Črtice s potovanja hudomušnega Janka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Črtice s potovanja hudomušnega Janka
Janko Mlakar
Spisal J.M.
Izdano: Planinski vestnik 25. september 1898, leto 4, štev. 9, str. 137- 140, Planinski vestnik 25. oktober 1898, leto 4, štev. 10, str. 154-157, Planinski vestnik 25. november 1898, leto 4, štev. 11, str. 170-173, Planinski vestnik 25. december 1898, leto 4, štev. 12, str. 182-185 Planinski vestnik 25. februar 1899, leto 5, štev. 2, str. 17-20
Viri: dLib 9, dLib 10, dLib 11, dLib 12dLib 2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

(Številka 9)

Gospod urednik! Oprostite, prosim, da Vas nadlegujem. Zvedel sem namreč, da Vam je dal neki Janko na razpolago popis svojega potovanja, da ga priobčite v „Vestniku". Svarim Vas pred njim. Zakaj lagal je v teh »črticah", kakor sam menda imenuje svoj spis, kar je le mogel, in s tem je že veliko povedano. Že v uvodu je najmanj devetdeset odstotkov zlaganega — verjeti se mu sme samo deset odstotkov kakor Arabcu. Piše menda, da je zato sam potoval, ker ni dobil nikogar, ki bi šel z njim. Mu li verujete? Ne bodite tako lahkoverni! Niti prosil ni nikogar, da bi šel z njim, ker je naravnost hote l iti sam. In zakaj? Povem Vam takoj. Lansko leto je tudi popisal neko potovanje, in bilo mu je silno hudo, da je moral le resnico pisati, zakaj srčno rad bi bil lagal. Toda na poti mu je bil njegov tovariš, ki ga je spremljal in bi bil lahko odkril vse njegove laži. Letos jo je pa drugače ukrenil. Odpotoval je namreč raje sam, že namenoma, da bo to pot popisal in se zraven debelo lagal. Seveda potem bi si mel roke in si mislil: „Ali sem jih nabrisal!" Tega veselja mu pa nisem privoščil. Zato sem ga sklenil spremljati na njegovem potu, ne da bi on vedel za to. „ Kako je bilo pa to mogoče", si bodete mislili. Prav lahko! Praded nekega pradeda mojega starega očeta je kupil staro kučmo, ki stori nevidnega vsakega, kdor si z njo pokrije glavo. To kučmo sem del na glavo — malo mi je bila prevelika, pa sem natlačil papirja za rob — in hodil za Jankom, kamor gaj e nesla peta. Komaj pa je bil prišel domov, takoj je začel popisovati svoje dogodke na potu in se debelo lagati, da se je sam smejal svojim lažem, ta hudomušni Janko! Potem je zapečatil svoj spis in ga Vam odposlal. Jaz sem si pa mislil: „Ne boš ga, Jaka; iz Vestnikovih bralcev se pa ne bodeš norčeval". In hitro sem tudi jaz popisal njegovo potovanje, toda kakor se je v resnici godilo. Ta spis torej Vam pošiljam, g. urednik, in Vas prosim, da priobčite v Vestniku te moje resničn e „črtice", Jankove lažniv e „črtice" pa vrzite v koš, kamor po vsi pravici sodijo, ako je je sploh še kaj na svetu.

Z velespoštovanjem Vaš Vam vdani sinko.

I. poglavje, v katerem zve bralec med drugim, kako je Janko ua potu v Liene pozabil nemški.[uredi]

Previden je pa vendar naš Janko, to je res, vsaj odkar ga je učila izkušnja te lepe lastnosti. Pred nekaj leti je namreč takoj dirjal v Ture, ko je bil komaj otresel konec leta šolski prah, in hodil kar po petnajst ur na dan. Tretji dan so se pa pokazali nasledki tega norenja. Kite v kolenih so mu namreč otekle, in nekoliko časa je hodil kakor pek, ki gnete testo z nogami. Seveda tega ni zapisal nikjer.

Letos se je p.i hotel poprej nekoliko „trajnirati". kakor mi je rekel učeno. Zato je šel enkrat z Javornika v Cerknico na uro gledat in je stopil tudi na Triglav, da se prepriča, če še stoji Veliki Klek na svojem mestu. Na njegovo sneženo glavo je sklenil namreč Janko letos postaviti svojo nogo Ko je prišel domov, je bil nekoliko opraskan, kar kaže, da pot skozi Vrata ni ravno najzložnejša; zato je bil pa tudi „trajniran", ali po domače povedano, utrjen.

Težko je pričakal dne, ko je smel zapustiti notranjsko metropolo. Srce mu je tako hrepenelo po Vel. Kleku, da mu je še brzovlak vozil prepočasi. V Ljubljani se je presedel v popolnoma prazen kupe gorenjske železnice. Veselil se je že, da bode sam s svojimi blagodejnimi občutki, ki so ga navdali, ko je zagledal sinjo planine. Toda revež se je motil. Nagloma sta se pridrevili v njegov kupe dve elegantno opravljeni stvari ženskega spola s silnim kričanjem. Naš Janko, ki — mimogrede bodi povedano v njegovo čast — ne sodi ljudi po obleki, ampak po govorici in vedenju — je spoznal v njiju takoj one osebice, ki delajo v zakonski jarem vpreženim možem velike preglavice; zakaj, ko bi teh stvaric ne bilo, bi njih milostljive ne zanosile toliko na obleki, ker bi si jo morale same delati.

Ti vsiljenki — tako ju je Janko sam pri sebi imenoval — se nikakor nista mogli odločiti, kam bi sedli. „Vajst du", pravi ena, Ja z se usedem kar k durim, da bom lahko hitro ven skočila, če bo kak ,cuzamenštos"'.

„Ist ja var", ji pritrdi hitro druga, in po dolgi debati sedeta slednjič od vrat proč — k oknu. Radovednost je premagala strah pred „cuzamenštosom".

Janko je med tem jezno gledal skozi nasprotno okno in motril okajene, z moko obložene vozove, kakor da bi bil računil, koliko rožičkov bi se iz nje napeklo. Bolela so ga ušesa, ker je moral poslušati zoprno ljubljansko spakudranico. Lahko si mislimo, kako se je oddahnil, ko ga je ta "ljubezniva" dvojica zapustila v Medvodah.

Od Jesenic dalje se je pa Janku dobro godilo. Dobil je namreč veliko družbo potovalk in potovalcev, ki so občudovali planine in gore, katerih pa ni nihče izmed njih poznal po imenu. Na gorski palici so pa spoznali v Janku hribolazca; prosili so ga, da naj jim pove, kako se imenujejo gore, katere so videli skozi okno.

Seveda tu je bil naš Janko v svojem elementu. Za vsako goro jim je vedel povedati, kako se imenuje. Ti so bili silno veseli, da so dobili tako pripravnega „cicerona", in so ga lepo zahvaljevali, ko so izstopili. Gotovo bi jim bilo žal za zahvalo, ako bi bili videli, kako se je potem, ko so odšli, hudomušni Janko smejal v pest, da je dobil ljudi, ki so se mu dali tako lahko nalagati in so ga še zahvalili za to »prijaznost". Nekaj gor pozna Janko res po imenu, in te jim je tudi prav povedal. Hoteli so pa vedeti tudi imena onih gor, katerih on sam ne pozna. V zadrego se pa naš Janko ne da spraviti. Izmišljeval sij e njih imena kar sproti in si tolažil vest, češ, čemu so pa tako radovedni.

V Trbižu se je pa z njim nekaj posebnega zgodilo. Pozabil je — nemški. V svoji hudomušnosti je namreč sklenil, da do Lienca nobene nemške besede ne izpregovori, in da se bo sploh vedel tako, kakor da bi nemščine prav nič ne razumel. Do Beljaka je šlo še vse gladko. Ko se je pa peljal — prav po polževo — proti Liencu, mu je pa že trda pela Sedel je bil namreč v zadnji voz, da je gledal skozi steklo v vratih; domišljeval si je menda, da je v salonskem vozu. Med potjo se je pa število potnikov skrčilo, zato so hoteli zadnji voz odpeti. Izprevodnik je spričo tega prišel v kupe, kjer je Janko sam sedel, in mu velel — seveda nemški — da naj prestopi v drug voz. Skoraj bi se bil Janko že izpozabil in poslušal izprevodnika, pa se je vendar še o pravem času spomnil, da do Lienca ne razume nemškega, in zato je mirno obsedel. Ko pa je začel izprevodnik nad njim kričati, da naj se pobere ven, ga je Janko gledal ravnodušno in mu rekel: „Niks dajč".

Izprevodnika je tedaj minila potrpežljivost. Prijel je Janka za rokav in ga hotel tirati iz voza. Janko se je pa branil in hitel kazati listek in izgovarjati: .Lienc", češ, da hoče izstopiti šele v Liencu.

Izprevodnik je videl, da ne opravi nič, in je šel ven. Janko se je na tihem smejal; malo ga je pa vendarle skrbelo, da ne bi ga pustili na postaji v vozu in se odpeljali brez njega. Toda izprevodnik se je povrnil z neko deklico, ki je znala slovenski — bila je Ziljanka — in ta je raztolmačila Janku, kaj da se zahteva od njega. Sedaj se pa ni več obotavljal; kar hitro je pobral svoja šila in kopita, t. j. palico in nahrbtnik, in skočil v drug voz. Mimogrede je še čul, kako je izprevodnik godrnjal, da so „bindišarji" tako nesramni, da si upajo tako daleč, čeprav ne znajo nemški. Janko je pa zopet gledal skozi okno v lepi dravski svet na prijazne hišice, ki so posejane po brdih, vzdigujočih se ob Dravi, in odgovoril na vsak nemški ogovor „niks dajč". Seveda je moral marsikatero zabavljico črez „biudišarje" preslišati, in srbela sta ga jezik in pest.

Bila je že trda noč, ko se je pripeljal v Lienc. Na kolodvoru je čakalo vse polno ljudi. Komaj je bil izstopil, sta že pridrevila nadenj dva strežaja, eden vpijoč „Post", drugi „Rose". „Rožnik" se je polastil palice in nahrbtnika in vlekel oboje v pripravljeni voz, Janko pa je stopal za njim s počasnimi, imenitnimi koraki, v svesti si svojih grošev, katere je imel v žepu. Z obrazom milijonarja, ki da najmanj en goldinar napojnine, je vprašal strežaja, kaj čakajo ljudje na kolodvoru. „ Vlaka so čakali", mu je odvrnil ta prijazno; „danes jih je posebno veliko". — „Zato ker sem se jaz z njim pripeljal", si je mislil Janko v svoji ponižnosti. Dopadli so se mu Lienčani, ker so tako prijazni, da hodijo v tolikem številu čakat vlakov in sprejemat tujce.

Ko pa je stopil na vrt pri „Roži", mu je skoraj vzelo vid. Ves prostor je bil razsvetljen z balončki, lampijončki in z drugimi enakimi pripravami, ki nadomestujejo po noči solnce. Komaj se je prikazal Janko pri vratih, je zagrmel po zraku stoteren „heil", in godba je zaigrala grozen „tuš". Janko se je lepo odkril in se prijazno priklanjal na levo in desno, kakor bi vse to njemu veljalo. Potem je sedel k prazni mizi, da je videl po vsem vrtu. Godba, petje, vse mu je bilo všeč, le tisto „hajlanje" po vsaki točki mu ni ugajalo. Njegova slovenska ušesa ga niso mogla več poslušati, zato se je odpravil počivat.

(Dalje prihodnjič.)

II.poglavje, v katerem zve bralec, kako se je Janko zoper svojo voljo dvobojeval in nasprotnika slavno premagal[uredi]

(Številka 10)

(Dalje.)

II. poglavje, v katerem zve bralec, kako se je Janko zoper svojo voljo dvobojeval in nasprotnika slavno premagal.

Zgodaj v jutro je zapustil Janko „Rožo" s prepričanjem, da res ni nobena roža brez trnja, ker ... pa kaj bi to razkladal, saj ve vsak, da po hotelih pusti človek navadno nekoliko denarja in — krvi; denar spravi natakar, kri pa izčrpajo živalce, katere zbadajo po hotelih tudi olikane ljudi.

Po mestu je še vse spalo. Janko pogleda po ulicah gori in doli — da bi menda vedel mesto opisati — se ozre proti nebu, potegne sveži zrak krepko vase, pokima zadovoljno in pravi: „bo". Potem stisne krepkeje palico, si popravi nahrbtnik in odkoraka proti Kalsu. Bore Janko! Veselil se je že, da bode imel nebeški razgled z Vel. Kleka, zakaj vreme je bilo zares krasno. Toda Janko je obračal, kako pa je vreme obrnilo, zveste kmalu.

Urnih krač — nekaj suhih je imel Janko v nahrbtniku — jo primaha do grada Bruka, ki stoji na nizkem griču ob vhodu v dolino reke Isel, po kateri pelje pot v Kals. Grad je zavarovan s petdeset metrov visokim stolpom, ki je baje že stal ob Kristovem rojstvu. Pod enim oknom se vleče po zidu dolga rumenkasta lisa. Pripovedujejo, da je enega izmed grofov, ki so gospodovali na tem gradu, njegova žena zastrupila. Mož je bil pa vajen boljše pijače, zato je strup izbljeval skozi okno in napravil tisto liso. Razgled iz stolpa, posebno pa z mosta, ki drži črez Isel, je kaj lep. Pred teboj je razprostrta vsa lienška kotlina. Izza temnih gozdov mole svoja suha rebra in ostre plešaste glave Unholdi, Rauhkofel in Spitzkofel. Temu je res „prekrasen vis-à-vis" snežna Böses Weibel, ki se menda zato tako imenuje, ker pošilja „gratis in franco" nevihte nad Lienz. Na eni strani se kažejo turistovim očem raztrgane Apneniške Alpe, na nasprotni pa še močno s temnimi gozdovi poraščene Ture. Vmes pa se vrste njive in travniki, med katerimi se beli prijazni Lienz. Drava, bistra hči strmih Dolomitov, pretaka liki srebrna nit to pisano ravan.

Janko je sedel na mostno ograjo in užival ob šumenju penečih se valov ravnokar opisani razgled. Njegove oči so se zdajci ustavile na najvišjem vrhu Spitzkofla; zagledal je namreč na njem vihrajočo črno zastavo. Sedaj se je spomnil, da je bral prejšnji večer v časniku, da so Bismarckovi častilci postavili na Spitzkoflu črno zastavo, ki naj kaže vsem, kako žalujejo Tirolci za tem „velikim" Nemcem. Jezen je zapustil Janko svoj vzvišeni sedež in jo udaril po dolini navzgor. Potolažil ga je šele krasen pogled na nebotične vrhove v dnu doline.

Kmalu je dospel po strmem kolovozu do vasi Ober-Lienz. Nekdaj je stalo tu rimsko mesto Leoncium, katero so razdejali Slovani. Na njegovem torišču je nastalo mesto Luencina, katero so pa l. 1112. posuli plazovi. Sedanja vaška cerkev je sezidana menda ravno nad cerkvijo posute Luencine. Skozi luknjo, ki je v cerkvenem tlaku, prime človek lahko vrh stolpa prejšnje cerkve. Toda Janko ne verjame tega, in jaz tudi ne prisežem, da je res. — Naš muhasti popotnik jo je počasi prirezal do ceste, ki se vije tu in tam malo navkreber ob deroči Iseli. Ta pot je prav prijetna. Kamorkoli se ozreš, vidiš snežne gore, sredi njiv in travnikov hišice s širokimi strehami, nad njimi se temne gosti gozdovi, ki se polagoma izgubljajo v sočnih planinah. Bolj proti vrhu pa ne vidiš druzega, kakor samo strme meli in prostrana snežišča. Izmed gora — Weisse Wand (2426), Zuenik, Schleiten (2902) in drugih — je pač najlepši vrh Aicham s prekrasnim ledenikom Maurerjem. Tudi cerkvice, katerih je več po strmih gričih, povišujejo ljubkost doline.

Janko se je čutil tu prav domačega. K temu so pa pripomogli mnogo — kozolci, ki so po celi dolini tako navadni kakor pri nas. Utrdili so mu še bolj prepričanje, da so tu nekdaj stanovali Slovenci, da hodi po tleh, katera niso nemška, marveč ponemčena. Prebivalci Iselske in nekaterih sosednjih dolin kažejo res še precej slovanski značaj. Prijazni so in gostoljubni, v miru ovce, v boju levi, zvesti in pobožni: ljubijo petje in niso neobčutljivi tudi za drugo umetnost. Njih noša je popolnoma prikladna krajevnim razmeram, v katerih žive. Možje nosijo lodnasto obleko, tu in tam tudi kratke hlače in volnate nogavice. V Kalsu ne vidiš obritega moža, vsi nosijo dolge, goste brade. Žene nosijo suknena krila, katera jim krase živobarvani predpasniki: jopice imajo rokave, ki so jako podobni rokavom, s katerimi se ponaša naše ženstvo, ki se oblači po modi. Vse nosijo črne klobuke s svilenimi „cofi". — Tudi nekatere navade v Iselski dolini so podobne našim. Ako vzame n. pr. fant za ženo dekle iz druge župnije, mu narede fantje pregrajo, in ženin jim mora bališče odkupiti. Tudi na uroke verujejo še precej.

Kakor imamo Slovenci rojenice, tako imajo tudi tod svoje dobre žene, katere imenujejo „Salige" (blaženke). Eva jih je porodila, še predno je grešila, zato je ostal svet zanje še vedno raj. V starih časih so občevale mnogo z ljudmi. Ko so pa ljudje postali hudobni, so se umeknile v gore in samotne soteske. Iz zelišč si narejajo okusna jedila, in divja koza jim služi za domačo žival. Vročine in mraza ne občutijo. Pred nekaj leti jih je bilo menda blizu nekaterih gorskih vasi še veliko; prikazovale so se pobožnim in preprostim ljudem in jim za majhen dar prinašale blagoslov in srečo v hišo. Toda tudi ti so postali sčasoma „prepametni", in sedaj se blaženke ne prikazujejo niti Tirolcem, čeprav jih — kakor trdijo zlobni jeziki —- šele s štiridesetim letom sreča pamet. Na samotni kmetiji nad vasjo Schleiten, ki se vidi s ceste, se je prikazovala pred mnogo leti vsako nedeljo blaženka: iztegnila je vselej roko skozi okno v kuhinjo, in ko je dobila nekoliko jedi, je blagoslovila hišo in odšla potem v bližnji gozd. Gospodar je pa dobil prav skopo in brezbožno deklo. Ko je „blaženka" iztegnila zopet roko v kuhinjo, je zagrabila dekla, ki je kuhala kosilo, sekiro in ji odsekala roko. „Blaženka" je nato z drugo roko zapretila in odšla. Od tistega časa je izginil blagoslov božji, in vedno je v družini kaka nadložna oseba. Sedanji gospodar je do grla v dolgeh, in ena njegovih hčera ima hrbet poraščen s svinskimi ščetinami. Kdor tega ne verjame, naj gre gledat v Lienz v zemljiško knjigo, v kateri bo videl vknjižene dolge, potem naj se potrudi do kmetije — Janko mu za dobro plačilo rad pokaže pot — in tam mu pokažejo ščetinasti hrbet, toda le s tem pogojem, da vzame njegovo posestnico v zakon. —

Pri Sv. Janezu v gozdu (St. Johann im Walde) prestopi cesta na desni breg in se vije do selišča Huben, kjer se začne kolovoz, po katerem prideš v Kals. Ob levem bregu pa drži bližnjica ravno tja. Janko, prijatelj vseh bližnjic, jo je udaril kar po nji. Kmalu mu pa je zaprl pot plot, s katerim je bil ograjen velik pašnik. S težavo je zlezel črez ograjo; zakaj plot je bil precej visok in nahrbtnik dobro natrpan. Janko je bil že sredi pašnika; kar je zapazil, da se je odločila velika žival od črede, ki se je pasla ne daleč od njega. S strahom je videl, da je grozen bik, in je pospešil korake. Bik jo udere naravnost proti njemu; Janko se spusti v tek, njegov rogati sovražnik pa spravi svoje ogromno telo v dir. Tu pridirja Janko s pomočjo palice v kengurujskih skokih do vrat, ki so bila k sreči v ograji. Toda kmalu je spoznal, da ni le pregovor „ni nesreče brez sreče" resničen, marveč da tudi ni sreče brez nesreče. Hotel je namreč duri odpahniti, toda revež se je trudil zaman. Duri so bile zabite ravno pri zapahu z desko, da ga nikakor ni mogel odriniti. Bik se je pa že postavljal v „pozicijo", da nasadi Janka na roge in mu pomaga s pašnika črez plot. Sedaj se pa zave naš junak svoje človeške razboritosti in se postavi tudi v „pozicijo" s palico. Bik gleda Janka s krvavimi očmi, on pa njega ostro in predirljivo, ker se je spomnil, da je nekje bral, da krotilci krote divje zveri s svojim ostrim, hudim pogledom. Bik začne kopati z nogami, Janku pa srce upadati; bik vzdigne rep, Janko pozabi na svoj recept zoper zveri in meri visokost vrat; bik nagne glavo in se zažene v skok, Janko skoči črez vrata, pogleda prezirljivo na svojega sovražnika in nagne palico v pozdrav, kakor borilec v kakem španskem cirkusu meč, s katerim je zabodel bika.

Tako se je končal ta „boj", v katerem se je Janko gotovo izkazal junaka. Temu se pa ne smemo čuditi. Zakaj vajen je takih dvobojev, vsaj še skoraj nikdar ni potoval, da ne bi bil imel opraviti z biki. Da, tako predrzen je ta slovenski turist, da je hotel nekoč bika celo — molzti. To je bilo pa tako-le:

Janko je šel z Golice žejen in lačen, kakor je pri njem to že tako navada, kadar je na potu. Z njim pa je bil tisti Petrovčev France, s katerim sta ob nevihti že kes obujala pod skalo na Korntaurih, česar pa Janko ne sliši rad. Prigugala sta se do molzišča, kjer si je živina poiskala zavetja proti pripekajočemu solncu.

„Veš kaj", se je oglasil France, „pomolziva eno kravo". Razume se, da je bil Janko takoj pripravljen za to. Snel si je klobuk in stopil v hlev, v katerega je prihajala svetloba samo skozi odprta vrata.

„Tam v kotu leži ena velika", pravi France, „to pomolzi". Janko gre v kot; kar plane „krava" pokoncu, zatuli in začne kopati s sprednjima nogama. Ko naša junaka to vidita, jo udereta ven in po planini navzdol, kar so ju nosile noge.

Ako pa hočete Janka podražiti, vprašajte ga le, kako se mu je godilo, ko je bika molzel. —

Janko je korakal dalje ob bregu Isele po senčnatih gajih in prepeval v svesti si svoje zmage nad sovražnikom vseh turistinj in turistov:


Rodila majka junaka, junaka,
Rodila majka junaka;
Dala mu ime Jankota, Jankota . . .


Utihnil je šele, ko so mu oči ostrmele nad romantično razvalino gradu Kinburga na nasprotnem bregu.

(Dalje prihodnjič.)

(Številka 11)

(Dalje.)

V gradu Kinburgu so gospodovali grofi Kinburgi in Lehsgemindi; za temi so ga dobili v last salzburški škofi. Zadnji grof je ljudstvo neusmiljeno tlačil. Ko je neki vdovi vzel edino kravo, ga je uboga žena proklela. „Tako dolgo bodeš gorel v vicah," mu je zažugala, „dokler se ne razruši grad in ne zraste smreka na njegovih razvalinah. Iz te smreke bodo naredili zibel, in v nji bo ležal otrok, ki postane duhovnik. Šele takrat bodeš rešen iz vic, ko bo pel ta novo mašo!" Smreka že raste na razvalini, mine pa še precej časa, predno bode dovolj lesa za zibel.

Janko se je precej potil, ko jo je mahal proti vasi Ober-Peischlach; zakaj kolovoz je precej strm. Ko je pa prisopihal na vrh, ga je peljala pot bolj po ravnem po Kalski dolini. Globoko pod cesto divja v temnih tesneh potok, ki dobiva vodo iz ledenikov Vel. Kleka. Pogosto se skrije turistu, in le bučanje njegovih bliskovito se drevečih valov mu bije na ušesa.

Zdajci je Janko obstal; naslonil se je na palico in nepremično občudoval Vel. Klek, ki se mu je nenadoma pokazal In zares, prekrasen je njegov pogled s tega mesta, malo pred selom Staniska. Visoko v modro nebo dviguje silni gospodar Visokih Tur svojo z ledeniki ovenčano glavo. Na njegovi strani se razteza Klokova stena, na desni zapaziš Orlovo počivalo; krasno se vidi na modrem ozadju greben, ki se znižuje silno strmo od vrha Kleka na Vanitovo škrbino; zdi se ti kakor ostra zagozda, porinjena med širna ledenika Kodnitz in Teischnitz. Ledeniki izginejo slednjič v temnih granitnih stenah, pod katerimi se raztezajo zelene planine, te pa meje temnozeleni gozdovi. Prelepo je res nasprotje med barvami, ki se ti kaže tu v prirodi.

Veselo gre Janko naprej, saj je Klek tako čist; krasen razgled ga čaka. Bleščeči se vrhovi mu izginejo izpred oči; le divjajoči valovi Kalškega potoka se prikazujejo vedno jasneje iz črne grape Toda ti ga ne zanimajo, zakaj on sanjari. Kako bi bilo lepo, si misli Janko, ako bi tu stanovali še Slovenci. Kako bi pač tu delovalo „Slov. plan. društvo." Jaz bi pa morda postal župnik v Kalsu, in bi imel tako imenitnega župljana, kakor je Vel. Klek. Postavil bi na njegov vrh stolp in se z njim ovekovečil, kakor se je Aljaž s svojim na Triglavu.

Iz tega skromnega premišljevanja ga zdrami šele bučanje potoka Almbacha, ki pada v lepem slapu v dolino. Tudi Klek se zopet prikaže iznad zelenih planin. Klekova stena je že nasadila „kapo", in tudi klekovega vrha so se prijemale meglice. Toda Janka to ni vznemirjalo; ledeni velikan malo pomaje z glavo, si je mislil, in megle se razgube. Mahal jo je ročno naprej, da bi bil že opoldne v Kalsu, ker je nameraval še isti dan polezti do Vanitove škrbine ali pa, če bi bilo mogoče, do Orlovega počivala. Kapnilo mu je pa še precejšnjikrat od brade, predno je zagledal vitki zvonik kalške cerkve.

III. poglavje, v katerem zve bralec vse, kar je v njem, ako ga pazljivo prebere.[uredi]

Kals ima popolnoma značaj krajev, ki so visoko v planinah skriti svetu. Toda ljubkosti, katero najdeš tu in tam v visokih krajih, pogrešaš tu popolnoma. Cela Kalška dolina je resna, divja, kakor da hoče hribolazcu zadati strah pred velikani, na katere mu je pot iz nje odprta. Kakor različno pripovedujejo, kako je nastala Sv. Kri na Koroškem, ravno tako je več pravljic o tem, kdo so bili prvi naselniki te doline. Pripovedujejo, da so nekdaj prišli orjaški roparji črez Ture in si poiskali pod Vel. Klekom skrivališča, od koder so hodili na razne kraje ropat. Zgodovina nas pa uči, da so prišli Slovani s Salzburškega črez Ture in se naselili po vseh dolinah, ki se razprostirajo od njih proti jugu. Prvi naselniki Kalške doline so bili torej naši pradedi, To mnenje podpirajo ponemčena slovenska imena, kakor n. pr. Frussnitz (Brusnice) ali Windischmatrei. Ako pa kdo ni o tem prepričan, mu Janko to zgodovinsko resnico takoj dokaže s kozolci, katerih je polno po Kalški dolini, dasi so brez streh. Kdor pa niti temu dokazu ne verjame, mu pač ni več pomagati.

Vas Kals je bolj majhna, pa čedna. Sredi kopice v tirolskem slogu zidanih hišic se dviguje vitki zvonik poleg prostorne lepo prenovljene cerkve. S pokopališča imaš lep razgled po dolini. Velikanske temne stene, nebotični vrhovi, deroči hudourniki, vse to te spominja, da si v soseščini Visokih Tur. Kakor Triglav visoko se vzdiguje na severu izza temnih)gozdov Bretterspitze. Nalik velikanskemu nasipu se vleče mogočni hrbet gore Schalatzberg, iznad katerega moli Polershohe (2252 m). Z njim se združuje pri vršacu Figershohe (2740 m) Voledischnitz (2406 m). V skupini Granatkogla te posebno zanima orjaški Muntanitz (3228 m); proti jugu pa zapaziš prelaz Kalserthorl (2205 m), ki je imeniten zaradi lepega razgleda. Pred nogami ti leži lepa kalška kotlina, po kateri so posejana mala sela z začrnelimi hišami. Po nji dreve svoje mlečnobele valove potoki, ki izvirajo izpod ledenikov; srdito buče, kakor da se jeze, da si upa ta košček rodovitne zemlje v njih kraljestvo. In res hudo vladajo tu povodni možje; velikanske skale, ki so nekdaj bile v stenah visoko v gorah, groblje in odtrgani kosovi zemlje ti pričajo o njih silovitem gospodarstvu. Povsod najdeš sledove divjajočih naravnih moči. Ne smemo se torej čuditi, da biva tod krepek, pogumen rod, ki ne pozna — živčne bolezni.

Ne zamerim Janku, daje prilezel tudi v ta kraj, ki je večji del leta zapuščen. Tudi jaz bi rad ostal tu dalje časa, če bi mogel in utegnil. Prost bi bil vsakdanjih skrbi in mirno bi živel v prosti naravi. Z visokih vrhov bi gledal vzhajajoče solnce in občudoval v zlatu njegovih žarkov čuda, katera je ustvarila mogočna Stvarnikova roka. V strmem pečevju in na razpokanih ledenikih bi poskušal in krepil svojo moč v boju zoper nevarnosti, katerih se v gorah ne manjka. Telesno utrujenega, toda duševno pokrepčanega bi me vabilo zvečer žvenketanje zvoncev na zelene planine. Ležal bi na mehki travi pred nizko pastirsko kočico in gledal, kako obliva luna s svojimi bledimi žarki rjave granitne steno in se zrcali v leske-tajočih se ledenikih. Tudi telesno okrepčan bi prijel ob zori drugega dne zopet za palico in hitel na vrhe, gledat novih krajev, novih krasot. Toda komaj sem bil prišel v planine, sem se moral že od njih posloviti.

Kaj je pač najzložnejše, najlepše življenje v mestu proti življenju na planinah! Tam te vedno nadlegujejo potrebne in nepotrebne skrbi, ki ti tu niti na misli ne prihajajo; duh ti je Iehak, kakor da bi imel peroti. Tam se moraš vdajati družabnim sponam; kolikokrat te slabo, napačno tolmačijo; v obraz te hvalijo, za hrbtom obirajo; priča moraš biti spletk, prepirov, ki se ti studijo; duševno utrujeu greš počivat, in ko zopet vstaneš, ti stopajo že pred oči sitnosti, katere so ti kalile mir prejšnji dan Tu v planinah ne občutim nič tega Čeprav sem sam, ne čutim se vendar zapuščenega. Kako mi more biti pač dolgčas, ko mi doni na uho bučanje slapov in zrem v peneče se valove gorskih potokov, ko šepetajo nad menoj vrhovi vitkih smrek in mi pripovedujejo o vsemogočnosti božji strmi ledeniki in zelene planine, orjaški vrhovi in prijazni doli! Nekako vzvišenega se čutim nad ljudmi, ki se prepirajo v šumnih mestih pogosto za oslovo senco, begajo za srečo, ki jim je le v nesrečo, in uživajo s polno kupo sladko slast, ki je v resnici le grenak strup. Na planinah uživam pravo veselje; tu se nasičujem s slastjo, ki je koristna duši in telesu. In ako srečam hribolazca, ne grem nemo mimo: prijazno se pozdraviva in vesela sva, če naju vodi ena pot. Prijatelja postaneva v hipu; kar ima kdo v nahrbtniku, deliva bratovsko in ne zapustiva tudi v nevarnosti drug druzega. Kako radi me sprejemajo planinci pod svojo borno streho; tu ne najdeš tiste umetne prijaznosti, ki se mora „posrebrniti", če si jo hočeš pridobiti. Veselega srca ti postrežejo z malim, kar imajo sami.

Ako si torej hočeš odpočiti od duševnega napora in se vsaj za kratek čas iznebiti skrbi, ki ti tarejo duha, pohiti malo na planine. V njih boš našel mir, katerega v mestnem šumu zastonj iščeš. Težko se bodeš ločil od gora in prepričan boš, da si najlepše dni v njih preživel.

(Dalje prihodnjič.)

(Številka 12)

(Konec I. dela.)

„Kje je pa Janko ostal?" si morda mislite. Oh, njemu se dobro godi. Pri „Glocknerwirtu" sedi za mizo in poskuša zobe nad okusno divjačino, pred njim pa stoji orjaški mož, njegov vodnik. Domenila sta se, da odrineta ob treh na Orlovo počivalo (3463 m).

V prostorni gostilniški sobi je bilo več hribolazcev, ki so ravnokar prišli s Kleka, in vsi so obetali Janku lep razgled. „Vreme mora biti lepo," pravi ta samosvestno, „saj sem bil tako ukazal." Bogovi pa Janka niso poslušali. Po kosilu je sedla vsa družba na klop pred hišo in gledala, kako se — kopičijo oblaki. V kratkem času seje prepreglo nebo s črnimi zastori, kakor je že v gorah tako navada.

„Gospodje, nevihta se bliža," se oglasi nekdo. Srdit pogled iz Jankovih oči zadene nesrečnega vremenskega proroka. Toda kmalu votlo zagrmi, in v hipu je bila nevihta tu.

„Ta nevihta je prav koristna," je razkladal važno Janko; „izlilo se bo, zrak se ohladi in izčisti, in razgled bo potem še lepši." Poznalo pa se mu je na obrazu, da sam tega ne verjame. Vendar se je kmalu prevleklo, in ob štirih je odrinil z vodnikom iz Kalsa po dobri, pa precej napeti pešpoti proti Kedniški dolini. Ker bode precej časa preteklo, predno pride do tja, vas hočem seznaniti tačas nekoliko z Velikim Klekom (3797 m).

Do novejšega časa so ga prištevali jako nevarnim goram. Znani hribolazec prejšnjega stoletja Haquet je pisal o njem: „Nihče ne ve, da bi bil kak človek prišel nanj, ker je popolnoma obdan od ledu." Vendar je menil ta pisatelj, da bi se dalo nanj priti. Njegov popis je privabil mnogo prijateljev narave k Sv. Krvi, od koder so se čudili ledenemu velikanu. Zanimati se je začel zanj tudi krški škof Salm. Naročil je kmetom, naj iščejo pripravne poti, in ukazal na polu pota zgraditi kočo. L. 1799. sta prilezla dva do Orlovega počivala. Druge nesreče pri tem ni bilo, kakor da so enemu zmrznili prsti na nogi. Potem so postavili kočo na višini, ki se po škofu imenuje Salmova višina (2783 m). Koliko je Salma stala koča, spoznamo iz tega, da je stalo pet funtov slame, predno je bila v nji, en goldinar, pri Sv. Krvi pa jo je dobil za pet krajcarjev. Plemeniti knez je nameraval poleg koče zgraditi kapelico, pa ta načrt se je pozneje podrl Morda mi bo kdo očital sebičnost, vendar sem vesel, da škof ni izvršil svojega namena, zakaj naš Aljaž ne bi bil potem imel slave, da je prvi sezidal Bogu v Čast hram na hrbtu gorskih velikanov, v soseščini ledenikov.

Še isto leto se je odpravil škof sam na Klek. Dne 19. avgusta je odrinila vsa družba, ki je štela trideset mož, iz Sv. Krvi. Naleteli so pa na slabo vreme, ki je trajalo skoraj štiri dni. Vedrili so v Salmovi koči. Četrti dan so se odpravili nekateri naprej. Na čelu sta korakala, ali bolje rečeno, lezla dva kmeta, ki sta z velikimi drogi preiskovala ledenik, če drži. Potem so se vrstili drugi delavci, ki so nesli velikanski križ, osem sežnjev dolgo lestev in druge potrebne reči. Toda prišli so samo do Malega Kleka. Tu jih je napadla huda nevihta; pometali so križ in orodje na tla in pokazali Kleku pete. Kako se je ta ubogim zemeljskim črvom režal, ne pripoveduje zgodovina, črez dva dni so ga pa vendarle, vsaj Malega, premagali. Štirje tesarji so prilezli z veliko težavo nanj in postavili prvi križ na Mali Klek.

Drugič se je napotil Salm na Klek takoj naslednje leto. Takrat ga je spremljal tudi Stanič , goriški Slovenec. Ta imenitni naravoslovec in hribolazec je umrl kot kanonik v Gorici 1. 1847. Vseh skupaj je bilo dvainšestdeset. V koči na Salmovi višini so se imeli dobro, skoraj bi trdil, da boljše, nego se ima Janko, kadar lazi po gorah. Mesa, južnega sadja, šampanjca, tokajca i. t. d jim je kar ostajalo. Skoda, da ni več škofa Salma; Janko bi se izvestno priklopil njegovi družbi. — Dne 29. julija je zapustil Stanič še pred solnčnim vzhodom kočo s svojimi spremljevalci, ki so nesli med drugimi potrebnimi stvarmi tudi železen, dva sežnja dolg križ, ki je bil namenjen za vrh Velikega Kleka. Ob lepem vremenu so dospeli na vrhunec, in ob enajsti uri je že križ stal na njem. Glasno streljanje je oznanjalo iz Sv. Krvi okolici ta imenitni dogodek. Ko so postavljali križ, so rabili precej visoko deblo. Stanič je zlezel nanj in sicer, kakor je sam rekel, zato, da se ne more nihče drugi ponašati, da je bil nad Klekom in tako visoko kakor on. Slovenec Stanič je bil torej prvi kot naravoslovec in turist na Vel. Kleku.

Salm tudi ta pot ni prišel na vrh. L. 1802. je lezel tretjič na Klek. Dne 24. avgusta je dospel še malo više od Orlovega počivala, dalje ni mogel, črez štiri leta je poskusil še enkrat stopiti na teme njega, za katerega je bil toliko storil Toda zaradi slabega vremena je dospel le do svoje koče. Na ti poti ga je spremljevala tudi njegova sestra. Plemeniti planinski prijatelj je izdihnit 1. 1822. svojo blago dušo. Knez in kardinal Salm ni smatral hribolastva za neumnost in samomor; to naj si dobro zapomnijo klevetniki tega »športa.

Sedaj Vel. Klek ni več tako težavna gora kakor nekdaj, ker so pota popravljena in je tudi za prenočišče dobro preskrbljeno. Z enim vodnikom dospeš brez nevarnosti na vrh, četudi na vrvi. Toda kadar divja nevihta, te tudi dva ne spravita gori. Brez vodnika pa ni varno nanj lezti, ker je treba črez razpokane ledenike in tudi pota niso zaznamenovana.

Tudi Janku je nagajalo vreme. Vedriti je moral pri zadnjem kmetu nad Kalsom pred zaprto hišo zraven vodnika, zavit v havelok in moker kakor miš. Žalostno je gledal v oblake, ki so bili tako radodarni, da so pošiljali več dežja na zemljo, nego ga je bilo treba, „da se zrak izčisti in postane razgled lepši". „Počakaj, Janko", si je mislil, „saj se bo izlilo". In res se je sčasoma toliko zvedrilo, da je zopet vzel pot pod noge. Cim bolj so se trgali oblaki, toliko bolj se je jasnil tudi njegov obraz Kmalu so začele megle zapuščati bližnje vrhunce. Lepo Boses Weibel'je gledal tako zaljubljeno, da je objel debel macesen, v katerega je butil. V Kedniški dolini je pa zastonj iskal nad ledenikom Kleka. Le navpična Freivvand (2913 m) na levi in Glatte Schneide (2867 m) pa Lange Wand (3081 m) na desni so kazale svoja premočena rebra. Kodnitzkees v ozadju se je tudi še precej lepo videl. Seveda ves drugačen vtisk ima hribolazec, če se mu ledeni stožec klekov iznad ledenika blesti. Toda tega pogleda Klek Janku ni privoščil. Bilo je že precej temno, ko sta prišla naša popotnika v Studlovo kočo, katera leži na Vanitovi škrbini (Wanitscharte 2800 m). V nji sta našla še enega hribolazca, ki je bil prišel iz doline Stubach. Dogovorili so se. da drugo jutro ob dveh odrinejo dalje.

Kakšen je razgled s Skrbine, vam ne morem povedati, ker sta ga takrat noč in megla vzeli; le ledenika Teischnitzkees in Kednitzkees sta se še bleščala. Drugo je bilo vse zagrnjeno v temo in meglo. Koča ni last nobenega društva, ampak je popolnoma zasebna svojina. Sezidal jo je 1. 1868. Ivan Studi, zato se tudi po njem imenuje. Odkar je na Orlovem počivalu še skoraj bolje urejeno zavetišče, v to več toliko ne zahajajo. Koča je jako prostorna; ima obednico, v kateri je tudi kuhinja, in dve spalnici. Shramba je jako dobro založena Konserve tu lahko pogrešaš, ker dobiš več jedil svežih Vendar je naš Janko ostal zvest navadni turistovski jedi: grahovi juhi. Jedel jo je s silno slastjo in zatrjeval postarni prijazni postrežnici, da ni boljše jedi od grahove juhe po planinskih kočah. Jaz sem si pa mislil, da lakota Janku najboljše kuha.

Ko se je bil pokrepčal, je šel še na vreme gledat, in ker je videl par zvezd, je upal trdno, da bo lepo vreme, in se trudil tudi, da bi o tem prepričal svojega tovariša in vodnike. Ko se mu je to posrečilo, se je zavil zadovoljno v odeje ju rekel: „Lahko noč!"

(Številka 2)

(Dalje)

Zvečer so se zbrali vsi: naša turista, vodnika, delavci in nosači, ki so tudi prenočevali v koči, pri časi rujuega tirolca na „prijateljski sestanek". Vsak je vedel kaj povedati. Posebno zgovoren je bil ključalničar 'iz Lienza. Zabaval je družbo z raznimi resničnimi in neresničnimi lovskimi dogodki iz svojega življenja. Za vzorec družili povem enega.

„Šel sem enkrat sam", je resno pripovedoval, „nad divje koze. Kmalu sem jih zasačil cel trop, in obstrelil sem precej hudo velicega kozla. Ker je ta žival zelo trdoživa, ni padel, ampak trudil se je na vso moč, da bi jo mi unesel, če ne drugače, vsaj v kak prepad, samo da ga ne bi dobil. Hitim za njim, da ga vzamem še enkrat na muho. Slednjič jo popiha črez ledenik. Šel je bolj počasi, ker je bil hudo ranjen. Večkrat se je spotaknil, pa vselej se je zopet pobral. Hitro sopemi za njim, da mi ne uide v kako razpoko, in že sem iztegnil roko,da bi ga zgrabil za rep - hotel sem reči za noge — kar mi izgine v široko razpoko. Tudi jaz omahnem in padem za njim. Ko sem se tako po zraku peljal, priletim na nekaj kosmatega: bil je kozel. Urno ga okobalim in prijezdim srečno na dno. Kozel je pa še enkrat zdihnil, in bilo je po njem. Najprej sem se otipal, če imam še vse kosti cele. Hvala moji hladnokrvnosti in preminolemu kozlu, bil sem popolnoma nepoškodovan. Pogledam kvišku; samo malo se je svitalo, kjer je zevala razpoka. Padel sem gotovo kakih štirideset metrov globoko. Izkušam po ledeni steni navzgor splezati, pa ne gre. Kličem na pomoč, toda kmalu sem nehal; kdo bi me pač slišal, ko ni bilo daleč naokoli žive duše! Kar grenko mi je postalo v ustih, ko sem pomislil, da bom moral morda tu umreti. Obupal pa vendar še nisem. Ko tako premišljujem, kako bi ušel smrti, in gledam potoček, ki je šumljal po dnu razpoke, mi šine misel v glavo: kaj, ko bi mogel na dan po isti poti, po kateri se ta voda odteka. Kozlu sem izpulil hitro brado in odrezal roge, drugo sem pustil Da le rešim svojo kožo, sem si mislil, kozlova ni toliko vredna. Potem začnem lezti po razpoki. Nekoliko časa je bila struga precej prostorna. Potem so se pa začele stene stikati, in moral sem se plaziti po vseh štirih; to pa je bilo zaradi vode jako sitno. Kolikor sem je takrat, je menda nisem popil ne popreje in ne pozneje; zato se tudi od tistega časa z vodo tako sovraživa. Toda rešitev je bila le blizu. Kmalu se je začelo svitati, potoček je vedno bolj naraščal, razpoka se je širila, in — stal sem zopet pod milim nebom, ves premočen, pa vendar živ."

Ko so se tako pogovarjali, je divjal zunaj vihar na vso moč. „Če bo šlo tako dalje", se je oglasil Dunajčan, „priletimo s kočo vred na Pastirico".

„To pa že ne", pravi star nosač, še vedno krepek, širokopleč gorjanec; „ako bi pa kdo stal zunaj, bi se mu utegnilo pripetiti, da bi ga nesel vihar navzdol. Meni samemu se je nekaj takega primerilo. Enkrat sem nesel v takem vremenu dolg drog h koči z Vanitove škrbine. Po grebenu še ni bilo sile; saj sem že večkrat nesel po njem cel sod vina na hrbtu. Ko pa prilezem na vrh, me zagrabi hipoma vihar in me vrže črez rob na Kodnitzkees. Tu in tam sem se še izkušal okleniti skalovja, po katerem me je vihar metal, toda slednjič mi je zmanjkalo tal, in letel sem naravnost na ledenik. V svojo srečo nisem droga izpustil iz rok: kako se je to zgod/te. še danes ne vem; je že motalo tako biti. Ko priletim, ali da povem natančneje, ko prileti drog na ledenik, se zasadi v sneg, ki je bil jako debel, in jaz splezam lepo po drogu na tla".

Vsi so se mu smejali, in nekateri so neverno zmajevali z glavo. Janko je pa komaj čakal, da pride na vrsto, da bi se jim kaj nalagal. Sedaj, si je mislil, je ugodna prilika.

„Kaj ste poprej rekli", pravi nosaču, „da je danes hud vihar? To ni vihar, to je navaden, malo bolj hud veter. Veste vi, kaj je kraška burja? Veste, kje je Kras? To je tam, kjer je polno velikih podzemeljskih jam. Pri trgu Postojini je n. pr. tako velika, da bi imel skoraj Klek prostora v nji. Glejte, pri nas na Krasu je večji del leta taka sapa, kakršna nocoj žvižga okrog koče; in za to se malokdo zmeni. Kadar pa brije burja, je pa vse kaj druzega Tovorni vlak vam vrže s tira kakor meček. Ako zaloti ljudi na planem, jih nosi po zraku kakor perje; meče jih kar enega v druzega. Ako se pa dva drug druzega okleneta, nese kar oba v zrak; in včasih vidiš take pare sukati se po zraku, kakor bi plesali. Da nese človeka na streho, ni nič nenavadnega. Enkrat je zasačila staro branjevko, ki je jezdila suhega osla. Kar vam zgrabi oba in ju nese na streho bližnje hiše. Tam se osel ujame med dva dimnika, in burja ga je morala pustiti, starko pa tudi, ker je objela osla krog vratu. Ko je burja nekoliko odnehala, so prišli šele ljudje, da so rešili rigajočega osla in njegovo jahavko s tega vzvišenega prostora.

Drugi pot je zagrabila voznika in je najprej pometla z njim vse bližnje strehe, koder se je revež zastonj trudil, da bi se oklenil kakega dimnika. Potem ga jo dvignila više in ga nesla v cerkveni zvonik, ki je pa imel vsa okna odprta. Zato ga je nesla kar skozi in ga postavila zopet ne baš prav rahlo na tla.

Tudi z menoj se je že burja poigrala. Lansko leto sem se peljal s pošto iz Postojine v Vipavo, ko je brila huda burja. V Razdrtem smo se ustavili, ker smo morali konje prepreči. Ravno tu pa tudi najhuje brije in briše. Na cesti ni bilo žive duše. Le tu in tam je ležal kak voz v cestnem jarku, voznika pa je valjala burja po cesti, kakor bi ga „božje metalo". Tudi poštni voz se je gugal. Postiljon mi zakliče, naj odprem oboja vrata. To se mora vselej storiti, kadar stoji voz, da more burja skozi; drugače ga hipoma prevrne. Odprem, toda že sem letel iz voza in začel kozolce preobračati po cesti. Med tem, ko sem tako telovadil, se je spravila burja nad voz — konje so že bili srečno izpregli — ga vzdignila in nesla naprej. Tudi mene dvigne, me nese bliskovito za vozom — kakor bi so bala, da ne bi zamudil pošte — da mi je kar sapo jemalo, in me buti na kozla, katerega sem se krčevito prijel. Slednjič najdeva oba, jaz namreč in voz, zavetje za neko hišo, kamor naju je zanesla burja. Ko zlezem varno s kozla, pride iz voza — kaj mislite, kdo V Noben drug kakor — postiljon. S kozla ga je vrgla burja na tla, potem pa treščila v odprt voz".

Vsi so Janka poslušali z odprtimi usti in se čudili tako grozni burji. Njegov tovariš se je pa smejal, da se je kar za bok.a držal. Janko pa je svoj obraz ubral v kolikor mogoče resne gube in rekel: „Da bodete še bolj spoznali, kakšna je pri nas burja, povem vam še tale najnovejši dogodek. Morda je kdo izmed vas o njem že bral v časnikih, pa nič ne de; zanimive reči se slišijo rade tudi dvakrat. Nekje na Krasu je stala nova, napol dodelana hiša; samo pokrita še ni bila. Zahrula pa je jako huda burja. Ko je ponehala, je imela ta hiša lepo novo streho. Se je li čudo zgodilo"? Ne, stvar se je izvršila popolnoma naravno. Druga, tudi nova hiša je stala kakih deset minut strani. Med tem, ko je burja divjala, je izginila s hiše popolnoma nova streha. Teta burja jo je zgrabila in pokrila z njo napol dodelano hišo ob cesti."

Ne tako resno, pa bolj šaljivo je bilo pa to", je nadaljeval Janko: „Nekoč je bil pri nas ravno semenj, ko nenadoma privihra burja. Sicer ni bila prav huda, vendar dovolj močna, da je pobrala ljudem klobuke, jih razmetala po cesti in jih slednjič nanesla klobučarjem na šatore. Ob istem času je pa klobučarjem pobrala nove klobuke in jih posajala ljudem na gole glave. In sicer je vsak dobil takega, ki mu je bil prav. Ako mu je bil namreč prevelik, mu ga je vzela burja zopet in mu tako dolgo druge pomerjala, dokler mu ni nasadila takega, ki se ga je trdno prijel. Sedaj pa pojdimo spat! Lahko noč, ljudje."

To rekši, odide s tovarišem v spalnico.

„Zakaj ste jih pa tako nabrisali"? mu pravi ta. Maščeval sem se mu odvrne Janko. „Niste li videli, kako so se s komolci dregali, ko je pripovedoval lovec, kako je jezdil kozla, in nosač, kako je po drogu plezal? Menili so, da nama smejo natvezti vse, kar se jim poljubi. Ako so mi verjeli, jim prav privoščim to lahkovernost; ako pa mislijo, da sem se lagal, bodo tudi spoznali, da sem jim le povrnil "

Tačas, ko je Janko tako svoje laži olepšaval, so se prepirali v obednici, je 'li Janku kaj verjeti ali ne. Vsega mu seveda niso verjeli, neko spoštovanje so pa le dobili do kraške burje. Mir je pa naredila oskrbnica v koči, močna, zastavna žena, rekoč; „Kar je gospod pravil, je gotovo res; gospodje ne lažejo, kakor vi. Sedaj pa spat!"

Janku se je dobro zdelo, ko je čul to hvalo iz „nežnih" ust, njegov tovariš pa je kar pokal od smeha.

Kmalu je v koči vse potihnilo. Zunaj je pa vihar še vedno razkladal svojo moč. Megle so plesale okrog vrhov kakor bele nočne pošasti; tu in tam je pogledal Klek skozi svoj megleni zavoj na kočo, v kateri je Janko sanjal o njem...

(Dalje prihodnjič.)