Črtice s potovanja hudomušnega Janka
| Črtice s potovanja hudomušnega Janka Janko Mlakar |
Spisal J. M.
| |||||||||||||
Gospod urednik! Oprostite, prosim, da Vas nadlegujem. Zvedel sem namreč, da Vam je dal neki Janko na razpolago popis svojega potovanja, da ga priobčite v „Vestniku". Svarim Vas pred njim. Zakaj lagal je v teh »črticah", kakor sam menda imenuje svoj spis, kar je le mogel, in s tem je že veliko povedano. Že v uvodu je najmanj devetdeset odstotkov zlaganega — verjeti se mu sme samo deset odstotkov kakor Arabcu. Piše menda, da je zato sam potoval, ker ni dobil nikogar, ki bi šel z njim. Mu li verujete? Ne bodite tako lahkoverni! Niti prosil ni nikogar, da bi šel z njim, ker je naravnost hote l iti sam. In zakaj? Povem Vam takoj. Lansko leto je tudi popisal neko potovanje, in bilo mu je silno hudo, da je moral le resnico pisati, zakaj srčno rad bi bil lagal. Toda na poti mu je bil njegov tovariš, ki ga je spremljal in bi bil lahko odkril vse njegove laži. Letos jo je pa drugače ukrenil. Odpotoval je namreč raje sam, že namenoma, da bo to pot popisal in se zraven debelo lagal. Seveda potem bi si mel roke in si mislil: „Ali sem jih nabrisal!" Tega veselja mu pa nisem privoščil. Zato sem ga sklenil spremljati na njegovem potu, ne da bi on vedel za to. „ Kako je bilo pa to mogoče", si bodete mislili. Prav lahko! Praded nekega pradeda mojega starega očeta je kupil staro kučmo, ki stori nevidnega vsakega, kdor si z njo pokrije glavo. To kučmo sem del na glavo — malo mi je bila prevelika, pa sem natlačil papirja za rob — in hodil za Jankom, kamor gaj e nesla peta. Komaj pa je bil prišel domov, takoj je začel popisovati svoje dogodke na potu in se debelo lagati, da se je sam smejal svojim lažem, ta hudomušni Janko! Potem je zapečatil svoj spis in ga Vam odposlal. Jaz sem si pa mislil: „Ne boš ga, Jaka; iz Vestnikovih bralcev se pa ne bodeš norčeval". In hitro sem tudi jaz popisal njegovo potovanje, toda kakor se je v resnici godilo. Ta spis torej Vam pošiljam, g. urednik, in Vas prosim, da priobčite v Vestniku te moje resničn e „črtice", Jankove lažniv e „črtice" pa vrzite v koš, kamor po vsi pravici sodijo, ako je je sploh še kaj na svetu.
Z velespoštovanjem Vaš Vam vdani sinko.
I. poglavje, v katerem zve bralec med drugim, kako je Janko na potu v Lienc pozabil nemški
[uredi]Previden je pa vendar naš Janko, to je res, vsaj odkar ga je učila izkušnja te lepe lastnosti. Pred nekaj leti je namreč takoj dirjal v Ture, ko je bil komaj otresel konec leta šolski prah, in hodil kar po petnajst ur na dan. Tretji dan so se pa pokazali nasledki tega norenja. Kite v kolenih so mu namreč otekle, in nekoliko časa je hodil kakor pek, ki gnete testo z nogami. Seveda tega ni zapisal nikjer.
Letos se je p.i hotel poprej nekoliko „trajnirati". kakor mi je rekel učeno. Zato je šel enkrat z Javornika v Cerknico na uro gledat in je stopil tudi na Triglav, da se prepriča, če še stoji Veliki Klek na svojem mestu. Na njegovo sneženo glavo je sklenil namreč Janko letos postaviti svojo nogo Ko je prišel domov, je bil nekoliko opraskan, kar kaže, da pot skozi Vrata ni ravno najzložnejša; zato je bil pa tudi „trajniran", ali po domače povedano, utrjen.
Težko je pričakal dne, ko je smel zapustiti notranjsko metropolo. Srce mu je tako hrepenelo po Vel. Kleku, da mu je še brzovlak vozil prepočasi. V Ljubljani se je presedel v popolnoma prazen kupe gorenjske železnice. Veselil se je že, da bode sam s svojimi blagodejnimi občutki, ki so ga navdali, ko je zagledal sinjo planine. Toda revež se je motil. Nagloma sta se pridrevili v njegov kupe dve elegantno opravljeni stvari ženskega spola s silnim kričanjem. Naš Janko, ki — mimogrede bodi povedano v njegovo čast — ne sodi ljudi po obleki, ampak po govorici in vedenju — je spoznal v njiju takoj one osebice, ki delajo v zakonski jarem vpreženim možem velike preglavice; zakaj, ko bi teh stvaric ne bilo, bi njih milostljive ne zanosile toliko na obleki, ker bi si jo morale same delati.
Ti vsiljenki — tako ju je Janko sam pri sebi imenoval — se nikakor nista mogli odločiti, kam bi sedli. „Vajst du", pravi ena, Ja z se usedem kar k durim, da bom lahko hitro ven skočila, če bo kak ,cuzamenštos"'.
„Ist ja var", ji pritrdi hitro druga, in po dolgi debati sedeta slednjič od vrat proč — k oknu. Radovednost je premagala strah pred „cuzamenštosom".
Janko je med tem jezno gledal skozi nasprotno okno in motril okajene, z moko obložene vozove, kakor da bi bil računil, koliko rožičkov bi se iz nje napeklo. Bolela so ga ušesa, ker je moral poslušati zoprno ljubljansko spakudranico. Lahko si mislimo, kako se je oddahnil, ko ga je ta "ljubezniva" dvojica zapustila v Medvodah.
Od Jesenic dalje se je pa Janku dobro godilo. Dobil je namreč veliko družbo potovalk in potovalcev, ki so občudovali planine in gore, katerih pa ni nihče izmed njih poznal po imenu. Na gorski palici so pa spoznali v Janku hribolazca; prosili so ga, da naj jim pove, kako se imenujejo gore, katere so videli skozi okno.
Seveda tu je bil naš Janko v svojem elementu. Za vsako goro jim je vedel povedati, kako se imenuje. Ti so bili silno veseli, da so dobili tako pripravnega „cicerona", in so ga lepo zahvaljevali, ko so izstopili. Gotovo bi jim bilo žal za zahvalo, ako bi bili videli, kako se je potem, ko so odšli, hudomušni Janko smejal v pest, da je dobil ljudi, ki so se mu dali tako lahko nalagati in so ga še zahvalili za to »prijaznost". Nekaj gor pozna Janko res po imenu, in te jim je tudi prav povedal. Hoteli so pa vedeti tudi imena onih gor, katerih on sam ne pozna. V zadrego se pa naš Janko ne da spraviti. Izmišljeval sij e njih imena kar sproti in si tolažil vest, češ, čemu so pa tako radovedni.
V Trbižu se je pa z njim nekaj posebnega zgodilo. Pozabil je — nemški. V svoji hudomušnosti je namreč sklenil, da do Lienca nobene nemške besede ne izpregovori, in da se bo sploh vedel tako, kakor da bi nemščine prav nič ne razumel. Do Beljaka je šlo še vse gladko. Ko se je pa peljal — prav po polževo — proti Liencu, mu je pa že trda pela Sedel je bil namreč v zadnji voz, da je gledal skozi steklo v vratih; domišljeval si je menda, da je v salonskem vozu. Med potjo se je pa število potnikov skrčilo, zato so hoteli zadnji voz odpeti. Izprevodnik je spričo tega prišel v kupe, kjer je Janko sam sedel, in mu velel — seveda nemški — da naj prestopi v drug voz. Skoraj bi se bil Janko že izpozabil in poslušal izprevodnika, pa se je vendar še o pravem času spomnil, da do Lienca ne razume nemškega, in zato je mirno obsedel. Ko pa je začel izprevodnik nad njim kričati, da naj se pobere ven, ga je Janko gledal ravnodušno in mu rekel: „Niks dajč".
Izprevodnika je tedaj minila potrpežljivost. Prijel je Janka za rokav in ga hotel tirati iz voza. Janko se je pa branil in hitel kazati listek in izgovarjati: .Lienc", češ, da hoče izstopiti šele v Liencu.
Izprevodnik je videl, da ne opravi nič, in je šel ven. Janko se je na tihem smejal; malo ga je pa vendarle skrbelo, da ne bi ga pustili na postaji v vozu in se odpeljali brez njega. Toda izprevodnik se je povrnil z neko deklico, ki je znala slovenski — bila je Ziljanka — in ta je raztolmačila Janku, kaj da se zahteva od njega. Sedaj se pa ni več obotavljal; kar hitro je pobral svoja šila in kopita, t. j. palico in nahrbtnik, in skočil v drug voz. Mimogrede je še čul, kako je izprevodnik godrnjal, da so „bindišarji" tako nesramni, da si upajo tako daleč, čeprav ne znajo nemški. Janko je pa zopet gledal skozi okno v lepi dravski svet na prijazne hišice, ki so posejane po brdih, vzdigujočih se ob Dravi, in odgovoril na vsak nemški ogovor „niks dajč". Seveda je moral marsikatero zabavljico črez „biudišarje" preslišati, in srbela sta ga jezik in pest.
Bila je že trda noč, ko se je pripeljal v Lienc. Na kolodvoru je čakalo vse polno ljudi. Komaj je bil izstopil, sta že pridrevila nadenj dva strežaja, eden vpijoč „Post", drugi „Rose". „Rožnik" se je polastil palice in nahrbtnika in vlekel oboje v pripravljeni voz, Janko pa je stopal za njim s počasnimi, imenitnimi koraki, v svesti si svojih grošev, katere je imel v žepu. Z obrazom milijonarja, ki da najmanj en goldinar napojnine, je vprašal strežaja, kaj čakajo ljudje na kolodvoru. „ Vlaka so čakali", mu je odvrnil ta prijazno; „danes jih je posebno veliko". — „Zato ker sem se jaz z njim pripeljal", si je mislil Janko v svoji ponižnosti. Dopadli so se mu Lienčani, ker so tako prijazni, da hodijo v tolikem številu čakat vlakov in sprejemat tujce.
Ko pa je stopil na vrt pri „Roži", mu je skoraj vzelo vid. Ves prostor je bil razsvetljen z balončki, lampijončki in z drugimi enakimi pripravami, ki nadomestujejo po noči solnce. Komaj se je prikazal Janko pri vratih, je zagrmel po zraku stoteren „heil", in godba je zaigrala grozen „tuš". Janko se je lepo odkril in se prijazno priklanjal na levo in desno, kakor bi vse to njemu veljalo. Potem je sedel k prazni mizi, da je videl po vsem vrtu. Godba, petje, vse mu je bilo všeč, le tisto „hajlanje" po vsaki točki mu ni ugajalo. Njegova slovenska ušesa ga niso mogla več poslušati, zato se je odpravil počivat.
(Dalje prih.)
II. poglavje, v katerem zve bralec, kako se je Janko zoper svojo voljo dvobojeval in nasprotnika slavno premagal.
[uredi]Zgodaj v jutro je zapustil Janko „Rožo" s prepričanjem, da res ni nobena roža brez trnja, ker ... pa kaj bi to razkladal, saj ve vsak, da po hotelih pusti človek navadno nekoliko denarja in — krvi; denar spravi natakar, kri pa izčrpajo živalce, katere zbadajo po hotelih tudi olikane ljudi.
Po mestu je še vse spalo. Janko pogleda po ulicah gori in doli — da bi menda vedel mesto opisati — se ozre proti nebu, potegne sveži zrak krepko vase, pokima zadovoljno in pravi: „bo". Potem stisne krepkeje palico, si popravi nahrbtnik in odkoraka proti Kalsu. Bore Janko! Veselil se je že, da bode imel nebeški razgled z Vel. Kleka, zakaj vreme je bilo zares krasno. Toda Janko je obračal, kako pa je vreme obrnilo, zveste kmalu.
Urnih krač — nekaj suhih je imel Janko v nahrbtniku — jo primaha do grada Bruka, ki stoji na nizkem griču ob vhodu v dolino reke Isel, po kateri pelje pot v Kals. Grad je zavarovan s petdeset metrov visokim stolpom, ki je baje že stal ob Kristovem rojstvu. Pod enim oknom se vleče po zidu dolga rumenkasta lisa. Pripovedujejo, da je enega izmed grofov, ki so gospodovali na tem gradu, njegova žena zastrupila. Mož je bil pa vajen boljše pijače, zato je strup izbljeval skozi okno in napravil tisto liso. Razgled iz stolpa, posebno pa z mosta, ki drži črez Isel, je kaj lep. Pred teboj je razprostrta vsa lienška kotlina. Izza temnih gozdov mole svoja suha rebra in ostre plešaste glave Unholdi, Rauhkofel in Spitzkofel. Temu je res „prekrasen vis-à-vis" snežna Böses Weibel, ki se menda zato tako imenuje, ker pošilja „gratis in franco" nevihte nad Lienz. Na eni strani se kažejo turistovim očem raztrgane Apneniške Alpe, na nasprotni pa še močno s temnimi gozdovi poraščene Ture. Vmes pa se vrste njive in travniki, med katerimi se beli prijazni Lienz. Drava, bistra hči strmih Dolomitov, pretaka liki srebrna nit to pisano ravan.
Janko je sedel na mostno ograjo in užival ob šumenju penečih se valov ravnokar opisani razgled. Njegove oči so se zdajci ustavile na najvišjem vrhu Spitzkofla; zagledal je namreč na njem vihrajočo črno zastavo. Sedaj se je spomnil, da je bral prejšnji večer v časniku, da so Bismarckovi častilci postavili na Spitzkoflu črno zastavo, ki naj kaže vsem, kako žalujejo Tirolci za tem „velikim" Nemcem. Jezen je zapustil Janko svoj vzvišeni sedež in jo udaril po dolini navzgor. Potolažil ga je šele krasen pogled na nebotične vrhove v dnu doline.
Kmalu je dospel po strmem kolovozu do vasi Ober-Lienz. Nekdaj je stalo tu rimsko mesto Leoncium, katero so razdejali Slovani. Na njegovem torišču je nastalo mesto Luencina, katero so pa l. 1112. posuli plazovi. Sedanja vaška cerkev je sezidana menda ravno nad cerkvijo posute Luencine. Skozi luknjo, ki je v cerkvenem tlaku, prime človek lahko vrh stolpa prejšnje cerkve. Toda Janko ne verjame tega, in jaz tudi ne prisežem, da je res. — Naš muhasti popotnik jo je počasi prirezal do ceste, ki se vije tu in tam malo navkreber ob deroči Iseli. Ta pot je prav prijetna. Kamorkoli se ozreš, vidiš snežne gore, sredi njiv in travnikov hišice s širokimi strehami, nad njimi se temne gosti gozdovi, ki se polagoma izgubljajo v sočnih planinah. Bolj proti vrhu pa ne vidiš druzega, kakor samo strme meli in prostrana snežišča. Izmed gora — Weisse Wand (2426), Zuenik, Schleiten (2902) in drugih — je pač najlepši vrh Aicham s prekrasnim ledenikom Maurerjem. Tudi cerkvice, katerih je več po strmih gričih, povišujejo ljubkost doline.
Janko se je čutil tu prav domačega. K temu so pa pripomogli mnogo — kozolci, ki so po celi dolini tako navadni kakor pri nas. Utrdili so mu še bolj prepričanje, da so tu nekdaj stanovali Slovenci, da hodi po tleh, katera niso nemška, marveč ponemčena. Prebivalci Iselske in nekaterih sosednjih dolin kažejo res še precej slovanski značaj. Prijazni so in gostoljubni, v miru ovce, v boju levi, zvesti in pobožni: ljubijo petje in niso neobčutljivi tudi za drugo umetnost. Njih noša je popolnoma prikladna krajevnim razmeram, v katerih žive. Možje nosijo lodnasto obleko, tu in tam tudi kratke hlače in volnate nogavice. V Kalsu ne vidiš obritega moža, vsi nosijo dolge, goste brade. Žene nosijo suknena krila, katera jim krase živobarvani predpasniki: jopice imajo rokave, ki so jako podobni rokavom, s katerimi se ponaša naše ženstvo, ki se oblači po modi. Vse nosijo črne klobuke s svilenimi „cofi". — Tudi nekatere navade v Iselski dolini so podobne našim. Ako vzame n. pr. fant za ženo dekle iz druge župnije, mu narede fantje pregrajo, in ženin jim mora bališče odkupiti. Tudi na uroke verujejo še precej.
Kakor imamo Slovenci rojenice, tako imajo tudi tod svoje dobre žene, katere imenujejo „Salige" (blaženke). Eva jih je porodila, še predno je grešila, zato je ostal svet zanje še vedno raj. V starih časih so občevale mnogo z ljudmi. Ko so pa ljudje postali hudobni, so se umeknile v gore in samotne soteske. Iz zelišč si narejajo okusna jedila, in divja koza jim služi za domačo žival. Vročine in mraza ne občutijo. Pred nekaj leti jih je bilo menda blizu nekaterih gorskih vasi še veliko; prikazovale so se pobožnim in preprostim ljudem in jim za majhen dar prinašale blagoslov in srečo v hišo. Toda tudi ti so postali sčasoma „prepametni", in sedaj se blaženke ne prikazujejo niti Tirolcem, čeprav jih — kakor trdijo zlobni jeziki —- šele s štiridesetim letom sreča pamet. Na samotni kmetiji nad vasjo Schleiten, ki se vidi s ceste, se je prikazovala pred mnogo leti vsako nedeljo blaženka: iztegnila je vselej roko skozi okno v kuhinjo, in ko je dobila nekoliko jedi, je blagoslovila hišo in odšla potem v bližnji gozd. Gospodar je pa dobil prav skopo in brezbožno deklo. Ko je „blaženka" iztegnila zopet roko v kuhinjo, je zagrabila dekla, ki je kuhala kosilo, sekiro in ji odsekala roko. „Blaženka" je nato z drugo roko zapretila in odšla. Od tistega časa je izginil blagoslov božji, in vedno je v družini kaka nadložna oseba. Sedanji gospodar je do grla v dolgeh, in ena njegovih hčera ima hrbet poraščen s svinskimi ščetinami. Kdor tega ne verjame, naj gre gledat v Lienz v zemljiško knjigo, v kateri bo videl vknjižene dolge, potem naj se potrudi do kmetije — Janko mu za dobro plačilo rad pokaže pot — in tam mu pokažejo ščetinasti hrbet, toda le s tem pogojem, da vzame njegovo posestnico v zakon. —
Pri Sv. Janezu v gozdu (St. Johann im Walde) prestopi cesta na desni breg in se vije do selišča Huben, kjer se začne kolovoz, po katerem prideš v Kals. Ob levem bregu pa drži bližnjica ravno tja. Janko, prijatelj vseh bližnjic, jo je udaril kar po nji. Kmalu mu pa je zaprl pot plot, s katerim je bil ograjen velik pašnik. S težavo je zlezel črez ograjo; zakaj plot je bil precej visok in nahrbtnik dobro natrpan. Janko je bil že sredi pašnika; kar je zapazil, da se je odločila velika žival od črede, ki se je pasla ne daleč od njega. S strahom je videl, da je grozen bik, in je pospešil korake. Bik jo udere naravnost proti njemu; Janko se spusti v tek, njegov rogati sovražnik pa spravi svoje ogromno telo v dir. Tu pridirja Janko s pomočjo palice v kengurujskih skokih do vrat, ki so bila k sreči v ograji. Toda kmalu je spoznal, da ni le pregovor „ni nesreče brez sreče" resničen, marveč da tudi ni sreče brez nesreče. Hotel je namreč duri odpahniti, toda revež se je trudil zaman. Duri so bile zabite ravno pri zapahu z desko, da ga nikakor ni mogel odriniti. Bik se je pa že postavljal v „pozicijo", da nasadi Janka na roge in mu pomaga s pašnika črez plot. Sedaj se pa zave naš junak svoje človeške razboritosti in se postavi tudi v „pozicijo" s palico. Bik gleda Janka s krvavimi očmi, on pa njega ostro in predirljivo, ker se je spomnil, da je nekje bral, da krotilci krote divje zveri s svojim ostrim, hudim pogledom. Bik začne kopati z nogami, Janku pa srce upadati; bik vzdigne rep, Janko pozabi na svoj recept zoper zveri in meri visokost vrat; bik nagne glavo in se zažene v skok, Janko skoči črez vrata, pogleda prezirljivo na svojega sovražnika in nagne palico v pozdrav, kakor borilec v kakem španskem cirkusu meč, s katerim je zabodel bika.
Tako se je končal ta „boj", v katerem se je Janko gotovo izkazal junaka. Temu se pa ne smemo čuditi. Zakaj vajen je takih dvobojev, vsaj še skoraj nikdar ni potoval, da ne bi bil imel opraviti z biki. Da, tako predrzen je ta slovenski turist, da je hotel nekoč bika celo — molzti. To je bilo pa tako-le:
Janko je šel z Golice žejen in lačen, kakor je pri njem to že tako navada, kadar je na potu. Z njim pa je bil tisti Petrovčev France, s katerim sta ob nevihti že kes obujala pod skalo na Korntaurih, česar pa Janko ne sliši rad. Prigugala sta se do molzišča, kjer si je živina poiskala zavetja proti pripekajočemu solncu.
„Veš kaj", se je oglasil France, „pomolziva eno kravo". Razume se, da je bil Janko takoj pripravljen za to. Snel si je klobuk in stopil v hlev, v katerega je prihajala svetloba samo skozi odprta vrata.
„Tam v kotu leži ena velika", pravi France, „to pomolzi". Janko gre v kot; kar plane „krava" pokoncu, zatuli in začne kopati s sprednjima nogama. Ko naša junaka to vidita, jo udereta ven in po planini navzdol, kar so ju nosile noge.
Ako pa hočete Janka podražiti, vprašajte ga le, kako se mu je godilo, ko je bika molzel. —
Janko je korakal dalje ob bregu Isele po senčnatih gajih in prepeval v svesti si svoje zmage nad sovražnikom vseh turistinj in turistov:
Rodila majka junaka, junaka,
Rodila majka junaka;
Dala mu ime Jankota, Jankota ...
Utihnil je šele, ko so mu oči ostrmele nad romantično razvalino gradu Kinburga na nasprotnem bregu.
(Dalje prihodnjič.)
V gradu Kinburgu so gospodovali grofi Kinburgi in Lehsgemindi; za temi so ga dobili v last salzburški škofi. Zadnji grof je ljudstvo neusmiljeno tlačil. Ko je neki vdovi vzel edino kravo, ga je uboga žena proklela. „Tako dolgo bodeš gorel v vicah," mu je zažugala, „dokler se ne razruši grad in ne zraste smreka na njegovih razvalinah. Iz te smreke bodo naredili zibel, in v nji bo ležal otrok, ki postane duhovnik. Šele takrat bodeš rešen iz vic, ko bo pel ta novo mašo!" Smreka že raste na razvalini, mine pa še precej časa, predno bode dovolj lesa za zibel.
Janko se je precej potil, ko jo je mahal proti vasi Ober-Peischlach; zakaj kolovoz je precej strm. Ko je pa prisopihal na vrh, ga je peljala pot bolj po ravnem po Kalski dolini. Globoko pod cesto divja v temnih tesneh potok, ki dobiva vodo iz ledenikov Vel. Kleka. Pogosto se skrije turistu, in le bučanje njegovih bliskovito se drevečih valov mu bije na ušesa.
Zdajci je Janko obstal; naslonil se je na palico in nepremično občudoval Vel. Klek, ki se mu je nenadoma pokazal In zares, prekrasen je njegov pogled s tega mesta, malo pred selom Staniska. Visoko v modro nebo dviguje silni gospodar Visokih Tur svojo z ledeniki ovenčano glavo. Na njegovi strani se razteza Klokova stena, na desni zapaziš Orlovo počivalo; krasno se vidi na modrem ozadju greben, ki se znižuje silno strmo od vrha Kleka na Vanitovo škrbino; zdi se ti kakor ostra zagozda, porinjena med širna ledenika Kodnitz in Teischnitz. Ledeniki izginejo slednjič v temnih granitnih stenah, pod katerimi se raztezajo zelene planine, te pa meje temnozeleni gozdovi. Prelepo je res nasprotje med barvami, ki se ti kaže tu v prirodi.
Veselo gre Janko naprej, saj je Klek tako čist; krasen razgled ga čaka. Bleščeči se vrhovi mu izginejo izpred oči; le divjajoči valovi Kalškega potoka se prikazujejo vedno jasneje iz črne grape Toda ti ga ne zanimajo, zakaj on sanjari. Kako bi bilo lepo, si misli Janko, ako bi tu stanovali še Slovenci. Kako bi pač tu delovalo „Slov. plan. društvo." Jaz bi pa morda postal župnik v Kalsu, in bi imel tako imenitnega župljana, kakor je Vel. Klek. Postavil bi na njegov vrh stolp in se z njim ovekovečil, kakor se je Aljaž s svojim na Triglavu.
Iz tega skromnega premišljevanja ga zdrami šele bučanje potoka Almbacha, ki pada v lepem slapu v dolino. Tudi Klek se zopet prikaže iznad zelenih planin. Klekova stena je že nasadila „kapo", in tudi klekovega vrha so se prijemale meglice. Toda Janka to ni vznemirjalo; ledeni velikan malo pomaje z glavo, si je mislil, in megle se razgube. Mahal jo je ročno naprej, da bi bil že opoldne v Kalsu, ker je nameraval še isti dan polezti do Vanitove škrbine ali pa, če bi bilo mogoče, do Orlovega počivala. Kapnilo mu je pa še precejšnjikrat od brade, predno je zagledal vitki zvonik kalške cerkve.
III. poglavje, v katerem zve bralec vse, kar je v njem, ako ga pazljivo prebere.
[uredi]Kals ima popolnoma značaj krajev, ki so visoko v planinah skriti svetu. Toda ljubkosti, katero najdeš tu in tam v visokih krajih, pogrešaš tu popolnoma. Cela Kalška dolina je resna, divja, kakor da hoče hribolazcu zadati strah pred velikani, na katere mu je pot iz nje odprta. Kakor različno pripovedujejo, kako je nastala Sv. Kri na Koroškem, ravno tako je več pravljic o tem, kdo so bili prvi naselniki te doline. Pripovedujejo, da so nekdaj prišli orjaški roparji črez Ture in si poiskali pod Vel. Klekom skrivališča, od koder so hodili na razne kraje ropat. Zgodovina nas pa uči, da so prišli Slovani s Salzburškega črez Ture in se naselili po vseh dolinah, ki se razprostirajo od njih proti jugu. Prvi naselniki Kalške doline so bili torej naši pradedi, To mnenje podpirajo ponemčena slovenska imena, kakor n. pr. Frussnitz (Brusnice) ali Windischmatrei. Ako pa kdo ni o tem prepričan, mu Janko to zgodovinsko resnico takoj dokaže s kozolci, katerih je polno po Kalški dolini, dasi so brez streh. Kdor pa niti temu dokazu ne verjame, mu pač ni več pomagati.
Vas Kals je bolj majhna, pa čedna. Sredi kopice v tirolskem slogu zidanih hišic se dviguje vitki zvonik poleg prostorne lepo prenovljene cerkve. S pokopališča imaš lep razgled po dolini. Velikanske temne stene, nebotični vrhovi, deroči hudourniki, vse to te spominja, da si v soseščini Visokih Tur. Kakor Triglav visoko se vzdiguje na severu izza temnih)gozdov Bretterspitze. Nalik velikanskemu nasipu se vleče mogočni hrbet gore Schalatzberg, iznad katerega moli Polershohe (2252 m). Z njim se združuje pri vršacu Figershohe (2740 m) Voledischnitz (2406 m). V skupini Granatkogla te posebno zanima orjaški Muntanitz (3228 m); proti jugu pa zapaziš prelaz Kalserthorl (2205 m), ki je imeniten zaradi lepega razgleda. Pred nogami ti leži lepa kalška kotlina, po kateri so posejana mala sela z začrnelimi hišami. Po nji dreve svoje mlečnobele valove potoki, ki izvirajo izpod ledenikov; srdito buče, kakor da se jeze, da si upa ta košček rodovitne zemlje v njih kraljestvo. In res hudo vladajo tu povodni možje; velikanske skale, ki so nekdaj bile v stenah visoko v gorah, groblje in odtrgani kosovi zemlje ti pričajo o njih silovitem gospodarstvu. Povsod najdeš sledove divjajočih naravnih moči. Ne smemo se torej čuditi, da biva tod krepek, pogumen rod, ki ne pozna — živčne bolezni.
Ne zamerim Janku, daje prilezel tudi v ta kraj, ki je večji del leta zapuščen. Tudi jaz bi rad ostal tu dalje časa, če bi mogel in utegnil. Prost bi bil vsakdanjih skrbi in mirno bi živel v prosti naravi. Z visokih vrhov bi gledal vzhajajoče solnce in občudoval v zlatu njegovih žarkov čuda, katera je ustvarila mogočna Stvarnikova roka. V strmem pečevju in na razpokanih ledenikih bi poskušal in krepil svojo moč v boju zoper nevarnosti, katerih se v gorah ne manjka. Telesno utrujenega, toda duševno pokrepčanega bi me vabilo zvečer žvenketanje zvoncev na zelene planine. Ležal bi na mehki travi pred nizko pastirsko kočico in gledal, kako obliva luna s svojimi bledimi žarki rjave granitne steno in se zrcali v leske-tajočih se ledenikih. Tudi telesno okrepčan bi prijel ob zori drugega dne zopet za palico in hitel na vrhe, gledat novih krajev, novih krasot. Toda komaj sem bil prišel v planine, sem se moral že od njih posloviti.
Kaj je pač najzložnejše, najlepše življenje v mestu proti življenju na planinah! Tam te vedno nadlegujejo potrebne in nepotrebne skrbi, ki ti tu niti na misli ne prihajajo; duh ti je Iehak, kakor da bi imel peroti. Tam se moraš vdajati družabnim sponam; kolikokrat te slabo, napačno tolmačijo; v obraz te hvalijo, za hrbtom obirajo; priča moraš biti spletk, prepirov, ki se ti studijo; duševno utrujeu greš počivat, in ko zopet vstaneš, ti stopajo že pred oči sitnosti, katere so ti kalile mir prejšnji dan Tu v planinah ne občutim nič tega Čeprav sem sam, ne čutim se vendar zapuščenega. Kako mi more biti pač dolgčas, ko mi doni na uho bučanje slapov in zrem v peneče se valove gorskih potokov, ko šepetajo nad menoj vrhovi vitkih smrek in mi pripovedujejo o vsemogočnosti božji strmi ledeniki in zelene planine, orjaški vrhovi in prijazni doli! Nekako vzvišenega se čutim nad ljudmi, ki se prepirajo v šumnih mestih pogosto za oslovo senco, begajo za srečo, ki jim je le v nesrečo, in uživajo s polno kupo sladko slast, ki je v resnici le grenak strup. Na planinah uživam pravo veselje; tu se nasičujem s slastjo, ki je koristna duši in telesu. In ako srečam hribolazca, ne grem nemo mimo: prijazno se pozdraviva in vesela sva, če naju vodi ena pot. Prijatelja postaneva v hipu; kar ima kdo v nahrbtniku, deliva bratovsko in ne zapustiva tudi v nevarnosti drug druzega. Kako radi me sprejemajo planinci pod svojo borno streho; tu ne najdeš tiste umetne prijaznosti, ki se mora „posrebrniti", če si jo hočeš pridobiti. Veselega srca ti postrežejo z malim, kar imajo sami.
Ako si torej hočeš odpočiti od duševnega napora in se vsaj za kratek čas iznebiti skrbi, ki ti tarejo duha, pohiti malo na planine. V njih boš našel mir, katerega v mestnem šumu zastonj iščeš. Težko se bodeš ločil od gora in prepričan boš, da si najlepše dni v njih preživel.
(Dalje prihodnjič.)
„Kje je pa Janko ostal?" si morda mislite. Oh, njemu se dobro godi. Pri „Glocknerwirtu" sedi za mizo in poskuša zobe nad okusno divjačino, pred njim pa stoji orjaški mož, njegov vodnik. Domenila sta se, da odrineta ob treh na Orlovo počivalo (3463 m).
V prostorni gostilniški sobi je bilo več hribolazcev, ki so ravnokar prišli s Kleka, in vsi so obetali Janku lep razgled. „Vreme mora biti lepo," pravi ta samosvestno, „saj sem bil tako ukazal." Bogovi pa Janka niso poslušali. Po kosilu je sedla vsa družba na klop pred hišo in gledala, kako se — kopičijo oblaki. V kratkem času seje prepreglo nebo s črnimi zastori, kakor je že v gorah tako navada.
„Gospodje, nevihta se bliža," se oglasi nekdo. Srdit pogled iz Jankovih oči zadene nesrečnega vremenskega proroka. Toda kmalu votlo zagrmi, in v hipu je bila nevihta tu.
„Ta nevihta je prav koristna," je razkladal važno Janko; „izlilo se bo, zrak se ohladi in izčisti, in razgled bo potem še lepši." Poznalo pa se mu je na obrazu, da sam tega ne verjame. Vendar se je kmalu prevleklo, in ob štirih je odrinil z vodnikom iz Kalsa po dobri, pa precej napeti pešpoti proti Kedniški dolini. Ker bode precej časa preteklo, predno pride do tja, vas hočem seznaniti tačas nekoliko z Velikim Klekom (3797 m).
Do novejšega časa so ga prištevali jako nevarnim goram. Znani hribolazec prejšnjega stoletja Haquet je pisal o njem: „Nihče ne ve, da bi bil kak človek prišel nanj, ker je popolnoma obdan od ledu." Vendar je menil ta pisatelj, da bi se dalo nanj priti. Njegov popis je privabil mnogo prijateljev narave k Sv. Krvi, od koder so se čudili ledenemu velikanu. Zanimati se je začel zanj tudi krški škof Salm. Naročil je kmetom, naj iščejo pripravne poti, in ukazal na polu pota zgraditi kočo. L. 1799. sta prilezla dva do Orlovega počivala. Druge nesreče pri tem ni bilo, kakor da so enemu zmrznili prsti na nogi. Potem so postavili kočo na višini, ki se po škofu imenuje Salmova višina (2783 m). Koliko je Salma stala koča, spoznamo iz tega, da je stalo pet funtov slame, predno je bila v nji, en goldinar, pri Sv. Krvi pa jo je dobil za pet krajcarjev. Plemeniti knez je nameraval poleg koče zgraditi kapelico, pa ta načrt se je pozneje podrl Morda mi bo kdo očital sebičnost, vendar sem vesel, da škof ni izvršil svojega namena, zakaj naš Aljaž ne bi bil potem imel slave, da je prvi sezidal Bogu v Čast hram na hrbtu gorskih velikanov, v soseščini ledenikov.
Še isto leto se je odpravil škof sam na Klek. Dne 19. avgusta je odrinila vsa družba, ki je štela trideset mož, iz Sv. Krvi. Naleteli so pa na slabo vreme, ki je trajalo skoraj štiri dni. Vedrili so v Salmovi koči. Četrti dan so se odpravili nekateri naprej. Na čelu sta korakala, ali bolje rečeno, lezla dva kmeta, ki sta z velikimi drogi preiskovala ledenik, če drži. Potem so se vrstili drugi delavci, ki so nesli velikanski križ, osem sežnjev dolgo lestev in druge potrebne reči. Toda prišli so samo do Malega Kleka. Tu jih je napadla huda nevihta; pometali so križ in orodje na tla in pokazali Kleku pete. Kako se je ta ubogim zemeljskim črvom režal, ne pripoveduje zgodovina, črez dva dni so ga pa vendarle, vsaj Malega, premagali. Štirje tesarji so prilezli z veliko težavo nanj in postavili prvi križ na Mali Klek.
Drugič se je napotil Salm na Klek takoj naslednje leto. Takrat ga je spremljal tudi Stanič , goriški Slovenec. Ta imenitni naravoslovec in hribolazec je umrl kot kanonik v Gorici 1. 1847. Vseh skupaj je bilo dvainšestdeset. V koči na Salmovi višini so se imeli dobro, skoraj bi trdil, da boljše, nego se ima Janko, kadar lazi po gorah. Mesa, južnega sadja, šampanjca, tokajca i. t. d jim je kar ostajalo. Skoda, da ni več škofa Salma; Janko bi se izvestno priklopil njegovi družbi. — Dne 29. julija je zapustil Stanič še pred solnčnim vzhodom kočo s svojimi spremljevalci, ki so nesli med drugimi potrebnimi stvarmi tudi železen, dva sežnja dolg križ, ki je bil namenjen za vrh Velikega Kleka. Ob lepem vremenu so dospeli na vrhunec, in ob enajsti uri je že križ stal na njem. Glasno streljanje je oznanjalo iz Sv. Krvi okolici ta imenitni dogodek. Ko so postavljali križ, so rabili precej visoko deblo. Stanič je zlezel nanj in sicer, kakor je sam rekel, zato, da se ne more nihče drugi ponašati, da je bil nad Klekom in tako visoko kakor on. Slovenec Stanič je bil torej prvi kot naravoslovec in turist na Vel. Kleku.
Salm tudi ta pot ni prišel na vrh. L. 1802. je lezel tretjič na Klek. Dne 24. avgusta je dospel še malo više od Orlovega počivala, dalje ni mogel, črez štiri leta je poskusil še enkrat stopiti na teme njega, za katerega je bil toliko storil Toda zaradi slabega vremena je dospel le do svoje koče. Na ti poti ga je spremljevala tudi njegova sestra. Plemeniti planinski prijatelj je izdihnit 1. 1822. svojo blago dušo. Knez in kardinal Salm ni smatral hribolastva za neumnost in samomor; to naj si dobro zapomnijo klevetniki tega »športa.
Sedaj Vel. Klek ni več tako težavna gora kakor nekdaj, ker so pota popravljena in je tudi za prenočišče dobro preskrbljeno. Z enim vodnikom dospeš brez nevarnosti na vrh, četudi na vrvi. Toda kadar divja nevihta, te tudi dva ne spravita gori. Brez vodnika pa ni varno nanj lezti, ker je treba črez razpokane ledenike in tudi pota niso zaznamenovana.
Tudi Janku je nagajalo vreme. Vedriti je moral pri zadnjem kmetu nad Kalsom pred zaprto hišo zraven vodnika, zavit v havelok in moker kakor miš. Žalostno je gledal v oblake, ki so bili tako radodarni, da so pošiljali več dežja na zemljo, nego ga je bilo treba, „da se zrak izčisti in postane razgled lepši". „Počakaj, Janko", si je mislil, „saj se bo izlilo". In res se je sčasoma toliko zvedrilo, da je zopet vzel pot pod noge. Cim bolj so se trgali oblaki, toliko bolj se je jasnil tudi njegov obraz Kmalu so začele megle zapuščati bližnje vrhunce. Lepo Boses Weibel'je gledal tako zaljubljeno, da je objel debel macesen, v katerega je butil. V Kedniški dolini je pa zastonj iskal nad ledenikom Kleka. Le navpična Freivvand (2913 m) na levi in Glatte Schneide (2867 m) pa Lange Wand (3081 m) na desni so kazale svoja premočena rebra. Kodnitzkees v ozadju se je tudi še precej lepo videl. Seveda ves drugačen vtisk ima hribolazec, če se mu ledeni stožec klekov iznad ledenika blesti. Toda tega pogleda Klek Janku ni privoščil. Bilo je že precej temno, ko sta prišla naša popotnika v Studlovo kočo, katera leži na Vanitovi škrbini (Wanitscharte 2800 m). V nji sta našla še enega hribolazca, ki je bil prišel iz doline Stubach. Dogovorili so se. da drugo jutro ob dveh odrinejo dalje.
Kakšen je razgled s Skrbine, vam ne morem povedati, ker sta ga takrat noč in megla vzeli; le ledenika Teischnitzkees in Kednitzkees sta se še bleščala. Drugo je bilo vse zagrnjeno v temo in meglo. Koča ni last nobenega društva, ampak je popolnoma zasebna svojina. Sezidal jo je 1. 1868. Ivan Studi, zato se tudi po njem imenuje. Odkar je na Orlovem počivalu še skoraj bolje urejeno zavetišče, v to več toliko ne zahajajo. Koča je jako prostorna; ima obednico, v kateri je tudi kuhinja, in dve spalnici. Shramba je jako dobro založena Konserve tu lahko pogrešaš, ker dobiš več jedil svežih Vendar je naš Janko ostal zvest navadni turistovski jedi: grahovi juhi. Jedel jo je s silno slastjo in zatrjeval postarni prijazni postrežnici, da ni boljše jedi od grahove juhe po planinskih kočah. Jaz sem si pa mislil, da lakota Janku najboljše kuha.
Ko se je bil pokrepčal, je šel še na vreme gledat, in ker je videl par zvezd, je upal trdno, da bo lepo vreme, in se trudil tudi, da bi o tem prepričal svojega tovariša in vodnike. Ko se mu je to posrečilo, se je zavil zadovoljno v odeje ju rekel: „Lahko noč!"
(Konec 1. dela)
Zvečer so se zbrali vsi: naša turista, vodnika, delavci in nosači, ki so tudi prenočevali v koči, pri časi rujuega tirolca na „prijateljski sestanek". Vsak je vedel kaj povedati. Posebno zgovoren je bil ključalničar 'iz Lienza. Zabaval je družbo z raznimi resničnimi in neresničnimi lovskimi dogodki iz svojega življenja. Za vzorec družili povem enega.
„Šel sem enkrat sam", je resno pripovedoval, „nad divje koze. Kmalu sem jih zasačil cel trop, in obstrelil sem precej hudo velicega kozla. Ker je ta žival zelo trdoživa, ni padel, ampak trudil se je na vso moč, da bi jo mi unesel, če ne drugače, vsaj v kak prepad, samo da ga ne bi dobil. Hitim za njim, da ga vzamem še enkrat na muho. Slednjič jo popiha črez ledenik. Šel je bolj počasi, ker je bil hudo ranjen. Večkrat se je spotaknil, pa vselej se je zopet pobral. Hitro sopemi za njim, da mi ne uide v kako razpoko, in že sem iztegnil roko,da bi ga zgrabil za rep - hotel sem reči za noge — kar mi izgine v široko razpoko. Tudi jaz omahnem in padem za njim. Ko sem se tako po zraku peljal, priletim na nekaj kosmatega: bil je kozel. Urno ga okobalim in prijezdim srečno na dno. Kozel je pa še enkrat zdihnil, in bilo je po njem. Najprej sem se otipal, če imam še vse kosti cele. Hvala moji hladnokrvnosti in preminolemu kozlu, bil sem popolnoma nepoškodovan. Pogledam kvišku; samo malo se je svitalo, kjer je zevala razpoka. Padel sem gotovo kakih štirideset metrov globoko. Izkušam po ledeni steni navzgor splezati, pa ne gre. Kličem na pomoč, toda kmalu sem nehal; kdo bi me pač slišal, ko ni bilo daleč naokoli žive duše! Kar grenko mi je postalo v ustih, ko sem pomislil, da bom moral morda tu umreti. Obupal pa vendar še nisem. Ko tako premišljujem, kako bi ušel smrti, in gledam potoček, ki je šumljal po dnu razpoke, mi šine misel v glavo: kaj, ko bi mogel na dan po isti poti, po kateri se ta voda odteka. Kozlu sem izpulil hitro brado in odrezal roge, drugo sem pustil Da le rešim svojo kožo, sem si mislil, kozlova ni toliko vredna. Potem začnem lezti po razpoki. Nekoliko časa je bila struga precej prostorna. Potem so se pa začele stene stikati, in moral sem se plaziti po vseh štirih; to pa je bilo zaradi vode jako sitno. Kolikor sem je takrat, je menda nisem popil ne popreje in ne pozneje; zato se tudi od tistega časa z vodo tako sovraživa. Toda rešitev je bila le blizu. Kmalu se je začelo svitati, potoček je vedno bolj naraščal, razpoka se je širila, in — stal sem zopet pod milim nebom, ves premočen, pa vendar živ."
Ko so se tako pogovarjali, je divjal zunaj vihar na vso moč. „Če bo šlo tako dalje", se je oglasil Dunajčan, „priletimo s kočo vred na Pastirico".
„To pa že ne", pravi star nosač, še vedno krepek, širokopleč gorjanec; „ako bi pa kdo stal zunaj, bi se mu utegnilo pripetiti, da bi ga nesel vihar navzdol. Meni samemu se je nekaj takega primerilo. Enkrat sem nesel v takem vremenu dolg drog h koči z Vanitove škrbine. Po grebenu še ni bilo sile; saj sem že večkrat nesel po njem cel sod vina na hrbtu. Ko pa prilezem na vrh, me zagrabi hipoma vihar in me vrže črez rob na Kodnitzkees. Tu in tam sem se še izkušal okleniti skalovja, po katerem me je vihar metal, toda slednjič mi je zmanjkalo tal, in letel sem naravnost na ledenik. V svojo srečo nisem droga izpustil iz rok: kako se je to zgod/te. še danes ne vem; je že motalo tako biti. Ko priletim, ali da povem natančneje, ko prileti drog na ledenik, se zasadi v sneg, ki je bil jako debel, in jaz splezam lepo po drogu na tla".
Vsi so se mu smejali, in nekateri so neverno zmajevali z glavo. Janko je pa komaj čakal, da pride na vrsto, da bi se jim kaj nalagal. Sedaj, si je mislil, je ugodna prilika.
„Kaj ste poprej rekli", pravi nosaču, „da je danes hud vihar? To ni vihar, to je navaden, malo bolj hud veter. Veste vi, kaj je kraška burja? Veste, kje je Kras? To je tam, kjer je polno velikih podzemeljskih jam. Pri trgu Postojini je n. pr. tako velika, da bi imel skoraj Klek prostora v nji. Glejte, pri nas na Krasu je večji del leta taka sapa, kakršna nocoj žvižga okrog koče; in za to se malokdo zmeni. Kadar pa brije burja, je pa vse kaj druzega Tovorni vlak vam vrže s tira kakor meček. Ako zaloti ljudi na planem, jih nosi po zraku kakor perje; meče jih kar enega v druzega. Ako se pa dva drug druzega okleneta, nese kar oba v zrak; in včasih vidiš take pare sukati se po zraku, kakor bi plesali. Da nese človeka na streho, ni nič nenavadnega. Enkrat je zasačila staro branjevko, ki je jezdila suhega osla. Kar vam zgrabi oba in ju nese na streho bližnje hiše. Tam se osel ujame med dva dimnika, in burja ga je morala pustiti, starko pa tudi, ker je objela osla krog vratu. Ko je burja nekoliko odnehala, so prišli šele ljudje, da so rešili rigajočega osla in njegovo jahavko s tega vzvišenega prostora.
Drugi pot je zagrabila voznika in je najprej pometla z njim vse bližnje strehe, koder se je revež zastonj trudil, da bi se oklenil kakega dimnika. Potem ga jo dvignila više in ga nesla v cerkveni zvonik, ki je pa imel vsa okna odprta. Zato ga je nesla kar skozi in ga postavila zopet ne baš prav rahlo na tla.
Tudi z menoj se je že burja poigrala. Lansko leto sem se peljal s pošto iz Postojine v Vipavo, ko je brila huda burja. V Razdrtem smo se ustavili, ker smo morali konje prepreči. Ravno tu pa tudi najhuje brije in briše. Na cesti ni bilo žive duše. Le tu in tam je ležal kak voz v cestnem jarku, voznika pa je valjala burja po cesti, kakor bi ga „božje metalo". Tudi poštni voz se je gugal. Postiljon mi zakliče, naj odprem oboja vrata. To se mora vselej storiti, kadar stoji voz, da more burja skozi; drugače ga hipoma prevrne. Odprem, toda že sem letel iz voza in začel kozolce preobračati po cesti. Med tem, ko sem tako telovadil, se je spravila burja nad voz — konje so že bili srečno izpregli — ga vzdignila in nesla naprej. Tudi mene dvigne, me nese bliskovito za vozom — kakor bi so bala, da ne bi zamudil pošte — da mi je kar sapo jemalo, in me buti na kozla, katerega sem se krčevito prijel. Slednjič najdeva oba, jaz namreč in voz, zavetje za neko hišo, kamor naju je zanesla burja. Ko zlezem varno s kozla, pride iz voza — kaj mislite, kdo V Noben drug kakor — postiljon. S kozla ga je vrgla burja na tla, potem pa treščila v odprt voz".
Vsi so Janka poslušali z odprtimi usti in se čudili tako grozni burji. Njegov tovariš se je pa smejal, da se je kar za boka držal. Janko pa je svoj obraz ubral v kolikor mogoče resne gube in rekel: „Da bodete še bolj spoznali, kakšna je pri nas burja, povem vam še tale najnovejši dogodek. Morda je kdo izmed vas o njem že bral v časnikih, pa nič ne de; zanimive reči se slišijo rade tudi dvakrat. Nekje na Krasu je stala nova, napol dodelana hiša; samo pokrita še ni bila. Zahrula pa je jako huda burja. Ko je ponehala, je imela ta hiša lepo novo streho. Se je li čudo zgodilo"? Ne, stvar se je izvršila popolnoma naravno. Druga, tudi nova hiša je stala kakih deset minut strani. Med tem, ko je burja divjala, je izginila s hiše popolnoma nova streha. Teta burja jo je zgrabila in pokrila z njo napol dodelano hišo ob cesti."
Ne tako resno, pa bolj šaljivo je bilo pa to", je nadaljeval Janko: „Nekoč je bil pri nas ravno semenj, ko nenadoma privihra burja. Sicer ni bila prav huda, vendar dovolj močna, da je pobrala ljudem klobuke, jih razmetala po cesti in jih slednjič nanesla klobučarjem na šatore. Ob istem času je pa klobučarjem pobrala nove klobuke in jih posajala ljudem na gole glave. In sicer je vsak dobil takega, ki mu je bil prav. Ako mu je bil namreč prevelik, mu ga je vzela burja zopet in mu tako dolgo druge pomerjala, dokler mu ni nasadila takega, ki se ga je trdno prijel. Sedaj pa pojdimo spat! Lahko noč, ljudje."
To rekši, odide s tovarišem v spalnico.
„Zakaj ste jih pa tako nabrisali"? mu pravi ta.
Maščeval sem se mu odvrne Janko. „Niste li videli, kako so se s komolci dregali, ko je pripovedoval lovec, kako je jezdil kozla, in nosač, kako je po drogu plezal? Menili so, da nama smejo natvezti vse, kar se jim poljubi. Ako so mi verjeli, jim prav privoščim to lahkovernost; ako pa mislijo, da sem se lagal, bodo tudi spoznali, da sem jim le povrnil "
Tačas, ko je Janko tako svoje laži olepšaval, so se prepirali v obednici, je 'li Janku kaj verjeti ali ne. Vsega mu seveda niso verjeli, neko spoštovanje so pa le dobili do kraške burje. Mir je pa naredila oskrbnica v koči, močna, zastavna žena, rekoč; „Kar je gospod pravil, je gotovo res; gospodje ne lažejo, kakor vi. Sedaj pa spat!"
Janku se je dobro zdelo, ko je čul to hvalo iz „nežnih" ust, njegov tovariš pa je kar pokal od smeha.
Kmalu je v koči vse potihnilo. Zunaj je pa vihar še vedno razkladal svojo moč. Megle so plesale okrog vrhov kakor bele nočne pošasti; tu in tam je pogledal Klek skozi svoj megleni zavoj na kočo, v kateri je Janko sanjal o njem...
VI. poglavje, v katerem zve bralec take stvar, da ga bo kar mrazilo, če ne bere na toplem.
[uredi]Janko je bil zastonj upal. Ko je zjutraj svoje grešne kosti pobiral s trdega ležišča, je najprej pogledal skozi okno. Toda videl ni nikamor; snežilo je namreč tako, da se je — kakor pavijo na Krasu — kar kadilo; vihar je pa še bolj divjal nego prejšnji dan. 8 čemernim obrazom je zlezel po strmih stopnicah v kuhinjo, kjer so si že vodniki kuhali zajtrk.
„Pojdemo li na vrh?" jih je ogovoril, ko je stopil v kuhinjo.
„Gospod", mu je odgovoril njegov vodnik, „mislim, da je najboljše, da se vrneva v Kals; zakaj boljšega vremena se ne smemo še tako brž nadejati. Na Klek pa v tem viharju nikakor ne moreva; vaše in moje življenje je v nevarnosti. Gotovo je vse tako zameteno, da bi zgrešila stezo in se ponesrečila; ako bi naletela na sneg, ki visi črez rob, bi bila izgubljena. Sploh pa tudi ne vem, če bi nama vihar pustil naprej."
„Dobro, pa pojdiva doli", mu je odvrnil Janko, navidezno vdan v svojo usodo. Bilo mu je pa zares hudo, da bo moral oditi brez uspeha, ko ga je samo še tristo metrov ločilo od njegovega smotra.
Vodnik mu je na noge pritrdil ostre dereze in ga navezal na vrv. Sedaj se mu ni nič branil, zakaj vedel je, da ga čaka huda in nevarna pot. Zavil se je tesno v plašč, si privezal klobuk z debelo ruto na glavo, da mu ga ne bi vzel veter, ter je odjadral iz koče po poti, po kateri je bil prišel. Tudi njegov tovariš z Dunaja se je odpravil navzdol in sicer proti „Glocknerhausu".
Snega se je bilo že nametlo precej črez pol metra. Janko ga je moral gaziti kar na celem, ker je šel naprej, vodnik pa za njim. Začel je zopet lesti po grebenu. Sedaj se je pa tudi njemu vsa stvar zdela nekoliko nevarna. Držaji so bili vsi zameteni, in skale je pokrival napol zmrzel, krhek sneg, v katerem zastonj iščeš trdne stopinje. Vrhutega je bilo skalovje pokrito z že precej debelim ledom, ki se je kazal po zbrisih.
Janko je lezel prvi; vodnik ga je počasi spuščal na vrvi, ki mu ni bila prav nič odveč; še poizvedoval je, če jo dobro drži.
„Dobro", mu je rekel vodnik; „nič se ne bojte, ne spustim vas; le stopajte vedno s celim stopalom, da se dereze dobro primejo tal, potem že pojde. A ko pa padete, vas že udržim, da se ne popeljete po zadnji oplati k Sv. Krvi."
Ko se je Janko prepričal, da so dereze dobro pritrjene, in je še vodniku zažugal, da ga bo tožil, če se zaradi njegove nepazljivosti ubije, je začel le-ti navzdol počasi in previdno, kakor se spodobi za tako pot. Kadar je zmanjkalo vrvi, je moral počakati, da je vodnik prilezel za njim. Potem se je zopet začela stara pesem od začetka. Ta stvar se je večkrat ponavljala, preden sta stopila na Kodnitzkees. Ledenik je bil jako žameten. Gaziti sta morala sneg tuintam do pasu. Ko sta bila prišla do razpoke, katero sem že omenil, je vodnik Janka opomnil, da naj pazi.
„Bodem že gledal", mu je odvrnil, „da se ne" — hotel je reči: vderem; toda ta beseda mu je ostala v grlu. Malo se je pokadilo, in celega Janka se je videla samo še glava; kar se te drži, je bilo vse pod snegom. Janko je začel brcati, da bi se izkopal, toda kmalu mu je tudi glava izginila v snegu. „Bodite mirni!" mu je zaklical vodnik in ga hitro izvlekel iz zameta kakor ribič ribo iz vode.
Še enkrat je Janko pomeril moža v sneg, potem sta pa prišla srečno črez to nevarno mesto. Sedaj je postal še previdnejši. S palico je preiskoval sneg, če drži, vodnik ga je pa držal na napeti vrvi kakor lovec psa, katerega ne pusti še goniti. Nekaj časa je šlo srečno. Naenkrat ne najde s palico tal; hoče nazaj, toda bilo je prepozno: sneg se mu udere pod nogami, in Janko se je gugal na vrvi v razpoki. Kričal je nad vodnikom, naj vleče ven, in sam si je pomagal z vsemi — petimi, zakaj hribolazcu je palica peti ud kakor opici rep. Slednjič prileze z združenimi močmi srečno na dan.
Gresta dalje; ali prav, je menda vedel vodnik ravno toliko kakor Janko; zakaj metlo je tako, da nista videla meter daleč predse. Vedela sta, da ležeta navzdol proti Vanitovi škrbini, toda sam vodnik je dvomil, če se držita prave smeri, da se ogneta razpok, ki vsako poletje groze na dolenjem koncu ledenika. Čim dalje sta lezla, tem goljufivejša so bila tla. Kmalu se jima palici v snegu nista več ustavili — prišla sta zopet do razpok. Vodnik je rekel Janku, naj poskusi, če ga bo sneženi most držal. „Dosti imam tega", je zamrmral ta; „že dovolj vem, kako mehko je postlano v zametih, in kako prijetno se je gugati na vrvi v razpoki; pa še vi enkrat poskusite to slast, če se vam ljubi, meni se ne."
„Jaz bi šel rad naprej", mu odgovori vodnik; „toda bojim se, da ne bi me udržali, ako bi se vdrl, vas pa vendar lahko izvlečem."
Da bi vam vsaj mogel podati sliko, kakšen je bil Janko, ko se je prepiral z vodnikom. Tičal je do pasu v snegu. Plašč, klobuk, ruta, vse je pokrivala debela snežena skorja; od celega Janka se je videl le rdeč nos in nekaj ravno tako osmojenih lic. Ako bi ga srečali, bi se ga ustrašili in mislili, da je morda oživel kak snežen mož, katerega so otroci naredili.
Medtem, ko sta se pričkala, kdo pojde prvi poskušat, če sneg drži, je malo ponehalo mesti, in vihar je toliko razpodil megle, da sta za lučaj daleč videla.
„Hvala Bogu", je vzkliknil vodnik, , da me niste hoteli poslušati! Slaba bi nama pela, če bi šla dalje v to smer. Zašla sva preveč doli, in tu je led že ves razpokan; sneg naju pa gotovo ne bi držal, ker je še svež. Sedaj nama druzega ne kaže, kakor nazaj po isti poti, po kateri sva prišla, potem pa pojdeva kar povprek po snegu na Teischnitzkees, od tam imava pa samo dober skok do koče.
Vsak hribolazec ve, kako sitno je, če zaide in mora zopet nazaj dolg kos pota, katerega je že enkrat premeril. Nihče torej Janku ne zameri, da ni ravno prijazno pogledal vodnika, ki gaje s tako „prijetno novico" iznenadil. Strmo navzgor gaziti tak sneg, ni šala! Da bi bila ostala vsaj gaz, katero sta naredila, ko sta lezla doli. Toda bilo je vse gladko, kakor bi ne bil še nihče hodil tod. Vse je bilo zopet tako lepo zameteno, kakor da bi sami gorski škratje skupaj nosili in gladili sneg. Precej sta trpela, preden sta prišla tako daleč, da sta mogla povprek in se jima ni bilo treba bati, da bi ju zopet ustavile razpoke.
„Dobra sva", je rekel vodnik, „še pičlo uro, in oddahneva se v koči. Zgrešiti ne moreva več, da le vem, kje sva; spoznam se tudi v meglo. Poprej pa res nisem vedel, ali greva naravnost proti Kodniški dolini ali proti škrbini. In tudi ni čuda, da sva v takem vremenu zašla; če bi imel zavezane oči, bi ravno toliko videl. V takem še nisem tod hodil."
„V lepem bi marsikdo lazil po gorah", je pripomnil Janko precej samozavestno; „kdor pa hoče gaziti sneg, pregledovati žamete in razpoke, mora pa že biti mož za to, kaj ne?" Dobra volja se mu je že povrnila, posebno pa ko je prišel na Teischnitzkees. Tu se ni več tako vdiralo; naslonil se je torej na palico in zdrčal navzdol, vodnik pa za njim.
Na Vanitovi škrbini ni bilo ravno hudega vetra, snežilo pa je „kakor o Božiču". „Vsaj vem, kaka je zima avgusta meseca", je rekel Janko, ko je pri ognjišču tajal zmrzli nos in srebal čaj. V obraz je bil podoben žganjarju prve vrste, tako sta ga veter in sneg osmodila.
Ko sta se pokrepčala, sta odrinila dalje. Sneg je zapadel vse planine. Preden sta pa zapustila Kodniško dolino, ju je še dež napral. To je bil zadnji pozdrav, katerega je Klek poslal Janku. Kmalu pa je posijalo solnce, in v najlepšem vremenu sta dospela v Kals.
Janko ni vedel, bi se li veselil vremena, ali jezil nad njim. Všeč mu je bilo, ker je spoznal, da je vendar boljše, da ga obliva pot, nego moči dež; jezen pa je bil, ker si je mislil, da je morda tudi na Kleku vedro. Potolažil ga je nekoliko vodnik, češ, da gori ni nič boljše, nego je bilo zjutraj. In res se zgodi večkrat, da je v Kalsu lepo vreme, na Kleku pa vihra nevihta. Tudi takrat, ko se je Janko prekopiceval po snegu, je v Kalški dolini lepo solnce sijalo.
Pri odhodu se je vodnik Janku priporočil še za naslednje leto in mu obetal, da gotovo dobi lepše vreme. „Dobro", mu je odgovoril Janko, „kadar ga boste naročili vsaj za par dni, mi pa naznanite, potem pa pridem gotovo". „Letos sva pa res imela smolo", se posmeja vodnik; „dva dni sva bila na potu in še nisva prišla na vrh. Toda obupati se ne sme. Neki gospod je prišel desetkrat zastonj; šele enajstič je naletel na ugodno vreme. Le pridite drugo leto, morda boste imeli več sreče."
„Bomo videli", je rekel Janko, segel poštenemu Tiroleu v roko in odšel proti Lienzu. Poprej je nameraval skozi dolino Stubach v Pinzgavsko dolino, da bi si ogledal slape potoka Krimml; toda sedaj so se mu Ture tako zamerile, da jim je pokazal hrbet in odšel v Dolomite.
VII. poglavje, v katerem zve bralec, da z Jankom ni dobro črešenj zobati.
[uredi]Na lienškem kolodvoru je v poletnem času še precej živahno, seveda le po dnevu in zvečer, zgodaj v jutro je pa takisto dolgočasno kakor po drugih. Zarja je ravno zlatila sive vrhove Unholdov, ko se je lepega poletnega jutra odpravljal vlak na strmo pot po Pustrski dolini v osrčje Tirolske. „Lukamatija" je sopel na vse pretege, tuintam malo zazdehal, sedaj zopet zavriskal, kakor da bi si delal pogum za hudo pot, ki ga je čakala.
Kolodvor je bil še skoraj popolnoma prazen, le par starih, kljukastih babnic je vreščalo kakor za stavo. Tam na koncu perona pa je slonel mlad človek, oprt na gorsko palico, in gledal pozorno na Spitzkoffel, kakor da bi se hotel prepričati, žaluje Ii še na vrhu črna zastava za trolasim Bismarckom ali ne. V obraz je bil tak kakor žganjar prve vrste. Toda mi hočemo znanega neznanca mileje soditi in pravimo, da ga je gotovo solnce osmodilo na ledenikih. Prijazni bralci so gotovo že ugenili, da imamo pred seboj Janka, ki namerava prodirati v Dolomite, ker mu je izpodletelo v Turah.
Vratar začne hripavo klicati imena krajev, kamor se pripelješ za dober denar. Janko se še ne gane, ker ve, da je najbolje nazadnje vstopiti; ako preje vstopiš, dobiš soseda, ki ti morda ni všeč, ako pa zadnji, si ga pogosto izbereš sam. Toda danes ga je goljufalo. Ko vidi, da je vse vstopilo, zleze previdno v prazen voz. „Aha", pravi sam pri sebi, „krasno jutro, lep razgled iz okna in sam — sam!" Janko, ne hvali dneva pred večerom! Izprevodniki so že kričali „Abfahrt", kar se odpro vrata, in Janko bi bil gotovo obledel od presenečenja, ko ne bi bil tako osmojen. Debela dama se splazi skozi tesna vrata in pokaže Janku takoj široki hrbet, kakor da bi mu hotela pokazati debelost svojega rojstva od spredaj in od zadaj; potem pa začne mašiti voz z raznimi zavitki, zaboji in zabojčki. Ko je bil voz dobro naložen, prikobacata dva kričača — Janku je že skoraj slabo prihajalo — in za njima prisopiha noter „hišni oče", tenak, suh možicelj, in zakriči (menda je hotel pozdraviti): „Heil!" Naš Janko se mu na ta pozdrav germanske vzajemnosti ne odzove. „Heul" zarjove mož še enkrat.
„Zakaj naj rjovem!? " se odreže Janko; „ne čutim za to potrebe."
Da bi videli sedaj moža, kako se je od jeze napenjal in sopihal.
„Ne veste li", je kričal, „da je ,heil' pozdrav vsakega dobrega Nemca? Niste li celo morda Nemec."
„Nikakor ne", mu odvrne Janko; „jaz sem Slovenec; sploh pa niste vi izpraševalen sodnik, in vam na taka in enaka vprašanja ne bom odgovarjal." Na to ni vedel dedec ničesar odgovoriti. Sedel je k svoji zakonski polovici, zraven katere je kar izginil, in vzel v roko „graško tetko". Janko ga je zato obsodil za zagrizenega Gradčana, ki je prišel strašit s svojo družino na Tirolsko.
Družba mu je zagrenila vso vožnjo. Zamišljeno je zrl v lepo urejeno strugo, po kateri vali Drava svoje valove proti Korotanu, ter željno pričakoval, da bi skoraj že ugledal sive vršace Dolomitov, ki mu bodo naznanjevali, da se mu bliža čas rešitve. Otroka nista mirovala ves čas. Imel je že polna ušesa njunega kričanja. Ko ju je enkrat karajoče pogledal, sta mu pokazala vso dolžino svojih jezikov. Janko se sedaj ni mogel več zdržati in je vprašal njunega očeta, če morda vzgaja otroke za bodoče poslance najradikalnejše nemške obstrukcije.
Lahko si mislite, kak vrišč je sedaj nastal. Oholi German je bil razžaljen v svojih očetovskih in narodnih čutih; zadiral se je v Janka in bruhal iz sebe priimke, katerih se je naučil gotovo pri kakem korporalu. Tudi zakonska mu družica je odprla svoja „nežna ustca", iz katerih se je ulila cela ploha besed v obrambo razžaljenih ljubljenčkov. Mir je naredil šele izprevodnik, ki je prišel listke preščipat.
Janko zve, da se družina pelje v Toblach, kamor je bil tudi on namenjen. Začne torej premišljevati, kako bi se hitreje rešil te šumne družbe. Izpremeni prvotni načrt in sklene v Innichenu izstopiti ter jo udariti črez Toblinger Riedel v Ampezzansko dolino. Ko se približa Innichenu (postaji pred Toblachom), vzame palico in nahrbtnik ter željno čaka trenotka, ko bode rešen iz „ujetništva". Tu zasliši za hrbtom šum.
„Spravimo naglo", vika debelušna Tusnelda, „takoj bomo v Toblachu". Janku se začne nekaj jasniti. Sopotniki njegovi menda niso bili posebno domači na pustrski progi, zato niso vedeli, kako se vrste postaje; glavar karavane je pa požiral raje novice iz „tetke", nego da bi vzel kak vozni red v roke. Slišali so pa, da ima Janko listek do Toblacha, in zato so sklepali, da mora priti že ta postaja, ker se je Janko pripravil, da izstopi.
Janku je vsled njegove gotovo tudi že bravcem znane postrežljivosti že zamigal jezik, da bi jih opomnil, da še ne smejo izstopiti; pa mu še v pravem času šine v glavo, da se lahko maščuje nad njimi za neprijetnosti, katere so mu prizadeli. „Naj le izstopijo prezgodaj", si misli, „bodo vsaj pomnili, kedaj so vznemirjali poštenega Slovenca".
V teh in enakih „dobrohotnih" mislih izstopi in čaka, kaj bo. Kmalu se „¡zbašejo" za njim Gradčani s svojo prtljago, in vlak odpiska dalje. Sedaj šele zagledajo na postaji napis: Innichen. Kakšne obraze je naredila zakonska dvojica, vam ne morem popisati. Naš hudomušnež se jim je pa škodoželjno posmehaval.
„Kaj se režite", se zadere Tevtonec, „saj ste tudi vi prezgodaj izstopili".
„Jaz ne", mu odvrne Janko smehljaje; „premislil sem se med potom in pojdem rajši malo na okrog v Toblach."
„Vi, vi", je sikal možic, „ste nas torej nalašč zapeljali! Nas niste Ii mogli opomniti, da nismo še v Toblachu?"
„S svojim vedenjem proti meni", pravi Janko, „pač niste zaslužili moje postrežljivosti. Imejte to za nauk, da bodete v prihodnje vljudnejši do sopotnikov." „No, ti me bodo pomnili", si misli in ubere pot hitreje pod noge. V trgu si je še ogledal staro, v romanskem slogu zidano cerkev, ki ima znamenit portale iz trinajstega stoletja, potem jo pa ubrisal črez most po ozki dolinici poleg bistrega potoka.
Po pičli uri hoda se mu odpre zelena kotlina, v kateri zagleda prijazno, precej veliko vas Sexten (1310 m). Tu najdeš isto nasprotje kakor pri Lienzu. Precej široko dolino loči od Drave do vrha lepo porasli Helm (2430 m); po nizkih brdih ob njegovem vznožju se bele prijazne hišice, na nasprotni strani pa dvigujejo divji Dolomiti izza temnih gozdov svoje silovito raztrgane vrhove.
Janko se ni dolgo mudil z občudovanjem tega nasprotja, marveč je ročno krenil mimo kopališča Moos v dolino Fischleinboden. Skozi macesnov gozd pride do zelene planotice, od koder zagleda Dolomitske vrhe v vsej njih divji krasoti. Muze, pridite mi na pomoč, da dostojno opišem divjo lepoto te doline in da izrazim čute, ki so navdajale Jankovo srce, ko jo je užival!
Toda, žal, muze že davno uživajo zasluženi pokoj, ne morejo mi torej pomagati, jaz pa zato ne pisati, kakor bi rad. Svetujem ti pa, cenjeni bralec, pojdi k Aljaževi koči v Vratih. Videl sicer ne boš tako navpičnih in fantastično razritih vrhov, kakor so n. pr. Elferkofl (3075 m), Zwölferkofl (3085 m), Einserkofl in drugi „kofli", katerih strmino je Janko v Fischleinbodnu nemo občudoval. Zato te bode pa odškodoval pogled na mogočni Triglav, ki krasi Vrata tako, da nadkriljujejo v divji krasoti vse doline, kar jih je Janko videl — in teh ni malo. Edino to prednost ima Fischleinboden, da te prestavi iz zelene doline takoj v najbolj divji planinski svet.
(Dalje.)
Janko je kmalu dohitel nekega hribolazca, ki je bil zopet z Dunaja, in sicer odvetnik. Pridružil se mu je po svoji navadi, in skupno sta zavila po dolini Altstein proti sedlu Toblinger Riedel (2391 m), do katerega sta imela še štiri ure. Pri veselo žuborečem studencu sta se ustavila in občudovala silne vrhove, ki obdajejo to romantično dolino. Janku se je vsled svoje strmine posebno dopadel Elferkofl. Ko ga je pa odvetnik primerjal orjaškemu šilu, je izrazil skromno željo, da bi rad videl črevljarja, ki bi mogel to šilo rabiti, in pa podplat, v katerega bi ga vbadal. Vkljub silni strmini so že vse te vrhove oblezli turisti; seveda moraš nanje v pravem pomenu besede plezati.
Bilo je ravno poldne, ko sta prišla na sočno planino, na kateri se zrcalita dve majhni jezeri; še par korakov, in odgrnil se jima je na vrhu sedla eden najlepših razgledov v Dolomitih. V krasnem krogu obdajejo sedlo najvišji vrhovi. Najbliže stoje Drei Zinnen (2992 m) kakor trije stolpi iz srednjega veka. Malokdo prileze na vse tri. Pred več leti je neki hribolazec prvi in dosedaj edini v enem dnevu splezal na vse tri. Neki drugi je poskusil isto storiti; toda revež se je do smrti pobil, ravno ko je lezel na zadnji vrh. Za mogočnim Mte. Cristallo (3231 m), ki je odtod jako podoben Mangartu, razteza svoj široki hrbet Tofana (3263 m). Dalje se vrste Piz Popena (3260 m), Mte. Pian (2296 m) in rdeča Croda rossa (3133 m). To lepo vrsto pa zaključujejo Dreischusterspitze (3160 m), na kateri sta se par dni, predno je Janko počastil Dolomite s svojim obiskom, ponesrečila dva hribolazca, dalje Schusterplatte (2953 m) in Pfannspitze (2679 m). Vsi ti vršaci so čudovito raztrgani in razriti; človek bi mislil, da so jih obdelovali velikani, o katerih nam bajke pripovedujejo. Ako imaš količkaj domišljije, najdeš na njih pečine, podobne stolpom, šilom, ogromnim šivankam, seveda brez ušes, piramidam, mizam, stolom i. t. d.
Ko se je bil Janko nagledal, se je spomnil tudi prozaičnih telesnih potreb; odšel je v kočo, katero je postavila ravno na vrhu sedla sekcija „Hochpusterthal". Imenuje se „Drei-Zinnenhütte". Ima obednico, shrambo za jedila, kuhinjo in spalnico. Prostori so vsi jako tesni, vendar zadostujejo svojemu namenu. Koča, popolnoma lesena, je bila postavljena 1. 1882.
Janko je bil v zadregi; ni vedel, kam naj se obrne. Na razpolago je imel samo še dva dni. Naslednji večer je moral biti na vsak način že v Toblachu; kako bi torej kratki čas najbolje porabil? Sklenil je še malo na Laško pogledati, namreč mahniti črez sedlo Lavaredo k jezeru Misurina in odtod v Ampezzansko dolino. Imel je do mesta Cortina di Ampezzo še kosmatih šest ur. Edino to mu je presedalo, da ni imel natančnega zemljevida, po katerem bi se ravnal na potu. Kmalu se je pa potolažil z mislijo, da ne zaide prvikrat, če zaide, in da nekam gotovo pride.
„Samo pazite", mu je dejal odvetnik ob slovesu, „da ne pridete namesto v Cortino na Laško v Belluno, potem vam ne kaže druzega kakor naprej v Benetke."
Janko se je napotil proti Paternovemu sedlu, odvetnik jo je pa mahnil nazaj v Sexten. Pot je še precej dobro zaznamenovana, in Janko se bi bil zaklel, ako bi bilo potrebno, da ne zaide.
Paternovo sedlo (Paternsattel) ni popolnoma brez nevarnosti. Na eni strani stoji najskrajnjejši „stolp" Drei Zinnen, na drugi pa moli Paternkofl svoje harpunam podobne vrhove proti nebu; oba pa spuščata vsak čas plazove kamenja navzdol in strašita hribolazce, ki se ju predrznejo s svojo radovednostjo motiti. Tudi Janka sta malo postrašila. Stal je namreč ravno pod vrhom Drei Zinnen in premišljeval, kod plezajo hribolazci nanj, kar nenadoma blizu njega zaropota. Hitro pogleda, odkod prihaja plaz in kam polzi; ta hip pa mu že prileti debel kamen mimo nosu pred noge. Janko se nehote prime za rtič, da se prepriča, če je še cel, in se spusti v tek. Gorski škratje mu pa pošljejo še en kamen na nahrbtnik za spomin. „Da me le ni zadel v glavo", si je mislil Janko in pogledal nazaj. Ko je videl, da se še vedno vali pesek in kamenje na sedlo, je zagodrnjal zadovoljno: „Sedaj le valite, da me le ni tam; hvala Bogu, da nimam judovskega nosu — konec bi bil gotovo šel; pogledati pa moram vendar, če je v nahrbtniku kamen naredil kaj škode."
Odvezal je nahrbtnik, in takoj se mu je zbral obraz v žalostne gube. Na vrhu je imel steklenico polno čaja, namešanega s konjakom; to je po njegovem mnenju najboljša pijača v gorah. Vse dobrote ni ostalo nič drugega nego črepinje — čaj je popila obleka. S kislim obrazom je zmetal črepinje iz nahrbtnika in razprostrl obleko — bila je njegova paradna uniforma — po skalah, da se mu posuši, sam je pa zraven sedel. Žalosten je čepel sredi svoje imovine kakor starinar na Starem trgu v Ljubljani, kadar ni kupčije. Toda kmalu je pozabil na čaj, na steklenico in na pijano obleko, in obličje se mu je zjasnilo. Zares, razgled, ki se hribolazcu odpre to stran Paternovega sedla, mora vsakomur pregnati žalost. Veličastno se dviguje Sorapis (3291 m) s prekrasnim ledenikom, in zraven moli Antelao svoj ostri, s snegom pokriti vrh v temnomodro nebo; okrog njiju se pa vrste nalik častni straži drugi laški Dolomiti vrh za vrhom, drug ostrejši od drugega in večinoma pobeljeni s snegom. Mogočne so res Ture s svojimi nepreglednimi snežnimi poljanami in širnimi ledeniki; toda v krasoti jih gotovo prekašajo Dolomiti po čudovitih fantastnih oblikah.
Solnce in veter sta se usmilila Janka in mu hitro posušila obleko. Spravil jo je zopet v nahrbtnik, ga oprtal, brcnil jezno največji kos ubite steklenice, ki mu je prišel slučajno pred noge, ter jo ubrisal ob gori Drei Zinnen navzdol. Dobra volja se mu je kmalu popolnoma vrnila, in začel je vriskati, da se je daleč razlegalo.
Kmalu je srečal gospoda z damo. „Ste li vi vriskali," ga je vprašal turist. „Da, jaz," mu je odgovoril Janko ter se naslonil na palico z izzivajočim obrazom, češ, kaj pa to komu mari.
„Zahvaljujem vas za to," je povzel neznanec; „ako bi vi ne bili vriskali, bi bila popolnoma zašla. Zgrešila sva zaznamenovano pot in se obrnila po drugi stezi v ravno nasprotno stran. Tu sva začula vaše vriskanje; šla sva za glasom in kmalu sva zagledala zopet znamenje."
„Veseli me," je odgovoril Janko sedaj že nekoliko prijazneje, „da sem vama, četudi nehote, pomagal iz zadrege."
Ko je še zvedel, da onkraj Lavaredovega sedla najde pečnic, se je poslovil od njiju.
(Dalje prihodnjič.)
VIII. poglavje, v katerem zve bralec, kako se je Janko laški naučil.
[uredi]Janko je sedaj zavil na južno stran gore Drei Zinnen, tako da jo je obšel na treh straneh. Ves čas so ga zaslanjali na desni njeni siloviti stolpi, na levi se mu je pa oko radovalo nad obsežnim lednikom Sorapisa. Ko je bil preprečkal jako strm mel, se mu je odprl tudi razgled v Ampezzansko dolino. S te visočine je podobna dolgim tesnem; skozi njo se vije lepa cesta liki srebrna nit. Dolina se razširi šele tam, kjer se beli mestece Cortina di Ampezzo. Nadaljnji razgled po dolini ti pa zapira mogočni Antelao.
Onkraj Lavaredovega sedla je zagledal Janko pod seboj jezerce Misurina, ki leži že na Laškem. „No", je zagodrnjal zadovoljno, „sedaj mi pa ni treba več paziti na znamenje; kar naravnost navzdol jo udarim." Med skalovjem je nabral mimogrede šopek pečnic, ki so pa bile zelo majhne in umazane. Po strmih pečeh je splezal slednjič do gozda, ki ga je še ločil — kakor je menil — od jezera. In res, kmalu je prišel na planino Misurina, kjer pa o jezeru ni bilo ne duha ne sluha.
Planina je jako velika. Janko jo je cenil na 80 do 100 glav živine. Silno prostorni hlevi so tako zidani, da zapirajo na vseh straneh prostrano dvorišče. Poleg njih stoji precej velika hiša za pastirje. Vse je močno in trdno zidano iz kamenja. Okna so podobna strelnim linam, in to so tudi v resnici; zakaj planina se izpremeni v vojnem času v trdnjavo. Ako se vname vojna, pride par stotnij vojakov po precej lepi cesti, ki pelje popolnoma do hlevov, priropotajo topovi, in mejo brani poleg Dolomitov tudi dobro oborožena „trdnjava. Prejšnja tiha planina se izpremeni v bojišče. Mesto zvoncev se oglašajo puške, mesto petja planšaric se glasi preklinjevanje korporalov. Takih planin je tu ob avstrijskolaški meji več.
Janko je pa bral v „Trautweinu", da je ob jezeru gostilnica. Ker ima hiša, v kateri nočujejo pastirji, še precej čedno lice, jo je imel za gostilnico. „Jezero", je modroval, „leži gotovo malo niže, zato se še ne vidi. Najprej se malo pokrepčam, potem pa odrinem k jezeru." Zato jo je mahnil kar v hišo in sedel široko za mizo.
Mlad fante pride za njim, in Janko mu ukaže nemški, naj prinese četrt vina. Toda ta ga gleda kakor bik nova vrata.
„Aha", se spomni Janko, „saj sem že v laškem kraljestvu; gotovo razume le laški. Kako, šmenta, naj pa z njim govorim, ko ne znam njegovega jezika! Škoda, da se ga nisem učil; sedaj mi bi koristilo". Tu se domisli, da je slišal včasih, kako so laški zidarski učenci prosili starejše zidarje „uri poco" polente ali sira. Naglo se odreže: „Un poco di vino".
Fant ga je pogledal še debeleje, šel ven in se prikazal zopet skozi vrata z majhnim starikavim možicem. Napol nemški in napol laški dopove ta Janku, da je prišel šele na planino Misurina. Janko pa spravi še enkrat svoje laške drobtine skupaj in vpraša: „dove e lago Misurina?" Z veliko težavo spozna iz planšarjevega žlobudranja, da ima še eno uro daleč do jezera. Sedaj mu ni kazalo druzega, nego pobrati svoja šila in kopita ter zapustiti planino.
Po precej čednem kolovozu je prišel na lepo rudno pot, ki drži v Auronco. Toda Janko ni hotel globlje prodirati v zedinjeno kraljestvo malte in polente, marveč se je obrnil proti avstrijski meji in še poprej, nego je pričakoval, je stal ob jezeru Misurina (1796 m).
Misurina! Kako si se mi priljubilo, ljubko jezero, v par urah, v katerih sem užival tvojo krasoto! Majhno si sicer, toda name si naredilo večji vtisk nego mnoga večja in bolj obiskovana jezera. Mirno, tiho ležiš; nič ti ne kali temnozelene gladine, v kateri se tuintam zrcali jasno modro nebo. Samo včasih zašepetaš z valčki, katere vzbudi za par trenotkov lahen veter. Gotovo se tudi ti razburiš, in jezno ti butajo peneči valovi ob nizke bregove, kadar razsaja mrzla burja in te moti v tvoji tihoti. Toda kmalu se zopet umiriš; lice ti je gladko kakor pred viharjem; kakor poprej si zopet ogledujejo v njem zelene vrhove tanke jelke in vitki macesni. Neka tajinstvena, blažilna samota te obdaje. In kako ne! Saj varno počivaš v naročju temnih gozdov, in mogočni stražniki te čuvajo pred svetnim šumom. Trdnih stolpov gore Drei Zinnen ne premaga pač nihče, in na jugu te varujejo tudi kaj mogočni velikani: Sorapis, Marmarole (2938 m) in Antelao. Toda — tudi ti velikani ti ne ohranijo ljubke tihote. Tisočletja si varno počivalo med njimi; bliža se pa čas, ko te svet iztrga iz samote in te vkuje v moderne spone.
V duhu že gledam, kako se množi oklop letnih hiš na tvojem bregu, na uho mi bije ropotanje voz, šumeča govorica letoviščnikov, ki požirajo s prahom nasičeni zrak. Gizdalini se dolgočasijo pri tebi in si iščejo v razvedrilo črnolasih, ognjevitih laških lepotic, ki tudi niso prišle občudovat tvoje lepote, marveč iskat častilcev in — ženinov. Tudi ob tebi zraste moderni Babel! Hribolazec ne bode našel več tvoje nekdanje lepote, zapustil te bo rad in splezal na „stražnike" okrog tebe, kamor svetni šum za njim ne more.
Ob tebi ležim na mehkem mahu, nad menoj se oglašajo z lahnim šepetom ravni macesni; zrem ti v skrivnostno globino, na Drei Zinnen, ki se v tebi zrcalijo. Večerni veter zapihlja, njih podoba se skali — valovi zašepetajo; šepečejo mi o minoli sreči detinskih let, onih srečnih let, ko sem še deček brezskrbno letal po zelenih tratah, po temnih gozdih, ustavljal se ob bistrih potočkih, radovedno poslušal njih žuborenje ter se čudil, kaj si imajo mali valčki toliko pripovedovati.
„Srečo otroških let si užival le enkrat, izgubil si jo za vselej; sladak spomin nanje uživaš le v planinskem raju": to mi šepetajo tvoji valovi, o Misurina!
Zares, priljubilo si se mi, jezero, in ostaneš mi vedno v spominu! Kak čar te obdaje ob večernem času! Kako krasno ti zlate žarki zahajajočega solnca gibke valove, ki se tuintam vzdigujejo iz tvoje gladine! Drei Zinnen razsipljejo nalik ognjeniku goreče žarke v tvojem zrcalu. Ogenj v tebi, ogenj krog tebe. Siloviti hrbet Marmarole je nadel zlat plašč, in krasno se leskeče lednik Sorapisa v žarkih tonočega solnca.
Zdi se mi, o jezero, kakor da me vabiš, naj ostanem še na tvoji obali, kakor da mi kažeš vso svojo krasoto zato, da me še obdržiš pri sebi; toda ravno zahajajoče solnce me opominja na ločitev.
Svetovid je že izginil s solučnim vozom na obzorju. Marmarole je izgubil svoj zlati plašč, samo njegov rob se še ostro razločuje od sivih pečin in melov; tudi lednik na Sorapisu se zopet blešči v svojem naravnem zelenkastem svitu. Edini ostri vrh Antelaa sveti kakor ogromna goreča plamenica daleč na okrog, toda tudi ta že ugasuje; še enkrat zablisne, in v mraku se beli ledeni velikan.
Še en pogled na tvojo skrivnostno gladino, o Misurina, še en pogled na mogočne tvoje čuvaje, in poslovim se od tebe morda — za vselej!
Od jezera drži kolovoz proti prelazu Tre Oroci (1815 m), kjer je nameraval Janko prenočiti. Bila pa je že tudi trda noč, predno je tja prišel skozi samoten, dolg gozd. Sedlo je dobilo ime od treh lesenih križev, ki še dandanes stoje na njegovem vrhu. Pred leti je tu stala še majhna hišica, katero so imenovali — s kako pravico, ne vem — gostilnico. Sedaj pa že vabi tujce imeniten hotel v svoje lepe prostore. Bilo jih je pa toliko, da je Janko kot zadnji komaj dobil prenočišče, dasi stoji zraven hotela ravno tako velika hiša, ki je določena samo za prenočevanje. Morda ni na Avstrijskem kraja, ki bi ležal tako visoko (nad 1800 m) in bi bil tako obiskovan kakor Tre Croci. Čuditi se pa temu ne moremo; zakaj lepe vozne ceste, hotel z vsem udobjem, krasna izprehajališča po macesnovih gozdih, siloviti dolomitski vrhovi v bližini vabijo tudi neturiste.
Vsak hip srečuješ kočije; po gozdu stopicajo nežni gospodiči z lakiranimi čreveljčki in še nežnejše gospice z obutalom, ki gotovo ni namenjeno za hojo, marveč le za vožnjo. Hribolazca z okovanimi črevlji gledajo s čudom in ugibljejo, spleza li na Mte. Cristallo ali kam. Ako greš dalje v gozd, da ne vidiš v dolino, se ti zdi, kakor da bi se izprehajal v dolini po gostem parku kakega mesta, in vendar si skoraj v isti visočini kakor večina vrhov naših Karavank.
Hotel ima najlepšo lego, kar si jo moreš misliti. Stoji ravno na sedlu, ki ga tvorijo Sorapis, Monte Cristallo (3231 m) in Piz Popena (3260 m). Par korakov više je nizek holmec, na katerem stoje že omenjeni trije križi. Tu se ti ponuja krasen razgled na silovite dolomitske orjake, ki te nalik vencu obkrožujejo.
Ni čudno torej, da obiskujejo ta kraj mnogi, ki pač radi uživajo lepoto planinske narave, ki se pa strašijo znoja in truda, katerega mora pravi hribolazec mnogo prebiti. Ali je pa njih užitek tak kakor hribolazcev? Dvomim! Vsaj meni se zdi užitek slajši in večji, ako sem si ga pridobil z mnogim trudom nego pa lahko, brez vse težave.
(Dalje prihodnjič.)
IX. poglavje, v katerem zve bralec stvari, katere Janku ne delajo posebne časti.
[uredi]Janko vstaja na potovanju jako zgodaj Solnce ga navadno ne dobi nikdar v postelji; zakaj, ako je jasno, je že vselej pred solnčnim vzhodom pripravljen na pot, če je pa oblačno, pa solne do njega ne more. Na prelazu Tre Corci pa ga je vendar prehitelo. Pokukalo je izza gora in ščegetalo Janka po očeh, češ, zaspanec, vstani; drevi moraš biti v Toblachu.
Janko je hitro planil z ležišča, in črez četrt ure je že korakal po lepi cesti, ki vodi v senci zelenih maesnov v Cortino. Vreme je bilo krasno; menda ga je hotelo še zadnji dan odškodovati, ker mu je nagajalo v Turah. Vzduh je bil tako čist, da si razločil na vrhu Mte. Cristalla natanko posamezne pečine. Toda Janko, nehvaležneš je vzdihnil: "Zakaj ni bilo na Kleku takega vremena!"
Ko je prišel iz gozda, je zagledal pod sebojob vznožju Tofane mesto Cortina di Ampezzo. Dolina je precej široka in združuje divjost raztrganih Dolomitov z ljubkostjo zelenih reber in pisanega polja. Mičnega jezera manjka vendar se ti zdi, da zreš Blejsko dolino. Mesto spoznaš po velikem zvoniku, ki kipi prosti nebesni modrini izmed ličnih hiš.
Dalje se vije pot proti dolini po zelenih košenicah. Kjer se začno ovinki, stoji tabla, ki prepoveduje v laškem in nemškem jeziku, da nihče pod kaznijo ne sme odrezati ovinkov z bljižnio po travnikih. Janko se ni mogel premagati, da bi tratil čas po dolgih ovinkih, potave pa tudi ni hotel kršiti. Slednjič si je vest potolažil takole:
Modroval je: "Prepoved je zato, da ljudje trave ne pohodijo; jaz je ne bom pohodil, ker je bila ravnokar pokošena, torej mene postava ne veže; hajdi v diru navzdol". Toda, ko je prišel spodaj na cesto, ga je že čakal mož postave in se zadrl vanj v ne baš najleši laščini.
Janko si je mislil: "Ta bo pa lepa, če bo treba po tirolskih 'prežonih' hoditi". Vendar ga hladnokrvnost ni zapustila. Naredil je neumen obraz in vprašal zategnjeno: "Kaaj?"
Mož reda in miru mu je dopovedoval, še enkrat nemški, da bo kaznovan, ker se ni ravnal po tem, kar je napisano na deski. Ko ga je Janko še bolj neumno pogledal se je nevljno zadrl: "Spreken sie au nit daitsh?" Za odgovor je dobil zopet: "Kaaj?". Dedec ga je slednjič izpustil s ploho italijanskih psovk, ki so bile mastno zabeljene z obilnimi "maledetto".
Janko jih je rad spravil v žep, posebno ker ih ni razumel, in jo je pobrisal navzdol vesel, da se je stvar tako izšla. "No" je zadovoljno mrmral, "pravijo da je dobro, če znaš več jezikov, meni pa je danes koristilo, da laškega ne razumem in da sem nemškega ntajil".
Motil bi se pa močno, kdor bi menil, da je Janko prvikrat prišel navzkriž s postavo. Že kot deček se je rad klatil naokrog. Nekoč je šel iz Doba v Ljubljano. Ravno tedaj je bil dodelan pri Črnučah želežnčni most črez Savo. Ob njem je stala deska, na kateri je bilo naznanjeno, da bo moral dva dni ali 48 ur v "luknji" sedeti, kdor si "pošpoga" šport, da stopi na most. Janko pa je bil radoveden, če ga bo most držal, in jo je mahnil čezenj. Malo se je menil za prepoved, češ, saj mi je Bog ustvaril noge tudi za tek. Ko je bil že čez sredo mostu, se je pokazal čuvaj na črnuški strani in vpil za njim: "Fant, pojdi nazaj, nekaj si izgubil". Toda fant se mu je moško odrezal: "Kar sami zase obdržite, kar sem izgubil", in ubral jo je, kar so ga nesle noge.
Kako pa je Janko izkusil resnico pregovora: "Ineidit, in Seyllam, qui vult, vitare Charybdin", in kako je slednjič vendar našel, česar ni nikoli zgubil, še manj pa iskal, hočem pokriti s plaščem pozabnosti. Spremimo ga torej dle v Cortino.
Slavni hribolaze Hacquet je pisal, da je ortina majhna, borna vas. Danes pa stoji tu lepo mesto s 3032 prebivalci, katero se prišteva k najbogatejšim tirolskim mestom. Lesna kupčija, živinoreja, rezbarstvo in umetno izdelovanje zlatnine in srebrnine mu množe bogastvo. Prebivalci govore ladinsko narečje, vendar zna večina tudi laški: nemščine se le maslo sliši. Ako imaš denar, pa tudi s slovenščino izhajaš.
Največja in najlepša stavba v mestu je seveda župna cerkev. Izpovednice in stranski oltarji so jako umetno izrezljani. Zvonik stoji posebej po meri 76 metrov. Orajk je zidan in samega rezanega kamena. Janko si je za 30 krajearjev pridobil dovoljenje, da se je smel upehati po strmih kamnitih stopnicah. Na vrhu stolpa se ti nudi razgled, kakršnega ne najdeš na mnogih, tudi visokih gorah. Krasno dolino z mičnimi kotlinami in zelenimi brdi, na katerih se bele lične hišče, obdajajo kroginkrog, dolomitski velikani kakor močan, nebotičen nasip.
Na jugovzhodni strani vabi bolj zložne hribolazce Mte. Crepa (1353 m), na katerega se lahko pripelješ. Njemu na desno se razprostira okameneli visoki planoti podobni Nouvalu (2649 m), ki je tudi glasovit sprečo lepega razgleda. Njegovo spredno stran podpira "pet stebrov" (Clique torri). Oko ti uhaja od njih na visoke planine, nad katerimi se se vzpenja nalik ogromnemu stolpu gora Croda di lago (2285 m) izza katere radovedno pogleduje v dolino samotni Becco di Mezzodi (2570 m). Proti jugu se vleče mogočen gorski hrbet Rocchette nad katerimi kraljuje orjaški Mte. Pelmo (3168 m). Iz Italije te pozdravljajo vrhovi skupine Presanello. Tudi Jankova znanca od Misurine, Sorapis in Antelao, ti kažeta svoje ledeno teme. Med strmimi meli zagledaš silovite stene Mte. Cristalla in Piz Popene; nanje se pa naslanja gora Gumelles, ki je podobna stari, napol razsuti trdnjavi. Njej na levo se rdeče strme pečine Pamomogognona (2256 m), Corda del Becco ( 2808 m). Na desnem bregu moli Col Rossa svoj ostri vrh v modro nebo; njo a veže ogromni vrh Tofane (3265 m) z Mte. Crepo in sklepa tako čarobni venec teh dolomitskih orjakov.
Mesto leži 1249 m visoko, vendar ima preej milo podnebje, ker je že na jugu. Po letu je jako živahno, ker prihaja tjakaj silno veliko tujcev. Njegova krasna lega, v osrčju planin, vabi navadne zložne turiste in najdrznejše hribolazce. V največji bližini stoje vrhovi, na katere prideš izprehajaje se, pa tudi gore, katere prevladajo le najspretnejši hribolazci.
Proti dvanajstim, torej ravno v največji vročini, je Janko odrinil v Toblach. "Zvečer moram biti tam", si je mislil, "in sicer peš, kakor se spodobi takšnemu hribolazcu, kakršen sem jaz." Pot mu je kar lil po obrazu, kakor bi se jokal, da se že bliža konec njegovega potovanja. Tudi nahrbtnik je po svoje pridejal, tako da je Janko prišel do spoznanja, da je dobro naložen nahrbtnik najboljša in najcenejša peč. Kadar te bode po zimi zeblo, ni gtreba kuriti; čemu ta potrata! Janko ti tole svetuje: "Vzemi velik, dobro naložen nahrbtnik, oprtaj ga in hodi po sobi gori in doli; videl bodeš, kako se naglo ogreješ."
Janko jo je torej brisal po lepi široki cesti, ki se vije ob reki Bojti. Dolina se kmalu zoži. Z veliko težavo so si priborili ob divji Bojti prostor za cesto. Na obeh straneh jo obdajajo nebotični vrhovi. Tofana na desni te spremlja celo uro ; zapusti te šele tam, ki pridrevi Bojte po divjih tesneh ras Col Rossa. Cesta zavije na desno in se začne viti v še precej zložnih ovinkih navzgor, globoko pod njo pa vali Bojte svoje šumeče valove proti Italiji. Na vrhu klana je stala nekdaj trdnjava Peutelstein (1507 m), ki je že v sedmem stoletju varovala dohod v Ampenzzansko dolino. Kmalu potem ko prideš na vrh klanca se ti odpre na desni Val Grande med Cristallom in Pomagognonom, na nasprotni strani pa zapažiš velikansko, 20 m visoko odprtino v pečinah. Pod to "okno" hodijo, kakor je Janko "izgruntal", zaljubljeni divji možje vdihovat in podoknie prepevat, kadar slone na njem divje deklice. Janko si je to misel tako v glavi zabil, da je začel, naslonjen na palico prepevati: "Ali ste kaj videli naš'ga sinka Janka"...in čakal, če kaka divja deklica svojo kuštravo glavo pomoli skozi okno. Jaz sem si pa mislil: "Janko, če te zasači divji mož, da mu hodiš v škodo, mu ne bodeš nikdar več delal konkurence". Toda Janko ga ni čakal, mavreč zavriskal je kakor na "korajžo" in jo mahal naprej po prašni cesti. Dva kolesarja sta pridervela za njim in ga pogledala prizerljivo. Toda Janko ju ni zavidal. Ako bi ga počakala bi jima rekel: "Jaz hodim počasi, pridem pa gotovo v Toblach; vidva pa dirjata, toda če se ubijetakar se je že marikateremu pripetilo, ne bosta Toblach nikdar videla." To in še več druzega jima je Janko nameraval povedati , če bi ju došel, in res ju je došel pri gostilnici Albergo Ospital. V senci pred hišo sta sedela in se hladila. Ko ju je Janko zagledal se je moško vzravnal in šel mimo.
Albergo Ospitale je stal že v trinajstem stoletju, seveda tak ne kakor sedaj. Postavili so na začetku le majhno, borno kočo, v katero so zahajali revni popotniki, ki so imeli v grlu sušo, v želodcu pajčevine, v žepu pa kačo. Dandanes stoji tu lepa hiša, na nasprotni strani ceste pa stara gotična kapelica.
(Dalje prihodnjič.)
X. in zadnje poglavje, v katerem zve bralec, kako je Janko komaj odnesel zdravo kožo s Tirolskega.
[uredi]Mimo dveh majhnih jezer, Lago nero in Lago bianco, je Janko dospel na most, na katerem je cesta najvišja (1522 m). Odtod uživaš tudi lep razgled na rdeče pečine gore Croda rossa (3148 m), ki se navpično nad teboj vzdigujejo, dalje na Knollkopf (2260 m), Schwalbenkoft (2845 m) in Dürrenstein (2836 m). Cesta se vije odtod dalje vedno navzdol.
Ko je Janko prišel pod klanec, je zagledal čudnosmešen prizor. Več dam in gospodov je sedelo na mulah v polkrogu, v sredi se je pa producirala ena mula v najčudovitejših skokih, da bi stresla raz sebe damo, ki jo je jezdila.
Janko je sedel na kamen ob cesti in čakal, kaj bo iz tega. Mula je plesala sedaj po zadnjih, sedaj po prednjih nogah; izkazovala se je v vseh možnih plesih: v polki, v valčku itd. (ako imajo mule tudi te izraze). Pri vsem tem se je počutila prav dobro, ne tako pa dama, ki je morala z njo plesati; najbrže ni bila v teh plesih izvežbana. Čeprav je bila na muli trdno privezana, se je je držala vkljub temu z vso močjo za grivo. Druga družba je pa ravnodušno čakala, kdaj se mula napleše in se vda v svojo in vseh mul usodo, ki morajo nositi živa bremena po gorskih stezah.
"Cin, cin, cin", je nenadoma zazvonilo. Dva kolesarja - tista, ki sta na Janka prezirljivo gledala, sta pridrevila po klancu in zvonila na vso moč. Toda mula se je malo zmenila za njuno zvonjenje. Ravno ko je prvi prikolesaril na prizorišče, je začela mula plesati "polko hitro" po prednjih nogah in je brcnila v kolo. Njegov jezdec pa ni bil nanj privezan kakor dama na mulo, zato je odletel v "salto mortale" v cestni jarek. Drugi kolesar se je pa zaletel v kolo in s težo svojega života je potrl še to, kar je mula celega pustila.
Mula je pa sedaj končala svojo polko in jo je pocedila po klancu navzgor, njene tovarišice pa za njo, in kmalu se je vsa družba skrila v gostem prahu.
Prizor na cesti se je sedaj izpremenil. Janko je sicer še sedel na kamenu, na cesti sta se pa vzdigovala kolesarja, vzdihovala in preklinjala. Prvi se je zastonj poskušal vzdigniti - izpahnil si je nogo, drugi se je sicer pobral, pa kakšen - ves opraskan po obrazu in rokah.
Zakaj jima pa Janko ne pride na pomoč? Spoznal je na njunih trakovih, da sta nemškonacionalna "burša". "Vidva sta najbrže", si je mislil, "slovanske dijake napadala s palicami, mula vaji je zato izplačala. Prav se vama godi! Heil!"
Toda kmalu je usmisljenje premagalo njegovo škodoželnost, in že je hotel vstati in sočutno vprašati, če jima more v čem pomagati, ko se zadere "opraskanec" nemški:
"Kaj delate tu?"
"Aha toliko je bila ura", si je mislil Janko; "čakaj, jaz ti jo navijem."
"Sedim", mu odgovori.
"To sam vidim."
"Čemu pa potem poprašujete."
"Se li hočete iz mene norčevati? Poznam vas bolje, nego mislite. Včeraj ste moje starše zapeljali, da so izstopili eno postajo prezgodaj, danes pa hočete imeti mene za norca. Toda vedite, mi nemški dijaki plačujemo take poskuse z zaušnicami. Ako se takoj ne poberete, vas oplazim, da vam bo zvenelo sedem let po ušesih."
"Škoda roke; pretepi ga kakor psa z bičem", se je glasilo povelje iz jarka. V Janku je vse zavrelo. "Udri srako s palico", mu je nekaj reklo, "da bo vedel, da je nimaš le za gore, ampak še za kaj druzega; ali pa mu pripelji eno okrog ušes, da bo mislil, da se pelje po kolesu; saj nimaš samo ti ušes ustvarjenih za zaušnice."
Toda druga misel mu šine v glavo; zato reče kolikor mogoče mirno: "Gospoda, čemu bi se prepirali! Vi dva rabita pomoči, in noben turist poštenjak je vama brez vzroka ne sme odreči. Vi tam v jarku ne morete z mesta, vi pa tovariša ne smete samega pustiti; lahko pride kak potepuh in ga okrade. Ako sta zadovoljna, vama mimogrede v Schluderbachu naročim voz, ki vaju pride iskat."
"Vaša ponudba se mi zdi sumljiva", odvrne "razpraskanec"; "toda skoraj sva jo prisiljena sprejeti. Dajte nama častno besedo, da nama pošljete voz."
"Torej moja častna beseda", pravi Janko, "da vama pošljem voz. Na svidenje! V Toblachu se vidimo." In odšel je proti Schluderbachu.
Janko niti mislil ni nikdar, da bi jima tako pomagal. Nameraval je iti kar v Toblach, "burša" naj bi pa čakala voza na cesti, magari do noči ali pa do jutra. Toda sedaj je bil dal častno besedo in to je moral držati. "Maščevati se pa moram, maščevati", je mrmral. "Erinije, pridite mi na pomoč!"
Niso mu sicer Erinije prišle na pomoč, prišli sta mu pa nasproti dve lepi muli, kateri je gnal postaren mož. Ko ju je Janko zagledal, se mu je razjasnil obraz; eno je pogodil.
Ko je prišel v Schluderbach, je zagledal pred hotelom več mož. Hitro je stopil k njim in začel - delal se je vsega zasopljenega - praviti: "Velika...nesreča se je zgodila...kake pol ure...odtod. Neki mož je gnal dve muli. Kar...pridrevita nasproti...dva kolesarja. Muli se splašita...ena telebi...v jarek in si izpahne ali...zlomi nogo...ne vem natanko...vstati ne more; druga pa skoči v grmovje...se zaplete..pade in se opraska po glavi in po nogah. Gonjač prosi...da mu pridete z vozom...na pomoč, da pripeljete muli domov...ah! In oddahnil se je od - laži.
"Saj sem rekel", pravi neki kočijaž, "da staremu človeku ni mladih živali prepuščati, ko jih ne more udržati. Naprezimo in pojdimo mu pomagat!"
Kmalu je oddrdral voz s tremi korenjaki po "muli", Janko jo je pa pobrisal proti Toblachu. "No, ta dva burša", je godrnjal sam pri sebi, "sem pa izplačal, da me bodeta pomnita!"
Pot je prav do postaje jako zanimiva. Romantično jezerce Dürrensee leži prav ob cesti; z njegovega brega zreš na krasni ledenik med gorama Monte Cristallo in Piz Popena. V krasni hotel Landro vabi bolj petične tujce gora Drei Zinnen, ki se grozeče vzdiguje izza temnih gozdov. Mimo močne trdnjave prideš v ozko, skoraj temno sotesko, ki se razširi šele pri Toblaškem jezeru (1233 m).
Jezero leži takoj pod cesto v znožju gore Monte Piano (2290 m); tuitam se ti zabliska skozi drevje njegova gladina, ki se pa ob hudem viharju izpremeni v jezne valove. Njih moč je izkusil cesar Maksimilijan I. V spomin zmage nad Benečani, katerim je vzel trdnjavo Peutelstein iz z njo gospostvo nad Ampezzansko dolino, je sezidal majhno cerkvico, ki se še dandanes beli blizu jezera. Njeno blagoslovljenje je hotel na poseben način praznovati, namreč na Toblaškem jezeru ob lune svitu. Na veliko ladjo je povabil svoje goste, in ko je začela luna srebrniti jezerove valčke, so odrinili od kraja. Na bregu je zaigrala godba, na ladji se je pa začelo gostovanje in ples. Toda veselje ni dolgo trajalo. Na meh je nastal velik vihar, in neki brodar je ves bled povedal strašno novico, da ima ladja luknjo. "K sesaljkam!" je zavpil cesar. Toda zamanj ves trud! Ladja se je vedno bolj topila.
"Jezero nam ne pusti, da bi se mi gostili", pravi nato cesar, "pogostimo je torej mi."
Zmetali so vanje vse: jedila, pijačo, mize, stole itd. S tem so je potolažili, in pustilo jih je na breg.
Dandanes še tuintam reže kak čolnič njegovo temnozeleno gladino, ali občuduje kak turisti njegovo divjo lepoto. Janko se je pa temnih valov še drugače okoristil; skočil je vanje in se pošteno v njih ohladil. Potem se je "vtaknil v uniformo"; še celo klobuk s perjem in planinskim znamenjem, ki Janka spremlja po vseh turah in bi marsikaj vedelo povedati, ako bi znalo govoriti, je moral prepustiti svoje častno mesto drugemu, ki je bil še precej lep, takrat namreč, ko je bil - nov. Kakšen je bil sedaj, se spozna lahko iz tega, ker ga je Janko izvlekel iz nahrbtnika, v katerem ga je med drugimi stvarmi komaj našel. Potem je še namazal čevlje z mastjo, se ogledal v jezeru in slednjič zamrmral, sam s seboj zadovoljen: "No, sedaj sem pa dober za vsak salon."
V eni roki držeč nahrbtnik, v drugi palico, je zlezel na cesto in kmalu pričakal omnibus, ki je bil sicer zaseden, vendar je imel še prostora za prtljago. Janko je izročil vozniku nahrbtnik in palico ter mu naročil, da naj oboje odda na kolodvoru v Toblachu, sam jo je pa urezal peš.
Vas Toblach je oddaljena kakih dvajset minut od kolodvora, okrog katerega stoji več elegantnih hotelov s krasnimi nasadi. Večerni hlad je privabil tujce iz sob pod milo nebo, toda Janko je že imel dovolj izprehoda; krenil je v gostilnico, da odda vsakdanji davek in prebije tako čas do vlaka. Našel je v njej samo dva kolesarja, ki sta menda tudi počivala; kratkočasila sta se s tem, da sta listala po zapisniku za tujce. Janko se je pa ves zagrnil v velik dnevnik in ga pazljivo bral, kakor bi se ga hotel na pamet učiti.
Nenadoma so se odprla vrata, in vstopil je - "opraskanec". Kolesarja sta ga v eni sapi začela izpraševati, kje je dobil praske, kako je padel itd. Opraskanec si je najprej z enim vrčkom poplaknil grlo, potem je pa začel pripovedovati:
"Častno besedo je sicer držal oni potepuh", je pravil med drugim, "naročil nama je voz, pa kako! Čakala sva ga na cesti, in res kmalu je pridrdral voz. Ustavil je pri naju, in voznik je začel vpiti: "Aha, sedaj pa imamo ptička; vidva sta tista, ki sta splašila muli, sedaj sta se pa sama prekopicnila; prav vama je, vsaj ne moreta popihati; plačala bosta škodo!"
"Lahko si mislita kako sem se začudi, ko sem to čul. "Saj nisva midva", sem izkušal ugovarjati, toda zopet je zakričal: "Tiho, plačala bosta muli; kje sta pa? Turist, ki nas je prišel iskat, je rekel, da si je ena zlomila nogo, druga pa da se je potolkla po glavi in nogah".
"Zdaj se mi je začelo daniti. Preklicani hribolazec je naročil voz za dve muli, in s tem je mislil naju. Precej sem se trudil, predno sem vozniku razjasnil in dopovedal, da sva midva tisti muli, za kateri je naročen voz. Naložili smo kolesi in se odpeljali naravnost sem, da bi onega potepuha ujeli. Tudi voznik je nanj hud, ker ga je tako naplahtal. Došli ga nismo na cesti, in gotovo ga še ni tu; poprašali smo namreč nekatere ljudi, če so videli takega hribolazca, pa nihče ni vedel nič o njem. Najbrže je šel k jezeru, mi smo ga pa prevozili. Toda sedaj bode vsakčas tu in uide nam ne. Ha, kako ga zmikastim!"
Tu se oglasi Janko, ki mu ni nobena beseda ušla, in zakliče"Zahlen!" Kakor bi ga gad pičil, skoči "opraskanec" pokonci in se obrne proti Janku. Ta je pa plačal, vstal, vljudno pozdravil vse goste, posebno pa opraskanca in odšel. Malo pred kolodvorom je zaslišal za seboj hitre korake - ustavil ga je "opraskanec".
"Oprostite", je hitel in mahal s pasjim bičem po zraku, "oprostite, se nisva li midva že danes videla?"
"Da, če se ne motim, pred kratkim v gostilnici."
"Morda pa tudi na cesti blizu Schluderbacha?"
"Mogoče, srečal sem danes več ljudi."
"Oprostite, vi ste jako podobni onemu lopovu"...
"Aha, tistemu, ki vaju je razglasil za muli, ha, ha, ha! Mogoče, toda jaz sem popolnoma nedolžen; jaz mu obraza nisem ukradel, tudi takega nisem naročil."
"Ali niste bili danes še drugače, turistovski, oblečeni?"
"O da, po noči sem bil drugače oblečen, ko sem se v jezeru kopal, drugače, in sedaj; kakor vidite, zopet drugače."
"Aha", je sikal burš in zgrabil Janka za rokav, "vaše govorjenje kaže, da ste vi oni lopov; sedaj pa obračuniva."
Janko pa si je hitro oprostil roko in mu dejal osorno: "Dokažite! In če me ne pustite v miru, pokličem orožnika, da vas pouči, da je prepovedano, na javnem kraju poštene ljudi tako surovo napadati. Capito?"
S tem se ga je odkrižal. Na kolodvoru je pa zagledal voznika, ki je pripeljal "burša". "No, ta pa tu preži name", si je mislil Janko. Voznik si pa ni tako dobro zapomnil njegovega obraza, zato se še zmenil ni zanj. Janko je naglo kupil vozni listek, vzel nahrbtnik in palico ter šel na peron. Brzovlak je ravno prižvižgal. Prijazen izprevodnik je Janku odkazal prazen kupe in ga potolažil, da ostane sam, da torej lahko pospi do Beljaka. Obleče torej zopet lodnasti jopič, si postelje s havelokom in leže; za zglavje mu je bil nahrbtnik. Toda hitro je planil zopet kvišku, nasadil na glavo turistovski klobuk in šel na mostovž. Velika množica tujcev je na peronu prodajala zijala. Med njimi je Janko zagledal tudi "opraskanca" in voznika njegovega zaveznika. "Oh, da bi me le zagledala", je vzdihnil in se iztegnil skozi okno, kolikor se je dalo. Vlak se je že začel pomikati, ko je kolesar zagledal Janka.
"Dort ist er", zavpije in skoči za vozom.
Janko ga pa prijazno-zasmehljivo pozdravi: "Dober večer! Ste se li srečno pripeljali? Boste li mulo tožili? Naznanite mene za pričo! Ste se li hoteli odpeljati? Škoda, da ste zamudili; imel bi tako prijetno družbo! Pozdravite mi tovariša! All heil", je zavpil še, ker je vlak že začel hitreje drdrati.
"Opraskanec" ni mogel drugega storiti, kakor da je Janku poslal par nemških psovk in kletvin ter mu požugal z bičem. Janko mu je pa mahal s klobukom v slovo kakor najboljšemu prijatelju.
S tem činom je končal svoje potovanje. Drugi dan je že veselo pozdravljal plešasti Nanos.
Sedaj vas pa vprašam, ljubeznive bralke in dragi bralci, ki ste "črtice" potrpežljivo do konca prečitali: ne zasluži li Janko po vsej pravici pridevka "hudomušni?" Jaz mislim, da, in vi menda tudi. Srečno!
(Konec.)