Čuden človek
| Čuden človek Vladimir Levstik |
| |||||||||||||
Iz tujih krajev je bil; živ krst ga ni poznal, ko se je pokazal v našem trgu. In tujec je postal vsem tistim, ki so se po čudni in nepravilni navadi imenovali njegove znance: nihče se ni jokal za njim, ko je šel.
Zakaj molčeč tovariš je bil, in bal se je kramljačev. Redkokdaj si je strigel lase, brade pa sploh nikoli. Sam zase je živel; veseljaška omizja in shodi za obiranje ljudi so mu bili to, kar je vragu krst. Ali se potemtakem čudite, da ga niso marali? Jezili so se nanj, tiščali so glave na kup in so kovali čudne pravljice o njem, a podobne so si bile te bajke v eni stvari: v tem, da nobena ni bila resnična.
Zvečer je zahajal v gostilno, ki je niso posečali rodoljubi. V temen kot je sedel, pa je naročil. Potem je pil in pil in je temno strmel v zamazano okno, bodisi da je bilo čez dan ali zvečer. Suh in prepaden je že bil tiste dni in težke skrivnosti so ležale v gubah njegovega obraza; toda videlo se je, da je bil bivše čase krasen mož.
Včasih sta sedela skupaj, on in sodnik Kobencelj, ki so mu skovali priimek, da je Don Carajo. Tudi g vorila sta tuintam. In ker je bil sodnik dober starec, ga je čudak Fortuna maral, kolikor jo sploh mogel marati ljudi.
Tisti večer je bil pa nemalo vinjen; glava se mu je majala na plečih, sline se mu tekle po bradi in krvavo so zrle njegove oči. Naenkrat je ustavil na licu sodnikovem srep in polblazen pogled, in kar na vsem lepem je izpregovoril:
»Veste, gospod Kobencelj, nekaj vam bom povedal nocoj: tako vam hočem povedati, kakor šivemu Bogu. Kakor izpovedniku, nič drugače se vam ne bom razodel. Zakaj težko mi je nositi to reč s seboj; in komurkoli je razkrijem, vsak bi me obsodil, ali pa bi se smejal, ker bi me ne razumel. Vi ste pa dober človek: vi me ne boste sodili, ker me boste razumeli. Zato vam povem, vam edinemu, česar ljudje ne vedo, da leži skrito in neznano nad mojim žalostnim življenjem.
»Nemara ste čitali v časopisih, ko se je zgodilo. Čitali ste morda o nekem Frljugi. Trgovec je bil tam, kjer sem služboval, preden sem prišel v ta kraj. Pred štirimi leti ... Takrat sem bil še mlad, bi rekel skoraj, in čisto drugačen, nego sem sedaj; kaj ne, da se mi ne pozna? – Tisti Frljuga je bil torej moj znanec. Čuden možicelj, smešen in neroden, debel kakor pujsek in ves rdeč v obraz. Ampak drugače dobra duša; prijatelja sva bila in marsikaj sva doživela skupaj.
»Njegova nesreča je bila ta, da je imel lepo ženo. Po pravici rečeno, prav lepa ni bila, in ne vem, kaj mi je prišlo tistikrat na um. Veste meni so ugajale takšne drobne in melanholične, vitke kakor misli, otožnih oči in z vzdihljeji na jeziku. Norec sem bil, to se mi pozna še dandanašnji. No, ona je bila vsa drugačna: polna je bila, krepka trezna, in pametna; rajša je govorila o kokoših, kakor o poetih. Toda goste črne obrvi je imela; skoraj da so se strinjale nad nosom. In v vseh njenih kretnjah, v vseh črtah njenih udov je ležalo nekaj, kar je dražilo barbara.
»Mene je imela rada; tako seveda, spodobno, kakor se spodobi ženi prijatelja, nič bolj nič manj. Toda mož Frljuga – à propos – ali se vam ne vidi, da je že v tem imenu samem zapisana vsa usoda? – ta človek je bil blazno zaljubljen v svojo ženo. Ljubil jo je še tiste dni čudak, peto leto po poroki. Otrok nista imela.
»Nekega dne se je odpravil siromak Frljuga na lov. In še druga pota je imel obenem, rekel je, da se pred drugim popoldnevom ne vrne.
»Vrag vedi, kako se je zgodilo: dolgčas mi je prišlo zvečer po uradni uri, čudna misel me je zagrabila in odpravil sem se h gospe Štefki Frljugovi, da jo zapeljem. In zares sem jo zapeljal. Ali veste gospod sodnik, kako se zapeljavajo ženske? Mi mislimo, da je ženska angelj, pa ima bolj vroče meso od nas samih. Enkrat sem čital aforizem: Najpoštenejša ženska ima takorekoč sto trenotkov v dnevu, ko je zmožna, da pade, in vsaj deset trenotkov, ko sama želi, da bi kdo prišel, in tako dalje. Vi pač ne sodite tako pesimistično; vi niste nikoli zapeljavali, kaj? Hahaha! No vidite, potem vas tudi ne zanimajo podrobnosti one komedije. S kratka: zadovoljen sem se vrnil ob treh zjutraj domov, spat sem legel in samemu hudiču bi ne bil verjel, da me je prišel budit, češ: Jaz peklenšček sem tiščal kremplje v tvoje delo, o Fortuna, in sem napravil, da se Frljuga v temle hipu vrača domov ...
»Ampak pol ure za tem je prišel k meni. Tak je bil, kakor stena, izgubljenih oči. Ustnice so mu drgetale in kar niso mogle govoriti, Dal sem mu konjaka; čudno se mi je zdelo, da si venomer ogleduje roke. Ko je bil nekoliko bolj pri zavesti, mi je dejal:
»Fortuna, prijatelj moj dragi! Fortuna, o Fortuna! Glej, domov sem prišel in že vso pot sem se veselil Štefke, kakor me objame in poljubi, ko jo zbudim, Pa stopim v spalnico. Štefka je sopla, speča je ležala na postelji. Prižgem luč in jo gledam. Vsa lepa je bila, ampak razodeta je ležala in tako čudno narobe se mi je videlo vse, da me je kar pretreslo. Kar zazeblo me je! Stopim k omarici, da bi postavil svetilko nanjo; prej je stala na mizi. In glej, za kriščevo voljo, kaj najdem tam! Moje to ni ...
»S temi besedami je privlekel iz žepa mojo novo kravato. – Dobro, da je bila nova, sem rekel sam pri sebi in sem si oddahnil. Ni je poznal, zakaj čisto nova je bila, za Štefko sem jo bil pripel.
– Gledam in gledam – tako je jecljal prijatelj Frljuga dalje, no, in seveda kmalu vidim, da je v resnici tako in tako. Kaj me je prijelo, sam ne vem. Veš, lovski nož sem imel pri sebi. Sovražil sem jo tisti trenotek, in če bi bil Bog na njenem mestu, planil bi bil in bi sunil njega, kakor sem njo. – Omahnil je Frljuga in je zaplakal, kakor otrok. Zastudil se mi je, tako je zacvilil.
»In kri mi je zaplala po žilah. Mislite si: zaradi mene! – Sram me je bilo, groza, me je davila, smilil se mi je prijatelj, kes me je klal po duši, in čutil sem, da bi mi nemara odleglo, ako bi pokleknil predenj in bi mu povedal vse. Toda bal sem se, tako strahopetne serij se preplavil nad svojo mislijo, kakor bi se preplašila večina ljudi v enakem položaju. Poslušajte: tako podel sem bil, da sem hinavsko sklenil roke, še zdaj se spominjam, kako sem napravil. Križ božji, Frljuga; sem zaklical – kaj si pa mislili Frljuga, prijatelj ti moj ubogi! In kaj namenjaš zdaj?
– Kaj namerjam? – je vprašal Frljuga in me je žalostno pogledal. – Saj veš, kaj namerjam, ko sem zaklal svojo ženo, ki sem jo ljubil. Ali se ti ne zdi, da so moje roke krvave? Ne? Veš, kri se je razlila na široko. Ah, kako strašno! Kaj namerjam, praviš? Sam pojdem k orožnikom, preden se zdani: sram bi me bilo, ko bi me tirali vpričo drugih. Toda bojim se, da mi odreče beseda, ko bo treba povedati tujim ljudem, kaj se je zgodilo. In zategadelj sem prišel k tebi, Fortuna moj dragi, da te prosim, kakor se sam Bog prosi: nikoli več se ne bova videla na svetu, stori mi poslednjo uslugo. Ti dobri moj prijatelj, pojdi z menoj, in če bo treba, boš povedal ti mesto mene, kaj sem storil, in vse, kako in kaj.
»Šla sva. Pred hišo je obstal:
– Pojdiva še k nji, pokažem ti jo! – je zaprosil tako žalobno, da mu nisem mogel odreči. Lahko si mislite, kako mi je bilo.
»Ležala je z razpletenimi lasmi, kakor na črni svili. Tako lepa, kakor je bila, ko sem odhajal. Pravzaprav seveda ni bila lepa, saj sem vam povedal ... In vrhutega so bile njene oči odprte; gledale so name, preklinjale so me.
»In nekaj čudnega, nesramnega mi je prišlo na um.
– Frljuga – sem rekel – ves kaj, Frljuga, poslušaj prijateljsko besedo. Saj vidiš, kaj te čaka. Gorje je prišlo nate, zdaj ni več pomoči. Zaprt boš, uničen si za vse življenje. Glej, Frljuga, če je že tako – jaz bi ti rekel, da sam končaj, ako se ti zdi, da moreš!
»Frljuga je položil prst na čelo. – Prav imaš, Fortuna – je dejal. Prav imaš; hvala ti ... zbogom, zbogom!
»Objela sva se, poslednjikrat v življenju. Veste, in jaz sem bil tako nesramen, da sem se razjokal z njim vred; pokrižal sem ga, kakor je poljubil Iškarjot izdanega Krista, pa sem odšel. Frljuga je jokal, jokal.
»Ko sem bil že daleč na ulici, je počil strel. In jaz, gospod Kobencelj, sem se oddahnil. Nihče me ni videl, ko sem prišel in ko sem šel, ne prvič in ne drugič. Zato sem si tretji dan skrtačil cilinder in sem šel za njunim pogrebom. Žalostno je bilo, a sila lep kondukt je bil: dolga, črna vrsta ljudi, kakor kača, ki ji ne vidiš niti glave niti repa ... Tisti dan sem vzel tudi dopust in mesec dni kasnje ste me videli tukaj.
»Zdaj gospod Kobencelj, pač veste, zakaj sem tak, da se mi čudijo ljudje. Vrag me vzemi! Stavim, da vas je morila moja povest. No, če je dolgočasna, tem bolje: ni je treba praviti drugim. Pa lahko noč!«
Fortuna je vrgel goldinar na mizo. Vzel je klobuk in je odšel, ne da bi počakal natakarico.
Drugi dan ga ni bilo v urad in ne v gostilno. Tretji dan tudi ne. In sploh nikoli več. Ljudje so se čudili; posebno potem, ko so ga čez štiri tedne pri Krškem potegnili iz Save. Zelen je bil in gnil; ribe so mu bile obžrle obraz.