Čuden gost
| Čuden gost. Anonimno |
| |||||||||||||
»Pred dvajset leti bila sem še mlado dekle« — tako je pripovedovala neka gospa svojim otrokom — »in stanovala sem z materjo in sestro zunaj mesta v nekem samotnem gradiču. Neki večer smo bili vsi povabljeni v mesto k neki prijateljski družini. Zadnji dan pa sem se jaz nekaj prehladila in morala sem ostati doma. Vsi so šli od doma, le dekla je ostala pri meni. Vsedla sem se proti večeru k peči, ker me je mrazilo in brala iz bukev. Ob kaki pol osmi uri pa naenkrat zazvoni zvonček pri vratih in čula sem, da je dekla hitela odpirat.«
»Kdo pa je zunaj?« vprašam Ano.
»Moj majhni bratec mi je prišel povedat, da so mati doma nenadoma nevarno zboleli, in da želijo z menoj govoriti. A jaz sem mu rekla, da to ni nocoj mogoče, ker sva sami doma in ker ste tudi vi prehlajeni.«
»Ali tvoji starši stanujejo daleč od tukaj?«
»Dobre pol ure od gradu je moja rojstna hiša.«
»No, to ni tako daleč. Ako mati želé s teboj govoriti, le pojdi. Jutri zjutraj pa se zgodaj vrni, da boš doma, predno pridejo domači iz mesta. Nocoj sem lahko sama, ker grem kmalu v posteljo.«
Šla sem res kmalu počivat, a nisem mogla zaspati. Naveličam se postelje, prižgem luč in zopet vstanem. Proti polnoči začujem neki ropot, a se ne zmenim mnogo zanj, ker v našem starem gradu je bilo mnogo podgan, ki so imele po noči svoj vrišč. Ropot ta pa se je večkrat ponovil. Menila sem, da morajo biti okna odprta. Zato vzamen svečo in grem gledat, če je v gradu vse v redu. Začudim se, ko zagledam v sobi-jedilnici vrata priprta in skozi špranjo luč.
»Kako lahkomiselna je ta naša Ana! Kar pusti, da luč gori celo noč,« rekla sem sama seboj. Nato primem za kljuko in odprem vrata. Skoro bi mi bila sveča padla iz rok, tako sem se prestrašila. Zdelo se mi je, da me mora mrtvoud zadeti. In kako tudi ne?
Pred menoj sedel je močan, širokopleč možak; moral je imeti kakih štirideset let. Pred seboj je imel slanino in pečenko, vse, kar nam je opoldne ostalo, in videlo se mu je, da mu prav prijetno diši. Bil je nevaren tat. Ko sem vstopila jaz v jedilnico, pogleda me za trenotek, potem urno vstane, se šegavo nasmeje in se mi odkrije. V tem trenotku dobila sem nekaj poguma in tudi jaz tujcu odzdravim.
»Upam, gospodičina, da mi ne boste zamerili, ker sem se predrznil kar meni nič tebi nič vlomiti v vašo jedilnico,« prične se šaliti tujec z menoj.
»Nič hudega, nič hudega« pravim, »le prav po domače si postrezite. Moja pričujočnost naj vas kar nič ne moti.«
»Korajžni ste pa,« pravi tujec in se glasno zasmeje, »to mi je zeló všeč.«
»Kaj menite, da imate samo možje pogum? Toda jaz sem skoro pozabila, da ste gotovo tudi žejni. Kakor vidim, nimate nobene pijače.«
Nato grem v bližnjo omaro in vzamem iz nje dve steklenici.
»Ali imate raje vino ali žganje?« vprašam tujca.
»Ljubše mi je žganje. Večkrat mi pride v delež nego vino in popreje ga je zadosti.« Jaz sem mislila oditi.
»Prosim, gospodičina, da pri meni ostanete,« norčuje se še vedno tujec, »saj veste, da je človeku samemu dolgčas. Pozneje vas bom še posebej potreboval. Rad bi si nekoliko vaš gradič ogledal od znotraj, posebno me mikajo vaše dragocenosti, zlatnine, posode itd. Ker pa je meni vse neznano pogradu, želim, da me vi spremljate in mi vse to razkažete.«
»Ako to želite, vam bom rada postregla. Ravno sem hotela, da bi vam iz sosednje sobe še prinesla kupico posebno dobrega žganja. Ako imate kako skrb zaradi tega, greste lahko z menoj.«
»Jaz vam zaupam,« pravi tujec, »le pojdite sami.« »Toda — in tedaj me je divje pogledal — kosti ti razdrobim, ako se mi urno ne vrneš.«
Hotela sem vzbuditi pri njem zaupanje, da bi se mogla še pri kaki drugi priliki odstraniti, zato sem se takoj s kupico vrnila.
»Kedo mi je porok, da niste v žganje strupa namešali?« rekel je tat, ko je vzel kozarec v roko in poželjivo pregledoval pijačo v njem. »Bolje skoro, da tega ne pijem. — Toda saj se lahko prepričamo. Pokusite najprej vi sami to božjo kapljico. Ha! ha!«
»Pokusim lahko, a bodite prepričani, strupa ni v pijači nobenega. Takih namenov pač ne smete meni podtikati.«
Tujec se je zopet vsedel in pričel vnovič jesti in piti. Jaz pa sem premišljevala, kako bi se bilo mogoče rešiti. Spomnila sem se, da imamo v veliki sobi nabasan revolver, iz katerega smo večkrat streljali za kratek čas. To orožje sem znala prav dobro sukati. Toda, kako priti do orožja? to je bilo
str. 208: nejasno
»Tako,« pravim, »se bode zgodilo tudi z vami, ako se le ganete proti moji volji.«
Ker je bil ropar brez orožja, precej je izgubil vso srčnost. Takoj se obrne in s strahom gre pred menoj. V jedilnici stopi na okno in hitro izgine v temni noči. Jaz pa za njim dvakrat vstrelim v gluho noč, deloma da tatu vstrašim, vzlasti pa da sosede pokličem. — Kmalu nekdo potrka na vrata.
»Kedo je?« vprašam.
»Žandarmi! — Kaj imate v hiši, da streljate?«
Kmalu sta na sledu za tatom. Še tisti večer sta ga dobila. Prisodili so staremu tatu pri obsodbi pet let težke ječe.
Za-me pa je bila ta skušnja silno nevarna. Sama nisem vedela, odkod da sem dobila toliko srčnosti in močij. Od tedaj ga ni večera, da bi se ne priporočala varstvu angelja varha. Nezavestno so me našli drugo jutro domačini, ko so se vrniii iz mesta, tako me je strah premagal in tednov je bilo potreba, da sem zopet popolno ozdravela. V živem spominu pa mi je vedno ta strašna noč in pa ta čuden, nenavaden gost.