim očetom sta si bila dobra prijatelja. Govorili so tudi, da je čarodejnik – mogoče je še kaj resnice na tem. Kaj bomo mi sodili o takih rečeh.“
Tako in enako so govorili in jaz sem postajal vedno bolj radoveden. Večkrat sem povpraševal očeta, a ta mi je dejal, da sem še premajhen, da mi bo že enkrat povedal kaj več. Le to je vedno pristavil: „Takih ljudi je malo na svetu“.
Imel sem zadnjo leto. Prišel sem na počitnice kot navadno, a to leto še s posebnim namenom, da se dobro pokrepčam in pripravim za drugo leto, ki me bo rešilo vseh naporov.
Bilo je jako soparno. Še starejši niso pomnili take vročine, kot je vladala tisto leto. Človeku se je zdelo, da ga nekaj tišči k tlom, da ne more dihati. Delavci na polju so polegali in nekaka omotica se je lotila ljudi v opoldanskih urah. Jaz sem nekega dne opazoval našega psa, ki je pričel plesati. Vrtil se je kakor brezumen in potem je padel onemogel na tla. Tudi drugi ljudje so opazili kaj enakega.
Jaz in oče sva polegala najrajše pod jablano. Ta naju je popolnoma skrila pred solncem – le soparno je bilo. Skozi veje se je videlo v dolino, kjer se je za hribi rdečilo, ko o zarji. Trave po griču so trepetale in hrepenele po dežju. A dežja ni bilo.
Nekega popoldneva sva zopet ležala z očetom pod jablano. Bila je nedelja, če se ne motim.
„Oče,“ sem napeljal jaz, „danes mi je Zemljan pravil, da bi on nikdar ne bil študiral, če bi ne bilo Groma.“
„Prav ima,“ je dejal oče in grizel travnato bilko, „on mu je res lahko hvaležen zase in za vse.“
„Oče,“ sem dejal skoro nestrpen, „oče povejte mi vendar kaj o Gromu. Tolikokrat ste mi že obljubili, mislim, da bi bilo sedaj že čas.“
„Naj bo, dobro je če človek kaj dobrega zve, a zvedeti mora tudi o pravem času, da ve ceniti. Grom pa je bil dober človek, da malo takih. Midva sva bila dobra prijatelja – toda prijatelj njegov, nočem se bahati, ni bil vsakdo.“
Oče se je prevrgel in gledal v nebo tako kot jaz. Skozi veje je gledalo nebo, modro ko italijansko.
„Jaz sem prej živel tam doli v vasi – pri Zemljanovih. Oni so imeli hišo in mi smo gostovali. Imeli smo nekaj hiše in nekaj polja, a bilo je bore malo in trda nam je predla. Moj oče je bil delaven človek, tudi mati se je trudila, kolikor se je mogla, a ni šlo, pa ni šlo. Zemlja se je menda takrat par let uprla in ni hotela roditi. Suša je bila ko zdaj in razpokano polje se nam je smejalo, ki smo ga močili zaman s potom. Tu gori pri Gromu pa so bili bogati – najbogatejši v vasi. Imeli so samo njega. Midva sva edina študirala v mestu, kar jih je bilo v naši vasi. Toda v peti šoli sem moral jaz domov. Niso imeli ničesar več, da bi me podpirali in tudi oče je umrl. Z Gromom sva bila kot krajana dobra prijatelja. Bil je molčeč človek, velik in lepe rasti. Marsikako dekle je pogledalo za njim. Toda on se ni zmenil zato in živel je le študijam. Saj takrat se ni zmenil za nobeno – to dobro vem, ker mi je mogoče edinemu v razredu vse zaupal. Kakor rečeno, jaz sem moral v peti šoli domov. Nerada sva se ločila, posebno vsled tega, ker je on nameraval počitnice preživeti pri stricu. Tako ga ni bilo nikdar več domov. Rečem ti, da sem ga skoro pozabil. Saj veš, da je na svetu vse minljivo. Mogoče se boš danes temu upiral, pa je res tako.
Jaz in mati sva stanovala še vedno pri Zemljanovih. Ubijala sva se, kolikor sva se mogla, samo da sva se preživila. Gori pri Gromu je bilo prazno. Bila je stara ženica, ki je opravljala gospodarstvo, kakor je pač vedela in znala. Saj ni bilo ravno potreba zemlje izkoriščati, ko so imeli denar. Prodali so namreč rudnik, ki je bil jako bogat. O gospodu se ni slišalo ničesar. Pravili so, da ima veliko službo, da je bogat, a gotovega le ni nihče vedel. Potekalo je leto za letom.
Nekega dne pa je prišel po hribu navzgor tujec. Velik, močan je bil in krasna brada mu je segala skoro do pasu. Vsi ljudje so se ustavljali in gledali za njim. A on je bil tujec med njimi. Ko je prišel mimo naše njive, se je ustavil. Njegovo plavo oko me je pogledalo in po očeh sem ga spoznal“.
„Martin, kaj si ti?“ Več nisem mogel spregovoriti. V resnici, čeprav sem ga že skoro pozabil, vendar se še nisem tako zveselil človeka, ko njega.
„Glej, torej me vendar še poznaš, kdo bi mislil, saj na svetu se tako vse pozabi,“ je dejal in mi položil roko na ramo.
Reči ti moram, da sem bil skoro v zadregi. Kajti še poznal sem ga komaj in prej se nisem nikdar nanj spomnil. A to je brzo popravil sam s tem, da me je povabil gori na pol litra.
Gori sem zvedel, da namerava vedno tu ostati, da hoče tu gori domovati.
„Pridi kaj, mi je dejal, „se pogovoriva o prejšnjih dneh.“ Odšel sem domov in rečem ti, da sem takoj slutil, da je veliko pretrpel, ker njegov glas ni bil glas navadnih ljudi. Zamolkel je bil in teman, in vedno se mi je zdelo, da se ali prikrito smeja, ali pa joka.
Podrobno ti ne bom pravil, kako sva zopet postala znanca in prijatelja. Razumel boš, ker veš, da sva si bila prej že dobra in da sedaj ni imel nikogar, s katerim bi občeval.
Ljudje ga niso ljubili. Pretuj se jim je zdel, kajti nikdar ni prišel med nje. Tudi v nedeljo ni zahajal v cerkev, kvečjemu, da je šel čez vas na izprehod.
Otroke je imel zelo rad, a še te so odganjali od njega, ker so menili, da ni vse v redu v njegovi glavi. Še celo mene so gledali bolj po strani, ko sem bil vedno z njim skupaj.
Večkrat mi je dejala mati zvečer: Francelj, ne hodi vedno tja gori, še tebe bo pokvaril. Že sedaj vedno bereš, bog ve kaj imata vidva vkup. Potolažil sem jo, ker je bila drugače dobra žena in tudi v mene je zaupala, le drugi ljudje so jo k temu nagovorili. Bral sem jaz vedno rad, še takrat ko sem bil v gimnaziji in tudi potem, ko sem prišel domov. Sedaj mi je bilo to še lažje, ker je Martin vedno nove knjige dobival in naročal iz mesta. Večkrat v nedeljah sva celo popoldne vkup brala, zvečer pa sva šla na izprehod. In tako sem si jaz popolnoma pridobil njegovo zaupanje.
Nekega dne sva sedela ravno tukajle, samo da ni bilo te jablane, ko me je nenadoma vprašal: „Ti France, povej mi, kaj si misliš o tem, da sem jaz prišel zopet domov? Povej resnico in ne zakrivaj ničesar.“
Čudno se mi je zdelo tako vprašanje, ker tega nisem bil vajen. Njemu je bilo popolnoma enako, naj so mislili ljudje o njem dobro ali slabo. Tudi po njih mnenju ni nikdar povprašal. Vendar sem si mislil – ima že svoj vzrok. Toda nekaj drugega je bilo to, da jaz o tem nisem nikdar pomislil in moral sem mu to tudi odkrito priznati.
Nasmejal se je. „Tudi uganil bi ne bil, ko bi tudi premišljal,“ je pristavil, „ker je vse pokopano tu notri,“ in pokazal je na svoja prsa.
„Kaj pa to si opazil, da sem jaz trikrat v tednu sam tu gori ob solnčnem zahodu?“
Tudi to sem moral zanikati.
„Nikdar ne boš imel težkega življenja“, je dejal smehljaje, „preveč si še otrok.“
„A meni je zasejal čas toliko bridkih skušenj v brazde, da ti ne želim takega. No pa tudi vsem ljudem ni odmerjeno spoznati. Glej, jaz rad podpiram ljudi in vendar se me boje. Glej, otroci beže pred menoj, ali ni to najhujše kar more doleteti človeka? In zakaj to? Zato, ker ne morem stopiti med nje in zaživeti z njimi še enkrat tistega življenja, ki sem ga izčrpal do dna. Ko bi jim povedal zakaj ne, pa bi se mi smejali. Zato rajši molčim.
„Kje pa je sedaj Kolenčeva Ana?“ Pogledal sem njegove oči in osupel sem. Ko bi ti takrat videl njegove oči! Nekaj tako otroško milega je bilo v njih, da se mi je zazdel otrok, ki prosi. A obenem je bila v njih skrite bolest in tuga. Naenkrat mi je vstala misel: „Pozna jo.“
„Kaj dobrega ne bo menda ničesar z njo. Klati se, odkar je šla od doma.“ Nerad sem povedal to, ker sem videl, da ga je to živo zadelo in mu zbudilo nekaj v duši, do česar ni imel nihče dostopa. Gledal me je nekaj časa, kot bi me hotel skušati, če sem vreden, da zvem kaj več, potem pa je dejal: „Pridi jutri ob tej uri, jutri zveš kaj več.“ Radoveden sem bil, a obenem mi vendar ni bilo prijetno. Toda drugi večer sem šel vseeno k njemu.
Lep večer je bil. Solnce je zahajalo in za griči se je vlivala svetloba v gostih pramenih. Obrisi so bili nejasni in se topili v svetlobi. Nebo se je prelivalo v tisoč barvah. Od tal se je dvigal vonjav mrak. Sedela sva gori, ko prejšnji večer. Zelo se je izpremenil v tej noči. Oči so bile udrte in pokrivala jih je megla bridkosti. Brada je bila razmršena, kakor da ni celo noč spal. Prisedel je in me prijel za ramo: „Obljubil sem ti, da ti povem, kako sem preživel ta leta. V pouk ti ne bodo, ker ne boš nikdar tako živel. Tudi ti je vseeno če veš, ker ne vem, kako si boš napravil sodbo o meni – ne rabim, ne dobre, ne slabe. Ampak povem ti, ker si ti meni zaupal dosedanje svoje življenje. Midva ne smeva imeti nobenih skrivnosti, ker drugače ni prijateljstva – po katerem sem si že zaželel. Da je to res, to boš uvidel.
„V peti šoli si šel torej domov. Od takrat sem živel v svetu sam. Bil sem idealen človek. Nobenega pogleda nisem imel v svet. Vse mi je bilo zlato in harmonija je zame vladala povsod. Moja duša si je že od nekdaj želela harmonije. Vedel boš kaj to pomeni, saj si že prebral poezije, ki sem ti jih dal zadnjič.“
Prikimal sem. V resnici, takrat sem že dospel na toliko stopnjo izobrazbe, da sem se lahko pogovarjal o najtežjih vprašanjih.
„Vidiš v tej veri sem šel v svet. Bil sem pravi sin nepokvarjenega naroda, poln vere, življenske sile in veselja do življenja. Zdelo se mi je, da sem spajal takrat v sebi grškega človeka in krščanskega. Na počitnicah sem se še bolj utrdil v tej veri. Ko sem prišel drugo leto nazaj, sem se seznanil s Kolenčevo Ano. O njej ne bom govoril, ker jo poznaš. In to so bile menda najsrečnejše ure mojega življenja. Pogleda v bodočnost ni bilo; užival sem le ljubezen nedolžne deklice. Nedolžne, neizkušene, ki je bila drugi jaz. Mogoče ni bilo – no malo preveč bo – vendar bila sva zelo sorodna. Ena in ista narava je živela v obeh – oba istih ciljev. Ona je hotela postati učiteljica. Zame veš, da sem želel biti profesor.
Včasi sva sedela ob parobku kakega gozda in gledala v dolino. Ravno tako je bil večer, ki se je dvigal iz podzemlja, pregnal, objel in zakril dan. Ena duša v dveh telesih je oživljala naravo in vsemir. Bila je najina ljubezen vsled tega moška. Niti enega madeža nisva pregledala – a vedela sva, da sva človeka. Niti ene ljubosumnosti ni bilo med nama, ker sva vedela, da sva si vse na svetu. Toda bodi dovolj o tem, ker bi se zgubil preveč in potem bi moj čoln plaval po nedosežnem morju in pogrezal bi se v vode brez dna. Bilo je po maturi. Ona je napravila tretji letnik in z veseljem se je pripravljala na zadnje leto. V počitnicah mi je pisala enkrat iz nekega pomorskega mesta. Kratke so bile besede: „Jaz grem, dragi, za srečo. Odpusti, moram! Spominjaj se name.“ Kak sem bil takrat, to boš razumel. Spočetka pobit, uničen. Vem, da sem večkrat gledal v vodo – a le mogočna vera me je rešila. Šel sem drugo leto na Dunaj. Z veliko vnemo sem se prijel študiranja. Toda to leto je bilo zame burno. V ženske nisem verjel. Njo sem pričel sovražiti, hotel sem jo pozabiti. Zaničeval sem, sovražil ljudi. Izgubil sem svojega boga, in misli, kako je živel človek, ki mu je bilo to prej edino življenje, življenska moč, sedaj brez opore. Dobro še vem, kako sem večkrat posegel po orožju, a bil sem še preveč pri pameti. Žalost sem hotel potopiti v družbi in pil sem življenje, kolikor je bilo le mogoče. Bral sem take filozofe, ki so učili egoizem in tega sem se oprijel.
Škodoval sem drugim ljudem, zaničeval manj nadarjene součence in hotel sem jih uničiti. Tako sem preživel dve leti. Ne morem več. O teh dveh letih ti ne bom več pravil, ker so najtemnejša mojega življenja. Okusil sem življenje popolnoma in spoznal sem ga do dna. Sedaj ti rečem lahko: Samo egoizem vlada povsod, sovraštvo, trpljenje. Pomisli, ljudje morajo darovati svoje telo, da dobijo kruh. To je pač najgrenkejša stran strastnega življenja. Moja narava se je naenkrat temu uprla. Gabilo se mi je to življenje in zaželel sem si vere, žive vere. Zgodilo se je tisti čas, da se je ustrelil moj tovariš vsled lakote. To me je tako pretreslo, da sem spoznal naenkrat svojo blodnjo. Mi smo zapravljali denar, a on je umiral. Na eni strani veselo, opojno življenje, na drugi pa smrt. In med temi stranmi bi morala vladati ljubezen, a te ni bilo. In spoznal sem veličino ljubezni. Takrat sem bral tudi sveto pismo in vedno jasnejše mi je bilo, da ljubezen reši ljudi. In to je bila moja nova vera. A kdaj človek popolnoma zatre svoj egoizem? Menda nikdar popolnoma.
Ko sem sedel nekega večera na nekem pobočju in gledal zahajajočemu soncu v obraz, sem se zopet spomnil nje. Nikdar nisem mogoče tako občutil samote, ko takrat. Takoj prve počitnice sem prišel semkaj domov in poizvedoval po nji. Nihče me ni poznal. K tebi nisem hotel priti. Zvedel sem le, da je šla v tujino. Morala je iti, ker ni imela več denarja, da bi naprej študirala. Podpirala jo je do tega časa sestra, a takrat se je sestra uprla in morala je iti z njo. Pravili so mi, kako je reva trpela, predno je šla. Vedel sem torej dovolj. Sedaj sem šele razumel one kratke besede. Kakor pijan sem hodil mesec dni okoli. Sovražil sem svet, družbo in z nikomer nisem govoril. Sam zase sem živel v strašnem hrepenenju po nji. Hotel sem ji pisati. Mesec dni sem gojil te misli, a naposled sem se vendar odločil, da ne. Žrtvovati sem se hotel. Naj bo srečna, sem si mislil, kaj bi ji grenil te ure s spomini. Mlada je in pozabila me bo. Hotel sem imeti vsaj njeno sliko, toda tudi to sem si odrekel. Pol leta sem se bojeval, dokler se naposled nisem odločil nemo trpeti. Vendar pa sem občutil neko sladkost v tem, da sem se žrtvoval. In ta sladkost je bila vzrok, da sem jenjal sovražiti ljudi in da sem zopet bolj in bolj čutil, kako strašno je življenje. Boj za kruh je danes hujši, kot si ti misliš. Ti ne veš ničesar, ker nisi bil tam zunaj v življenju. In jaz sem se po mnogih bojih sklenil umakniti in prepustil sem svojo službo drugim. Greh se mi je zdelo, da bi jaz užival to službo, ko so jo bili drugi bolj potrebni in sem jaz tako in tako lahko živel. Podpiral sem ljudi in sklenil kar je le mogoče pomagati. Tisti čas sem tudi mnogo potoval. Toda nje nisem pozabil nikdar. Parkrat sem se celo zaljubil, a vedno bolj sem spoznal, da mi je ona vse in zadobil sem nekako otroško vero, da se vrne. Živel sem tako dalj časa. Toda ne vem, nekaj me je vleklo tukaj sem, kjer je živela ona. Hotel sem tudi priti proč iz življenja, kjer vlada toliko strasti in sovraštva. V letih sem že in vem, da ne bom dolgo, ker sem se v Švici smrtno prehladil. Tukaj živim sedaj ob lepih spominih v vednem delu. Pišem namreč nekaj, kar pa bo šele po smrti natisnjeno, ker ne maram preje. Izvedel sem o njej le toliko, da živi vkup s sestro, ki pa je jako pokvarjena ženska. Poglej, moja sreča je uničena. Prosil bi te le nekaj, če veš za kako dekle, ki se šola in nima denarja, povej mi. Vse bi storil za njo, samo, da jo rešim. Tukaj ste ljudje nepokvarjeni. Sicer ste res udani marsikaterim strastem, a pokvarjeni niste. Preveč lepote je okoli vas. Vsaki dan vidite bogu oči, ob vzhodu, ob zahodu. V svetišču živite. Torej prosim te, povej!
„Da, jaz vem zanjo,“ sem dejal. „Zemljanova Francka je. Z njo bo težko kaj. Doma je revščina.“
„Jutri bom šel jaz sam tja,“ je dejal, „ker mogoče je celo njej podobna. Ah – pustimo to. Jaz čakam smrti tu. To se pravi ne smrti, ker smrti ni. Ni je za nobeno stvar, ker je vse večno, a mislim, da se strnem z njim, kot kaplja, ki se je dvignila in bo zopet padla v morje. Ne, smrti ni. – Toda dovolj nocoj – nekaj ti je že postalo jasno. Mogoče ti bo ščasoma še več.“
Temno je že bilo, ko sva se poslovila. Šel sem domov čez rosno polje in gledal tja gori v zvezde, ki so svetile mirno in prijazno, kakor nobena druga stvar na svetu. Vse se mi je zazdelo tako veličastno, da sem nehote ponovil: „Ne, smrti ni“ in obenem sem čutil, da je to res, da je to vera, da je to moč. Mati je že spala, ko sem prišel domov in tiho sem se spravil spat.
Dosti imaš že o njem, je dejal oče, toda povedal ti bom še naprej, kar sem sam doživel in kako je prišlo na goro to drevo.
Bilo je nekega večera. Šla sva poprej na izprehod in vračala sva se takrat izjemoma čez vas. Hotel je mene spremiti in vzeti neko knjigo. Pred Kolenčevo hišo sva zagledala vse polno ljudi. Ko sva prišla bliže, sva čula vpitje in videla, da stoji pred hišo odgonski voz. On se je zdrznil in dejal: „Stoj, ona je prišla.“ Pogledal sem ga in videl sem na njegovem obrazu strah, bojazen, in zopet se mi je zazdel otrok, ki hoče uteči. Toda naenkrat je prešinila njegov obraz odločnost. Šla sva proti hiši, kjer se nama je nudil mučen prizor.
Brat Kolenčeve Ane je stal na pragu in vpil: „Nikamor, nikamor, kjer si do sedaj hodila, tja pojdi še sedaj. Vlačuga!“ Stražnik ga je pomirjeval.
Ana pa je stala s pobešeno glavo. Meni so stopile solze v oči. Gledal sem svojega prijatelja in njo. On se je tresel. Njegove oči so se jezno ozrle po bratu, a s toliko žalostjo po Ani, da sem se takorečeno natiho zjokal.
Gledala sva nekaj časa, a potem je pristopil on k Ani in dejal: „Ana! Ana!“ Te besede je spregovoril s takim ognjem, kot bi jo hotel objeti in zopet skleniti za vedno svojo srečo. A naenkrat je menda spoznal prepad med njima in se je obvladal: „Ana, pojdi z menoj, tu ni zate prostora, tu kjer ...“ Naprej ni hotel, to sem spoznal.
Ana je šele sedaj dvignila glavo. Tedaj sem videl njene plave oči, njen zagoren obraz. Kakor bi gledal njega. A dve potezi okoli ust in oči ste pričali o njenem življenju. Verjemi mi, nikdar se mi ni noben človek tako zasmilil kot ona. Kako plašno ga je pogledala, kako ljubeče ... Sesedla se je in jokala, da nisem mogel več strpeti. Odšel sem razburjen do skrajnosti. Pozneje sem jih videl, kako sta šla na njegov dom.
Par dni nisem šel več gori. A potem je prišel sam pome.
„Prosim te, pridi nocoj,“ je dejal, „kajti sam ne morem več z njo govoriti. To je grozno. Pridi!“; ni mogel več govoriti, preveč ga je prevzelo.
Zvečer pa sem šel gori. Sedela sta pred hišo. Podal sem ji roko. Upal je bil njen obraz in objokane njene oči. Tudi on mi je podal molče roko. Vstala sta in šli smo na klop, kjer sva sedela prej ponavadi.
„Ana, glej kako lep večer,“ je pričel on, „kot včasih.“
Ona je zajokala: „Da, midva bi bila lahko tako srečna, a sedaj,“ pogledala je boječe mene.
On je opazil in dejal: „On ve vse, on je moj najboljši prijatelj. Ana, govorimo brez ovire.“
„Da, najino srečo so uničili drugi. Mlada sem bila, ko so me zapeljali v svet, ah in tam sem se udala.“ Naslonila je glavo in pomislila. Meni je hotelo počiti srce. On pa je sedel miren, a obraz je pričal, v kake brazde je sejal čas. Menili smo se še nekaj časa in jaz sem se poslovil.
Večkrat me je še po tem večeru vabil k sebi, a prišel sem redkokdaj, ker mi je bilo preveč tesno gledati, kako umira poteptana roža in kako hira metulj, ki jo je ljubil, ker ni več rože.
Tudi z njim ni veliko govorila, ker se ga je sramovala. On sam mi je nekdaj dejal: „Boli me, ker vidim, kako trpi.“
Dva meseca pozneje ji je zazvonilo. In tisti dan je vsadil on to drevo. „Tebi za spomin,“ mi je dejal. Zvečer se je vlegel in dva tedna pozneje so tudi njega pokopali. Vidiš, in drevo naju krije sedaj.
Ljudem ni bil nikdar priljubljen in ovili so njegovo osebo z raznovrstnimi izmišljotinami. Meni pa je bil jasen. In ker mi je jasen, vem, da ni bil več, ko sem jaz ali ti.
Oče je končal in odšel. Jaz pa sem ležal še dolgo časa gori pod jablano, da so me pozdravile skozi veje prve zvezde. Takrat se mi je naenkrat zazdelo, da ima to drevo tri cvete, ki jih ne vidi nihče. Meni so govorili: Ljubi! Bodi močan! In smrti ne bo zate!
Črički so peli zahvalno pesem, nebo pa se je mogočno spenjalo nad zemljo.