Črtice o burji
| Črtice o burji Hinko Dolenc |
Pripravil France Malešič 7.-8. feb 2015; številčenje pomotoma preskoči 7. črtico, tako v LZ kot v knjigi.
| |||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. • dno |
I.
[uredi]Jaz imam burjo prav rad in se obilokrat pogo¬varjam z njo. A zdaj, ko mi je o njej pisati in praviti, o čem da se pogovarjam ž njo, sem postal skoraj malodušen in skrbi me, kaj bo rekel svet in posebno tisti o mojem pripovedovanju, ki burje niti ne poznajo.
Pripomniti moram pred vsem, da se dandanes ne¬posrednim razgovorom z burjo; umičem bolj ko mogoče. Minili so časi, ko sem jo šel poiskat na mesto, kjer je najhuje tulila in vihrala, in se tam prepiral ž njo, ko je z vsemi možnimi glasovi brez vsakega pravšnega akorda puhtela vame in me hotela pritisniti ob tla, jaz pa sem se ji ustavljal in ji odgovarjal: »Ne boš me ne, in ako se še tako zaganjaš, na tla me ne spraviš!« In res, dostikrat sem zmagal in se preril skozi njen ledeni dih. Dandanes, ko pridem ž njo v dotiko, sem miren in jo le kaj posvarim, da naj me pusti v miru, in najraje jo občudujem v gorki sobi in se pogovarjam ž njo o ne¬kdanjih časih. In ti pogovori, ki mi živo stopajo pred oči, naj bodo predmet mojega pripovedovanja.
Tiste, ki burje niso izkušali in je ne poznajo, bo moje pisanje mikalo, ker se bodo seznanili z naravno silo in po dejstvih, ki jih bom navedel, izprevideli, da ta sila ni tako ničasta, kakor se vidi tistim, ki nimajo izkušnje in kateri, ko slišijo izkušenca o njej pripovedovati, se le pomenljivo pogledujejo in posmehujejo, češ, ta Kraševec nas pa misli danes prav pošteno nabrisati. Za tiste, ki burjo poznajo in so jo že izkušali, bo pa moj opis morda kratkočasen radi tega, ker jim bo, kakor meni, prebudil marsikateri mladostni spomin, in če so še pri moči, tudi radostni občutek, da junaška doba zanje še ni minila.
Burja je huda prikazen in vendar ima malo pravcatih sovražnikov. In zakaj? Zato ker ima zdravje v sebi! Dosti sem poznal ljudi, ki so naše kraje izkušali, malokaterega pa med njimi, da bi se ne bil po svoji preselitvi spominjal burje in še omenil: »Zdrav in lačen pa nisem bil nikdar bolj; nego kadar me je burja pregnala.«
Rojstni kraj burje je tam gori, ne prav v Franc Jožefovi deželi, ampak nekoliko bolj na desno. Že tam ima toliko orjaške kali v sebi, da se ne da nič pristaviti ter prihaja tudi k nam od severovzhoda. Kaka imena dobiva po vsej tej dolgi svoji poti, ne vem. Pri Ljubljani pravijo, da brije ta mrzla sapa od Kamniških Grintavcev, in že se sliši ime burjica. Celo to pot pa veje ta sapa le bolj mirno. Mrazi že, ampak ne tuli in ne razsaja kakor pri nas na Notranjskem, kjer nastopa takoj kot neupogljiv orjak in kjer dobi svoje onomatopoetično ime: burja, ako je prav prava, z desetimi r. Rekel bi, da severovzhodna kal dobi šele na kranjskih tleh svojo pravo dušo in bruhne na Notranjsko navadno na treh mestih, namreč črez Col nad Vipavo, črez Predjamo in črez Globovnik nad Ilirsko Bistrico. Burja postane mahoma mogočna in ima strašansko armado pod seboj. Colski in jamski oddelek sta kar sklenjena, in ker se ne dasta pretrgati, se mora centrum visoko pridvigniti črez Javornik in Nanos, in da se vrsta zopet uravna, mora pasti cen trum naravnost doli v Vipavsko dolino, in ta padec povzroči, da je burja v tej dolini prav pogubonosna in gorje mu, komur, bučeča doli črez Turo, pade na glavo. Tisti oddelek, ki se zaganja črez Mačkine jame pri Postojni proti Pivki, je nekakšen izgubljen sin, hud in strupen kot stekel pes, in vsa sreča je, da zavzame le ozek prostorček in se do dobrega ukroti, predno pride na gorenjo Pivko. Črez Globovnik doli v Bistriško dolino se podi enak, če ne še hujši naval, nego črez Nanos v Vipavsko dolino, za kar bomo navedli dokaze.
II.
[uredi]Jaz pomnim burjo iz dobe, še predno sem jel hoditi v šolo. Ne vem, kako se mi je posrečilo, da sem nekega zimskega jutra že takoj po zajutrku šel iz hiše.
V prvem nadstropju naše hiše je bila le v eni sobi peč. V tisti sobi pa ni nihče spal kakor le kak gost. Starši in otroci – in bilo nas je precej – smo spali v nekurjenih sobah, in prav dostikrat se je primerilo, da je bil v umivalnikih zjutraj namesto vode sam led. Odrasli so izkušali kar najhitreje priti v pritlične pro¬store, kjer je bila prostorna jedilna soba, ki je imela veliko, pokončno zeleno peč, ki se baje do spomladi ni nikdar popolnoma ohladila. Toda v to sobo mi mali nismo takoj prišli. Ampak, kadar je mraz pritiskal in je burja brila, so nas kar v odeje povili in znesli doli v kuhinjo in posadili ob veliko ognjišče, ki je na njem gorel od ranega jutra do poznega večera zmerom velik ogenj, nad njim pa vedno visel črn kotel. To se pa ni zgodilo že zgodaj na jutro. Ker je bilo vse veselo, ako so otroci dolgo spali in ne pohajali po hiši in delali nadlege, so nas pustili v otroški sobi, dokler se nismo jeli trgati med seboj in vpiti, tako da smo semtertja celo mater spravili zopet v prvo nadstropje, kar je bilo posebno usodno, ako je prinesla še šibo s seboj. Navadno je pa pritekla kaka služkinja po nas in nas je znosila po stop¬nicah doli kakor mačeta na ognjišče, kjer so se dostikrat nadaljevali na posteljah pričeti boji, ako nas niso kaj hitro utešili s kavo. Po kavi so nas oblekli in obuli in odpravili navadno v družinsko sobo, kjer je bilo kratkočasno le tedaj, ako je tam šival črevljar ali pa krojač. Takrat je bilo še prestajati v hiši in pokoriti se mate¬rinemu povelju, da danes ne sme nobeden ven iz hiše, ko je sneg in pa huda mrzla burja. Menim, da za take dni so dobili rokodelci tudi priboljšek opoldne in na večer, kajti zaslužili so ga z delom in potrpljenjem.
Nekega takega dne je bilo, ko je burja zanesla vrabca na okno, ali se je sam pritisnil k hiši. Zagledal sem ga in še dandanes ga vidim, kako se je tiščal okvira, ves čokat in komaj da se mu je glavica videla. In jaz sem z vso naglico prijel za pokrivalo in skozi sobna in vežna vrata skočil na dvorišče in za hišo, da bi upehanega vrabca pokril. Živalca je še visela ob oknu. Približal sem se ji seveda po prstih in s kapico v rokah, dasi je burja brila in mi v oči in v obraz brisala sneg. In glej! Ravno ko sem se hotel vzpeti in s kapico vrabca pokriti, je popustil in črez mojo glavo ga je odnesla burja na dvorišče in po dvorišču na cesto. Toliko sem še opazil, ko sem bil skočil za njim. Tečem na cesto in pogledam gori in doli. Pod sabo kakih dvajset korakov zazrem cel kup po mojem mnenju že do malega premrzlih ptičkov. Ptiči so bili v resnici na kupu, toda ne drug vrhu drugega, ampak na takem kupu, ki ostane na cesti in ima marsikatero neprebavljeno zrnce v sebi. Zopet sem se prihulil in lezel po prstih proti kupčku, čeprav je burja šumela, da niti bobna bi ne bil slišal, in kapico sem imel pripravljeno, da vse pokrijem. In kaj sem zapazil? Bili so sami ščinkavci in le samci. Še mar mi ni bilo, je li vrabček med njimi! Že sem bil samo tri korake od njih, takrat se pa vse dvigne črezme in le nekoliko prebrskani kupček je ostal na cesti. Hudo sem bil iznenaden, tako hudo, da nisem še čutil silnega mraza in se le oziral, kje bi zopet zagledal kakega upe¬hanega ptička. In res, zopet pod mano na cesti so se jeli zbirati pri drugem kupčku, in jaz zopet polezem proti njim. In zopet so naredili kakor prvič. Tako še večkrat. Vselej sem prišel prav do njih in le pokriti se niso pustili. Pogum mi je dajalo pa to, da sem že vedel, da ščinkavec navadno ne seda po cestah in ne da tako blizu do sebe, ako ni prezebel in izstradan. Ne vem, koliko časa je to trajalo; jel sem padati in morebiti bi se ne bil več pobral, da ni slučaj prinesel po cesti Jurja Senožejca, ki me je pobral in nese! domov. Zvedel sem kesneje, da so doma že iztikali za menoj, ko je Juri stopil v vežo in me izročil deklam, ki so z menoj hitele v družinsko sobo. Spominjam se, da je bila mati takoj nad mano, nisem pa čutil nje roke, ampak opletal sem z rokami in silil do peči, ker mi je bilo zašlo za nohte. Strašansko sem menda vpil, ker sem še očeta privabil v sobo, in mogoče, da sem takrat nekoliko umolknil, in jel pa še bolj vpiti, ko je prinesla služkinja mrzle vode, v katero so mi vteknili ročice. Da ni bilo še o pravem času Jurja Senožejca in ne previdnih staršev, ki so mi roke vtaknili v mrzlo vodo, bi bil morebiti to moj prvi poskus z burjo; za več časa bi vsaj z rokami ne bil migal. Odnesel sem jo bil in ves dan mirno čepel v družinski sobi in premišljeval, kak bo obračun z očetom, ki so mi ga vsi obetali, črevljar celo z nekakšno zadovoljnostjo, češ, kar bo, si že večkrat zaslužil.
To mi je ostalo v spominu iz prvih otročjih let in me je tudi toliko prestrašilo do burje, da sem se, kadar je zopet hudo brila in stresala hišo, vendar le rajši v hiši potikal in po svoje tratil čas. Pri takem iztikanju sem naletel na posebno zabavo. Na stopnicah, ki vodijo iz prvega nadstropja pod streho, je bilo bolj majhno okence, iz katerega se je videlo na vrt in ki je bilo obrnjeno naravnost proti burji. Ni imelo dvojnih šip. Ob to okence je udrihala burja z vso silo. Gotovo je našla več razpok, kajti prav na stopnice so naletavale zamraznice, ko je burja s snegom kadila. Ker je bilo to okence ravno na presledku stopnic, sem imel dovolj prostora, da sem se usedel in poslušal »muziko« – tako sem jaz krstil razne glasove, ki jih je silni piš provzročal po raznih odprtinah tega okenca. Kadar je jelo že prav tenko piskati skozi vse raze in razice, takrat sem že ugibal, da bo tudi zabobnelo, in to se zgodi, ko pride najhujši udarec burje. To je bil zame turški boben, ki sem ga večkrat čul, ko so vojaki marširali še mimo nas na Laško in nazaj. Domišljija se je tako razburila, da nisem čutil niti hudega mraza, ki je tiščal vame. In kadar sem začul od spodaj gori svoje ime in vprašanje: »Kje si?« sem se vselej oglasil: »Muziko poslušam« in dobil sem v odgovor: »Le poslušaj, pa priden bodi!« Nihče ni mislil na to, da bi se na takem prepihu prehladil, in morda se tudi nobenkrat nisem, kajti predno se nisem odpeljal v šolo, nisem bil nikoli bolan, to so mi večkrat pravili.
Naj bo dovolj tega, saj vobče to ne more zani¬mati, toda meni bi se videlo, da nisem vsega povedal o burji, ko bi bil zamolčal, kar mi je za vedno ostalo v spominu in česar sem se dolgo vrsto let vselej spo¬minjal, ko sem pogledal na to okence. Živo se te muzike tudi spominjam, kadar se peljem ob burji mimo telegrafskih drogov. Do malega vsak ima drugo muziko. –
III.
[uredi]Priznati moram, da delam krivico tistim, ki sem jim v svojem uvodu obljubil, da jih seznanim z burjo. Posegel sem kar v dogodke in učinke burje, ne da bi jo bil vsaj nekoliko opisal.
Burja je huda sapa, vselej hladna, po zimi pa mrzla, da še kožuh prežene. Njeno silo in moč naj dokažem z naslednjim dogodkom.
Menim, da je bilo leta 1893., ko sem lovil po Ljubljanskem barju. Okoli treh popoldne nastane hud vihar, ki je nanašal tudi dež. Ko je ponehalo, sem se odpravljal proti domu in lovil mimo Črne vasi proti Ižanski cesti. Bil sem še kakih pet streljajev od nje, kar se zopet zažene strašanski južni piš. Razsajal je tako silno, da je kar vpričo mene na tla potlačil staro brezo. Le še dober streljaj sem bil od Ižanske ceste, ko se pripelje in postoji ravno pred »Mokarjem« eleganten voziček z iskrima konjičema. Kočijaž skoči doli in naglo vzpne streho in eden gospodov mi namigne z roko in pokaže, da ni več prostora zame. Naglo oddrdra kočijica z vzpeto streho in jaz gledam za njo in se čudim, da je vihar ne preobrne z napete ceste v jarek. Vihar je bil grozen, kakršnega jaz še nisem skušal. To sem si mislil, toda, ko le gledam za vozičkom in opazim, da ga vihar niti ne zanaša, mi je kar šinilo v glavo: »Prijatelj, kaj se groziš in plašiš? To je le sapica proti pravi burji! Da burja zaloti lahko kočijico z vzpeto streho na planem, kakor je Ižanska cesta, ne v jarek, ampak črez njega bi pometla ž njo in konja potegnila za seboj.« Kar pomiril sem se in tem laže korakal proti Ljubljani, ker sem imel sapo za hrbtom. Gledal in oziral sem se le toliko, da mi ne prileti na život kaka debelejša veja, ki jih je kar lomilo s takrat še ob kraju ceste stoječih jagnedov. Še predno sem dospel do botaničnega vrta, je bilo že vse mirno in po cesti le dosti ljudi, ki so se mi čudili, da sem bil pri takem nevremenu pod milim nebom. Drugi dan sem imel opravka na deželi in se peljal proti Šmarni gori. Povsod in posebno dosti okrog Gamelj je ležalo po tleh sadnega drevja in drugih dreves, ki jih je vihar kar s koreninami izpulil iz tal.
Toda ta vihar, ki je izruval toliko drevja, odkril strehe, podrl kozolce, ta ni bil niti senca silovite burje, kajti ne samo človeka, tudi lahko kočijico z vzpeto streho je pustil na cesti; da je šla svojo pot naprej. Veruj mi, neverni Tomaž, da bi, ko bi le pol dne vihrala prava pravcata burja črez Ljubljansko polje, na njem ostalo le še malo dreves pokoncu in za par let bi bila kurjava poceni! Le poglej, ko prideš na kraška tla in na mesta, po katerih burja najbolj drevi in ki se imenujejo »zbrisi«, kako je tam drevje opravljeno, da se more ustavljati silovitosti burje. Na strani proti burji deblo nima vej; stranske in prednje veje se tiščijo bolj skup, vrh je uglajen in prihuljen, najbolj razpostavljena drevesa so le pritlična in tudi pri lepem vremenu se hulijo kakor že prevegajoči, toda še trdni starčki, ki imajo klobuke pod pazduhami. In kako je zakoreničeno tako drevo! Največkrat je na strani proti burji debela korenina kar na površju. Vidi se, kakor da bi bilo drevo spočetka raslo kar po tleh, češ da se trdno poprime na tem mestu, in vidi se, kakor da bi bil še dober kos debla spojen z rojstnimi tlemi, kajti kakor debela žila se steza ta površna korenika gori v deblo. Tla pri takem drevju so največ skalovita in le med skalicami se vidijo travnate bilke in kaka cvetka. Rahle zemlje ne najdeš po zbrisih. To je burja že davno odnesla, ko je bilo prvotno drevje prišlo pod sekiro. Mnogo let je treba, da se po zbrisih zopet uraste rast, izprva seveda le grmičevje, in iz tega pričetka nastane pritlikav gozdiček.
Pozneje izrečem v teh vrsticah svoje mnenje, kaj je vzrok, da severnovzhodna sapa na notranjskih tleh postane tako silna in se izpremeni v burjo, ki pa najbolj razsaja ravno po dolinah, ki so proti severu zavarovane. Še prej pa moram ugovarjati mnenju, da je burja ustanovila Kras in ga še ustvarja.
Kras sega po geoloških popisih še prav na Dolenjsko in do Ljubljanskega barja. Toda med ljudstvom velja za Kras tisti del notranjske in primorske zemlje, ki nima več gozdov in ki se pričenja na eni strani ob robu Šneprškega gozda ter sega črez Čičarijo in se pričenja na drugi strani nad Vipavsko dolino in sega do Furlanije, do Jadranskega morja in doli v Istro. Prepričan sem, da so tudi po teh tleh rasli kdaj lepi gozdovi, črez katere je brila burja, toda sekira ter nebrižnost ljudstva in še bolj pa nemarnost oblastev so povzročile, da so postala tla plešasta in je jelo kamenje moleti iz tal. Kraška tla so plitva in imajo kakor navadno gozdna tla rahlo zemljo. To je burja lahko odnašala. Ne smemo pa misliti, da so gozdove posekali kar do kraja. Ne, sekali so lepše in posebno za ladje porabno drevje, drugo je ostarelo in ostarelo drevje ne daje več semena, in ko so ti ostanki minevali, so nastale, kakor sem prej omenil, goličave. Vsled pomanjkanja drevja je primanjkovalo tudi dežja in vlažnosti, in to je bil pravzaprav glavni vzrok, da so posebno južne lege kraškega sveta popolnoma zgorele. Taka tla so kakor nalašč za pravi Kras, katerega je tudi umetno le težavno pogozditi. Severne plasti, ako po njih burja še toliko brije, boš prej zasadil nego južne, na katerih je vročina uničila vso prst, in zato so južne plasti tudi bolj gole in bolj skalovite. V zimskem času zemlja na severni strani tudi pomrzne, da je ne more rušiti burja. Burja pa nanaša tudi seme iz daljnih krajev in ga največ posaja po severnih tleh. Še pred petdesetimi leti se je pisalo in tudi v Ljubljani javno predavalo, da burja poveličuje Kras. Šele v novejšem času se čujejo tudi nasprotni glasovi, in tudi jaz trdim, da bi, ko bi pašo in sekanje brinja po kraških tleh ustavili, burja sama polagoma zaplodila in pogozdila Kras, kolikor ga je ravnega in proti severu obrnjenega. Ne bom nadalje razmotrival te misli, saj ni moj namen, opisovati Kras in svojo vednost o njega pogozdovanju trositi med svet, toda kot zagovornik burje, za katerega sem se oglasil, sem se moral pobriniti tudi za njene dobre lastnosti. Saj bom povedal tudi še dovolj hudega o njej.
S tem pa modrovanja ne more biti še konec, ker sem že obljubil, da bom nastop burje skušal pojasniti tudi s fizikalnega stališča. Seveda storim to kot prav pohleven pripovedovalec in nikakor ne želim, da bi se učenjaki črezme usuli in mi očitali, da jim le vodo kalim in da bi najbolje pogodil, da jim grem kar s poti. Hitro me bo burja odnesla, le par vrstic bom napisal svojim dobrovoljnim čitateljem, ki me že poznajo in vedo, da se le prav na rahlo lotim učenjaštva, potem pa hitro odletim nazaj med zadovoljstvo in zabavo.
IV.
[uredi]Prosil bi kakega prijatelja, da vzame v roko to¬plomer, ko kaže dvajset stopinj pod ničlo, in se z menoj napoti po veliki cesti peš iz Ljubljane v Trst. Na ljubljansko ravnino ne sme tiščati megla, kajti potem ni burnega vremena. Ako je pa Ljubljana jasna, potem si bodi v svesti, da pri nas na Notranjskem burja brije. Do Logatca se toplomer ne bo dosti izpreminjal, mogoče, da zleze še niže, jel se bo pa dvigati, kakor hitro prideva vrh planinskih rid, kjer bo naju že burjica pozdravila. Hitela bova proti Postojni, kjer bo naju jelo zebsti in nama bo od vedno hujše burje zima lezla zmerom bolj pod obleko in do kože. In predno stopiva v Postojni v kako gostoljubno gostilno, pogledava še enkrat na toplomer in se prepričava, da se je dvignil že do deset stopinj. Prijatelj, ki tega še ni skušal, me debelo gleda, in ko sedeva v gostilni za mizo, me takoj vpraša, kaj to pomeni, ko ga vendar mraz pri dvajsetih stopinjah ni tako poiskal, kakor odkar sva stopila na burna tla. Jaz ga pomirim in mu velim, da naj brzda svojo radovednost do konca najine poti. Ko sva se radostno okrepčala, kreneva naprej proti Krasu. Joj, kako burja raste in kako pritiska mraz! Do postojnskega mostu kar tečeva in potem zopet bolj polagoma korakava do Razdrtega, tam pa zopet ne kaže kakor zadnjih deset minut poteči v vas. Ko tam pogledava zopet na toplomer – o čuda! Zopet se je dvignil za dve stopinji. Tukaj se dobro okrepčava in prenočiva. Jaz, ki sem temu vajen, spim kot polh, prijatelj mi pa zjutraj pove, da ni trdno spal, da ga je vedno bobnenje in udrihanje po oknih dramilo in da me je hotel parkrat prebuditi in me vprašati, ali nama ne preti kaka nevarnost.
Zgodaj se odpraviva in ni naju treba priganjati, da hitro pojdiva, kajti mraz je nama naenkrat do kože in burja naju poganja, da sva do malega za pol ure v Senožečah. Hitiva naprej in komaj sva deset minut iz trga, pa jame burja tako razsajati in mrzlota tako sili v človeka, da me prijatelj, ki se je zaveril, da tudi on ne odneha, dokler jaz ne, kar začne plašljivo pogledovati in z očmi povpraševati, ali bova v resnici naprej silila v grozno puščavo in v zmerom večjo burjo in hujši mraz. Meni ni mogoče govoriti in sotrpinu pripovedovati, da sva sedaj na Škrlévcah in da prideva, ko jih prestaneva, na Gabrk, o katerem piše že Valvasor, da se vsak obrne, kdor ni burji na tem kraju vajen, ker ga je strah, da mu sapa ne popiha duše iz telesa. Srečno sva premagala tudi Gabrk, in ko prideva do Bajte, pogledava na toplomer in prijatelj kar ostrmi: zopet se je dvignil za par stopinj. Od Štorij naprej do Sežane nama je tudi hitra pot, kajti ogrela se nisva prav nič in burja se je nama v hrbet tako zaganjala, da sva šla, kakor bi imela kreljuti razprostrte. Po kratkem oddihljaju mahneva proti Opčinam in moj prijatelj pričakuje že težko, da pride za rob in mimo piramide, češ, tam bo pa v zavetju. Oj, kako se je motil! Prav do mesta naju spremlja burja, in ko prideva na trg pred veliko vojašnico, morava kar zavrniti se za hiše, da naju piš še za zadnjo oplat ne izpodnese. Kar vidiva ljudi po ulicah, vsi hitijo, kolikor morejo naprej. Vsak tišči roke v žepih, ako mu ni treba držati klobuka, in vsak se vidi bolj premražen nego ljudje v Ljubljani, ki so hodili po zraku dvajsetih stopinj pod ničlo, dasi v Trstu našemu toplomeru primanjkuje le še dveh stopinj do ničle.
Kajpada greva s prijateljem v dobro gostilno, in ko se nekoliko okrepčava, se takoj pokorim njegovim radovednim pogledom in mu jamem razkladati svojo fizikalno bistroumnost. Po mojem mnenju je južna toplota že označena po vsem Krasu, in tudi da ni burje, ampak tih mraz, je ta dosti manjši nego od Postojne naprej proti Ljubljani. Jaz pomnim v Ljubljani že večkrat dvajset stopinj mraza, v svoji rojstni vasi, ki je za 400 metrov više nad morsko gladino nego Ljubljana, pa še nikoli ne nad štirinajst stopinj. Kar je pa notranjskega sveta v nižini, kakor v Vipavski in Bistriški dolini, tod pa do malega še za sneg ne vedo, če jim ga ne nanese burja. In ravno po teh dolinah imajo najhujšo burjo. Vidiš, prijatelj, črez Škrlévce sva midva še prešla in le parkrat sva se pristavila, da naju ni burja potisnila s ceste. Da sva pa šla z Razdrtega namesto naprej po Tržaški cesti proti Vipavski dolini in torej krenila na Goriško cesto, bi ti, ki nisi vajen, od Šentvida naprej do Vipave ne bil prišel. Prepričal si se tudi, da v Trstu ni bila burja nič manj silna nego na Škrlévcah, le nekoliko manj mrzla je vela. In jaz pravim to: burja ni drugega kakor silni efekt med naglo izpremembo mraza in gorkote in v dolinah je burja tem silnejša, ker je tam toplota neprimerno večja. Severni mrzli zrak, ki se je po grintavcih in hribovju še bolj ohladil, kar z najhujšo silo drevi v gorkejše kraje in kar naravnost pada v še gorkejše doline po svoji specifični teži. Vprašuješ me: Zakaj pa gorkota ne prehaja s tako silo od juga proti severu? Zato ne, ker se jug na morju bolj zenači in je ravno tako gorak na Krasu kakor v Ljubljani. Sam si se pa prepričal, da je med Ljubljano in Trstom pri mrazu do osemnajst stopinj razlike. Da si pa mraz bolj občutil, ko sva prišla v gorkejše kraje, je vzrok samo to, da ti čimdalje silnejša sapa prepihava obleko, ti sili v rokave in najde sploh vsako odprtino. To so moje misli o silnosti burje in v daljši razgovor se z umetnega stališča ne spuščam. Ako boš čital, kar bom o burji napisal, najdeš morda še marsikaj, kar to moje fizikalno stališče podpira, modroval pa ne bom več. Seveda kar tiho sedaj ne bova sedela in drugega predmeta si tudi ne bova izbirala.
Ker sem se spomnil, da me je prijatelj na Škrlévcah še posebno pogledaval in se zavzel o grozovitem razsajanju burje, mu jamem praviti o Škrlévcah in o Gabrku.
Iz Senožeč do vrh Gabrka je štiri kilometre ceste in po mojem mnenju ni na toliki daljavi nikjer na Kranj¬skem po vremenskih uimah ponesrečilo toliko ljudi kakor na tem prostoru. Sedaj seveda je groznost tega kraja do malega minila, ko železnica prepeljava ljudi in vse blago, ki je prejšnje čase prihajalo v Trst in odhajalo iz Trsta proti severu le po cesti. Tukaj, bi rekel, se spozna, kako daleč smo mi Slovenci od Dunaja, kamor se ne čuje naš klic na pomoč, in se spozna, kako malo so si upale doseči naše politične oblasti, o katerih nisem nikdar slišal, da bi se bile le količkaj potrudile, da se kaj stori v prid nesrečnežem, ki morajo v zimi prehajati črez Gabrk in Škrlévce. Da bi se bili od nekdaj po teh krajih stavili križci in znamenja na mestih, kjer so ljudje ponesrečili, bi bilo te tvarine ne samo ob cesti, ampak po celi širini senožeškega, gabrškega in dolenjevaškega sveta strahovito dosti. In vendar nikjer na vsej progi od Senožeč in do vrh Gabrka ni ne enega zavetišča, v katero bi se lahko obnemogli potniki rešili. Nisem hotel modrovati, še manj se mi pa ljubi politikovati, zato puščam na miru vse okrožne in okrajne glavarje, ki so ukazovali po teh krajih!
Zopet me gledaš, prijatelj, kakor bi hotel reči, da tako hudo in silno pa vendar ni bilo na Škrlévcah in na Gabrku, da bi se moralo kar poginiti. Da, prijatelj, pri suhi burji ne, ako je še tako silovita! Ali da sva midva to pot skusila, kadar burja razsaja in obenem kadi in mete, da ti sneg jemlje vid in ti ogromni zameti zapirajo cesto, da si moraš nadaljne poti po zbrisih iskati, potem ne vem, ako bi midva že sedela tukaj pri pošteni kapljici našega brega in se krepčala z okusnimi ribami našega morja, ki jih pa smejo loviti le Lahi, domači ljudje pa ne.
Ti praviš, kadar je tako nevreme, pa naj nihče ne hodi na pot črez Škrlévce in črez Gabrk. Dobro! Toda, kaj pa storiti, ko je človek na poti? Ko še ni bilo železnice, je morala pošta prihajati po cesti in na tisoče voznikov, ki so prepeljevali ves tovor, kar ga je prišlo v tržaško luko in odhajalo iz nje, je moralo preriniti tudi črez ta opasni del ceste, da ni itak borni zaslužek že na polpoti minil. In kolikokrat pa bruhne nevreme z burjo in metežem kar tako nenadoma v svet, da si v najhujši sili, predno bi si mogel to misliti. Povedal ti bom, prijatelj, slučaj, katerega sem deloma sam doživel. Naj ti še povem, da je človek ali najsi bode žival, kadar »kadi in mete«, kar hitro ob pravo zavest in potem pa tudi hitro ob pravo pot. Posebno pa, ako nista ti in tvoja vprega že privajena metežu s hudo burjo, sta kar hitro ob ves pogum, in ako si tudi prizadevaš ubraniti se elementarni sili, obnemoreš, ko ti žival odpove. Dostikrat je prejšnje čase obtičalo na stotine voz po Škrlévcah in po Gabrku v zametih in prebrnjenih po rebrih, po katerih so se hoteli vozniki ogniti zametov. Le do zadnjega se je branil voznik, predno se je vdal v to, da mora vsaj sebe in vprego rešiti, in večkrat se je primerilo, da se je prekasno vdal, in predno je zmagal do ljudi in rešitve, je plačal svojo vztrajnost z življenjem. Midva, prijatelj, sva drsknila po dne in brez snega črez Gabrk, pomisli pa, da sta večkrat tudi noč in tema zasačili potnike po teh mestih. ln ko se je to zgodilo, je bilo malokdaj brez ozeblih in tudi mrtvih. Čuj sedaj slučaj, katerega sem prej omenil!
Ne morem reči, koliko let je minilo, menim, da okoli trideset, ko sem bil že dan pred Božičem doma na Razdrtem. Popoldne se je jelo mračiti, severni piš se je čutil in zamraznice so jele naletavati. Zmerom bolj proti večeru se je vreme hujšalo in z mrakom vred sta bruhnila burja in metež med svet z vso silo. Že smo mislili, da pošte iz Vipave ne bo. Kar pride. Voznik je bil opravljen za vsako vreme. Temu ni bilo hudega. Neki viničar z Gorenjskega in fant junak, ki je spremljal pošto, ker je burja že pretila, sta pa vpila od bolečin, ki jih je povzročal mraz po golih rokah. Zadnjih dvajset minut se nista več peljala na odprtem vozu, ker jima ni bilo več mogoče prestajati od mraza. Tekla sta za vozom ih se ga držala. Hitro smo oba potisnili v gorak konjski hlev, kjer sta kar poskakovala radi bolečin po rokah. Skušen hlapec je tekel takoj po škaf vode in Gorenjca smo prisilili, da je roke v vodo vtaknil. Hlapca spremljevalca, bil je orjak, pa nismo mogli zmagati in pripraviti, da bi bil enako storil, in že črez uro je imel roke otekle kakor ne po nobeni spečenini in je trpel bolečine, da je kar obnemagoval. Gorenjec je za kakih deset minut potegnil roke iz vode, si jih potem ogrel in celo noč dajal za vino, da se mu ni taka dogodila kakor nepokornemu tovarišu, ki je mogel šele avgusta meseca roke zopet rabi ti in je prestal tudi silni strah, da mu jih odrežejo.
To se je dogodilo na Goriški cesti in ugibali smo še tisti večer in drugi dan, da bomo kaj enakega, ako ne hujšega, čuli s Tržaške ceste. In nismo se motili. Revež, ki se je še v novejšem času po nalašč napravljenem vozičku vozil po Ljubljani in kazal dobrosrčnim ljudem le ostanke rok in nog, je tisto noč obtičal na Škrlevcah v snegu z vozom in s konji. Peljal je v Trst prašiče na prodaj, v mraku ga je nazaj gredočega na Gabrku zasačilo nevreme in ni mogel zmagati do Senožeč. Nezavestnega so drugi dan našli pod snegom in ga prinesli v Mušičev hlev v Senožečah ter ga tam zagrebli do glave v gnoj. Življenje so mu sicer rešili, ob noge in roke pa je bil lepi, krepki mladenič.
Da, prijatelj, večkrat se prigodi, da burja zavrešči kar nenadoma in jame snežiti iz temnih oblakov, ki jih podi s seboj. In ako te zasači še noč, lahko je po tebi, ako te to doleti na Škrlevcah in na Gabrku. In vendar ga ni bilo in ga ni zavetišča na vsej tej progi, ko so vendar drugod po svetu že od nekdaj zavetišča in hospici za potnike, ki jih zasači nevreme. Zelo se baha človekoljubnost, a za nas Slovence ni dosti storila! –
S tem bodi najin zimski izlet končan. Mogoče, da te povabim na burno potovanje še v Vipavsko dolino.
V.
[uredi]Nobena letna doba ni brez burje. Prav huda in obenem mrzla je pa le po zimi. Nevarna je pa tudi v jesenski in pomladnji dobi. Najbolj opasna je od aprila do konca septembra, kajti takrat škoduje poljskim pridelkom in sadnemu drevju. Da bruhne med svet, ko je trta pognala, ko že rodi in ko grozdje dozoreva, takrat je usodna. Ko nastopi v poletni dobi, takrat spremeni rodovitna tla v bojno polje. Vsaj meni se je tako videlo, ko sem pohajal po Vipavski dolini v poletni dobi po hudi burji. Kar cele vrste koruznih stebel je potlačenih do tal. To so mrtveci. Dosti jih je upognjenih, to so ranjenci, in le malo jih še stoji po koncu tam, kjer so krogle gosto drevile. Manj izpostavljenim tropam so krogle prizanašale, toda stebla so vendar potisnjena drugo k drugemu, prav kakor bi se bila stiskala in upogibala, da so krogle frčale črez nje. Trte so omandrane, mnoge tudi odtrgane od svojih opor, kakor bi se bili vojščaki mimo njih plazili in potikali ali pa po njih drevili konjiki. Tudi drevju se pozna vojska. Mladovje je potrgano in leži po tleh ali pa visi z uvelim list jem na drevesu. Koder so drevile topovske krogle, so tudi vrhovi odbiti in v zrak strme odlomljene veje. Da je grozdje že omehčano, rosijo plemenite kapljice zemljo. Ko je še listje na drevju, je vse bolj podvrženo oškodovanju, ker ima burja več opore, nego če piš kar sika skozi vejevje, ki je že okrepčano po rašči. Kdor je videl Vipavsko dolino v njeni krasoti južnega podnebja in v bujni majniški razkošnosti, temu se ni čuditi, ako začuje le prav pogostoma vzdihljaj: »Da bi le burje po dolini ne imeli!« In ako tudi on izusti ta vzdihljaj, ko se nameri v dobi cvetja in bujne rasti na dan po hudi burji. Kdor pa tega ne ve in ne veruje, kar sem omenil že v uvodu, da v nižini burja kar pada, temu se mora čudno videti, da dolina tam več trpi od burje, kjer je ožja, in kjer je širja le bolj po tistem delu, ki je bliže gorovja in ki je torej proti severu bolj zavarovan. Vasi Podraga, Slap sta nastavljeni proti burji, in vendar jima burja toliko ne škoduje kakor Lozicam in Šentvidu, ki sta prav pod hribom. In zakaj to? Zato, ker mrzli zrak pada v gorko dolino, in kakor hitro se tam pomeša in kolikor toliko zenači z dolinskim zrakom, ni več v njem tiste sile, s katero si nasprotujeta mraz in gorkota. V Vipavski dolini je burja najbolj silovita med Šentvidom in Vipavo, in sicer na Izarcah in na Ravni cesti, ampak prilično le do ceste, naprej proti Podragi, Mančam, Ložam in Slapu že odnehuje, kar dokazuje mojo trditev, da je le padec silovit in da sila odneha, kakor hitro se različna zrakova, gorki in mrzli, zenačita.
Rekel sem že, da je burja najsilovitejša v zimskem času in tudi največ časa traja v zimski dobi. Pomnim zimo, v kateri je burja vihrala štirinajst dni zaporedoma. Navadno poneha, kadar se zjasni nebo. Najbolj pa udriha takrat, kadar se preganjata z jugom. Ko jug napenja in se burja nasproti zaganja, takrat ni varen ne človek ne drugo bitje po mestih, ki so burji najbolj izpostavljena. Burja buči po zraku, kakor bi celo nebo donelo. Da se to čuje v temni noči, je človeka kar groza. Jug jo odvrača in ne more prav do tal. Kar pa še bolj zabobni v nanoškem skalovju in proti tebi drevi tanki piš in trenutek potem pa zavrešči in zabobni okoli tebe, in da se nisi poprijel kamena odpestnika [obcestnika] ob kraju ceste ali kakega drevesa, in ako ni druge pomoči, legel na tla, pobere te silna moč s ceste kakor smet in srečen si, ako te le zmete v cestni jarek in te ne butne v kak kamen ali kak rob. Ako se taki siloviti udarci pogostoma ponavljajo, takrat burja zmaguje; nasprotno je misliti, da jug prevladuje, ako so sunki le bolj redki. Seveda so to le bolj navadni ugibi. Sploh pa nima burja določenih znakov, kdaj prične vihrati in ne za svojo vztrajnost. Najbolj gotovo znamenje za pričetek burje je oblačno nebo z meglami po vrheh hribovja in da obenem toplomer jame padati. Megle se pomičejo proti jugozahodu in postajajo čimdalje bolj svetle in redke, in kadar se poprimejo le najvišjih vrhov in se iz njih trgajo, kakor bi cunje odletavale, takrat so pravi znaki za hudo burjo. Meglenim kapam po vrheh, ki se vedno trgajo, pa so zmerom enake, se pravi zastava. Brez zastave ni prav hude burje, in ko se že zastava pogubi in postanejo vrhovi jasni, takrat odneha silovitost burje, traja pa najdalje, ako še pri jasnem nebu in brez zastave venomer piha. Pregovor pravi, da burja z dnevom raste in z dnevom pojenjuje. Temu ne bom ugovarjal, trdil bi pa, da na¬stane najhujša o mraku po solnčnem zatonu. Dogodi se tudi, da burja mahoma poneha, črez par ur pa zopet bruhne s tako silo med svet, da se ji ni mogoče ustavljati.
Bilo je pred par leti, da je na večer do dobrega odnehala in se je poštni voz brez držača in pri tihem vremenu odpeljal iz Šentvida proti Vipavi. Ob sedmi uri na večer so se odpeljali štirje vozovi z ogljem obremenjeni iz Šentvida in predno so dospeli do Vipave, so bili vsi štirje v cestnih jarkih, ob devetih zvečer pa je bila zopet tihota. Jaz sem se drugega dne po ne mali burji peljal v Vipavo in vse to zvedel v Šentvidu, in ko sem se od tam naprej peljal, našel še dva voza prebrnjena in od drugih dveh še videl povališča. Taki presledki vzbujajo misel v premirju na bojišču. Kakor nepremagljivi orjaki stoje na svojih mestih utrjeni hrastovi in drugo burji privajeno drevje. Kako lističje še šumi po njih in kaka odbita vejica na lahko miglja na nitki. Semtertja se potrese še kaka vejica, in da ni še pravega miru, znači daljno šumenje v višinah. To šumenje se približuje in najbolj izpostavljena drevesa jamejo že namigavati. Šumenju v visočini se pridružuje tudi že rahlo bobnenje, premirje je pretrgano in prvi udarec se že sluti za tistega, ki to pozna. In mahoma sledi drugi še hujši in kar v obenem je vsa sila zopet razprostrta črez celo dolino. Žvižga in piska okoli tebe, kakor bi bil sredi sovražnih krogel, in bobnenje topov je do malega nepretrgano, ko se padec za padcem lovi in drobi po strugah in razpokah med skalovjem. Ko najhuje zabobni med pečevjem, takrat si misli, da se je razpočila granata, kajti na stotine jih žvižga okrog tebe in nad tabo in bolj prav storiš, da se na videz zgrudiš, kakor da bi te sila k tlom pritisnila in te povalila po trdih tleh in kamenju.
Omenil sem že, da bolj opasen nego burja sama na sebi je metež, ako se ji pridruži. Mrzla je tudi jasna burja, toda ako le rineš naprej proti njej in jo zmaguješ, se pri tem delu še ogreješ. Kraševec in Vipavec ji še nage prsi nastavita. Poznal sem priletnega moža od Zerjalov na Lozicah, ki je pogostoma prihajal na Pivko. Nosil je v zimskem času nizko kosmato kapico na glavi. Imel je na životu dolgo suknjo iz domače volne in tiščal roki črez život, da mu burja ni vihrala z dolgo suknjo, ampak prsi so mu bile tudi pri najhujšem mrazu vidne, kajti tudi srajca ni bila prav zapeta. In ko je mož stopil v hišo, vselej je pristopil k ognjišču, pomolil roki proti ognju in se nasmehnil, rekoč : »Mraz je mraz, danes je pa huda,« in prsi so bile gole. Čujem, da ta mož še živi, je še krepak in se bliža devetdesetim.
VI.
[uredi]Svoj spis sem pričel s tem, da sem rekel, da imam burjo prav rad in da se obilokrat ž njo pogovarjam, ampak jaz od znotraj v gorki sobi, ona pa od zunaj in na dobro zaprtem oknu. Živo mi prihajajo pred oči nekdanja velika ognjišča, na katerih smo se greli v zimskem času in kadar je zunaj burja brila in na okna udrihala in se po dimniku lovila in bobnela. Mi mlajši smo poslušali in večkrat tudi poželeli, da bi se tudi nam ponudila prilika, izkazati svoj pogum in svojo vztrajnost. Minila so leta in ž njimi dosti lepih ognjišč, na katerih se je sedelo in govoričilo. Nadomeščajo jih železna ognjišča in tudi pripovedovalci so se nam umaknili, ki jih sedaj namestujemo. Na nas je sedaj vrsta pripovedovanja, da zveste mlajši, kaj smo slišali in kaj doživeli in. kaj se nam razgrne živo pred dušo, ko burja zabobni in se oživi spomin. Ni hudega, ako je burja sama na sebi, da se ji le ne vsiljujeta sneg in metež, ta zveza je pa že bolj pogubonosna.
Moj oče je bil krepak človek. Kot mladenič najboljše dobe je prišel k svojemu očetu v Podbrje pri Šentvidu. Ni našel nikogar pri domu, le hlapec mu je povedal, da so se oče s hčerami in sinovi odpravili v Vipavo k veselici. Strašanska burja je že vihrala in še naraščala, vendar je oče velel hlapcu osedlati mu Čiča, finega napolitanskega vranca. Hlapec je svaril, da nikar se ne skušati na konju pri taki burji. Oče ni odnehal in je odjahal. Ali že črez malo časa je pridirjal Čičo domov brez jahača. Hlapec, sluteč nezgodo, se je odpravil črez senožeti proti Izercam in je, bližajoč se temu kraju, zagledal očeta, ki se je plazil proti domu. Dolgo je trajalo, da sta se sešla in potem skupaj pririnila do doma. Oče je pripovedoval, da do Izerc je še mogel obsedeti na konju, tam da je burja konja in njega izrinila s ceste in da je, ko je hotel poskočiti s konja, njega burja ob tla povalila, konj pa je odskočil in jo ubral proti domu. Oče je vselej dostavil, ko je to pripovedoval, da take burje ni skušal nikdar več; on in hlapec da sta mogla le po vseh štirih se splaziti do zatišja in doma. Strah nas je bilo, je pravil oče, tudi v gradu, kajti celo noč so bingljali ob sebi zvonovi pri Svetem Roku.
Tako zvonjenje je v resnici grozno. Jaz sem to sam skušal. Posetil sem s svojo mlado ženo svojega sorodnika. Burja je bučala in stresala in dolgo se nismo odpravili spat. Ležala sva z ženo v skrajni sobi in čimdalje bolj se je burja zaganjala ravno v naš vogal. V veliki sobi prav sredi nje je stala na plošči steklenica in tik nje sta bila kozarca. Kadar je udrihnil pravi sunek, se je stresel ves grad in steklenina na mizi je jela žvenketati. Vstal sem, da sem kozarca popolnoma odstranil od steklenice. Jaz bi bil zaspal, ali kar začujem cviljenje od cerkve Svetega Roka. Vedel sem, kaj to pomeni, in skočil zopet iz postelje in k svoji ženi in se je poprijel, rekoč ji: »Ne prestraši se še bolj, jelo bo zvoniti !« In v resnici je jelo bingljati. Burja je zvonova obmajala in zdajpazdaj sta se oglašala, posamezno in skupaj. Ne želim nobenemu čitatelju, še manj pa kaki čitateljici, da bi kdaj skušala kaj enakega. Jutro potem sem obiskal lastnika sosednjega gradiča. Našel sem ga še v postelji, dasi je bilo že okoli desete ure. Šaljivo sem ga pokaral, da toliko časa lenuha, a on mi je na videz strogo odgo¬varjal, če ne opazim, da je imel ponoči tatove v hiši in da torej sedaj spanje nadomešča. Pogledam po sobi in v resnici zapazim eno okno kar čudno zadelano, na tleh pod njim pa veliko škrli, s kakršnimi so večinoma krita poslopja v Vipavski dolini, in tudi ta gradič, ki je sezidan na podolgat kvadrat in ima v sredi dvanajst metrov dolg prostor. S severnega dela strehe je izrula silna burja eno škrl, jo zavihtela črez ves notranji prostor in butila ž njo v notranje okno južne strani, prebila obe šipi in padla v sobo, v kateri je prijatelj spal. »Prebudil sem se,« je pravil, »in čutil hud piš v sobi in za prvi hip ugibal, da so tolovaji skozi okno prodrli v sobo. S trudom sem prižgal luč in jo ubranil pišu in zapazil pod razsutim oknom škrl. Zadelal sem okno, kakor vidiš, škrl si bom ohranil v vedni spomin.« Prijatelj, takrat še samec, je imel okusno opremljene sobe in tudi mizo, na kateri so bile raznovrstne posebnosti, in med njimi je ležala več let tudi škrl, ki je tehtala najmanj tri kile. –
Kakor sem že omenil, divja burja najhuje na Izercah in naprej doli proti Vipavi, posebno še na ovinku, predno se prične ravna cesta, to je pri Uršičevi ogradi. Ti mesti sta znani, ker se ju ne morejo ogniti tisti, k hočejo naprej po veliki cesti. Pešec se ju ogne, ako krene iz Šentvida proti Podragi in od tam naprej korači črez Manče proti Vipavi. Zakaj se ni že zdavnaj cesta črez Manče in Podrago postavila v tak stan, da bi se moglo po njej priti tudi z vsakim vozom do Šentvida in nasprotno od Šentvida do Vipave, je tudi tajnost merodajnih oblasti. Imel bi dosti gradiva, ko bi hotel naštevati vse silovitosti, s katerimi se je izkazala burja na Izercah in naprej doli proti Vipavi. Pravim, da ne pomnim pogovora o burji po Vipavski dolini, da ne bi bili prišli na vrsto dogodki na teh krajih in v novejšem času tudi na presekani cesti. To mesto je nastalo, ko so državno cesto od Šentvida navzgor preložili bolj pod Nanos in s tem lep del Vipavske doline odtegnili prometu. Pravijo, da izgovor je dober, makar če je leskov, in to si mora vsak misliti, ko sliši, da se je to zgodilo iz strategičnih ozirov in se zato ni izpeljala nova cesta od Lozic naprej črez Grabne in dalje proti vrhu. Stara cesta bi bila s to progo še veljala do Lozic, šla bi bila od tam naprej tudi še po obljudenih krajih in se ognila strašni samoti, dolgi napetosti in veliki nevarnosti pred burjo, ki obstoji sedaj na presekani cesti bolj nego kjerkoli do Vipave. Menim, da cesti s Turjaka doli do Pijave gorice in od Čuka doli do Šentvida ostaneta neizbrisni pegi izdelovateljev cest devetnajstega stoletja. Predno me spremi čitatelj po tej cesti doli, da mu povem o vsakem najbolj markantnih mest dogodbice, posežem dalje nazaj, ko je bila še stara cesta črez strmi klanec Rebrnice.
Na Razdrto je prijahal eskadron huzarjev in po kratkem počitku se je odpravljal naprej proti Laškemu, torej proti Vipavski dolini. Svarili so na Razdrtem poveljnika, naj ne gredo naprej v dolino pri taki burji, ki je tistega dne vihrala. Posebno tedanji župan, iz francoske dobe odlikovani Kavčič, je imel pogum, poveljnika opozoriti na njegovo odgovornost. Poveljnik se je pikro izrazil proti svarilcu in dostavil, da ga ni vremena in posebno ne sape, ki bi huzarje pristavila. Odjahali so, in še predno so bili na Lozicah, sta se dva huzarja ponesrečila. V Ajdovščino, kjer so imeli postajo, jih je prišlo še ne polovica in v Gorico pa le krdelce, večinoma brez vsake oprave. Tam so se sčakavali cele tri tedne, predno so dospeli za njimi izgubljenci s konji in brez konj in dokler so za njimi pripeljali pogubljeno opravo, katere se je nabralo po dolini štirinajst voz. Dostikrat sem poslušal v zimskih večerih posameznosti tega marša, žal, da jih ne pomnim več. Meni in še sploh med ljudstvom je pa ostalo to v spominu, da pogubljenih reči z ostanki razbitih voz eskadrona se je naložilo štirinajst voz.
Na Razdrtem ni burja še prehuda, ali da je spojena z metežem, tedaj postane nepremagljiva. Na Žingarici se cesta lomi med Pivko in Vipavo. Vsaj med navadnim svetom to velja in sleherni Vipavec bo rekel, da je na Pivki, ko prekorači Žingarico. Ta preval ceste je znamenit tudi radi tega, ker se na njem voda čredi med Črnim in Jadranskim morjem, enako kakor vrhu Smolevega na Tržaški cesti, kjer se prevegne proti Senožečam. Žingarica je pri hudi burji, spojeni z metežem, nepremagljiva. Rajni Bajc z Razdrtega, svoječasni orjak, ki je pred nekimi leti preminil v štiriinosemdesetem letu svoje dobe, ta mi je večkrat kazal mesto, kakih petdeset korakov pod vrhom Žingarice, kjer sta se on in pokojni Klanfar, tudi korenjak iz iste vasi, ki je učakal devetdeseto leto, morala vrniti v Vipavsko dolino, dasi sta bila oddaljena od Razdrtega le še dobrih pet minut hoje. Nista mogla zmagati črez vrh, toliko snega je bilo nanesenega in s tako silo sta se burja in sneg vanju zaganjala. Že stari mož je postal ves živahen, ako se mu je opotekalo, da ne govori istine, in se skliceval na priče v Žvanutovi gostilni, ki je prva v Vipavski dolini in v katero sta se on in Klanfar vrnila po hudem trpežu.
Na Čuku se pričenja nova, v Vipavsko dolino izpeljana državna cesta. Pod Šumljakom, primerno sredi pota med Razdrtim in Šentvidom, se nahaja presekana cesta. Ime odtod, ker se je vogal, okrog katerega je izpeljana cesta, presekal, češ, da se bo skozi presek vozilo pri hudi burji, ki tukaj razsaja kakor ne v celem klancu. Med silno dosti budalostmi, ki se nahajajo na tej cesti, je ta presek, bi rekel, »triumf«, kajti pri hudi burji drevi ravno skozi ta presek taka moč, da niti človek ne preleze skozi, kako pa naj pride voz. Omenjam ta kraj, ker ima, dasi ne dolgo obstoječ, precej nezgod na rovašu. Kot komičen prizor naj navedem popotovanje majhnega cirkusa. Ni se dal pristaviti na Razdrtem in tudi za svarila iz doline gori došlih ljudi se ni zmenil, ampak liki pogumni huzarji se je pomikal na treh vozeh v Vipavsko dolino. Njemu se je pridružil popolnoma hrom mož, ki je imel na štirih kolescih zelen, že razsut zaboj, v katerem je tičal sam in opica. Vlekel je to konjiček tako reven in sestradan, kakršnega jaz še nisem videl. Čudesno je bilo že to, da je ta cela karavana srečno prišla do Šumljaka. Tam so cirkusovi eksperti spoznali, da okoli vogla na presekani cesti ne pridejo. Izpregli so torej konje, poprej pa še vozove na kraju ceste z vrvmi navezali na drevje in se umaknili z lepo Olimpijo na Lozice. Popotnik z opico se pa ni pristavil in na voglu pod presekom je treščilo voziček z zabojem ob cestni zid in zasulo človeka in žival z deskami. Šele po hudem naporu so mogli cestniki hromega človeka rešiti, kajti opica ni dala do voza. Žive ostanke tega v resnici drznega podjetja je dobilo županstvo v pre¬skrbo, leseni ostanki so pa bili še precej časa na cesti. Olimpija je črez dva dni že nastopila v Vipavskem trgu in je bila ne malo razžaljena, ko ji je nekdo povedal, da jo v Ljubljani poznajo za Francko.
Od presekane ceste do Izerc je še dosti mest, na katerih pri hudi burji nista varna ne človek ne vprega. Vendar se je nadejati, da pride, kdor je srečno prestal presekano cesto, tudi še do Izerc, seveda pod vselej veljavnim pogojem, da burja enako razsaja po dolini kakor više gori in po rebrih. O tem bi bilo dosti povedati, ali jaz se v take podrobnosti ne morem spuščati, ker bi bil to bolj predmet strokovnjaka nego pripovedovalca. Torej od Izerc naprej pa primerno do Loške ceste se kar vrstijo opasna mesta. Posebno hud je tudi ovinek pri Uršičevi ogradi. Tega imajo gotovo še v spominu ljubljanski kramarji, ki so se pred nekimi leti vračali z vipavskega semnja. Oba voza jim je obrnilo. Morali so dobre pol ure peš do Šentvida po pomoč. Pomoč je prišla. Najboljši junaki so pripeljali še tretji voz, da bi se bilo prekladalo in laže vzdigovalo. Zaman! Ničesar niso opravili. Z verigami so priklenili vozove k drevju ob cesti in tri dni so kramarji dobro živeli v Šentvidu brez skrbi, da jim kdo drug, ako ne burja, kak zaboj odnese.
Pri burji je zelo pravilno, da je vse priklenjeno, privezano, sploh zavarovano. Ako ti vzame klobuk in si tako srečen, da ga še enkrat v roko dobiš, dobro ga poprimi, da se ti ne dogodi, kakor se je že meni in marsikomu drugemu, namreč da ti burja klobuk iz roke izpuli in ga potem nikoli več ne vidiš. Sploh pa si ni misliti klobuka, ki bi bil tako točno ob glavi narejen, da bi pri burji neprivezan z ruto ostal na glavi. Še nizka kapa ni prav varna, klobuk boš pa malokdaj videl na hudi burji, ne da bi ga tiščala črez glavo ruta, ki je pod brado na trdo zavezana. Dandanes po naši deželi ni več posebne razlike v noši. Sejmarji ponajveč oblačijo ljudi in ti malo ločijo posamezne kraje. Nekdaj – in ni dolgo tega – je bilo to drugače. Vipavci so se še dolgo držali domačega sukna in v domači dolgi haljini je priropotal z burje v vežo in si tam otepal črevlje, ako je nanašala sneg, in otresal obleko in navadno s klobukom v roki pristopil k ognjišču, po katerem in okrog katerega so se preje došli že greli. Taki prizori so bili navadni ob mraku in v hišah, ki so imele ognjišče in gorak govejski hlev, v katerem je bil človek dobro zavarovan pred tulečo burjo, ko se je šlo k počitku. Pri taki priliki smo se mi mladi navzeli pripovedek o burji in zimi; in zlepa ni prišel drug razgovor na po¬vršje. In to ostane človeku za vselej. Ljudje, ki so pripovedovali, opombe, ki so jih izkušenci delali, in – do česar je vselej prišlo – lovski primerljaji o burnem vre¬menu: vsega tega človek nikoli ne pozabi in rad se zamisli v to neskrbno dobo svojega življenja; torej je tudi verjetno, da burjo še dandanes pozdravlja kot staro prijateljico, ki mu je pripomogla k marsikateri neizbrisni zabavi.
VIII.
[uredi]Kar sem doslej pripovedoval o burji, gotovo ne vpliva na čitatelje prikupljivo. Morda sem koga celo toliko oplašil, da si ne želi nikdar seznaniti se z njo. Toda sila ni nikdar prikupljiva reč, ali vsaj na videz ne uganja šal. In vendar se čuje pri pogovorih o burji tudi dosti smeha. Le si predstavljajte neokretnega človeka, ki nima navade, da bi kdaj bolj hitro stopal, pa ga burja na kakem zbrisu od zadaj poprime in ga vidite tako urnega proti svoji volji, da vam ta prizor za vedno ostane v spominu. Ne ostane sam, kdor o takem prizoru pripoveduje, in navaden je izrek, da burja vadi lenuhe hitro stajati, kadar jih ima pred seboj, in vreče nositi, kadar se proti njej pomičejo. Tudi Ribničan ima burjo v svojih pandektih. Gorje mu je bilo, ko ga je zasačila, ko sta s kljusetom s suho robo tavala po svetu. Po Krasu in tudi po Vipavski dolini sem vedel za več mest, na katerih se je leta in leta poznalo, da se je ondi suha roba ponesrečila. Neki Levstik iz lončarske dežele mi je pravil, da mu je nekoč burja v Globovniku voz prevrnila in da je tako zahreščalo, da je menil, da se je svet pretrgal. Burjo na Gabrku je pa Ribničan takole stigmatiziral: »Burja na Gabrku ali muče ali suče ali pa meče.«
Ker smo že na Gabrku in pri bolj šaljivem razmotrivanju o burji, naj tudi povem, da je bila burja za nekatere ljudi produktivna. Gabrci, posebno pa Senodolci so si prejšnje čase, ko je za ves promet služila le državna cesta, malokdaj kupili kako pokrivalo. Po vsaki veliki burji je šla množica nabirat, kar je burja potujočim odvzela. Ne samo kape in klobuke, tudi rute in celo plašče so našli po zatrepih in obraslih dolinah. Kdor tega ni vedel in je prišel v Senodolih v vas, videlo se mu je kar čudno, s kakimi pokrivali so otroci prihajali pred njega. Spominjam se, da nam je neki Butec, ki je bil posebno dober gonjač in sploh spreten človek za vsako delo, samo za resno ne, nekoč s cilindrom na glavi prišel nasproti in nam, ko smo se nasmejali, povedal, da je po zadnji burji nabral devet klobukov.
Omenil sem že, da pri pogovorih o burji imajo važno besedo tudi lovci. Da je zajec pri taki priliki glavni predmet, se ob sebi razume. Dosti bi se dalo pisati o dogodbah z zajcem ob hudi burji. Kakor neka posebnost se omenja to, da zajec čepi ob burji ravno na zbrisih, to je na mestih, na katerih se burja najbolj zaganja. To je istina in kmet ugiblje, da se zajec radi tega na zbrisu potisne, da ga sneg ne zakrije. Po svojih skušnjah bi pa rekel, da se zajec po zbrisih radi tega nahaja, ker ga zjutraj s paše gredočega burja na zbrisu zasači in tako omami, da se kar potisne za kak kamen in tam obsedi. Vselej se pa tako položi, da burja po njem brije in mu ne zahaja pod dlako.
Z zajcem o burji sem sam doživel komičen prizor. Šla sva z lovcem ob dnevu na lov in sva imela pse gonjače. Burjica je že vihrala, ko sva šla zgodaj od doma, in kakor že pregovor pravi in kar je v resnici navadno: z dnevom je burja rasla. Okoli devete ure je že tako razsajala, da ni kazalo, kakor vrniti se proti domu. Doli po nekem jarku smo se potikali lovca in psi. Kar izpred nas zdrkne zajec proti golemu robu in psi se zapodijo za njim. In kaj se zgodi? Ko pride zajec na goli rob, ga burja pobere s tal in prenese črez rob, in primerno enako se je zgodilo s četvorico psov. Niti misliti ni bilo, da bi se za zajcem pomerilo, kajti burja je toliko razgrajala, da sva si z lovcem le namigavala, češ, si li videl, kaj se je zgodilo? Šele ko smo domov pririnili, smo se mogli s poslušalci o dogodbi razgovoriti in nasmejati o presenečenem zajcu, ki mu je zmanjkalo tal.
Posebno zanimiv naravni prizor sem pa doživel v Vipavskem trgu. Bilo je pred več leti februarja meseca, ko se vračajo gosi iz južnih krajev. Jug je pritiskal in vznemirjal morje, toda do Nanosa je pa burja tiščala. Neštete vrste gosi so se pomikale proti severu. Vile so se na vse strani, zdaj doli in nazaj gori so si pomagale. Prav ob nanoškem robu so skušale zdrkniti naprej in do bolj mirnega zraka. Zaman! Vračalo jih je nazaj in zmerom več vrst se jih je sukalo po dolini pod Vipavo. Ene so skušale prodreti črez Col, druge črez Razdrto, in ko jih je vrnilo, so poskušale nasprotno pot. Silno vpitje in neizmerno število živali je zvabilo polno ljudstva na cesto. Posebno pred gradom nas je stalo obilo, ker tudi uradniki, dasi neradi, so popustili priljubljene jim stole in mize in se nam pridružili občudovat ta nenavadni naravni prizor. Noč se je stisnila, ko smo se razšli, in kar nas je bilo lovcev, smo še na večer pri kozarcu vina dajali duška veselju ob jutrišnjem plenu, ki se nam obeta, ko bo vsa ravnina z gosmi zakrita. Toda lovec obrača, burja obrne. Proti jutru so sape potihnile in ob zori se je vsa armada dvignila in odpotovala proti severu. Največji del jih je prenočil na polju pod vasjo Podrago in ljudje, ki so od tam drugo jutro prihajali v Vipavo, so pravili, da je bil vso noč tak nemir, da ni bilo mogoče spati, in ob zori, ko so se jele vrste zopet zbirati in odpravljati, pa tako glašenje in vihranje, da so ljudje kar strmeli.
IX.
[uredi]Preostaja mi, da rešim svojo obljubo še o silovitosti burje v Bistriški dolini. Pogoji za njeno neuporljivo moč so isti ko v Vipavskem dolu. Črez Šneprški gozd doli pridrevi sila in plane v Bistriško dolino ter v prvem naskoku pomete vse, kar najde tik pod bregom od Trnovega do Kosez. Naj zadostuje v dokaz te silovitosti dejstvo, da je na ravno omenjenem prostoru, odkar obstoji šentpetrska železniška proga, že dvakrat prevrnila burja vlake s tira in črez nasip. Sam sem doživel v Bistrici tragikomičen prizor. Po cesti, ki pelje doli po trgu in prehaja med Jelovškovo in Valenčičevo hišo na državno cesto, drevi burja s posebno močjo. V Valenčičevem po¬slopju so uradi, in kdor stopi iz njih in se zavrne proti Trnovemu, mora biti oprezen, da stori to z vso previdnostjo, predno zapusti Valenčičevo zidovje in stopi na ustje cest. Moj tedanji kolega tega ni storil in je imel vrhutega še širok plašč črez pleča. Ko stopi na odprt prostor, udari burja po strani proti njemu, ga zanese črez državno cesto in ga dvigne črez zid, ki loči Valenčičev vrt od te ceste. Mi, ki smo to gledali, smo menili, da se je gospod silno poškodoval, in hiteli smo mu na pomoč. Toda ni je bilo treba. Tako na rahlo se je bil preselil na vrt, da je že silil nazaj, ko smo mi cesto prestopili. Plašček je bolj nase povil in šel proti Trnovem, kjer je stanoval.
Ljudje sodijo, da burja odjenjava in da nima več tiste moči, kakršno je izkazovala nekdaj. Jaz bi temu ne pritrdil, ampak rekel, da se ne vidi več tolikanj opasna radi tega, ker se glavni promet ne vrši več po cesti in torej ni več toliko predmeta, nad katerim bi se znašala. Mi, ki smo je vajeni, bi jo pogrešali, ko bi nas včasi ne previhrala in potem potisnila v prijazen gorek kotiček, v katerem je tako vabljivo se pogovarjati, ko zunaj bobni in ometa s snegom po oknih. In ako kdo potrka na vrata in mu jih vse hiti odpirat, s kakim veseljem se mu vse nasmeje, ko se jame otresati in praviti, da so ga že dvomi prijemali, da ne bo zmagal; takoj pa kot dober domačin tudi pristavi, da se čuti sicer krepkega, ampak silno lačnega. »Da, da,« mu vse pritrdi. In modrijan pristavi: »Burja izpiha človeka od zunaj in od znotraj in zato na Krasu ni debelih zdravnikov, kakršni se nahajajo po drugih krajih, kjer nimajo ljudje zdravilne burje.« –
Poslavljam se od tebe, stara znanka. Dostikrat sva se skušala in priznavam, da končno si ti zmagala. Vendar se ne ločim od tebe in za pečjo te bom še vedno rad poslušal!