Čudna prigodba

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Čudna prigodba.
g
Izdano: Slovenska bčela 1851 št. 2
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Na južnem Štajarju blizo horvatske meje je živel pred 12 letmi siromaški bajtar. Vertec, na kterem se zdaj hišica stoji, in košček zemlje je bilo vse njegovo imetje. Bil je sila marljiv sadjorejec. Kerkolj je praznega mestica zapazil, ga je na mestu s kakim cepežem zasadil. Marljivost mu je pa tudi verlo koristila. Ako mu polje obrodilo ni, je imel dostikrat sadja na kupe.—

Al pri vsem tem ni bilo pri njem nobenega teka, nobenega blagoslova. Kak marljivo je po zemlji ruval, i neprenehama po gorah i dolinah za živežem plazil: ravno tako ne nevljuden i neotesan je proti sosedom bil. Ni mu smela kaka živad pred steno priti, ne živinče na trato stopiti, je ga že po vsih žilah strašna jeza lomiti začela; klel je vselej, če je mislil, da se mu kaka škoda godi, i hrup besedi se je grozovitno po vesi razlegal. Rekli so mn zato povsod, da je „sivi hitrec.“ —

Na enkrat začne bolehati. Hudi kašelj se ga prime, od dne do dne bolj oslabuje na persih — jezik vendar ni nehal po stari navadi se gibati. Mnogokrat so mati pripovédali, kakó se je „sivi hitrec“ sklučen i polaman po celem truplu težkoma vlačil pod drevje, i ko je sadje dozrévalo, pol dnéva tamo čepel, i marljivo poslušal, kadar i kde bi větrič zapihnil, i kaki sad iz vejice stresil. Kar je okolj njega ležalo, si je s berglami k sebi privabil, kar pa doseči ni mogel, nad tem je skerbljivo čuval, kot mačka, ki vlovljeno miš písano ogledava, dokler se je polastiti nemore. Če se je pa velika nesreča pripetila, da se je neumno živinče zaželjeno stvar ukrasti prederznilo, ga je mahom neizrečeni jad na noge vzdignil, i bezupno na persa se bijoč je začel vpiti i preklinjati, da je bilo groza no strah ga poslušati. — Tako je živel ovi človek, nesrečna žertva svojih divjih strasti, skoz tri lěta v tem tužnem stanju. Zadno lěto mu počne vedno hujše prihajati, i pred ko rumeni žarki polětnega sonca zemljo ogrejejo, se ni več s postelje geniti mogel. Zdaj so še le domači starca s celo njegovo sitnostjo spoznali. Nigdo mu ni mogel vstreči: gnjevljivost, s ktero se je čez vsako naj manjo stvar, če mu ni po volji izšla, razljutil, je bila znak grozovitnega razpora, ki ga je v sercu grizil. Med tim nastopi jesen. S vsakim dnevom postaja větrije neugodnije, listje na drevju požuti, — pa tudi, bolnikov obraz oblěduje i upada od dné do dné.

Bilo je na večer vseh svetnikov. Iz treh cerkov ravno zadoni milo petje zvonov, probudivši v persah kerščenikov sladko sočutje do onih, ki že v maternem krilu zemlje počivajo. Na jasnem nebu migla tisuč i tisuč svetlih zvezd, iz vsakega okna se bliska vesela luč, i po hišah se sliši žuborenje molečih ljudi. Tihi mir pokriva gore i doline. Le tedaj pa tedaj zahrumi slovezno bučanje zvonov, ki ga je věter po zraku zibal. Zdaj se začne bolestnik u bajti počasi iz postelje vzdigavati, malo se počine, potem se ozira s jasnim licem okolj sebe, i prosi blizo stoječe, naj mu z postelje pomorejo. Ko stopi na noge, čini dva tri koroke, i k vratam se krene. Zet se mu hoče vstaviti, ga pita, kam da če iti. Starec mu glasno i serdito odgovori, zakaj tak neumno pita? Ali ne vé, da je bolniku zdravo, ako se u čistem zraku maličkaj odehne? Vsi potihnejo, starec zapre vrata za seboj — gre vun — i došel ni nigdar več nazaj. Několiko trenutkov čakajo in čakajo, i ko ga le nazaj ni, grejo s lučjo za njim, iščejo okolj voglev krog i krog — pa od starca ni bilo ne duha ne sluha. Strašen hrup vzdignejo zdaj vsi, kličejo sosede na pomoč, i pripovědajo jim, kaj se je ravno zgodilo. Ovi se s pervega smejijo, ker se jim je nemogoče zdelo, kako bi bil njihov stari sosed, ki se že tako dolgo s postelje genil ni, zdaj na enkrat tako šibke noge dobil. Gledajo, kličejo ga po imenu na vse gerlo, preiščejo vse kote, — al vse zastónj. Zdaj začnejo tudi ti s glávami kimati i vsaki plašljivo leze v svojo hišo. Ko se beli dan zazori, je že bilo vse na nogah. Spet ga grejo iskat, preveržejo vsako slamico; potem se podajo k vodi, ki blizo te vesi teče i katera ni veča, ko sreden potok, Iščejo tudi ovdé gor i dol, al najti ni bilo nič. Čudno se sadaj vsim dozdevati počne, stermo ogledava eden drugega. Pregledajo tudi bližno hosto. Pa vse je bilo zastonj. Nikjer ga ni bilo najti. Ova grozna novica, ko da jo je veter raznesil, se koj pa dalnih i bližnih krajih razširi. Od mnogih strani, kakor se vselej pri tacih slučajih godi, se je glasilo, tu i tam smo ga videli. Pa vendar tudi to iskanje je bilo brez uspeha. Ja še zdaj ti nevé nigdo od njegovih sosedov, ako ga pitaš, kamo li je ta te človek zginil, drugega odgovoriti, kakor: „H — i je prišel po njega.“

Tudi jaz, ki sim tedaj še domá pri svojih stariših bil, i starca soseda sam dobro poznal, ti neznam na tvoje radovědno pitanje, kako i kam se je zgubil, drugači odgovoriti, kakor si ravno čital, i kakor mi je še le pred několiko měsci njegova še zdaj živa hči pripovědala. —

— g —