Čudežno ogledalo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Čudežno ogledalo
Babica pripoveduje
Kristina Brenkova
Spisano: Mateja Fatur
Izdano: (COBISS)
Viri: BABICA PRIPOVEDUJE, ilustrirala Ančka Gošnik – Godec; izbrala in uredila Kristina Brenkova, (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Čudežno ogledalo

V tistih davnih davnih časih, ko še ni bilo ne televizije, ne radia, ne časopisov, ne kina, ne knjig, ko tudi vrtcev in šol še ni bilo na svetu, so se ljudje kratkočasili, bodrili in tolažili s tem, da so si izmišljali pravljice in si jih ob različnih priložnostih pripovedovali med sabo. Tako so krožile od ust do ust, s popotniki in preseljevanjem ljudi so potovale iz dežele v deželo in mnoge od njih so obšle tudi pol sveta. Seveda so se pri tem spreminjale, saj so jih pripovedovalci prikrajali po svoje, tako kot se to dogaja pri igri z ustnim telefonom, če ste se ga kdaj šli.

V teh starih, prastarih pravljicah so ljudje radi opisovali nedoumljive, skrivnostne sile okrog njih, ki so jim pripisovali nadnaravno moč. Te sile so se lahko izražale v podobi različnih naravnih pojavov, bogov, polbogov, živali, rastlin, predmetov pa raznlh prikazni in čudežnih bitij; v pravljicah pa so dobili svoje mesto tudi imenitniki in preprosti ljudje, kot so kralji in kraljice, princi in kraljične, čarovniki in čarovnice, pastirji in vitezi, sirote in mačehe, potepuhi in desetnice, hlapci in gospodarji... Tako so se v pravljicah in povedkah kot na nekakšnem zbornem mestu razvrstili vsi čudeži in nenavadna pa tudi preprosta, a po čem posebnem vendarle značilna bitja tega sveta. Pred njimi še dandanes obstane naša vsakdanja zdrava pamet, namesto nje pa nam ponuja roko v pomoč njena sijajna in nenadkriljiva dvojčica - domišljija. Ta nas potem vodi od enega čudežnega dogodka do drugega, mi pa smo ponavadi tako prevzeti od vsega tega čudodelja, da čisto pozabimo na to, kaj je res in kaj je le plod domišljije, kot temu radi rečemo. Vendar mi boste pritrdili, dragi mladi bralci, da ga ni večjega veselja in užitka od tistega, ki nam ga pripravljajo čudežni dogodki v pravljicah. Čudežni pa so ti dogodki zato, ker se jim čudimo, čudimo pa se jim spet zavoljo tega, ker so nenavadni, taki, ki jih v vsakdanjem življenju ni.

Kjub temu pa znajo ti dogodki prebuditi v nas najrazličnejša občutja. Tako s posameznimi osebami in junaki v pravljicah sočustvujemo, če jih doleti kakšna nesreča ali bridkost, prav tako pa se tudi veselimo z njimi, de jih obišče sreča; trepetamo zanje, če jim preti nevarnost, in si oddihujemo z njimi vred, če so se ji izognili brez nezgode; z njimi delimo žalost zaradi kakšne boleče izgube ali pa zmagoslavje, ko premagajo vse ovire in težave, ki se jim postavljajo na pot. Pravljice nas tako omrežijo, da na vsem lepem izgine meja med medpravimživljenjem in tistim, ki je mogoče samo v njih. Če pa je kaj takega možno, pomeni, da je tisto, o čemer nam pripovedujejo pravljice, po svoje tudi resnično. Resnični so žalost in bolečina, veselje in strah, trpljenje in sreča, ljubezen in sovraštvo, zavist in obup, dobro in zlo, pa še cela vrsta čustev, občutij in doživetij, ki so vtkana v te izmišljene pripovedi. Prav to pa je tisto v njih, zaradi česar nas prevzamejo, četudi jim, zlasti v kasnejših letih, ne moremo več verjeti.

Zaradi vsega tega ni seveda tudi nič čudnega, če so pravljice, ki so si jih ljudje pripovedovali, nekateri peresa vešči posamezniki, ki so jih navdušil, začeli tudi zbirati in zapisovati, kasneje pa so si jih številni pisatelji pravljičarji začeli tudi sami izmišljevati in nič kako prav je, da si jih mnogi izmišljujejo tudi še dandanes. To seveda niso več ljudske pravljice in povedke, ampak umetne pravljice, kakršne se porajajo v pisateljskih glavah, ki so obdarjene z živopisno domišljijo.

V tej knjigi z naslovom BABICA PRIPOVEDUJE je pisateljica Kristina Brenkova zbrala za vas, dragi bralci, enainpetdeset kratkih slovenskih ljudskih pravljic in povedk, ki so jih po ustnem izročilu raznih ljudskih pripovedovalcev zapisali najrazlčnejši zbiratelji v preteklosti pa vse do današnjih dni. Zapisane so bile na vseh koncih in krajih, kjer živijo slovenski ljudje, zato v njih odsevajo tudi občutja in se razcveta živa domišljija naših prednikov, opazni so običaji in krajinske značilnosti različnih slovenskih kotov, kjer so jih zbiratelji našli; mnoge od njih so bile tudi zapisane v narečju tistega kraja, od koder izhajajo. Seveda so zdaj tako prirejene, da jih lahko beremo prav vsi.

Pravljice je s svojo slikarsko domišljijo nadvse živo in z velikim posluhom za vsa tista občutja in slikovite posebnosti, ki se skrivajo v njih, bogato dopolnila ilustratorka Ančka Godec-Gošnik. Tako se njene podobe z izredno tenkočutnostjo in vsebinsko zbranostjo vpletajo v čarobno lepotijo, ki se, brž ko se zatopite v branje te knjige, začne razgrinjati okrog vas. Babica je vsak čas pripravljena, dragi bralci, da vam začne z besedo in podobo, list za listom, pripovedovati o čudežih, ki so se zgodili in se godijo za nas v pravljicah, da nam je lepše živeti. Naj nam torej pripoveduje...


Niko Grafenauer