Čudež (Rudolf Maister)
| Čudež Rudolf Maister |
| |||||||||||
Bilo je po Kani Galileji.
Šel je hitro črez deželo čudež,
ki ga storil je pri svatbi Jezus.
Pa priromal učenik z učenci
v staro mesto je jeruzalemsko,
ko šlo solnce je za gore sinje.
Stopil v krasno prazno je svetišče
in zatopil se v boga globoko.
Zbirali so rabiji se, žreci,
ker so čuli, da je v mestu Jezus.
Prepolnili ves so tempelj širni,
v licemerskih se topeč molitvah.
Vstal je Jezus in zapustil tempelj —
rabiji za njim in farizejci.
Obkolili so ga pred svetiščem,
gledali mu zvito v lice modro.
Stopil rabi je najstarši k njemu
in poklonil se mu, pa besedil:
«Čuli smo o Kani Galileji …
Dobro, Jezus, si napravil z vinom!
Naša verna srca kar drhtijo,
da te v tvoji zro nadzemski moči.
Rabi modri! Čudež nam pokaži!»
Nazarenec se zamisli v misli,
mehko brado si pogladi z levo,
z desno dolge si lase pogladi,
se ozre na množico in pravi:
«Čujem, da ste vneti, verni svetci,
ki častite mojega očeta.
Jutri zgodaj pridite v svetišče,
čudež velik tamkaj vam pokažem.
A svarim vas, da ne stopi v tempelj,
kdor ima na vesti grehe skrite,
kajti zmelje strela ga smodeča!»
Bilo v jutru prazno je svetišče,
prišel nihče rabijev ni svetih …