Čudež v peklu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Čudež v peklu
Jože Kranjc
Izdano: Modra ptica, 2/7a (1931), 201–202
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Lucifer se je zleknil na blazino, ki je ležala na koncu velike dvorane, podprl si je glavo in začel premišljati. Vse mu je sicer teklo, kakor je želel, njegovo peklensko kraljestvo se je polnilo, premoga je bilo dovolj za kotle, v katerih so se kuhala živa trupla večnih mučenikov, stari hudiči so bili pokorni, pa vendar je bil slabe volje. To leto je namreč skotil petdeset novih hudičev, ki pa se niso popolnoma posrečili. Prejšnja leta so mladiči bili pametni že prvi dan, razumeli so vse in tudi takoj ubogali, letos pa s pametjo nikakor ni šlo. Debelo so strmeli, res, poslušali, kimali za silo in migali z repom, če pa jih je povprašal: »Povejte mi, prosim, kaj je vaš poklic in kakšna so ona bitja, ki je njihovim življenjem vaše posvečeno!« so skomignili z rameni, si popravljali suknjiče ali pa celo sramežljivo gledali v tla — hudiča! Hudič pa sramežljivost! Sramota! Najslabši pa je vsekakor bil hudič Dur. To ščene menda sploh ni imelo pameti. Naj mu je dobrotni njegov oče še tako tolmačil svetove, Marsa, Venero in Zemljo in druge, kjer so še ljudje, je ta samo nagnil glavo po strani, svetlo pogledal in zamežiknil:

»Ne verjamem!«

Potem pa si je popravil hlače in gledal na noge.

Pa da bi vsaj pazil! Ampak med poukom si je čistil nohte, se gledal v zrcalo, česal in se tako zasmehljivo držal, da je bil bolj podoben uporniku kakor podaniku.

Lucifer pa ni bil nagle jeze. Bo že prišel k pameti, si je dolgo mislil. Potrpežljivo je čakal leto dni, da se je hudiček Dur razrastel. Čakal je zaman. Dur je bil Dur.

In tako si je sedaj peklenski cesar belil glavo, kaj naj stori. Nestrpno je mahal z repom, si zapenjal in odpenjal gumbe pri srajci, se praskal po glavi in klical pametno misel. Morda bi se ne domislil, ko bi tisti trenutek ne zagrmelo v steni in se ne bi iz črne omarice, ki je bila pritrjena na marmornat zid, oglasilo:

»Halllo! Haalllo!! Haaallllo!!! Hier Radio Berlin ... vortrag ... dr. Krebs ... Staatenbildende ... Insekten ... « Lucifer je poskočil. Nenadoma se mu je razjasnilo pred očmi. Z brzimi koraki se je napotil v predsobe in je že klical hudiča Dura.

Ko je le-ta ves razmršen pritekel od nekod, menda se je pretepal na dvorišču, in začudeno obstal pred svojim gospodarjem, je Lucifer stopil preden j in dejal:

»Dolgo sem ti vtepal v glavo. Leto dni in en dan več, a ničesar ti nisem vtepel! Sedaj je konec!«

Trdo je izrekel zadnjo besedo in udaril z nogo ob tla, da se je streslo zidovje pekla. Hudiček je odskočil in se je skril za vrata, od koder je boječe oprezoval. Lucifer pa je ukazal:

»Sem pojdi!!«

Ko poparjen psiček se je primuzal spet Dur in obstal nekaj korakov pred vladarjem teme.

»Še danes mi greš na Zemljo! In, glej, da prineseš znanja s seboj, črno na belem, drugače, pri mojih parki jih, te pošljem na oni svet, da boš hlapec samega sebe!« 

Hudiček se je stresel. Mrzel pot ga je oblil in mu spet postalo vroče, potem pa je le iz jecljal:

»Kako pa pridem tja?«

In takrat je Lucifer zamahnil z rokami po zraku, govoril je čudne besede, nazadnje pa mogočno vzkliknil:

»Bodi tam! Sedmi dan pa te pokličem nazaj!«

Završalo je, zabobnelo in zatreskalo, hudič Dur pa je že bil na Zemlji in začudeno gledal okrog sebe.