Čudna povest

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Čudna povest
Ivan Cankar
Izdano: Slovenski narod 23. december 1897
Viri: 291 292 293
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Dež je pršil kakor skozi sito, v gostih, mikroskopično drobnih kapljicah. Tlak je prepredala mrena črnkastega blata, na visoka okna izložb je dahnila prozorna megla. Velike, steklene krogle električnih svetilk so se lesketale v bledo sinji luči.

To je bil tisti večer, ko sem jo videl prvikrat.

Z malomarnim, lenim korakom je stopala med ljudmi, zdaj pa zdaj postoji pred kako "konfekcijo za dame". Oblečena je bila v črno. Dolgi, tesno zaprti plašč je odkrival njeno polno, nekoliko majhno postavo. Hrbet se je zibal v mehki, va­loviti črti, ki se je lahno zaokrožena izgubljala na nogah. Pred obrazom ji je plavala črna tančica, komaj vidna, kakor iz pajkovih niti spletena.

Njen obraz je bil bled. Ali to ni bila voščena, mrtvaška bledoba. Zdelo se mi je, kakor da ugašuje za motno-belo, žametno kožo nenaravna, skoraj prva svetloba. Poteze niso bile pravilne, prepovršne, okrog ustnic in spodnjih lic preširoke in nedoločene. Bujna, pohotna usta so bila rdeča kakor sveže meso, zategnjena na levi strani lahno navzdol. Nobenega ognja ni bilo v črnih, motnih očeh; z zelenkasto-rumenim krogom obrobljene, punčice so se premikale trudno in zaspano. Na čelo, skoraj do obrvi, so padali temni lasje v mogočnih valovih in zavijali v senco ves obraz.

Spremljala jo je dolga ženska z židovsko-zakrivljenim nosom in z nemirno švigajočimi, drob­nimi očmi. Za hrbtom se jima je plazil majhen, slab človek, grbast in ves sključen. Nanosnik se mu je zibal na koncu nosu, po vsem obrazu so viseli raztreseni dolgi, sivi lasje. Pokašljeval je neprestano; debela usta so so mu tresla in nategovala, oči, zelene in poševne, so nemirno mežikale, kakor da z največjim trudom vzdržuje smeh.

Stal sem na trotarju in gledal za njo. Dež mi je pršil v obraz in se spajal na brkih v drobne kaplje. Plašč je visel ob meni težak in premočen. Od sprijetih las mi je včasih mrzel curek šinil za vrat. Ali jaz sem gledal nepremično, čeravno so se menjali pred mano različni tuji obrazi. Videl sem jo poleg sebe prav tako jasno kakor prvi hip, dokler me ni sunil v čelo šilast, koščen nos in je stala pred menoj dolga, v rjavo, do pet segajočo suknjo ogrnjena postava, s sila širokim, nizkim klo­bukom in s črnimi naočniki, ter nosljala z zategnjenim gladom: „Ljubi Bog! Ali sem Vas dregnil z nosom? Kakšne stvari se pripete časih!"

Ležal sem na zofi v svoji sobi. Kako in kdaj sem prišel domov, tega ne vem natanko. Spominjanm se samo, da sem hodil po vseh drugih ulicah, kakor navadno, ozkih in temnih, z visokimi, ječam podobnimi poslopji, in da me je srečala na poti suha ženska, ki je dišala po kvargljih.

Luči nisem prižgal, ker se mi ni ljubilo, da bi se dvignil in poiskal žveplenke. Naposled mi je bila tema ljubša... Da bi bil morda zaljubljen, to mi niti na misel ni prišlo. Tu bi bila nepotrebna vsaka zaljubljenost in smešna vrh tega!

Čutil sem tisto mučno in isto utrujenost, ka­tero občutita človeka, ki sta se nasitila, že zdavnaj poljubov, objemov in celo ljubezni. Človeka, ki se­dita na divanu drug poleg drugega, gledata v strop in drsata z nogami. Na tihem se jezita in umirata od dolgčasa, ali kljub temu se ne razideta ...

Videl sem jo prvikrat v svojem življenju, in vendar se mi zdi, da sem jo poznal že pred leti, da je doba strastne, skeleče ljubezni še bogvekdaj minila, in da sem priklenjen na njeno ramo še proti svoji volji, iz navade... To me je spravilo za trenutek v nejevoljo. Da bi prepričal samega sebe, sem se začel na glas prepirati in dokazovati, kako je ta zavest bedasta in proti naravnana in da si kradem z njo najlepši, poetični čar nenasičene ljubezni ...

Kakor, da bi metal kamenje v ribnik in hotel vzbuditi valove na njem: niti slišal nisem svojih besed. V srcu sem ostal čisto miren in se čudil svojemu srditemu glasu, ki je vznemiril mojega soseda, plešastega penzijonista, da se je splazil po prstih do mojih vrat in poslušal pri ključavnici.

Ta zoperni, dolgočasni čut prisiljene simpatije in prenasičenja me je prepojil vsega, kakor bi se mi primešale v kri in meso težke, svinčene kapljice. Da bi se otresel, trudil sem se sanjati o prejšnjih časih, o svoji nekdanji ljubici. Njena postava je bila tanka in vitka, njen obraz ovalen in na licih lahno rožnobarven, oči vodeno-modre, začudene in sentimentalne, nad visokim, belim čelom pa so se bleščali lasje, kakor bi bili sestavljeni iz samih sončnih žarkov. Vneto sem se hotel vživeti v davno pozabljena čustva, predstavljal sem si, da stojim pred visoko hišo in gledam vzdihovanje v pol razsvetljeno okno svojega "angela". Tedaj pa pride mimo tiho in počasi – polna ženska postava v črni obleki, z mehko sijočimi se ledji, belim, preširokim obrazom, na levo zategnjenimi usti, s trudnimi očmi in izza klobuka se valečim morjem temnih, težkih las. Poleg stopa njena dolgonosa, drobnooka spremljevalka, a za njima caplja grbasti, sključeni starec z raztreseno brado in nanosnikom ter trepeče od silnega, pritajenega smeha ...

Srečaval sem jo povsod, vedno enako, z enakim spremstvom. Gledal sem nanjo čisto brezbrižno, brez vsakega poželenja. Prebrskal sem srce do najskritejšega kota, ničesar, kar bi se dalo vsaj od daleč primerjati živahnejšemu čutu ... Včasih pa se je prigodilo nekaj čudovitega. Dež je pršil, kakor prvi večer, skozi temo so se bleščale električne svetilke in jaz sem hodil z lenim korakom po blatnem, spolzkem tlaku. Ona je prišla mimo. Stopala je počasi dalje, in jaz sem stal in strmel vanjo, prisiljeno in s tihim srdom, kakor bi bil pričaran nanjo ... „Še eden vrček, gospod doktor?" — in prav pred nosom se mi je režal zaspani obraz natakarjev. Oziral sem se okrog sebe, začuden in skoraj preplašen. Da, sedel sem v gostilni, večerjal in kadil cigareto, a med tem ...

Tako se je zgodilo večkrat in vznemirjalo me je čedalje bolj.

Kaj se je pripetilo z menoj? Do kam segajo sanje, kje se prične resnica? — Ali je morda vse samo izmišljeno, samo plod mojih razgretih možganov?

In naposled. Kaj za vraga pomeni vse to, čemu me muči, čemu me vznemirja? Ta ženska me ne briga popolnoma nič. Trdno sem prepričan, da nisem zaljubljen vanjo. In kljub temu strmim za njo, kadar jo srečam. Sploh pa se še vprašam, če sem jo res srečal ali ne ... Da se je to prvi večer resnično dogodilo, o tem ni nikakršnega dvoma. Tako živo in plastično bi si ne mogel predstavljati osebe, ki je nikdar v svojem življenju nisem videl.

Ali je sedelo moje telo kjerkoli, mrtvo in brezčutno, med tem ko je blodila duša drugod in čutila oddaljene stvari, katere si je na vse zadnje morda celo sama ustvarila v svoji domišljiji...

Ah, moj Bog, kako me vse to muči! Senca se mi polnijo s krvjo in po čelu se križajo debele, modre žile. Ves sem truden, da komaj še premikam noge in sredi te muke, te utrujenosti — ona, povsod ona! Da, glejte, tam stopa, kakor vselej, — in dež prši in tlak je pokrit s črnkastim blatom.

Za njo grem, od daleč, da me ne zapazi grbasti starec. Ta starec mi je silno zopern. Vrag vedi, čemu se tako smeje ... Poslopja postajajo vedno bolj črna, ulice se zožujejo, in blato, kakšno blato! Čevlji se s trudom vzdigujejo, kakor bi se potapljali v smolo. Zdi se mi, da hodimo po klancih navzdol, v neko smrdljivo globočino. Od vlažnega zidovja, iz blata, ali bogve od kod, prihaja težak, dušeč smrad, kakor je pri gnilih cunjah in plesnivem milu. Poti ni ne konca ne kraja. Ovinek za ovinkom, klanec za klancem. Tu in tam brli svetilka, tako bledo in zaspano, kakor da vsak čas ugasne ... V tem hipu zapazim, da sem se nevede pridružil grbastemu starcu in pričel z njim govoriti.

„To je vreme, fej! Kaj se Vam zdi, blagorodje?"

In Boga mi, niti vedel nisem, kakšno vreme je! Čudil sem se sam svojim besedam. Da bi govoril kaj pametnejšega, začel sem mu razvijati svoje nazore o literaturi in socijalnem vprašanju. Vzburil sem se čedalje bolj, skoraj mi starec niti odgovarjal ni. Toda jezilo me je silno, da so mi prihajale na jezik stvari, ki me v trenutku čisto nič niso brigale. Mislil sem ves čas samo nanjo. Vprašati sam ga hotel, kaj pomeni vsa ta neumnost; čemu lazimo ponoči okrog in celo po takih čudovitih poteh ... In prepričan sem, da je on dobro vedel, kaj sem hotel; zakaj smeh ga je lomil, da je prevračal oči, kakor blazen.

Zavili smo v temno vežo. Na razritih, kamnitih tleh sem se parkrat spotaknil in se lovil z rokami po stenah, starec pa me je grabil za suknjo in kričal s cvilečim glasom:

„Prosim, pazite! Tla so groza! Grozna!"

Veter je zapihal močneje in na obraz mi je kanilo par deževnih kapelj. Torej smo prišli najbrž na široko dvorišče. Zaletel sem se v visoko, mrzlo stvar in pomočil roki do komolcev v vodo.

„Stran! Za božjo voljo, stran! To je – vodnjak!"

Čemu tako kriči? Kaj je na vodnjaku tako strahovitega in obupnega? Ovil je svoje dolge, tanke prste okrog moje roke in me vlekel s seboj, po različnih ozkih hodnikih in strmih stopnicah. V obraz mi je udarjal zopern smrad po netopirjih – da, zdi se mi celo, da mi je zafrfotal eden prav mimo ušes.

Odprla so se visoka vrata in svetloba se mi je vlila naproti, da sem zatisnil oči. Stal sem v zelo široki sobi. Stene, stoli, preproge na tleh, – vse krvavo rdeče in lesketajoče se v neki čudni, motni svetlobi. Na stropu so se bleščali zlati lestenci. Vzduh je bil poln različnih parfumov, tobakovega dima in tistega težkega duha, ki prihaja iz vznojenih teles.

Za dolgo mizo, pregrnjeno z rdečim prtom, sedela je številna moška družba, ki se je silno dolgočasila, kar se je videlo takoj prvi hip. Tu so bili vsakovrstni ljudje, kakor bi jih znesel veter na kup. Prav koncem mize je sedel sključen železniški uradnik. Čepico je imel na glavi, z rokama pa se je naslanjal na dežnik. Njegov obraz je izražal globoko žalost. Brki so se mu ščetinili, stresel je zdaj pa zdaj z glavo in mrmral par besed o Ibsnovi psihiatriji. Poleg sebe je imel mladega, črnolasega študenta, z zelo površnim in brezbarvnim obrazom, na katerem bi vzbujal pozornost samo nos; – držal se je namreč tako nerodno in v zadregi, kakor bi ne spadal tja. Študent se je tiščal z dlanmi na senca, vrtel oči in vzdihoval: „Jejzes, Jejzes, Jejzes!"

Čemu je pravzaprav vzdihoval, tega bi gotovo niti sam ni vedel povedati...

Na drugem koncu mize je stoloval finančni svetnik Mavricij Strumpf, moj znanec. Delal sem se, kakor bi ga ne poznal. Kadar je pogledal name, obrnil sem oči v stran in začel z vso gorečnostjo komurkoli razlagati misli o različnih znanstvenih stvareh.

Okrog mize in po vseh kotih je bilo vse polno tako nenavadnih ljudi, kakršnih doslej še nisem videl v svojem življenju. Oblečeni so bili nekateri v dolge ohlapne suknje, izza katerih je molel vrat. Tu in tam je hodil kdo brez sramu s povešenim, na vse mogoče strani zavihanim nosom, pod katerim so se usta z brado vred čisto izgubila in spojila z vratom.

Prav pred seboj sem zapazil visok, kosmat stožec in ko sem stopil bližje in se ga dotaknil s kazalcem, tedaj sem se v svoje začudenje prepričal, da stojim pred ozadjem človeške glave ...

Na vseh obrazih se je poznala utrujenost, ali žalost, ali sama slaba volja z dolgim časom in s tihim srdom namešana. V očeh se jim je videlo vsem, da sede ali stoje tu samo prisiljeni, proti svoji volji in da tega nočejo ali ne morejo pokazati. Govorili so zaspano, enakomerno, brez vsakega naglasa, kakor bi se niti najmanj ne brigali za svoje besede in prepustili resignirani jeziku, naj opravlja svoj posel, kakor najbolje ve in zna. Kadar se je oglasila v kakšnem kotu živahnejša beseda, takoj so se vzdignili vsi obrazi in v očeh je zasijala senca veselja, ki pa je v tistem trenutku že zopet izginila.

Suhi, grbasti starec z raztreseno brado, zibajočim se nanosnikom in pritajenim smehom stopil je takoj, ko je prišel v sobo, na vzvišen prostor ter pričel s srditim, hripavim glasom brati "Kneza Ljudevita". Verzi so se mu trkljali iz ust, kakor bi vabil biljardne kroglje po valovitem, lesenem podu. Vsi so nagnili glave in zbrano poslušali, četudi se je zdaj pa zdaj kak obraz skremžil od silne muke. Samo na tihem je kdo sem ter tja, zašepetal par besedic o čisto tuji, neumni stvari...

Sedel sem pri oknu, pol zavit v težko, do tal segajočo gardino. Ravno pri verzu "njen obraz ga v srce dregne" pogledal sem vstran in zapazil, da sedi ona poleg mene. To me ni iznenadilo, zdelo se mi je povsem naravno. Oblečena je bila v lahko, rdečo haljo z ohlapnim, bleščečim pasom, roke so bile gole, visoko preko ramen, izrez na prsih pa je segal do mesta, kjer so se začele vzdigovati in deliti do vratu segajoče, krasne valute. Obraz je bil prav tako bled in truden, kakor na cesti, oči so strmele v me leno in brezbrižno, brez vsakega izraza. Usta so bila na lavi strani še globlje zategnjena, megočni črni lasje pa so se valili na čelo, kakor bi se hoteli vsak hip zgrniti čez lica in čez goli, beli vrat.

Čutil sem do nje tisto skrito antipatijo, kakor do človeka, ki me nadleguje neprestano s svojim bedastim blebetanjem in katerega si vkljub temu ne upam pognati po stopnicah. Čemu me je priklenila nase tako tesno, da se je ne morem rešiti, da ji ne morem ubežati? Čemu me muči s svojo večno prisotnostjo, da sem pozabil na ves svet in na samega sebe, da ne mislim več na drugega, kakor samo še nanjo? In prepričan sem, da je njej sami prav tako malo do mene, kakor meni do nje ... Kaj mislite, da sem ji zinil besedico o tem, kar sem mislil? Ne, storil sem vse kaj drugega. Prišlo mi je na jezik, sam Bog ve kako! Cepetal sem z nogami, ploskal z dlanmi, stresal z glavo, ali ona me je gledala s svojimi črnimi, zaspanimi očmi in jaz sem govoril o svoji ljubezni. Da, govoril sem o svoji ljubezni kakor mlečnozobi petošolec. Videl sem, da se je to nji sami prav tako smešno zdelo, kakor meni, ali verjetno je pričakovala kaj takega, zakaj na njenem obrazu se ni prikazala najmanjša sled začudenja ...

Skrajno bedasto pa se mi je zdelo, da sem govoril čisto po šabloni. O sanjavih pomladnih nočeh, o tihih sledeh, o šepetajočem drevju in umirajočem mesečnem svitu, o slavčevi pesmi in o vijolicah. Vse besede pa je spremljal kakor v taktu, grbasti starec s svojim „Ljudevitom".

Na tihem sem se pričel gnusiti samemu sebi. Pereč, neznosen čut se mi je vzdigoval vedno višje, razlil se mi je po vseh prstih, kakor bi jih namočil v vrelo olje. Vsega me je osvojilo silno hrepenenje, da jo pahnem od sebe, da jo poteptam z nogami, da se maščujem nad njenim gospostvom in jo osramotim ... Ali jezik se je premikal brez nehanja in blebetal o „nesrečni, nepotešeni ljubezni" ... Ne osvobodil bi se nikdar njenega močnega vpliva, da ni prišel hripavi grbec v tistem hipu s pesmijo "Pobratimija".

Jaz sam ne vem zakaj, toda resnica je: kadar sem že doslej naletel na to Hribarjevo "pesem", delovala je name na čudovit način. Če sem plaval v še tako olimpijski pijanosti, zadoščal je eden sam Hribarjev verz in v hipu sem se streznil. Zato nosim to "pesem" zmeraj s seboj v levem hlačnem žepu, skrbno prepisano na list trdega belega papirja. Kadar me obsenči slaba volja, stegnem roko in nogo in izvlečem "Pobratimijo", takoj se mi razjasni obraz in na splošno začudenje lopnem v homersko krohotanje ... Precej ob prvih verzih pogladil sem se po čelu, čar je izginil. To se je moralo poznati na obrazu, zakaj ona me je prestrašena pogledala in se odmaknila od mene. Jaz pa sem jo stisnil za roko, da se ji je lice krčevito napelo.

"Sovražim te, sovražim iz dna srca... Vrni mi dušo, da ti ne razpraskam obraza in ti ne strgam obleke s telesa. Vrni mi dušo! Vrni mi dušo!... Čemu sediš poleg mene, kadar sanjam o svoji nedolžni, pozabljeni ljubici? Čemu hodiš z menoj, kamor bežim pred tabo, čemu mi odgrinjaš svoj beli, mrtvi obraz, da gledam samo nanj, da mislim samo nanj? - In ti me ne ljubiš... ne! V svoji zlobnosti si mi iztrgala dušo in moje telo je mrtvo in gnjilo, brez mislij, brez sanj, brez ljubezni... Vrni mi dušo! Vrni mi dušo!”

"Umirite se, gospod, prosim Vas, in ne vstajajte! Ta vzburjenost ni dobra... Hvala Bogu, da ste se vzbudili... Nevarnosti ni nobene več; toda boljše je, da se zavijete v odejo in lepo mirno zaspite."

Nad me se je nagibal zdravnikov krmežljavi obraz, ojarmljen z velikanskimi naočniki.

"Kaj se je zgodilo?"

"No, kaj se je zgodilo! Po mestu letate naokrog, kakor blazen dan za dnem... kadar pridete domu, govorite sami s seboj... bijete z rokami... sanjate o bogve kakšnih neumnostih... blede se Vam, hm! - in kaj se je zgodilo!... Grozni ljudje!"