Črtice iz Boke Kotorske
| Črtice iz Boke Kotorske Ivan Macher |
Črtica je objavljena pod imenom J. Macher.
| |||||||||||
I.
[uredi]O Binkoštih leta 1891. čitam slučajno na svojem potovanju po Notranjskem, da je že v drugič razpisano mesto za prirodopis v Kotoru. Takoj sklenem prositi za to službo, ker že nekaj let nisem kompetiral nikamor; bili so namreč takrat za srednješolske učitelje silno slabi časi. Koncem šolskega leta dobim iz nenada vest, da mi je zagotovljeno mesto v Dalmaciji. Vtisa ni to naredilo na me nikakega; nisem bil ne vesel, a tudi ne žalosten. Malo debelo sem pa le pogledal svojega ravnatelja v Trstu, ko mi, poslovivši se od njega, reče: „Mnogo potov vodi v Dalmacijo, pa malo nazaj". Mož je prav imel. Prej bi se človek oprostil vražjih krempljev, kakor Dalmacije. O tem sem se prepričal sam ter se bode tudi še kdo drugi.
Slučajno sem imel istega leta samo tri mesece počitnic. V Trstu smo končali 1. julija, v Dalmaciji se pa pričenja pouk šele 1. oktobra. Počitnice so minule, in podal sem se v svojo novo domovino z najhitrejšim parobrodom preko Reke.
Ne bodem popisoval svojega potovanja po morju. Stvar je že toliko premlačena, da če bi hotel kaj novega povedati, moral bi lagati, kar pa ni navada ne lovcev, ne planincev. Moral bi govoriti o običajnih delfinih, s katerimi sem se pozneje tako seznanil, da smo se kar skupaj kopali. Na potovanju sem videl veliko kamenja, še več pa vode, ki je pa bila grenkoslana. Mislil sem si, kakošna bi nastala zadrega, če bi se ta voda spremenila v vino.
Čez 46 ur mi je naznanil kapetan, da smo na Oštru (Punta d'Ostro), na vhodu v 29 km dolgi kotorski zaliv in da bodem čez dve uri že v Kotoru. Kdor ima le količkaj čuta za prirodne lepote, strmel bode nad tem divnim zalivom; vsakih 10 minut menja se pa prizorišče. Ker danes ni moj namen, tega popisovati, omenim samo toliko, da nikomur ne bode žal, ako pohodi te kraje. Videl bode nekaj izvanrednega, nenavadnega. Obiskavati velika mesta in občudovati tam nakopičene zbirke, je dandanes res moderno in tudi izobraževalno, a gledati krasote naše zemlje, oživlja duh in krepi telo. V današnjih nervoznih časih priporočati bi bilo torej slednje. Na kratko pa hočem omeniti nekoliko iz zgodovine Boke Kotorske. Zgodovina omenja prvič te kraje leta 229. pred Kr., ko se je rimska republika bojevala z ilirsko kraljico Tevto. Rimljani so jo premagali, jej odvzeli del kraljestva, a ostala jej je samo Boka Kotorska s središčem v Risnju (Rhizon, Rhizinium). A že leta 167. pred Kr. so premagali Rimljani Ilirce popolnoma, posedli Boko ter jo pozneje priklopili Dalmaciji. Ostanki ilirskih stavb se nahajajo na mnogih krajih, a ime vasi Tivat (Teodo) izvira menda od ilirske kraljice Tevte. Ker je bil Risanj tako za Ilircev, kakor za Rimljanov najvažnejše mesto, nahaja se tukaj tudi največ zgodovinsko znamenitih ostankov.
Po razpadu rimskega cesarstva l. 376. je prišla Boka pod vzhodno rimsko državo. V 7. stoletju so posedli te kraje razun Kotora Slovani. Za njimi so zavladali nekoliko časa Saraceni. V srednjem veku so uživala nekatera mesta popolno slobodo s svojo vlado in avtonomijo. Koncem 14. stoletja se je podvrgla Boka bosenkemu kralju Tvrtku. Potem so se pričeli navali Turkov. Ker se proti njim niso mogli vspešno braniti, podali so se pod zaščito mogočne vladarice na morju, republike beneške l. 1420. Čvrsto so držali Benečani te pokrajine ter jih vedno zmagovito branili proti navalom Turkov do svojega propada. Samo na vhodu v Boko so se vgnjezdili Turki v Ercegnovem ter tu gospodarili od l. 1483. Le z največjim naporom so pregnali Benečani šele l. 1538. te Turke, ki so bili glasoviti gusarji (pirati). Bati se je bilo, da uničijo vso pomorsko trgovino.
Vladanje Benečanov je bilo za Bokelje zlata doba. Povsod so pa tudi utiskali pečat svojega gospodarstva; vsako večje poslopje krasi beneški lev. Zapovedniki beneških vojnih in trgovskih brodov so bili samo Bokelji, na glasu kot pogumni in izvrstni mornarji; bil je to nekak njihov monopol. Nakopičili so si silno bogastva, zidali si veličastne palače v svoji domovini in v Benetkah. Mnogo jih je dobilo beneško plemstvo kot verni sluge svojega gospodarja. A koliko teh beneških kontejev je sedaj siromakov!
S propadom Benetk je propala tudi Boka in to silno hitro. Četudi je tu nakopičenega bogastva, da bi zadostovalo narodu za stoletja, propad se je vršil tako brzo, da je skoraj neverjetno. Dokaz temu je velikanska cerkev v Prčanju. Dozidali so veličastno stavbo iz rezanega kamena do strehe, a niso mogli nadaljevati dela, ker ni bilo več denarja. Nekatera mesta so izgubila v kratkem času polovico prebivalstva, da mesto Perast celo 95 %, od 7000 prebivalcev jih sedaj še 400 ni. Najhujši udarec za Boko je bila Napoleonova kontinentalna prepoved; 300 brodov je zgnilo tedaj Bokeljem. Z Benečani je bil dogovor, da dobi Boka popolno slobodo, ako razpade republika. Vsled tega niso bili posebno zadovoljni, da so prišli vsled mirovne pogodbe v „Campo Formio" l. 1797. pod Avstrijo. V zvezi z junaškim vladiko črnogorskim so zmagovali povsod proti Francozom, Avstrija je pa mirnim potom zapustila Boko. Še le po Tilsitskem miru, ko je izostala pomoč Rusije, posedli so Francozi po hudih bojih te pokrajine l. 1807. ter vladali tu do 1813. Istega leta so se uprli Bokelji v družbi s Črnogorci in pod vodstvom junaškega vladike ter oslobodili vso Boko. A že leto pozneje je prišel sem avstrijski general MilutinoviĆ ter posedel vsa mesta, a Črnogorci so morali zopet v svoje gore ter z višine gledati zeleno morsko obalo. Od tega časa smatrajo se Črnogorci kot pravi gospodarji Boke, in vedno zavistno gledajo avstrijsko posadko. Ker tudi l. 1878. niso dobili svoje morske luke, odvisni so glede trgovine od drugih držav ter se ne morejo razvijati slobodno.
Po odhodu Francozov se je trgovina zopet jela razvijati, a pravega napredka ni bilo, ker ni bilo več bogatih Benečanov. Trgovali so bolj na svojo roko, a hodili le po leti na morje, po zimi so se pa vračali v svojo naravno luko. Ko so se na morju pojavili parobrodi, Bokelji niso razumeli napredka časa. Trgovina, brodovi, vse je propadalo. Sosednji Črnogorci so navalivali na nje, a ni bilo več mogoče uspešno se jim braniti. Kar je bilo bogatašev, zapustili so svojo domovino ter se naselili v Trstu in Benetkah, manj premožni so morali ostati doma ter stražiti vse noči svoje hiše in cerkve. Šele leta 1869. so prestali ti napadi, ker se je vsled upora pravoslavnih Krivošijanov in Bokeljev pomnožila vojaška posadka. Nenavajeni delati, propadalo je vse tako hitro, da je dandanes skoraj sama revščina. A ostal jim je stari ponos. Doma stradajo, a nočejo tega pokazati. Vsaka hiša ima še svoj „salon" in sprejme te Bokelj, ako ga obiščeš, kakor kak plemenitaš sicer hladno a jako fino. Njegov salon je poln starinskega okrašenega orožja, lepih benečanskih zrcal in težkih turških preprog in plaht. Se ve, počasi že ena stvar za drugo natihoma izgine ter se spremeni v denar. Največ in najlepše starine so odnesli Angleži, ter jih tudi sploh dobro plačevali. Sedaj je boljših stvari že težje dobiti. Črnogorci se pridno naseljujejo in obdelujejo ali bolje izsesavajo malo rodovitno zemljo ob morski obali. V začetku so tudi dobili avstrijsko državljanstvo, a ker so v vojaški dobi rajši uživali prostost v svoji stari domovini, dosegajo jo sedaj jako težko.
Taka je dandanes Boka Kotorska, Da ni tam toliko avstrijske posadke, propadla bi tudi mesta Ercegnovi, Risanj, Kotor in Budva. Jedin tivatski okraj se je poprijel poljedelstva ter očividno napreduje, posebno ker se je pokojni admiral Sterneck zavzel za ta kraj z jako ugodnim in milim podnebjem ter deloval na to, da napravi tukaj drugo vojno luko, ker Pulj ne zadostuje za operacije proti jugu. Ker je za nove utrdbe v Boki odmerjenih precej milijonov ter se že tri leta pridno dela, bodo kmalu gradili novi arsenal. Velikansk park je začetek te nove luke. Rastline iz vsega sveta tukaj kaj lepo uspevajo, ker so v zavetju proti mrzlim severnim vetrovom. Ponebje je pa južno, v vsakem obziru bolj ugodno nego v Opatiji. Ko bi bila Boka zvezana s severom z železnico, bi Opatija imela že davno občutno konkurenco z blizo Ercegnovega ležečo Toplo, za katero se posebno zanimajo zdravniki dunajskega vseučilišča; palma datula raste tu na prostem brez zavetja. Trdnjavic pa vidiš po Boki in Krivošiji vse polno. Po vstaji so rastle ko gobe po dežju, a razun Gorazde pod Lovčenom ravno nad Kotorom niso posebne važnosti. Projektirane in v delu so sedaj tri večje utrdbe najnovejšega sistema na Oštru, na Vrmcu in na polotoku Luštici. Gorazda in Vrmac imata braniti navale od Črnegore, Luštica in Oštro pa braniti novo luko od morske strani.
(Dalje prih.)
II.
[uredi]Pa dosti o tem. Podajmo se rajši takoj na Kotorski pazar, kjer je trikrat na teden tržni dan. Črnogorci prihajajo rano v jutro po jako strmi stezi v Kotor, po cesti jim je predaleč. Iz Kotora se vije v 33 ključih (serpentinah) 19 km dolga cesta do črnogorske meje na Krstac, pol ure oddaljen od Njeguša. Ponosno jase Črnogorec mulo ali magarca, pušeč iz dolgega čibuka, zraven njega pa omaguje njegova žena pod težkim bremenom na hrbtu. Mladina pa skače po strmini od skale do skale, da bi jo še naše divje koze skoraj zavidale, kamoli še navadni planinci.
V Kotor donašajo Črnogorci krompir, zelje, perutnino, jajca in drva. Kakor pobožna ženica ne more mimo frančiškanske cerkve, da ne bi stopila notri ter izmolila očenaš, tako tudi ne Črnogorec mimo prve prodajalnice, kjer točijo rakije. Čašico rakije ljubi nad vse, a tudi njegova žena se ne brani. Pije pa zmerno; redkokedaj vidiš pijanega Črnogorca.
Dve tretjini naroda na pazaru je v črnogorski opravi. Pravoslavni Bokelji imajo na kapi štiri s, kar pomeni: „Sama sloga Srbina spasava" ali: „ Sveti Sava srbska slava". Katoliki imajo navadno avstrijski grb, Črnogorci pa s cirilico N. I. to je Nikola I.
Ribči so razprostrli najrazličnejše morske ribe in rake, kar so v noči nalovili. Če je bil plen slab, so ribe drage, najdražje pa o postnih dneh. Na trg prihaja pravoslavni pop, prečastni proto, veščak v ribah, župnik katoliške cerkve, uradniki, visoki in nizki, direktorji in profesorji ali sami ali s svojimi kuharicami. Žene ostanejo lepo v postelji, ker ni lepo in dostojno, da bi se gospa bavila z nakupovanjem. Čudna razlika tukaj in v uro oddaljeni Črnigori. Tu je žena oboževano bitje, tam pa rob, ki mora opravljati najtežja dela Može je sploh sedaj šele sila primorala do dela.
Poprašal sem soprogo svojega kolege, ali se njen mož res tako dobro razume na kuhinjo, da vedno sam hodi na trg. Pove mi, da on vse ceneje kupi nego ona, da se bolj zna pogajati. Pozneje mi je kolega pojasnil, da svoji ženi vse druge in manjše cene naznanja, nego je res, ker bi se sicer preveč raztogotila, se ve da nad njim, a on ljubi mir v hiši. Možje sicer ne nosijo košaric, pač pa v papirju ali v goli roki najrazličnejšo robo, kakor meso, ribe, salato, sočivje in cele zelnate glave. Te se sploh jako cenijo pod imenom črnogorsko zelje in se tudi plačujejo po 5—10 kr. komad.
Par Puljezov kriči v svojem italijanskem narečju. Ne razumeš jih, četudi si vešč italijanščini. Prodajajo južno sadje in sočivje, katero dobivajo iz Krfa in Apulije. Prve limone in naranče ima on, svež grah in malteški krompir že po zimi, dinje in lubenice dva meseca prej nego dozore v Boki, hruške, jabolka, datule itd., vse ima on.
Na drugi strani na morju so brodovi z vinom; prodaja se na drobno in debelo. Vedni gosti so luški težaki, ki trpe na neugasljivi žeji. Mesarji drobnico devajo iz kože kar na mestu ter ponujajo cela stegna ali kolikor sploh hočeš. Ovčje meso je jako ceno in tudi ukusno. Ni mu potreba dodajati različnih dišav, ker meso samo ima že vonj po kadulji (Salvia officinalis), katere raste obilo med skalovjem. Velike množine suhega ovčjega mesa izvažajo od tod v Trst, Aleksandrijo in Carigrad. Goveje meso je pa slabo. Kako bi tudi ne bilo! Črnogorski vol je vreden 50—60 gold. Ker pa mora od tega plačati na meji okolo 15 gld. carine, za to je tihotapstvo jako v cvetju. Marsikak dostojanstvenik je bil že zapleten v ta sicer jako koristonosen posel.
Po zimi prinašajo Črnogorci v Skadarskem jezeru ulovljene male skorance, suhe in sveže, jegulje in velikanske karpe. Suhe skorance so za domačine velika poslastica, a jaz jih nisem mogel.
Ako samo malo postojiš, stopi Črnogorec k tebi, ter govori na pol glasno: „Gospodaril! imam finog duhana", ter ti ga nudi, da napraviš cigareto. Ako ti je po volji, pogodiš se za ceno, a on ti pove kraj, kje in kedaj te bode čakal v mestu. Če ravno je stroga kontrola od strani carinskih služabnikov, prinese ti ga v mesto, le redkokedaj katerega zasačijo, ker Črnogorec je v tem premeten kakor malokdo. Včasih se res kupi po ceni dober tabak, a večkrat je kupec tudi pre-varjen tako, da pravega dobička ni v tem.
Najbolj živahno je na pazaru okolo 11. ure, ko prihajajo gospe pogledat, če so jim možje res vsega nakupili, bolj pa radi tega, da se pred obedom malo izprehajajo in razgovarjajo s svojimi prijateljicami iz bližnje okolice. Najbolj zastopane so Prčanjske gospe in gospice, ki imajo na dan 24 ur prostega časa. Možje so kot Lloydovi kapetani daleč po morju.
Poznam kmete iz loškega okraja, ki morajo vsaki ponedeljek na semenj v Kranj, drugače bi ves teden ne mogli delati. Vrže zavit „žakelj" čez ramo ter po poti premišljuje, po kaj gre prav za prav. Taki so tudi Bokelji. Na pazar mora priti, če ima posla ali ne. Za to je pa toliko življenja, da bi človek mislil, da je tu silno trgovine. Popoldne se vse vrača domu ali po suhem ali po morju.
Takoj prvo leto svojega bivanja v Kotoru smo si najeli lepo ladijo za 6 gld. mesečno in sicer trije Čehi, vojaški uradniki, in jaz. Sami veslajoč smo obiskali vsaki tudi najmanjši kotiček gornje Boke. Vojaški lekarnik je jemal vedno s seboj fotogralični aparat ter pridno nabiral slike divjeromantične Boke. Kaj rad bi bil pa dobil tipične slike Črnogorcev, Krivošijanov, ali pa ž njimi sorodnih Orahovčanov, ki so se pri vstaji od prvega do zadnjega moža uprli avstrijski oblasti.
Orahovac leži 9 km daleč od Kotora tik morja ob vznožju Krivošije in Črnegore. Čisto pravoslavna vas je to; večina prebivalcev je bila že zaprta radi ustaje, drugi se pa še ne upajo nazaj iz črnegore, kamor so zbežali. Med njimi so posebno starci visoke krasne postave, dolgih brk in ostrega, hudega pogleda.
Neke lepe nedelje popoldne sedemo v barko ter veslamo v Orahovac. Ker redko kedaj kdo k njim zaide, zbero se takoj vaščani na obali pri našem prihodu. Vtaborimo se v bližnji borni gostilni ter naročimo vina in rakije (žganja), kar nudimo tudi bliže stoječim domačinom. Prič nem jim razkladati, ko so se malo ogreli, kakošno pripravo imamo s seboj in da bi tudi od njih radi imeli slike, ker so baš junaki, kakor jih ne najdeš na daleč in široko. A ves trud je bil zastonj. Korenjaški starec mi odgovori: „Tukaj imaš žene in otroke, nje slikaj, mene pa ne boš. Vem, da bi mojo sliko takoj nesel k sodniji v Kotor". Slednjič se poslužim prevare in uporabim radovednost teh možakov. Naš amater pripravi stroj, vstopimo se k hiši tako, da so mogli radovedneži samo od ene strani k nam. Ko opozorim še mladino, naj pusti stare bliže, da vidijo, kako se slika, stopili so najlepši možaki ravno zraven nas. Fotograf obrne malo stroj, odpre in je imel izvrstno sliko Orahovčanov, katere je bil jako vesel.
V sredini se zožuje Bokokotorski zaliv na 300 m, tako da so ga tukaj Benečani zapirali z verigami; še sedaj se imenuje ta ožina Verige. Tu se začenja gornja Boka. Pred teboj leži Perast, na levo je Bisanski zaliv, na desno pa Kotorski. Divno leži ob morju mesto Perast. Veliko je poslopij, a marsikatero brez strehe. Pred mestom sta dva mična otočiča, vsak s svojo cerkvico; jedna je posvečena sv. Juriju, druga Mariji Skarpeljski. Dvakrat na leto se vrši tukaj v proslavo bokeške pomočnice velika svečanost.
Bokeške slavnosti so združene narodne s cerkvenimi. Po leti se vrste te druga za drugo. Osem dni poprej oznanja proti večeru 12 strelov iz topičev bodoče slavje. Silno odmeva jeka od črnogorskih bregov. Kakor bi grmelo, ponavlja se pok neprestano, dokler se ne izgubi polagoma v daljavi. Isti streli se ponavljajo v predvečer slavnosti, katere se drugi dan udeleži ves katoliški ali pa pravoslavni narod vse Boke, kakeršna je namreč slavnost.
Opisati hočem najimenitnejšo bokeško slavnost, namreč ono na otoku Marije Skarpeljske ali „Gospe od Skarpela", kakor pravijo Bokelji.
Dne 22. julija 1. 1452. sta našla dva brata ribiča Marijino sliko na neki skali, 114 m od Perasta, a okolo nje so gorele lučice. Ribiča odneseta sliko domu, a jeden brat nananagloma nevarno oboli. Pokliče duhovnika, kateremu vse odkrije ter daruje sliko domači cerkvi. Med procesijo hipoma ozdravi. Drugi dan je bila slika zopet na skali v morju; in to se je ponavljalo tri dni. Sedaj narod uvidi, da mora tukaj postaviti Gospi zavetišče. A ni lahko, sredi morja na mali skali zidati cerkve. Narod privre na delo od vseh strani, zasipajo morje, potapljajo celo ladije, odvzete piratom, in kmalu je sezidana tam cerkvica s stanovanjem za duhovnika, čuvaja blažene Gospe. Do danes se je ohranila navada, da vsaki posestnik ladije napolni to 22. julija s kamenjem ter ga prevrne v morje ob otočiču. Dvakrat so oropali Turki Perast in sicer leta 1624. in 1654., a slike niso odnesli.
V vsaki potrebi prosi Bokelj pomoči pri Gospi Skarpeljski. Vse stene v cerkvi so popločene s srebrnimi odpustki, predstavljajoč ozdravljeno nogo, roko, srce ali rešen brod, a jedna stena je pokrita z veliko srebrno ploščo v spomin na zmago Peraščanov nad Turki leta 1654. A slika Gospe ima toliko darovane zlatnine, biserov in draguljev, da marsikteri zlatar nima toliko v svoji zalogi. In kako je to zlato! Samo nakiti, najlepša benečanska dela. Za to se zamakne vsakdo v to podobo iz codrovine. Pobožen kristjan gleda čudotvorno Gospo, vsak pa veliko bogastvo, katero je položil na oltar pobožen narod.
(Konec prih.)
III.
[uredi]Dve glavni svečanosti nahajamo na otoku. Prvo, vršečo se 15. maja, v spomin sijajne zmage nad Turki l. 1654-.. hočem natančneje opisati. V nedeljo poprej prenesejo sliko ob 4. uri popoldne iz.otoka v Peraško cerkev. Nalašč podamo se popoldne tje, da vidimo to malo slavje. Uro in pol dobre vožnje na štiri vesla, pa smo tam. Iz bližnje okolice prihaja narod v čolničih; vse je oboroženo, vse strelja s samokresi ali s čeferdari, dolgimi okrašenimi starinskimi puškami. Prišedši do Perasta, zvežejo ladje drugo z drugo ter napravijo od mesta do otoka polkrog, ki je s hrbtom obrnjen proti Verigam. Dokler je bil Ercegnovi z okolico v turških rokah, morali so vedno pri tem prenosu z orožjem odbijati Turke, ki so posebno prežali na to sliko. Od tod prihaja oboroženo spremstvo, ki vsako leto nastopa, a sedaj le slavnost poveličuje.
V veliko ladjo prinese duhovščina sliko. Občinski načelnik stoji notri na vzvišenem mestu. Petkrat zamahne med vožnjo z belim robcem, petkrat zagrme samokresi, puške, topiči na obrežju in topovi iz Peraške trdnjave in bližnjih večjih brodov.
Glavna slavnost je pa 15. maja, in ta traja ves dan. Našo ladjo na novo pobarvamo, kupimo si zastavo na krmi in izposodimo nekoliko preprog, da se nam ne bo sramovati Prčanske, Dobroške in Peraške gospode, ki se danes tudi udeleži slavnosti v svojih lahkih čolničih in elegantnih skalejih. Morje je vse živo samih malih bark; bokeška parobrodiča, Kotor in Risanj, sta polna ljudstva. Na tisoče je naroda. Škaljarci, Bogdašičani, Lepetanci in Tivčani so v svojih narodnih nošnjah. Po tri, da po pet let so služili po Carigradu kot težaki za to obleko. Z zlatom pretkana obleka je pa tudi vse, kar so si prislužili; nosijo jo do smrti.
Prispeli so tudi naši najjužniji državljani iz Špiča. Krasen narod je to, lepo vzrastel, visok, korenjašk. Osem ur ima samo do Kotora. Vidimo tudi junaške Arbanase (Albance); prišli so s svojimi ženami klanjat se Gospi. Lepe so te žene, bele in fine polti. Četudi ne nosijo dandanes več pokritega obraza, vender se ne ozira nobena ne na desno ne na levo. Molče stopa vsaka za svojim možem, gospodarjem. Divno jim pa pristoja zlati okras na gornjem čelu. Jedini smo bili, da tako ukusnega ženskega lepotičja še nismo videli.
Iz Prčanja, Dobrote, Ljute, Stoliva in Lastve prihaja sama fina gospoda. Težke turške preproge pokrivajo čolniče. Priletni kapetani so pa vsi v cilindrih in frakih.
Mladina Peraška je vsa v orožju. Vodi jih junak orjaške postave. Orožje njegovo je vredno najmanj 2000 gld. Z godbo na čelu stopajo po vojaško po mestu, pozdravljajoč s salvami cerkvene in posvetne dostojanstvenike pred njihovimi stanovanji. Cerkev je natlačena občinstva, vse se gnjete okoli Gospe, vse ji prinaša darov ter jo želi poljubiti.
Ob 11. uri se prične veličastna procesija, kakeršne še nisem videl nikjer. Godba, oboroženi Peraščani, frančiškani, duhovniki iz vse Boke s kotorskim škofom na čelu. gredo pred sliko, katero jedva nosijo štirje mladi duhovniki. Narod poljublja sliko, ves je navdušen in razvnet od pobožnosti. Tuje gospe s solzami v očeh gledajo ta prizor. Res vse napravlja na človeka vtis, da ni pobožnejšega naroda.
Ko pa mine slavnost, je Bokelj zopet drug človek. V cerkev ravno ne sili, posebno če je slabo vreme. Na otok ga zopet ni vse leto. A v sili in nadlogi obljubi Gospi dar, da ji ga ponese 15. maja.
Na odprti obali proti Verigam je velika gnječa; vse gleda proti morski ožini. Pojmo bliže, da vidimo. 500 m od obale zapaziš na deščici, privezani na potopljeno sidro, petelina Mladina strelja nanj s krogljami. Daljava je sicer velika, a Bokelji so izvrstni strelci, njih čeferdari daleč neso, pa vender ga nihče ne pogodi. Tudi jaz hočem pomeriti nanj, a prijatelj Bokelj mi pravi: „Pazi, da ne plačaš kazni". Raztolmači mi potem, da kdor ga vstreli, mora plačati okoli 100 litrov vina, a narod mu čestita od vseh strani. Vse leto se ponaša, da je pogodil petelina. Ker pa 100 litrov vina v današnjih slabih časih še vender precej stane, za to dober strelec rajši pomeri malo v stran.
Popoldne svira vojaška godba, nadaljuje se streljanje, narod pa posede po ladjicah ter zauživa, kar je prinesel s seboj. Gostilne so sploh jako borno oskrbljene. Mi se pa podamo k mojemu rojaku, Novomeščanu Medicu, ki je že 21 let v Boki, ne da bi bil od tedaj v svoji domovini, a slovenščine ni pozabil. Ker smo se že zjutraj pri njem oglasili, napravil nam je prav dobro kosilo. Mož se je priženil sem, a uživa v Perastu, četudi je tujec, velik ugled. Izvolili so ga prvim občinskim svetovalcem, in če bi bil hotel, postal bi bil že župan. Naj pri tej priliki omenim, da je tudi v nasprotnem Stolivu županoval nad 20 let Slovenec Hrovatin iz Riemanj pri Trstu.
Popoldne odrinemo v uro oddaljeni Risanj ter se vrnemo šele v mraku. Perast je razsvetljen ter napravlja čaroben vtis. Bokelji so res mojstri v tej stvari. Ves otočič je kakor v ognju. Rakete švigajo po zraku, bengalični ognji čarobno razsvetljujejo že samo na sebi divno prirodo, a narod se razhaja na vse strani. Tudi mi krenemo proti Kotoru, zadovoljni z današnjim izletom. Čvrsto veslamo, ali stvar je malo težavna, ker je polno ladjic, da ne trčimo skupaj. A naš krmar, artilerijski častnik, ima bistro oko in ve, kako se je treba ogibati na morju, na kateri strani preteči počasno se vozeče. Po ladjah je vse v živem razgovoru. Lepe Prčanjke govore laško, mešajoč vedno hrvaščino, tako nekako kakor Ljubljančanke. Vse drugo govori čisto hrvatski. Naj omenim, da katoliški hočejo biti Hrvati, pravoslavni pa Srbi. Pustimo jim to, samo da bi bili bratje složni! Dandanes je že tako, da glede narodnosti nimajo odločevati zgodovinarji, ampak dotičen narod sam.
Med potjo parkrat glasno zavriskamo, da čujemo, kako veličastno odmeva od Vrmca in Pestingrada. Drugi dan se je govorilo po Kotoru, da so bili Slovenci v Perastu. V Kotoru je namreč slovenski artilerijski bataljon. Kadar so naši fantje veseli, zavriskajo, in potem jih poznajo Bokelji. —
Jesen je nastopila. Ptice se selijo proti jugu. Najprve so prepelice; s prvim severnim vetrom hite proti jugu. Povsod preže na nje, in veliko jih pogine na potu, posebno ako ne najdejo sredi Sredozemskega morja kak brod, da se malo odpočinejo. Za njimi prihajajo lastavice v ogromnih tropah. Tudi te izvrstne letalke počivajo vsaki dan. Zvečer jih je po zvonikih vse črno; navadno ure pokvarjajo, obešajo se na kazala. Odhajajo pa zjutraj s prva zoro. Potem prihajajo žrjavi, visoko leteč v podobi trikota; za njimi različne čaplje, sive, rudeče, bele, velike in male, žličarke. bobnarice, kvakavci. Ako je hudo vreme, počivajo malo, najrajši na močvirju okolo Prevlake, kjer so bolj varne. Ko pa veje mrzlejši veter, prikradejo se sluke in kozice; ne veš, kdaj so prišle. Ob lepem vremenu, zadrže se tu po 5-8 dni. Z dobrim psom ubiješ jih v par urah po 15—20. Ko pa pri nas zmrzuje, prihajajo v Prevlako raznovrstne gosi, race, labudi. Takrat so lovci veseli, ako ni vreme preslabo in morje prenemirno.
Stalno se pa naseljujejo v Boki čez zimo tašice, modrovoljke, kraljiči, rudečorepke, penice, sive in črnoglave, liščki, strnadi, kosi, in različni drozdi. A petja ni slišati, nemo tekajo okoli ter si iščejo borno hrano. Hudi časi so za drobne ptičice, posebno ako nastopi burja. Poljski škrjanci se drže skupaj v velikih tropah ter posedajo po cestah, kakor pri nas vrabci. Ako je huda zima, prigrme tudi škorci in najraznovrstnejši močvirniki in plovci, posebno potapljavci.
Ko pa nastopijo po novem letu prvi južni vetrovi, že se vračajo isti, ki so prišli zadnji, prvi proti severu. Boljši letavci, kakor veliki močvirniki osobito štorklja, najboljša letavka, se za pot iz Afrike v severno Evropo še ne zmenijo. Uporabljajo veter ter se dajo od njega nositi, kakor ladje na morju. Škorci, grlice, pribe, postolke in prepelice so pa jako upehane. Z roko jih uloviš, ko jih prinese jug. Sestradane so; vidi se jim, da je bilo v Afriki, le malo hrane. Prve lastovice gredo kar proti severu. Tudi drugi in tretji trop hiti dalje oznanjevat spomlad. Zadnje so šele naše znanke in prijateljice; ker so imele bliže, se,jim ni tako mudilo. A koliko jih manjka! Veter jih je zanesel v južno Italijo, kjer so jih lačni Italijani na stotisoče pojedli.
Čez leto se drže v Boki le lastavice, srakoperji, divji golobi, kotorne, kavke in po hribih ptice ujede. Skoraj bi bil pozabil na vrabca, ki ga nikjer ne manjka. Vsako leto sem milo gledal za pticami selivkami, kako radostno hite proti severu, kjer so se izvalile. Isto veselje je tudi mene navdajalo, ko sem se čez nekoliko let selil od tod v svojo domovino. Pozabil sem že davno, kar mi ni ugajalo, a z veseljem se vedno še spominjam veselih dni in vsega, kar sem videl novega, nenavadnega.