Čudak

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Čudak
Rado Murnik
Izdano: Slovenski narod 18. november 1911 (44/266)
Viri: 266
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Dr. K. je prišel iz Ljubljane po opravkih v G. in me vabil hladnega jesenskega dne s sabo rekoč: »Pojdi z mano, pokažem ti krčmarja Jožeta, ki je čudak, da malo takih!«

Šla sva skozi labirint ozkih in mračnih uličic ter zavila skozi obokano široko prehodišče na veliko pusto dvorišče in na levo v gostilnico.

Krčmar Jože je ležal v nizki obokani sobi na klopi. Zazehal je in vstal. Na nekoliko kodrastih sivih laseh mu je paradirala črnobaršunasta čepica; od nje je mahal živozelen čop. Nad izrazitimi rjavimi očim so se šopirile izredno močne bele obrvi. Tudi brki, kratko pristriženi, so mar bili bolj sivi nego rjavi, obraz pa jako rdeč. Nosil je debelo rjavo obleko, moj znanec mi je povedal, da jo rabi vse leto in da si jo dela sam. Bil je izprva krojač, toda navzlic temu je bila njegova oprava jako čudna. Suknja, debela in trda, mu je segala dopod kolen in mu štrlela kakor železna okoli čokatega života. Okoli vratu si je bil obesil velikanski ščipalnik na prožno klobučno vrvico. Na njegovem dolgem telovniku je zbujala debela srebrna verižica pozornost in – kakor si je domišljal sam – tudi občudovanje, spoštovanje in zavist. Noge so mu tičale v težkih škornjih.

Snel je čepico, se priklonil in veselo pozdravil doktorja, svojega dobrega znanca.

»Dolgo vas že ni bilo pri meni,« mu je dejal in mu ponudil svojo ogromno tobačnico. »Veseli me, da me niste pozabili. Ali je ta gospod vaš rojak?«

»Uganili ste.«

»Aha.«

Sedla sva, on pa je šel in nama prinesel kar liter vina.

»Poznam Kranjce,« je dejal modro, »in vem, da ne pijo radi četrtink. Čemu bi pa hodil dvakrat po vina? E, star sem že, star. Ne ljubi se mi več dirkati semintja.«

»Ali imate v levi sobi tudi kaj gostov?« je vprašal doktor.

»Onkraj veže imam samo staro šaro. To bi bilo vendar prenerodno; ne morem biti na dveh krajih obenem, gospod doktor!«

»Zakaj pa nimate natakarja ali natakarice?«

»O, kaj še!« je odvrnil stari Jože in lokavo zamežiknil z levim očesom.« Potem bi moral vstajati vsako jutro najmanj pol ure prej, da bi budil posla. Pred dvema letoma sem imel natakarico, ki je pomagala tudi v kuhinji. Prismojena reva si je domišljevala, da je pobijanje piskrov in kozarcev njen edini poklic. Pa sem jo spodil.«

»Včasi sta bili obe sobi polni gostov; kako, da je zdaj tako prazno?«

»Gospod doktor!« je vzkliknil krčmar. »Imela sva toliko dela, moja žena in jaz, da se nama je že kar vrtelo po glavi. Kolikokrat smo se prepirali zaradi računa, ko je bilo toliko pivcev! No, hvala Bogu, lepo polagoma sem se jih iznebil domalega. Zdaj uživam mir. Samo opoldne in zvečer prihaja par gospodov. Najprvo sem zaklenil levo sobo. Hišna vrata sem zaklepal ob poludevetih zvečer in zamašil zvonec s cunjo. Zdaj pa zvonite, ha ha ha! Tukaj, v desni sobi, sem prižigal le eno svetiljko. Večina ni rada čepela v temi in je izostala. Saj ni treba, da bi sedelo toliko pijancev v moji gostilnici. Manjka se drugih krčem! Moje vino pijo vseučiliščni profesorji, kanoni in prelati! Ni treba, da bi ga pil vsak osel!«

»Ali vam ni žal večjega dobička?«

»I, saj prodam prodam preko ceste toliko vina, da živiva moja žena in jaz. Otrok nimava nobenih. Pokaj bi se pa pehal?«

Vstopil je droban gospod s črno brado.

»Pazi!« mi je zašepetal. »Ta možic je dramaturg, čilut in kvatrn abstinent!«

»Gospod krčmar, imate kaj dobrega vina?« je vprašal dramaturg.

»Že vidim, da ste me prišli le dražit! Ako dvomite, če je moje vino dobro ali ne, zakaj pa ste prišli sem?«

»Nikakor vas nočem dražiti. Bolan sem na želodcu.«

»Katerega želite, po deset ali dvanajst?«

»Po dvanajst. Prosim, osminko.«

»Ako ne naročite takoj četrtinke, ne dobite pozneje nič več!« je preteče poudarjal nejevoljni krčmar.

Prišlo je troje gospodov. Naročili so vina.

»Želite tudi večerjati?« je vprašal Jože. »Nocoj imamo zrezek in pržolo.«

»Venomer pržolo in zrezek je godrnjal prvi. »Ali ne zna vaša žena res nič drugega naonegaviti?«

»Kaj, gospod P.! Moja žena je dvajset let kuhala grofici D., pa ne bi znala? Jaz večerjam vsak dan juho, pa le živim. Ali je križ s stalnimi gosti! Ves sem že nervozen.«

»Nervozni ste zato, ker ne greste nikamor.«

»Ne smem z doma! Trideset let krčmarim tukaj in le dvakrat sem šel iz te hiše, pa še to le na svojo nesrečo. Prvič sem šel licitirat, pa so me grdo goljufali. Drugič sem šel v gledališče. Igrali so tako žalostno, da se je jokalo vse okoli mene. Zastonj sem jih tolažil, da vse skupaj ni nič res in da se bodo igralci po predstavi zdravi in veseli zabavali v restavraciji. Jezili so se nad mano, v veži so gnetli okoli mene in v gneči mi je ukradel neznan tat zlato uro, ki mi jo je bil podaril moje žene brat, župnik, za svatbeno darilo.«

Pri vratih se je pokazal bled mladenič v slabi obleki.

»Gospod gostilničar, natakar brez službe vas prosi podpore.«

Stari Jože ga je pisano pogledal, mu dal vinar in mu velel: »Mojih gostov ne smete nadlegovati!«

»Kaj? En sam vinar? Tu imate še enega, da boste imeli cel krajcar, vi debeli mulec in skopuh!« mu je zabrusil prosjak, mu vrgel denar pred noge, se mu zaničljivo zarezal v obraz in jo odkuril.

Hudo užaljen krčmar je obstal nekaj sekund kakor okamenel. Vse je kipelo v njem od jeze.

»O, ti vražji falot! Kaj takega pa še ne! Redar;« je kričal in hitel iz sobe. V veži se je oborožil z bridkim omelom, dirjal za beguncem in vpil venomer: »Primite ga, falota!«

V ozki samotni ulici je padel. Bledi mladenič se je obrnil, mu izruval omelo iz rok in jel udrihati po Jožetovih hlačah, ko so bile vstajajočemu ravno prav napete.

»Vidite, gospoda,« je vzdihnil, ko nam je pripovedoval svojo nezgodo. »Samo trikrat sem šel iz te hiše, pa vselej v svojo nesrečo.

»To je pravi čudak,« je dejal eden izmed stalnih gostov, ko je odšel krčmar v kuhinjo.

»Čudaki so pa tudi oni, ki zahajajo k njemu,« se je oglasil kvartalni abstinent in dramaturg, se teatralsko priklonil in odžvižgal.