Črv vesti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Črv vesti
Goličan
Izdano: Domovina, 1924
Viri: št. 40, 41
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. dno

I.[uredi]

»Tik, tik, tik, tik« ...

»Že zopet,« je zastokala na zapečku postarna ženica. Plaho je iztegnila roko, snela raz steno leseni molek ter si ga je ovila okrog prstov.

»Mama!« je viknila Francka, šivajoča pri mizi ob motno brleči luči; odložila je šivanje ter se boječe bližala peči.

»Že zopet,« je ponovila trepetaje mati. »Poslušaj, Francka, to neznosno tik-takanje večne ure.«

»Tik, tik, tik,« je šumelo v črvivih sobnih stenah, kakor da bi kdo brenkal po napeti struni. Mati in hči sta se zganili ter se privili druga k drugi.

»Mama,« je pričela Francka po kratkem molku, »pa kakšna je ta večna ura?«

»Ne vem, dragica«, je šepetala mati. »Slišim jo vsako noč, odkar sva se naselili v tej koči – od tega je minilo že dvajseto leto, ti si bila takrat v desetem letu – a vidila je še nisem nikoli. Stara Urša, tista občinska revica, ki je hodila po hišah, me je opozorila nanjo. Poslušaj, je rekla nekega večera, ko sva sedeli na peči, kako kljuje in tolče tišje in zopet močneje. To je večna ura; teče, a se nikdar ne izteče: navija jo nevidna roka. Kadar ugasne dan in utihne šum, tedaj se oglasijo ti udarci kakor odmevi iz neskončnosti, kjer nič ne mine in ne jenja; iz vsakega zvoka zveni vedno se ponavljajoči: tik-tak – nikdar – vsikdar!«

Francka se je še tesneje privila k materi, ki je nadaljevala: »Neka groza me je spreletela po besedah uboge Urše; ta pa je ostala hladna kakor ob navadnem pogovoru. Večkrat se je naslonila na steno in njeno uho je lovilo glasove, iz katerih je zbirala besede, ki jih je tolmačila po svoje. Kdor ima mirno vest, mi je razlagala, se ne boji ničesar, trepeče le tisti, kogar grize črv vesti.«

Bridko je vzdihnila starka po zadnjih besedah ter se je prekrižala. V sobi je nastala tišina. Francka je pričela dremati, toda njeno spanje je bilo le navidezno; v resnici pa je čula vsak zdihljaj svoje matere in bolela jo je njena žalost, kateri ni poznala vzroka. Že v svoji prvi mladosti je opazila njeno nenavadno potrtost, toda nikdar ni imela poguma, da bi jo bila vprašala, kaj ima na srcu. Bolj ko je doraščala, tem večja je bila njena radovednost, ki jo je napram materi tudi v poznejših letih skrivala in krotila. Natihem pa jo je skrbela njena potrtost in z nekakim strahom je spremljala njene korake.

Kakor da je brala njene misli, je zrla mati na hčerin obraz. »Vse ji povem,« je sklenila v svojem srcu. »Stara je dovolj in trenutek je prišel, na katerega sem odlagala to skrivnost. Laže mi bo pri srcu, ko bo vedela še ona, da živiva v rojstnem kraju njenega očeta, ki je pobegnil zaradi sramote pred svojim otrokom in pred menoj.«

»Vse ji povem,« je ponovila svoj sklep. Takrat pa je zaškrtalo v steni prav za njenim hrbtom, da se je stresla in zakrila obraz. Pred njeno dušno oko je stopila preteklost: nežna otroška doba, dekliška leta, izgubljena mladost. Srce ji je utripalo v vse drugačnih občutkih kakor takrat, ko je verjela sladkim besedam brezčutnega zapeljivca. Njegove obljube so izpuhtele v nič; ostal ji je le madež greha in pa nemirna vest z neprestanimi očitki in opomini.

Izmučeno od grenkih spominov jo je premagal spanec. Črvi, glodajoči v trhli steni, pa so nadaljevali svoje uničevalno delo.

II.[uredi]

Gostačka Starmanica, ki smo jo pustili spečo z njeno hčerjo v koči bogatega Resnika z Goljave, ni bila domačinka v tej vasi. V prijaznem trgu nekje ob štajerski meji ji je tekla zibel. Njena mati, ki je skrbela, da se je hči priučila šivanja, ji je umrla v zgodnji dekliški dobi. Deklica je ostala brez varstva, pa tudi brez opore, na katero bi se bila naslonila v viharni mladosti. Preživljala se je z delom svojih rok. Kljub vsemu uboštvu pa se je hitro razvijala: z osemnajstim letom je že popolnoma dorastla ter se je telesno kakor tudi duševno kar najbujnejše razvila.

Tisto leto, ko je Lucija – tako je bilo ime Starmanici – izpolnila dvajseto leto, je odrinil k vojakom Resnikov France z Goljave. Uvrstili so ga med pijonirje, ki so bili nastanjeni blizu večjega trga ob meji zelene Štajerske. Nepokvarjen je zapustil domačo hišo s trdnim sklepom, da bo tudi pri vojakih čuval mladeniško čast. Dobro se je držal nekaj časa; pozneje pa so ga tovariši speljali na krivo pot. Prostost, ki jo je užival pri dotičnem oddelku, mu je bila v pogubo. Privadil se je ljudi in kraja ter prej, kakor je mislil, je pozabil storjeni sklep.

Seznanil se je z mladenko, ki ga je s svojo telesno lepoto in prijazno besedo pričarala nase. Približal se ji je z mamljivo besedo in s sladkimi obljubami, ki pa niso prihajale iz srca. Lucija je postala nesrečna in nekega dne mu je jokaje priznala, da je izgubila deviško čast. Ta jo je tolažil z ljubeznijo ter ji obetal, da jo popelje v svojo domovino, katero je nesrečnica poznala le pod izmišljenim imenom. Prosil jo je, naj ostane mirna ter ne izda njegovega imena, kar mu je Lucija tudi obljubila. France se je navidezno pomiril, na duši pa mu je ležal kamen nemira. Še tisti teden je bil njegov oddelek prestavljen na Koroško, kamor je moral oditi tudi on.

V ozki dolini med visokimi gorami je bilo pijonirjem odkazano novo bivališče. Francetu je ugajala izprememba kraja, ker je upal, da bo, daleč od neljube osebe, pozabil svojo zmoto ter se iznebil neprijetnih spominov. A bridko se je varal. Tudi tukaj mu ni prizanesla nemirna vest in v ušesih mu je neprestano zvenelo: zapeljivec, slepar! Vsak večer, preden je zatisnil oči, se je moral boriti s takimi očitki in ko se je prebudil, mu je bila prva misel, da je onesrečil sebe in njo, ki je verjela njegovim lažnivim besedam.

Francetu je potekala vojaška doba. Še nekaj tednov in odslužil bo ter se povrnil domov. Zasijalo mu je novo upanje. Doma se bo otresel morečih misli, pozabil bo nesrečo, v katero je zabredel, in popravil zmoto s poštenim življenjem. Ogibal se bo slabe tovaršije in vsega, kar bi ga spominjalo minulih dni.

Z vidnim znakom duševne potrtosti se je povrnil v domačo hišo. Očetu je dopadala sinova resnost, hvalil je njegovo obnašanje, ni pa mu ugajala njegova molčečnost in zamišljenost. Nad vse so ga zanimale dogodbe iz vojaščine, a France se je vedno izogibal takim pogovorom. Mati pa se je radovala, da se ji je sin tih in nepokvarjen vrnil iz tujine, ki je izpridila že toliko mladih src. Dobra žena ga je sodila le po zunanjosti; v njegovi notranjosti bi bila našla neozdravljivo rano, ob kateri bi se bili povsem drugačni občutki zbudili v njeni duši.

Bilo je lepe majniške nedelje. France je obhajal svoj trideseti rojstni dan. Zamišljen je sedel za mizo, pred očmi pa so se mu vrstili dogodki iz zadnjega desetletja. Kakor oblaki ob neurju tako so se podile njegove misli sem in tja. Polastile so se ga temne slutnje, ki se jih kljub vsemu prizadevanju ni mogel iznebiti.

Kar nenadoma so se odprla vrata in vstopil je poštni sel. Še preden se je France zavedel, je pred njim na mizi ležalo drobno pisemce, naslovljeno na njegovo ime. S tresočo roko je raztrgal ovitek; pisavo, v katero je strmelo njegovo oko, je poznal.

Lucija je po marljivem poizvedovanju našla njegovo pravo bivališče. Iz njenega pisanja je France izvedel, da je kmalu po njegovem odhodu na Koroško porodila hčerko, ki nosi njegovo ime. Opisala mu je vso revščino in sramoto, v katero je zagazila, ker je verjela njemu, zapeljivcu in sleparju. Kakor puščice so ti očitki padali na njegovo srce, ki je že nekoliko ozdravljeno pričelo zopet krvaveti.

Najhujše pa je Franceta čakalo na koncu pisma. »Ker se naju ti sramuješ,« je zvenelo očitajoče iz zadnjih vrstic, »se Te ne sramujeva jaz in Tvoj otrok. Poiskati Te hočeva, naj bo še tako mučna in dolga pot, in ko Te najdeva, bodeva stopili pred Te, zahtevajoč izpolnitve Tvojih obljub ...«

Prebravši pismo, se je France naslonil na mizo. »Poiskati te hočeva,« mu je zvenelo v glavi in srce mu je tolklo, kakor težko kladivo. – »Kaj naj storim?« je premišljal in čelo so mu orosile potne kaplje. »Ali naj ju počakam doma? Kaj porečejo ljudje ...? S prstom bodo kazali za mano! Koliko solz bo to razkritje povzročilo materi, kadar izve, kako grozovito se je motila o meni ...«

Raztrgal je pismo ter je vstal od mize. Zasvitalo se mu je v glavi; našel je izhod, kjer bo ušel sramoti. – »Izgini,« mu je svetoval tajen glas. »Tja pojdi, kjer te nihče ne pozna in razdri vsako sled, ki bi vodila do tebe.«

Ni se mogel ustavljati skrivnostnemu ukazu. Priznal je zasluženo kazen, zato je sprejel tudi pokoro. Tisto noč je France zadnjič spal pod domačo streho.

Zjutraj zarana je odpotoval z izgovorom, da mora po opravkih v mesto. Od tam je pisal, da sta se sešla s prijateljem, ki mu je izven dežele našel krasno službico, katero je moral nemudoma nastopiti. V resnici pa se je z vlakom odpeljal na Koroško, kjer je po posredovanju nekega znanca dobil delo v tovarni blizu mesta, v katerem je bival kot vojak. Tam je v potu svojega obraza služil in jedel vsakdanji kruh.

Kakih osem dni po njegovem odhodu je pripotovala na Goljavo žena, noseča na glavi veliko culo, za roko pa je vodila desetletno deklico, jokajočo zaradi gladu in utrujenosti. Povedala je, da je tujka brez hrane in stanovanja, da išče usmiljenega srca – človeka, ki bi jo vsaj začasno sprejel pod streho. Usmilil se jo je Resnik ter ji ponudil stanovanje v svoji koči, sosedje pa so jo zalagali z živežem. Pozneje, ko se je privadila kraja, je pričela šivati in popravljati obleko; njen zaslužek je rastel ter je zadostoval njunim potrebam.

Starmanica – tako so jo klicali vaščani – je z ljudmi le malo občevala, tudi svoje hčerke ni pustila v druge hiše. Nikomur ni razkrivala, odkod in po kaj da je prišla na Goljavo. Izvedela je po ovinkih, da se ji je umaknil on, katerega dolžnost je bila ostati ter ji pomagati. To jo je navdalo z bridkostjo; iz hvaležnosti do Resnika, njenega dobrotnika pa se je premagovala, da mu ni razkrila tajnosti, ki so jo prignale na Goljavo. Niti stari Urši, občinski revici, se ni posrečilo izvedeti drugega, kakor da je Starmanici ime Lucija in njeni hčerki Francka, obe da sta siroti brez svojcev, navezani na usmiljena srca in na lastni zaslužek.

Svojo hčer je vzgojila Starmanica v marljivosti do dela, zraven pa ji je vcepila mržnjo in nezaupanje do moškega spola. Nikdar ji ni omenila besedice o njenem očetu, po katerem je deklica tudi ni povpraševala, dasi je večkrat, ko je doraščala, mislila nanj. Spoštovala je svojo mater, zato je ni hotela nadlegovati z vprašanji, na katera ni pričakovala odgovora. Razumela je slednjo njeno željo in največje veselje ji je bilo, videti materino zadovoljnost. Njena pot je bila v cerkev in po opravkih; hodila je najraje sama. Vajena samote ni hrepenela po zabavi; zavedala se je uboštva, v katerem je zrastla, in pa pritajenih vzdihov in solz svoje matere, ki so ji grenile življenje.

Tako sta živeli Starmanici nepoznani na Goljavi v Resnikovi koči. Druščino so jima delali črvi, glodajoči v trhlih stenah, ki so že celo stoletje služile svojemu namenu. Spočetka nista ob šumenju v preperelem lesu slutili ničesar hudega; ko pa ju je zbegala Urša, ju je začel obhajati strah. Francka se je bala, ker je videla trepetati mater, katero so mučili notranji boji in nemirna vest.

III.[uredi]

Zlata zarja je pravkar pričela razlivati svoj jutranji blagoslov, ko se je Starmanica prebudila na peči. Poskusila je vstati, toda udje so ji nekam zastali, vrtelo se ji je v glavi in temnilo pred očmi. Poklicala je Francko, ki ji je pomagala v posteljo. Skuhala ji je čašo krepilnega čaja, glavo ji je ovila z mrzlimi obkladki.

Hči je zaskrbela materina nepričakovana bolezen; sklenila je poslati po zdravnika. Temu pa se je odločno upirata mati. »Zame ni zdravila,« je povedala s slabotnim glasom, »sicer pa ga tudi odklanjam. Živela sem dolgo dovolj.«

Francka je glasno zaihtela ter je sedla poleg matere.

»Ne jokaj!« jo je tolažila. »Jokala sem jaz od nežne mladosti do danes. Imela sem vzroke; ti jih nimaš, ker ne razumeš mojih solz.«

Hči se je pomirila, dasi ni umela materinih besed. Molče je zrla na mater, čakaje, da bo ta govorila jasneje ter ji odkrila vso do sedaj še nepoznano skrivnost.

»Imela sem vzroke,« je ponovila s poudarkom. »Rodila sem te v uboštvu, rastla si v pomanjkanju; on, čigar dolžnost je bila lajšati najino bedo, me je ostavil v sramoti.«

»Oče!« je vzdrhtela Francka ter si je z rokami pokrila obraz. Prvič je izgovorila to besedo in takoj jo je obšla nejevolja nanj, ki se je sramuje; zraven pa je občutila tem večjo ljubezen do svoje nesrečne matere, vredne usmiljenja in sočutja.

»Bil je zal mladenič,« je nadaljevala, zroča v hčerino lice. »Tvoje obličje je slika njegovega obraza. V mojem rojstnem kraju je služil kot vojak. Slutivši tvoje rojstvo je izginil, kakor izgine zver, ki ugrabi plen. Toda iztaknila sem njegovo bivališče. Sledila sem mu, da izbrišem madež greha in osrečim tebe. On pa se je umaknil, preden sem dospela do njega in nihče ne ve, kod ga goni nemirna vest.«

»Pa kje je njegov dom?« je posegla v besedo Francka, mati pa je obrisala svetlo solzo, ki se ji je utrnila ob zadnji besedi.

»Skozi okno poglej,« je velela in tudi sama se je napol obrnila proti oknu. »Poslopje, ki ga vidiš,« je nadaljevala, »je tvojega očeta rojstni dom. Resnik, najin dobrotnik, je njegov oče.«

»Resnikov France – moj oče?« je osupnila Francka. »In toliko časa ste mi prikrivali to skrivnost!«

»Ker sem mu obljubila,« je poudarila bolnica. »Vselej mi ni bilo lahko to premagovanje; danes pa, ko sem izmučena obtičala pred pragom večnosti, se radujem, da sem krotila jezik in držala dano besedo. Tudi ti, dragica, romaš za menoj. In ko boš na večer življenja dospela na moje mesto, bo tudi tebi sladka zavest, da si izpolnila mojo poslednjo željo. Kar sem ti ravnokar povedala, ne ve razen naju nihče na svetu. Obljubi, Francka, da ne boš nikdar izdala tega, kar sem ti zaupala pred odhodom iz življenja.«

»Molčala bom,« se je zavezala Francka in njena roka se je v potrdilo svoje obljube dotaknila materine desnice.

»Še nekaj,« se je spomnila bolnica, ko je stiskala hčerino desnico. »Ne silim te po moji smrti ostati v tem kraju. Prazna ne pojdeš po svetu. V skrinji na dnu hranim vsotico, ki sem jo nabirala po krajcarjih. Vzemi jo, tvoja dota je! Kadar boš na starost jemala od te vsotice, se spomni svoje nesrečne matere, ki je bila grešnica, a te ni nikdar učila slabega. In če boš kdaj v življenju srečala njega, ki se skriva pred nama in pred sramoto, mu reci, naj poravna pred Bogom svoj veliki dolg, jaz sem mu odpustila. Ako ti bo očetu kaj takega težko povedati v obraz, se spomni, da je bila to želja in naročilo tvoje umirajoče matere.«

Francka je prikimala v znamenje, da bo izpolnila voljo svoje matere, ki si je oddahnila, kakor si oddahne delavec po prestanem trudu. Hvaležno je povzdignila svoj pogled, ki je obstal na sliki sv. Lucije, viseči na steni nad njeno posteljo.

»Vse sem ti povedala in laže mi je pri srcu,« je pričela zopet po kratkem molku. »Zdaj pa naj še obračunam z Bogom. Stopi, dragica, v vas in naroči Resniku, ali kakemu drugemu sosedu, naj mi pripelje duhovnika.«

Francka si je obrisala solzne oči, popravila ruto in predpasnik in že je hitela proti Resniku, kateremu je razodela materino željo.

V prvem večernem mraku se je po stezi, vodeči na Goljavo, pomikala lučka proti Resnikovi koči. Duhovnik s sv. popotnico je stopal za odkritim Resnikom, ki je nosil v eni roki prižgano svetiljko, v drugi pa je držal zvonec, čigar mili glasovi so naznanjali prihod tolažnika umirajočih. Pred vasjo so ju s prižganimi svečami čakali vaščani, pojoči: »O kam, Gospod, gre tvoja pot ...?« Duhovnik se je obrnil ter jim podelil blagoslov, nakar so se vsi skupaj bližali razsvetljeni koči, kjer se je končalo petje z ganljivo kitico: »Glej, hišica sirotina Te željna je sprejeti ...«

Bolnici se je po duhovnikovem odhodu poslabšalo telesno zdravje, izboljšalo pa se je njeno duševno stanje. Več je niso begali glasovi, prihajajoči iz preperele stene; duhovnik ji je razložil, da jih povzročajo črvi, ki razjedajo trhli les. Po nekaj dneh se ji je izvil iz prsi zadnji vzdih in njeno oko je orosila zadnja solza zemeljskega trpljenja.

Francka se je po njeni smrti poslovila od sosedov ter je odšla v prostrani svet. Usoda jo je zanesla na Koroško v prijazno mestece, kjer je bila po posredovanju neke dobrotnice sprejeta v službo pri usmiljenkah tamošnje bolnišnice.

IV.[uredi]

Človekovo srce je kovačnica, kjer se neprestano kujejo naklepi, ogrevajo občutki, nabija in tolče na naklo razuma kladivo vesti. Meh, naša življenska moč pa piha in razpihava iskre, vnema strasti ter zbuja naše misli in želje, ki neutešene švigajo sem in tja. Celo življenje je slično verigi, sestoječi iz posameznih udov – dni, mesecev in let – ki se drže in oklepajo drug drugega, kakor jih je razvrstil kovač. Kakor en sam pogrešen ud pokvari celo verigo ter jo stori nerabno, tako je en sam nesrečen dan lahko usoden za vse življenje.

Žrtev takega nesrečnega dneva je postal kakor mnogi drugi tudi Resnikov France z Goljave. En sam nepremišljen korak, s katerim je stopil na napačno pot, mu je skalil mladost ter onesrečil življenje. Kot pregnanec se je potikal po svetu, samemu sebi v nadlego, zakaj ničesar ni imel več v sebi, kar bi mu bilo oslajalo ure življenja.

Tej njegovi notranji bridkosti se je pridružila še telesna bol. Prehladil se je pri napornem delu v tovarni, kjer je opravljal službo kurjača. Moral je v bolnico, ki so jo v tistem kraju oskrbovale usmiljenke. Bolezen je napredovala ter je postala neozdravljiva; kazalec na uri časa se je z vso naglico pomikal proti številki, s katero je bila zarisana zadnja minuta njegovega življenja.

Bolniške sobe v tako zvanem tovarniškem oddelku je oskrbovala tridesetletna dekla, ki je, dasi še novinka, vestno in natančno opravljala svoje delo. Francka – tako so jo klicale usmiljenke – je bila za službo v bolnici kakor ustvarjena. Njena potrpežljivost, redkobesednost in marljivost jo je dičila v opravilih ter jo povzdigovala nad druge posle.

Tudi pri bolnikih je vživala ljubezen in zaupanje. France, čeravno boreč se s hudimi telesnimi in dušnimi mukami, je občudovaje gledal spretno postrežnico ter se je vpraševal na tihem, kdaj in kje je že videl njeno obličje. Nič manj je ugibala Francka, kdo naj bi bil neznani mož in nehote se je spomnila Resnika z Goljave, čigar obraz se ji je zdel sličen bolnikovemu. Opazivši, da jo na skrivnem lovijo njegovi pogledi, se je umaknila iz njegove bližine in tudi od daleč je krotila svoje oko.

Bolnika se je nekega popoldne lotila huda žeja, zaprosil je postrežnico, naj mu prinese vode. Takoj mu je izpolnila željo in ko je stala ob njegovi postelji, je uzrla nad vzglavjem tablico z napisom: »France Resnik, tovarniški delavec«; za tem je stala tuja beseda, zdravnikova opomba, katere ni umela.

»France Resnik,« je ponovila na tihem in notranji glas ji je rekel: »On je, kateremu je namenjeno naročilo tvoje umrle matere – torej oče ...«

Francka se je premagovala, da ni vzkliknila presenečenja ob tem nepričakovanem svidenju. »Vi ste France Resnik z ...« – je pričela s tresočim glasom.

»Z Goljave,« je dostavil bolnik, zaupljivo zroč v postrežnico.

»Znana mi je ta vas,« je govorila Francka, uverjena, da govori z očetom. Tam sva živeli z materjo, ki je umrla v Resnikovi koči. Marsikako solzo sem videla teči po njenem licu. Svojo bolest mi je odkrila šele pred smrtjo. Rekla je: »Če boš kdaj v življenju srečala njega, ki se te sramuje, mu reci, naj svoj dolg poravna pred Bogom, jaz sem mu odpustila.« S težavo je izgovorila Francka te besede in le spomin na mater jo je osrčil, da je izvedla njeno naročilo.

»In kdo je bila ta žena?« je vprašal France z glasom, razodevajočim osuplost.

»Lucija Starman,« je povedala jokaje, »jaz sem Frančiška, njena nezakonska hči« ...

»Lucija!« je zaklical divje ter je hotel planiti iz postelje. A bil se je le nekoliko dvignil in že je radi slabosti omahnil na blazino. »Francka,« je pričel mirneje in beseda je letela vanj, »tudi jaz sem bil nesrečen! Glej, tu notri,« roko je položil na prsi, »tli kakor žerjavica« ...

»Ona Vam je odpustila,« je ponovila materino naročilo. »Tudi Bog Vam bo odpustil.«

»Še ti mi odpusti,« je zaprosil bolnik; z roko je segel po telovniku, iz čigar notranjega žepa je vzel hranilno knjižico. »Moji prihranki so,« je govoril, ko se jo je Francka branila sprejeti in ni ji odjenjal prej, da jo je spravila v žep. Nato se je sočutno sklonila k bolniku in njene solze bi bile dolgo močile njegovo velo desnico, da se niso odprla vrata in v sobo je stopila usmiljenka v spremstvu zdravnika, ki je prišel pogledat k bolnikom.

Francka se je odstranila od postelje ter je nadaljevala svoje delo. Ko se je zdravnik približal Francetu, je skomizgnil z ramo, nakar je pošepnil sestri nekaj nerazumljivih besed. Oba sta nato odmajala z glavo. Francka je medtem dovršila delo ter je zapustila sobo.

Bolnika so še tisti večer pripravili za večnost. S svitom jutranje zarje se mu je iztekla ura življenja. Tujina mu je vzela srčni mir in tujina mu ga je zopet vrnila ...

Francka je našla drugo jutro očetovo truplo v mrtvašnici, kjer je pokleknila pred črno rakev ter molila za pokoj njegovi duši.

* * *

Na Goljavi so pozabili Starmanico brez posebne žalosti. Celo koča, v kateri je preminula, se je zasmehljala po dolgih letih svoje zapuščenosti. Resnik jo je dal popraviti in pobeliti stene; žgoča apnena tekočina je pokončala črve, razjedajoče njeno osrčje. Z njimi je izginila zadnja sled, spominjajoča na dogodke, ki so ostali skriti slednjemu vaščanu. Francka jih je nesla nerazkrite s seboj v grob.