Črtice iz življenja in trpljenja svetega Očeta Papeža Pija IX.

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Črtice iz življenja in trpljenja svetega Očeta Papeža Pija IX.
Janez Ev. Marinič
Izdano: Slovenske večernice, 28. zvezek (1872)
Viri: archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Vvod.[uredi]

Ljubi bralci!

Lansko leto ste sprejeli od družbe Sv. Mohorja lepe bukvice: „Bučelarček“, ktere je spisal moj duhovni sosed J. Sumper v Skočidolu v ta namen, da bi za ljubo imeli in lepo redili ljube bučelice. Tačas pa sem jez že zbiral črtice iz življenja in trpljenja papeža Pija IX. Tú vam jih, ljubi bralci! podam. Življenje sv. Očeta je košata lipa polna žlahtnega cvetú — lep panj poln medú.

Tako bote brali vesele, pa tudi žalostne prigodbe iz papeževega blagega življenja — pa vse je sladko t. j. naukapolno za nas. Torej berite radi in učite se, gledé na sv. Očeta Papeža Pija, iskreno ljubiti Boga in bližnjega, spoštovati vero in sv. mati katoliško cerkev, pa tudi njenega najvišjega pastirja.

1. Njih podoba[uredi]

Poprej, da ste kaj brali v ljubih Večernicah o sv. Očetu, ste gotove že radi pogledali njihovo podobo in njih grb. Srečni tisti, ki so živo podobo videli in slišali mili glas sv. Očeta! Nihče, kteri je videl sv. Očeta, ne more dovolj dopovedati o njih blagem licu in značaji.

Kratko reči: Papež Pij so najlepši in ljubeznivejši, najveličastnejši starček sveta. Pod jasnim čelom se svetijo bistre, čudno lepe oči. Njih usta vedno prijazno smehljajo, kakor angelj v svojem nebeškem veselju. Nekaj čudnega se svita iz njih celega lica — odsvit njih čiste in pokojne duše in blagega srca.

Papež Pij IX. so srednje postave, navadno trdnega zdravja; če ravno že čez 80 let stari, vendar še lepih moči, vsi živahni in gibljivi. Kadar govoré, njih besede cingljajo kakor zvon, čisto in krepko, doné po obširni cerkvi sv. Petra, pa smet milo in mehko se cedé v srca teh, ki jih v manjšej sobani slišijo. Vsim pa se zdi, kakor bi slišali govoriti krepkega mladeniča, ne pa 80 letnega starčeka. Njih glas, pa tudi njih beseda je vsa živa. Če ravno bi kdo ne razumel njih jezika, pa vendar bi zapopadel, kaj govoré; tako živa je njih beseda in vse njih djanje — oči in lice. Kedar svoj govor končajo, navadno neka svitloba njih lice obljiva, okó se posolzi in z milo trepečim glasom blagoslové one, ki pred njimi klečijo. Tedaj se tudi trdo srce mora raztopiti in suho okó osolziti. Nekaka čudna moč, njih visoka čast in skrivna oblast vse okoljstoječe, bi rekel, na kolena podere tako, da se tudi skorej sovražniki ne morejo ubraniti. Nek viši vojak, ki je papeža obiskal, pravi: „Nekaj ugodno milega je, papeža videti. Dobrodejni balsam se vlije v srcé kedar se od Njih gre in cel dan se čutiš svete, dobre volje in veselega serca.“ Neka prunska knezinja, kraljeve krvi pa luteranske vere, je papeža obiskala in se pogovarjala ž njimi. Neke sladčice so jej potem kakor navadno ponudili, pa ona jih ni hotela, rekoč: „Naka! moje srcé je že polno sladkosti, ker sem videla Vas, papeža Pija!“


To je v majhni remici njih mala, pa lepa podoba. Pa naj se razširi njih podoba! Kakor iz malega zrneta priraste lepa košata roža, tako naj se širi pred nami njih podoba, ko bomo zdaj brali njih blagonosno življenje in bridko trpljenje. Njihovega obličja ne moremo ogledovati, pa brati lehko moremo in se navdati njih čednosti in lepih lastnosti, ki so Boga in človeka prava podoba. Duh je, ki oživlja, meso nič kaj ne velja. Le zvesto berite!

2. Papež Pij IX. — blagi otrok in pridni mladeneč.[uredi]

Če vam morebiti Večernice mesca avgusta pridejo v roke, bodo Vam že prinesle 80. leto blagega papeža Pija. Rojeni so namreč 13. maja 1792, iz Sinigalskega mesta na Laškem. Oni so najmlajši sin grofa Mastaja Fereti. Pri sv. krstu so jih imenovali Janeza Ev. Marija. Že kakor otrok so bili posebno pobožni, vedno delalni in so skazovali posebno trdno dobro voljo. Srečni so bili tudi v tem, da so imeli prav pobožno in pametno mater, ki so znali lepe otroke moči modro zbujati in pametno voditi. Radi so mati molili, pa tudi svoje otroke k molitvi napeljevali. Vselej, ko je le bilo mogoče, so z otroci moliki in nikoli ne pozabili, tudi za papeža kaj pomoliti. Tačas so bili papež Pij VI. in so od svojih sovražnikov veliko trpeli. Zategadelj so pobožna mati grofinja pri juterni in večerni molitvi vselej en Oče naš in Češčena si Marija požebrali za sv. Očeta. „Ljubi Janez,“ so djali svojemu sedem letnemu sinčeku, „sv. Oče so v veliki težavi, ker jim veliko trpljenje protí, prosi z menoj ljubega Boga, da trpljenje zlajša in nevarnost odvrne!“ „Da, je mali Janez pridjal, prosimo prav iz srca!“ Ko so bili papež Pij VI. vjeti, sta se mati in sin milo razjokala in goreče molila. Potem pravi Janez: „Kako je vendar to, da je Bog pripustil svojega namesntnika na zemlji v tako nesrečo priti? Ljudje, ki so papeža vjeli, so silno hudobni kaj ne? Prosimo Boga, da jih prav ojstro kaznuje!“ „Naka,“ so mati odvrnili, „Jezus je prosil za svoje morilce, tudi papež Pij prosijo zdaj za svoje sovražnike. Tudi midva morava se ž njimi v molitvi združiti in za te hudobne ljudi prositi.“ Mali Janez je zdajci z materjo pokleknil in ponovil Oče naš in Češčena Marija — za sovražnike papeža Pija VI.

Tako so se učili naš Pij že o prvih letih mladosti, omilovati terpljenje papeža in prositi za sovražnike njegove. Zdaj pa so samo kot papež v čudno veliki tažavi vsred sovražnikov in glej na miljone vernih, malih in velikih, moli za nje. Bog jih potrdi in jim pomaga, volno trpeti, sovražnikom odpustiti in za nje prositi.

Ko so bili 12 let stari, prišli so v mesto Voltera v šolo. Tam so bili tako pridni in pobožni, da so jih viši gospod, ki so k skušnjam prišli, javno pohvalili, rekoč: „Ta mladenič bo se daleč zagnal, če mu Bog pomaga in sreča junaška!“ Da bi svoje študije dovršili, grejo v Rim leta 1810. Tu so sjajno pokazali dve lepi čednosti: krščansko ljubezen in pogumno srčnost. Čudno ljubeznjivo so že tedaj sirotam v siromašnici ‚Tata Giovani‘ (t. j. Oče Janez) stregli. Pa tudi srčni so bili, ker so hotli že v svoji mladosti v vojaški stan stopiti. Prišli so tudi s tem namenom v Rim, da bi jih v žlahtno telesno stražo papeža Pija VII. vzeli. Ker jih je pa božje (huda skrnina) metala, niso jih mogli vzeti. Prav žalostni so bili zadelj svoje hude bolezni in niso vedeli, kam se obrniti in v kteri stan stopiti. Pa glej! Bog se jih je usmilil in jih zavrnil na pravo pot. Papež Pij VII., kterim so bili naš Janez v žlahti, so jih k sebi poklicali, milo tolažili in jih modro zavrnili k božjej materi Mariji v Loreto. Pri usmiljeni Devici in mogočni Materi božji naj bi pomoč iskali. Janez ubogajo in gredó na božjo pot v Loreto in se priporočijo Devici Mariji pa tudi nekemu častitljivemu duhovniku, Strambi po imenu, kteri je po silno nadložnem in pobožnem življenji umrl leta 1824, z znamenjem svetosti. Ta bogaboječi duhovnik je po ponižnosti in voljnosti mladega grofa spoznal njegov duhoven poklic ter mu roke na glavo položil rekoč: „Tvoja bolezen te ne bo več nadlegovala.“ Bodi si, kakor si hoče, res je, da grof od tistihmal nikoli več te bolezni ni imel. Nazaj pridši so zdaj sklenili, se za duhovni stan pripraviti in se svetu čisto odpovedati. Bili so tedaj stari 21 let. Učili so se pridno duhovnih učenosti. Ko so bili duhovne šole dovršili, posvetili so jih v Rimu v mašnika. Stopimo v svetišče stanú mašnikovega in poglejmo za njimi, kako so bili.

3. Papež Pij IX. — pobožen mašnik.[uredi]

Sveto, „novo mašo“ so peli Janez Mastaj 11. aprila 1819. Kje pa so imenitni grof, pobožni pa tudi čudno ponižni novoposvečeni mašnik svojo primicijo obhajali? — v mali cerkvici gor omenjene sirotišnice Tatagiovani! — Ko so že papež bili, vprašali so mladega mašnika, kje da bi li on svojo prvo sv. mašo obhajal? — „Pri sv. Petru v Vatikanu“ (v največi in najimenitnejši cerkvi. Rima in sveta), je mašnik odgovoril. „Prav lepo, so papež djali, jez pa sem svojo primicijo imel v mali cerkvi Tatagiovani, vsred vbogih sirot!“ „Kje ste pa svojo drugo mašo brali?“ so papež v drugič mašnika vprašali. „Pri Devici Mariji vekši (santa Marija Maggiore — druga posebno velika in imenitna cerkev v Rimu) — „O, prav imenitno svetišče je to,“ so papež zdihnuli — „jez pa sem tudi drugo sv. mašo opravljal pri revnih sirotah v Tatagiovani.“ „Tretjo sv. mašo, kje pa ste to obhajali?“ sv. Oče slednjič mašnika barajo. „Pri sv. Janezu v Lateranu,“ je bil odgovor. „Prav dobro,“ so papež rekli, „jez pa sem tudi svojo tretjo sv. maso pri sirotah opravil in tudi svojo šterto in peto in vse sledeče maše ... Jez se nisem mogel ločiti od svojih ubogih sirot“. Glejte! preblago ponižno srcé našega papeža ! — Komaj so mašnik postali (in že prej, kakor vemo), darovali so vse svoje srce zapuščenim sirotam. Že prvo leto mašnega stanú so bili izvoljeni vodja večkrat imenovane sirotišnice Tatagiovani. Med sirotami so stanovali, jedli in bivali, vdeleževali se težav in rev ubogih zapuščenih otrok, ljubeznivo jih oskrbovali skoz celih pet let, dokler jih Bog ni nekam drugam poklical. „To je moj najboljši kapital, so večkrat rekli, kteri daje najlepše obresti; zakaj ni slajših obresti, kakor nebeško lepo smehljanje in razodevanje ovih nesrečnih zapuščenih otrok, ki so od zibeli z veliko revo in težavo obloženi.“ — Pa revni otročiči so tudi ljubili svojega milega vodja, da ni bilo bolj mogoče. Najlepše je se skazala uzajemna ljubezen, ko so vodja Janez vzeli slovó od svojih otročičev.

Tako težko je njim tudi djalo slovo jemati, da do slednjega večera nič niso hotli spomniti od tega. Čižmar, Tokateli po imenu, kteri je nekdaj sam in ravno tedaj sirota med sirotami bil, je še po 30 letih tako živo vedel dopovedovati od onega poslovljenja, kakor da bi se bilo ravno kar zgodilo. Pri slednji večerji, ktero so kakor sicer skupej zavžili, so naznanili vodja Janez Mastaj žalostno slovo svojim otročičem. „Evo! je pravil Tokateli, veliko tugo in vpitje malih, od enega kraja prostorne sobane do unega. Sto in dva in dvajset je nas bilo večih in malih in vsaki je se razjokal na glas. Nagloma zapustimo vsi svoja mesta za mizami in tečemo k svojemu ljubemu vodju. Eni poljubujejo njegovi roki, drugi se zvijajo v njegovih oblačilih, kteri do njega ne morejo, ga kličejo z nježno ljubimi imeni, vsi pa prosimo, naj bi nas ne zapustili. Vodja pa so bili sami tako ginjeni, da so jim lile obilne solze čez bledo lice. Najbližnje otročiče so ljubeznjivo objemali in ihtijoči rekli: „Nikoli bi si ne bil mislil, da bo naše slovo tako težkó.“ Siloma so se hteli ločiti od nas in so hiteli v svojo izbo. Pa svojih dur zapreti niso mogli, zakaj vsi smo za njimi zburili. Nihče, po celej hiši ne, ni spal tisto noč, tudi vodja niso mogli k pokoji. Vsi smo ostali pri svojem očetu Janezu, in oni so nas slednjokrat učili in tolažili. „Naj bi pridni in pokorni bili, so djali, zvesto in veselo naj bi spolnovali svoje dolžnosti, vsi vdani v sveto voljo božjo! ... Danilo se je že, kar slišimo zdrdrati skoz hišna vrata. kočijo, ktera je nam siloma odpeljala našega vodja, očeta ... Bili smo spet zapuščeni otroci, dvakrat spet sirote!

Papež Leo XII. so jim zapoveli, kot misijonar popotovati v južno Ameriko, sveto vero oznanovat in zravnat neke zaprečene zadeve sv. katoliške cerkve. Véliko sto milj daleč so po morji popotvali v daljno Ameriko, kjer so imeli dosti sitnosti in težav prenašati. Po velikem trpljenji in potrpljenji so prišli čez dve leti zopet nazaj v Rim. Opravljali so tú svoje poprejšna opravlla: so učili, spovedovali; kar je jim prostega časa ostalo, so najrajši v sirotišnici Tatagiovani prebirali, kjer so svoje najlepše čase uživali. Tako so vsi vtopljeni bili v sveti službi in skrbi za uboge, siromaške in zapuščene otroke, in vsi za bolnike v bolnišnici pri sv. Duhu živeli. Postali so zadnjič predsednik velike preskrbnišnice za uboge pri sv. Miheli na Tiberi. Ta imenitna oskrbnica ima šestero različnih blagih naprav: 1. Sirotišnico za otroke moškega spola z učilnicami in delavnicami za vsa rokodelstva in umetnosti. 2. Sirotišnico za dekleta s šolami za gospodinstvo in vsa druga ženska opravila. 3. Oskrbnišnico za stare može in žene: 4. Poboljšnico za vlačuge, 5. Popravnico za mlade hudodelnike; 6. Ječo za politične jetnike. Vse te šesterne naprave se smejo imenovati majhen svet, dolina solz. Prebivalcev po teh prostorih je po tisuč. Seveda čaka veliko težavnih opravil in skrbi vodja in predsednika ove ogromne oskrbnišnice, timveč, ker se je popred tu povsod le slabo ravnalo.

Komaj dve leti so Mastaj hišovali, kar se je vse zboljšalo, Za plačilo za njih velike zasluge v toliko različnih službah, so jih papež Leon XII. zvolili velikega škofa v Spoleti in kmalo potem, ker je ta velika škofija v drugo oblast prišla, za škofa v Imolo postavili.

4. Papež Pij IX. viši škof v Spoleti in Imoli![uredi]

Kakor viši dušni pastir poln pobožnosti in gorečnosti so imeli dosti opraviti v veliki škofiji, ki je bila precej zanemarana. V petih letih pa, kar so Mastaj, vsi vneti za blagor duš tam pastirovali, se je vse na bolje spreobrnilo. Vsih srcá so si prikupili, tako modro pa tudi srčnó in ljubeznjivo so ravnali. Vsi ponižni, niso le palač in soban velikažev in bogatinov obiskali, timveč tudi revne baj te, delalnice rokodelcev in siromakov, vse kraje svoje prostorne škofije so obiskovali in pregledovali, vpeljevali misijone in duhovne vaje, napravili nove zavode in stare popravljali. Po primeru velike rimske sirotišnice Tatagiovani so postavili oskrbnišnico za prihodnje rokodelce. Če ravno iz prvega z velikimi dolgovi obloženi, so vendar v kratkem toliko pripomogli, da so na vse strani bili dobrotljivi in vsem pomagali. Neke imenitne prigodbe iz tega časa naj tu spominemo. Leta 1831 je navstala v Boloniji in v okolici ovega mesta praska, ktero so napravili skrivni rogovileži: segla je tudi v papeževe dežele. Papeževo vlado so namenili prekucniti. Mesto Spoleto je ostalo mirno, po nekaj tisuč sovražnih prostovoljcev, ktere so Avstrijanski vojaki iz severnih krajev proti jugu zapodili, so se okoli Spoleta zbrali in sklenili, za mestnim zidovjem braniti še svojih preganjalcev.

Nemški vojaki so jo za njimi pridrli. Mesto je bilo nagloma med dvema četami, kteri bi bili prav lehko mesto oropali ali drugače oškodovali. Glej višiškof leté cesarskemu vojskovodji nasproti, prosijo milo, naj bi mestu prizanesel in obljubijo polni zaupanja, da bodo oni sami brez vse druge pomoči rogovileže upokojili. General se je vdal njih prošnji in je čakal. Višiškof gredó veseli v mesto nazaj, prav prisrčno prosijo in goreče opominjajo — in puntarji, večidel mladi zapeljani ljudje, izročijo orožje in topove. Mesto je bilo rešeno krvavega boja. Med rogovileži je bil tudi Luj Bonaparte. Ko so bile puntarske čete razkropljene, hotel je pobegniti. Pa ni se mu dalo. On se torej razodene višemu škofu in prosi za odpuščanje in pomoč. Milemu višemu pastirju se mladenč usmili. V svojo hišo ga celo sprejemajo in ga pri sebi poskrijejo. Potem prosijo v Rimu za oproščenje mladega puntarja, kar pa se jim ne dovoli. Alj glejte! sami grejo v Rim do papeža Gregorja in jih na kolenih prosijo in — izprosijo. Mladeneč, za kterega so nas Janez Mastaj prosili in ga rešili, je bil Luj Napoleon Bonaparte, poznej cesar francoski. Videli bomo, kako hvaležen se je svojemu rešitelju, papezu Piju skazal! —

Leto pozneje so bili silni potresi v Umbriji. Grozna je bila tudi škoda, ki so jo napravili daleč po deželi. Višiškof hitijo obiskovat nesrečne kraje; pomagajo iz vseh moči in se s tem zeló zadolžijo, ali polni trdnega upanja se tolažijo rekoč. „Bog bo že spet pomagal, on, ki vse k dobremu obrne!“

Kmalo je se spolnilo njih pobožno upanje. Ob koncu tistega leta so postali viši škof v Imoli. Ova višiškofija jim je donašala več premoženja pa tudi več skrbi in dela. Postavili so tu semenišče, misijone sklicali, so dali ponatisniti dobre bukve in je skrbno razširjevali. Napravili so kakor v Spoleti sirotišnico in pomagali na vse kraje in vse sorte. Kar so imeli, ni bilo njih, — timveč le ubogih svoje škofije, kterim so bili neizrecno dobrotljivi. — Neki dan pride stara uboga žena v škofovo hišo in se vsili k samemu škofu v njih delalno sobo, in milo potoži svoje reve. Ginjeni v srce iščejo škof sami po vseh skrinjah in predalih, pa ne najdejo beliča, kar popadejo srebrne nože in vilice, ktere so od svoje rajne matere podedovali, in podajo drago robo ubogi ženi, naj jo zastavi — „bodo že oni rešili.“ Hišnik kmalo zapazi pogubo in hiti višemu škofu pravit, da je nekdo v hiši dragoceno robo vkradel. „Prav imaš, tat je v hiši, in ta sem jez,“ višiškof smeje hišnika utolažijo. Kaj takega se je večkrat zgodilo. Nek dan hišnik ni toliko gleštal, da bi bil mogel za juterni dan napraviti južino. „Jutre je petek, so djali škof, daj mi ob južini nekoliko sira, kterega še imamo v hiši.“ - „Ja, kaj pa zvečer?“ „pa spet sira,“ so višiškof se posmejali proti nevoljnemu služaju.

Mnogovrstne zasluge Janeza Mastaja so slovele daleč okoli in se slednjič spoznale tudi v Rimu in nekoliko povrnile s tem, da so jih izvolili v kardinala. sv. rimsko katoliške cerkve 14. decembra 1840. Pa tudi kakor kardinal so še ostali pri svoji čredi v Imoli več let. Ravno so obhajali kardinal Mastaj s svojimi duhovni duhovne vaje, kar se jim naznani v sredi molitve, da so papež Gregor XVI. 1. junija 1846 zaspali. Kot kardinal so bili tudi Mastaj izmed onih 70 volicev novega papeža, ki imajo sami pravico, voliti, pa tudi izvoljeni biti. Torej so morali tudi oni v Rim, papeža volit. Ko so slovó vzeli, djal je njih ključar: „Njih visokost, jez čutim, da se v Imoli ne bomo več videli!“ Na potovanju v Rim je se v Fosombroni nekaj čudnega prigodilo. Ko so se ravno iz tega mesta odpeljali in je jih ravno ogledovala silna množica ljudi, kar pahne iz visokega neba bel golob in se zdajci vsede na kardinalovo kočijo. Ljudje, to videti, vsi veselo ploskajo in vriskajo: „Vivat, vivat!“ „Oni bodo papež!“ Hteli so goloba odpoditi, ali ni bilo mogoče. Nek otrok vzame dolgo loč, ki na Laškem obilno in visoko zraste, in z ločjem goloba nekoliko becne, da bi ga odgnal. Golob se nekaj ugane in zfrfra, ali hitro se zopet na kočijo vsede. Kočija se odpelje; pa ne vpitje ljudi, ne drdranje voza, ne pokanje biča goloba ustraši, on mirno na kočiji sedí. Ljudje se za kočijo podé do mestnih vrat. Tú še le se vzdigne golob in se med vriskom ljudstva vsede na jetniška vrata. „Golobji papež!“ ljudstvo pomenljivo kliče.

Nektere dni potem se je lepo vresničila pomenljiva prikazen pri

5. Papeževi volitvi.[uredi]

Kakor smo že gor omenili, so prvi dan rožnega sveta ob 9¼ uri pred poldnem milostljivi in ljudomili papež Gregor XVI. 82 let stari zamrli. Drug dan so se začela devetdnevna opravila. po rajnem papežu. Ko so bila končana, zbrali so se kardinali v apostolskem poslopji v volitev. — Ob večeru 14. rožnika so se združili kardinali — bilo je jih 50 po številu, v Kvirinalu in kmalo so se zaklenile za njimi duri v Konklave t. j. v tistem kraju papeževega poslopja, kjer se navadno volijo papeži. Zjutraj po sv. maši v čast sv. Duhu so oddali prvokrat svoje glasove. Pri tej barti so bili Mastaj po vadljanji izvoljeni, da so z dvema drugima zbrane glasove pregledovali. Štir in trideset glasov je potreba v volitev. Po trojnem glasovanji še nobeden ni imel potrebnega števila glasov — ali vendar so kardinal Mastaj bili le s 27 glasovi najbližej. Ob 3 popoldne se je začelo štertokrat glasovati. Kardinal Mastaj so brali in imenovali posamezne lističe glasov; sedemnajstkrat zaporedoma je zapisano njih ime. Ko so našli tudi osemnajstega s svojim imenom, začnejo se tresti, oči jim otemné, omotica jih omami, jezik jim zastoji — ne morejo govoriti. Solze jih obljivajo. Ponižno prosijo, naj kdo drugi napisne glasove pregleda in prebira. Pa ojstra postava jim to zabrani in kardinali jim prigovarjajo, naj se vpokojijo in v svojem opravilu ostanejo. Šest in tridesetkrat še vidijo s solznimi očmi svoje ime napisano na toliko napisih. — — Oni so izvoljeni po večini glasov. Vsi kardinali se ob enem vzdignejo iz svojih sedežev, in kličejo enoglasno imé Mastaj Fereti. Oni pa pokleknejo pred altar, prosijo za razsvetljenje sv. Duha in potem še le se vdajo in pravijo s slabim glasom: „Ecce indignus servus Tuus, fiat voluntas Tua t. j. :“ „ O Bog! Tvoj nevredni hlapec sem, izidi se Tvoja volja!“ S temi lepimi besedami svojo voljo na znanje dajo in izvolitev prevzamejo.

Ni ga menda izgleda v vsi cerkveni zgodovini, da bi se bili kardinali v dveh dneh v volitvi papeža z 36 glasovi med 50 zedinili! Ker je bilo že pozno proti večeru, zato se je izvolitev še le prihodnji dan ljudem na znanje dala. Še tisto noč so pisali novoizvoljeni papež svojim trem bratom lepo pismo, kterega začetek in konec se tako glasi: ... „Bogu, kteri povišuje in ponižuje , je dopadlo, mene nevrednega povzdigniti v najvišo čast na zemlji! Njegova volja naj se zgodi! Čutim vso neizmerno težo in vso slabost svojih moči. Najte moliti za me in sami tudi za me prosite! .... Objamem Vas, ljubi bratje, z ljubeznjivim srcom v Jezusu Kristusu. Ne bodite prevzetni zategadelj, timveč usmilite se svojega brata, ki vam dodeli sveti apostolski blagoslov.“

V jutro prihodnjega dné (17. rožnega cveta) se je zbrala neštevilna množica ljudi pred kvirinalom (papeževim poslopjem). Zakaj že po noči so ljudje zvedeli o papeževem izvoljenji. Sicer je volitev nektere tedne dolgo trpela in torej se ljudje čudijo, da je takrat bila tako hitro dognana in so tim bolje radovedni. Ob 9 predpoldnem so 101 po vrsti s topovi strelili in Rimljanom na znanje dali veselo novico. Na mostovži nad vratmi papeževega poslopja se zdajci prikaže s konklave kardinal Riarisforza in ukaže s križom, molčati preveselemu ljudstvu. S povdignjenim glasom kardinal kliče: „Oznanujem vam veliko veselje. Papeža imamo preimenitnega in prečastitljivega gospoda Mastaj Feretita, ki si je dal ime Pija IX.“ Ljudstvo večidel sploh še ni poznalo tega imena in je stalo iz prvega osupnjeno in tiho, kar sirote, poprejšni rejenci papeža Pija iz sirotišnice Tatagiovani, milo na ves glas vskliknejo: „Bog te živi papeža Pija IX.!“ „Bog živi Očeta ubogih in sirot!“ Med tem veselim vriskom pridejo novi papež Pij IX. na mostovž Kvirinala, od kardinalov spremljeni, blagoslovit prvokrat svoje ljudstvo Dvakrat povzdignejo svoje roke v blagoslov, pa dvakrat jim odpovejo in zopet vpadejo. Tretjokrat jih vzdignejo in jih na široko rasprostre, da bi objeli cel svet in kličejo s krepkim pa čistim in čudno milim glasom s solzami obliti, sv. blagoslov na tisuče zbranim Rimljanom, pa tudi vsem kristjanom in ljudem vsega sveta. Ogromna množica pa jih pozdravi enoglasno: „Evviva Pio nono! Bog Te živi!“

6. Pij IX. papež — prav po božji volji.[uredi]

Kakor mati božja, devica Marija, ktero nas sv. Oče posebno časté, so tudi oni se popolno v bozjo voljo vdali, kakor smo že brali rekoč: „Glej me, o Bog, nevrednega hlapca, svojega, naj se zgodi tvoja sv. volja!“ Zategadelj imenujemo sv. Očeta Pija papeža, prav po božji volji! — Pa poglejmo še, kaj se je ugodnega godilo tiste vesele dni papeževega izvoljenja in kronanja.

Veselo so hiteli kardinali iz svojih celic po ulicah od ljudstva natlačenih v svoja poslopja, vojaki z zelenimi vejicami obvenčani so z glasbo vso mesto obšli, z vsimi zvonovi so zvonili, dokler se niso popoldne sv. Oče peljali v cerkev sv. Petra, Bogu na grobu sv. apostelnov se priporočit in zahvalit. Proti večeru je dal veliki namestnik, kardinal Patricij, še to oznanilo: „Kralj nebes je prošnje svoje cerkve milostljivo uslišal, in Njih svetost, našega gospoda Pija IX. na papežev sedež povzdignil. Zato zapovem, da se bo jutri ob desetih pred poldnem v vseh cerkvah mesta zahvalna pesem: ‚Te deum laudamus‘ pela, potem bodo celo uro z vsemi zvonovi zvonili, med tem pa se bodo zahvalne molitve v procesiji vršile. Razun tega naj se pa tri prve dni pri maši povsod zahvalne molitve molijo zavoljo tako slavne volitve papeža.“

Ko so sv. Oče iz Kvirinala se peljali v Vatikan, prosila je povsod velika možica ljudstva na tleh kleče sv. blagoslova. Povsod so novega papeža z veselim vriskanjem pozdravljali. Na angeljski trdnjavi so streljali s topovi in z vsemi zvonovi zvonili. V Sikstinski kapeli so se novi papež na altar vsedli in vsi kardinali so jim pokorščino obljubili, ter njih nogo in koleno pokušnili. Potem so jih prvikrat na papežev sedež v cerkev sv. Petra nesli; spremili so jih vsi dvorniki in kardinali. Ko so v cerkev stopili, bilo je veselje in vriskanje tako veliko, da ni bilo mogoče petja in glasbe slišati. Videlo se je, kako so bili papež ginjeni. Blagoslov so dajali na vse strani svojim vernim. Pri altarji Najvišega so tiho molitev opravili in zdaj so šli med častitoveselim bučenjem trobent do velikega altarja. Sedé na altarji so novoizvoljeni papež tretjo obljubo pokoršine od kardinalov sprejeli (prvo so sprejeli koj po volitvi v Konklavu). Velika cerkev sv. Petra je bila z ljudmi natlačena. Ko so se nazaj v Kvirinal peljali, vsuli so se ljudi po tako imenovanih papeževih ulicah. Vsak je hotel sv. Očeta videti in pozdraviti in povsod se je slišalo reči: „O kako je mil!“ Zvečer je bilo celo mesto razsvetljeno in po vseh ulicah so gorele grmade veselja. Sedemnajstega rožnega cveta so bili tudi vsi veliki gospodje in poslanci pred sv. Očeta pripeljani. Devetnajstega pa je veliki namestnik kardinal Patricij to le oznanilo razglasil; kakršno se samo o sv. letu da:

Kronanje Njih Svetosti papeža Pija IX. našega Gospoda, ktero bo 21. tega mesea v cerkvi sv. Petra z navadnim veličastvom, Njim da priložnost, vsim vernim obojnega spola vse časne kazni grehov odpustiti (popolen odpustek dodeliti), kteri bodo po opravljeni spovedi in obhajilu z resnično zgrevanim srcem h kronanji prišli ali pa k blagoslovu pred velikim papeževim poslopjem se znašli in v cerkvi kralja nebes — zmage cerkve, edinosti kršanskih oblastnikov in končanja krivoverstva prosili.“

Dar, kteri se po stari šegi v dan kronanja mestnim ubožčikom vsakega spola in starosti in celo nerojenim otročičem deli, je bil 20. rožnega cveta podeljen. Vsakdo je blizo 12 krajcarjev sprejel. Častitljivi kardinal, ki razdeluje mile darove; je imel blizo 40 tavžent razgrajočih glav vpokojiti!

21. rožnega cveta je bilo kronanje sv. Očeta tudi kakor posvetnega kralja na velikem altarji blagoslovljenja v St. Peterski cerkvi. Vsi prelati in vsi, kterim je v kapelo priti privoljeno, kakor tudi gospodi kardinali so šli v lepi procesiji naprej. sv. Očeta pa so v nošnjem stolu pod nebom prinesli. Od vseh strani je ljudstvo sv. Očetu veselo ukalo. Med nešteto množico, ktero so vojaki in mestjani v redu drsali, so prišli na mostovž, s kterega se vidi ves veliki prostor pred Vatikanom.

Ko so prišli na mostovž, vsedli so se sv. Oče na sedež, kjer jih je vse ljudstvo videti moglo. Kaplani in duhovni pevci so zapeli latinsko pesem „Corona aurea super caput ejus ... Glejte! Zlata krona je na njegovi glavi. Kardinal dekan je odpeval in molil molitev: Omnipotens sempiterne Deus, dignitas sacerdotum itd. Po končani molitvi je vzel kardinal dekan škofovo kapo iz glave sv. Očeta in je trojno krono (tiaro) jim na glavo postavil rekoč: Accipe tiaram t. j. sprejmi trojno krono, tiara imenovano, in vedi, da si Oče knezov in kraljev, vlastnik zemlje, namestnik Odrešenika našega, Jezusa Kristusa, komur je čast in slava od vekomaj. Amen.

Po končanih navadnih molitvah so sv. Oče s sedeža vstali in zbrano ljudstvo blagoslovili. Neizrečeno vriskanje veselja se je razlegalo, topovi angeljskega gradú so zagromeli, vsi vojaki so vstrelili, bobni so bučali, in zvonovi vsega velikega mesta so zapeli. Koj potem sta dva kardinala diakona popolnoma odpustke oznanila z navadnimi cerkvenimi besedami. Nazadnje so sv. Oče še enkrat vstali in vse pričujoče še enkrat blagoslovili. Potem so šli v zakristijo sveta oblačila sleč in tukaj je jim kardinal dekan v imenu vsega svetega zbora k slavnemu kronanji vso srečo voščil, sveti Oče pa so se v svojih oblačilih vrnili v svoje poslopje. Zvečer tega dne je bilo vse mesto razsvetljeno, poslopja gospodov kardinalov, unanjih poslancev, prelatov, knezov in rimskih plemeničev, kakor tudi -več cerkvá. Da bi se pa kronanje Njih Svetosti tudi uboščikom z milimi darovi sv. Očeta še bolj veselo storilo, skazali so papež še te-le dobrote. Razun že razdeljenih 12 tavžent goldinarjev se imajo vse reči, poslednje tri mesce zastavljene, do enega goldinarja brez plačila rešiti. Vrh tega so papež ubogim Rimljanom neomadežvanega zadržanja 53 dót, po 102 goldinarjev pri možitvi ali ob prestopu v klošter in še drugih tavžent dót po 20 gld. v svojih deželah napravili.

Tako so se snujali zapored veseli dni volitve in kronanja sv. Očeta Pija. Slava tistih dni je se razljivala iz večnega mesta po celi laški deželi, po vsej keršanski zemlji. Ne samo papežu prijazni, timveč tudi sicer sovražni ljudi so se veselja navzeli. V podobah in pismih so jih slavili, itd. Kako so se pa sv. Oče pri vsem tem počutili? „Danes se začenja moje preganjenje in trpljenje!“ so djali prvi dan, ko se njim je na tavžent ljudi priklanjalo in jih slavilo. Slavoklici ljudstva in vse nedopovedljivo veselje tistih dni Pija IX. ni motilo. Ponižni so ostali kakor prej, tudi slej in v tem duhu ravnali svoje domače in javno življenje in djanje. Ves prazen lišp so odstranili, znižali število svojih strežajev, prikratili si v jedi in pijači tako, da sami za se čez dan le blizo dva goldinarja na jed in pijačo potrebujejo! Jedó po starodavni šegi sami pri eni mizi Ko se je hotel viši hišnik revni napravi vstaviti, so papež djali: „Jaz sem ubog služabnik Jezusov! Skrbite, da se vse v tem duhu vravna!“

Važen je tudi dnevni red, kterega so si papež sami osnovali, in ki se ga še vedno zvesto držé. Ob 4 zjutraj vstanejo in molijo do 5. Ob 5 mašujejo v posebni kapeli in potem, ko za njimi kak drugi mašnik sv. mašo obhaja, papež zraven te maše zahvalne molitve opravljajo. Ob 6½ grejo v svojo učebno sobo in opravljajo različna opravila s kardinali, ministri, tajniki itd, do 1 popoldne. Ob 1 južinajo sami. Po južini počivajo eno uro ali grejo na vrt se sprehajat. To je ves njih počitek! Potem sprejemajo vse, ki jih želijo obiskati in z njimi govoriti, do 5. Ob 5 obiščejo presv. rešnje telo in molijo. Od 6 do 10 so zopet v svoji sobi, ktero le zapusté, kedar gredó večerjat. Ob 10 gredó spat. Kakor se vidi, so papež zeló ojstri sami proti sebi v priliki do drugih velikašev. Na drugo stran pa so vsi ljudomili, vsi ljubeznjivi in dobrotljivi. Na tisuče lepih dobrih del kaže lepo skrb višega pastirja in srčno ljubezen sv. Očeta. Cele zaklade imamo milih prigodeb, v kterih se kakor v ogledalu vidi njih skrbljivo in ljubeznjivo srcé. Veliko zanimivega se pripoveduje od cesarja Jožefa II., ali veliko več in lepših črtic imamo iz blagega življenja papeža Pija IX. Cele bukve so polne mičnih resničnih povest od njih modrih in dobrih del. Desetkrat več pa je le znano Bogu in zapisano v bukvah večnega plačila. Najte da sem-le pridenem saj nektere zanimive prigodke. Nek dan se bliža majhen otrok sv. Očetu in ga prosto ogovarja rekoč: „Kaj ni res, da si ti papež?“ „Se ve da sem, moj majhen prijatelj,“ papež odgovorijo. Na to ihti jokajoči otrok: „Jaz pa nimam — očeta — več!“ „Ne skrbi ljubi otrok, so Pij djali, jaz bom tvoj oče.“ Odmah so ga dali v odgojilnico, da bi se izredil na njih stroške.

Večidel imajo laška mesta odločen kraj, v kterem prebivajo Judje in kteremu je navadno Ghetto imé. V Rimu pa je bilo tisto judovsko prebivališče prav nečeden in nezdrav kraj, kterega so se Rimljani skrbno zogibali. Pij IX. so koj oskrbeli, da se je tisto mesto osnažilo in kolikor mogoče zboljšalo. Judje pošljejo na to v zahvalo papežu veliko vreden dar. Sv. Oče so dar sprejeli, pa na papirni listek zapisali: „To velja tisuč trdih tolarjev!“ in podpisajoči svoje ime so ga judovskim poslancem podali rekoč: „Vzemite ta znesek in razdelite v imenu Pija IX. vse med uboge družine v Ghettu.“

Kmalo potem se peljejo sv. Oče memo imenovanega judovskega mesta in vidijo ubogega starčeka na kamnenem tlaku ležati, na pol mrtvega. Oni skočijo brzo s kočije in ga bolj pogledajo. „Žid je,“ so ljudje vpili, pa niso pomagali. „Kaj pravite?“ so papež nevoljno rekli, „ali ni naš bližnji, ki trpi? Njemu se mora pomagati. Papež sami so pripomogli, ga vzdigniti v svojo kočijo, so ga peljali v njegovo stanovanje in tam čakali tako dolgo, da se je zopet zavedel.

Nektere tedne po tem prigodku pomoli neki vojak kos žolnirskega kruha sv. Očetu, ko so ravno iz kočije stopili. „Sv. Oče!“ je vojak rekel: „Glejte tak kruh dobimo v kasarni!“ — Kruh ni bil dober. — „Ali vam vedno tak kruh dajejo?“ so Pij vprašali. „Vedno,“ je vojak djal. „Prav, moj sin,“ so papež rekli — „jaz bom skrbel za drugi.“ Sledeči dan so kaznovali oskrbnika in kruh se je zboljšal.

Navadno se papežem očituje, da preveliko za svojo žlahto skrbé in jo v škodo drugih obogatijo. Piju IX. pa se ne sme kaj takega očitovati. — Nek papežev stričnik je služil v papeževi armadi in je mislil, da bo kmalo povišan. „Ti se motiš, moj sin!“ rekli so mu papež, če si kaj takega domišljevaš. Res je, da sem tvoj stric, pa sem tudi oče tvojih tovaršev. Če boš kakor drugi povišanje zaslužil, boš povišan; le vrednemu se sme dati, kar mu gre.“ Tako določno, pa vendar tudi prijazno so se odpoveli svojemu ujcu.

Srečno ljudstvo, ki ima takega vladika! Pa Rimljani so tudi spoznali svojo srečo in dan na dan je bilo veči njih veselje in srčnejša njihova ljubezen do sv. Očeta, svojega vladarja. Ni se čuditi, kar eden izmed popotnikov od tistih veselih časov piše: „Jaz le povem kar vsi vedó in pravijo, da ljudje papeža skoraj po božjem časte,“ in drugi piše: „Ni dopovedati, kako se ljudje veselijo, kadar. papeža le vgledajo. Koderkoli so se dali videti, so jih ljudi obsuli in slavili brez konca. Ko so enkrat iz Albane nazaj prišli, hitelo je jim nasproti pri štirdeset tisuc ljudi!“

Vsi vtopljeni v veselji so bili Rimljani, ko so papež ravno en mesec po svojem kronanju oprostili vse politične jetnike in jim vse kazni odpustili. Vse je kipelo od nedopovedljivega veselja — tako da so bili -sv. Oče prisiljeni, zajeziti neomejeno veselje zapovedovaje: „Naj se v svojem, če ravno istinitem veselju, vendar premagajo.“

Pošteno ljudstvo je se vdalo željam sv. Očeta ali sicer majhna stranka rogoviležev, ki so namerovali vkončati papeževo vlado, niso pustili, ljudem vpokojiti se. Le malo Rimljanov je bilo med temi puntarji, temveč pa iz ptujega, od vseh strani sveta. Stari puntarji, po pomiloščenju spet popolnoma prosti, so hlinili celo poboljšanje. Vsi na videz zgrevani so se oklepali okoli papeževih nog in celo sv. obhajilo sprejeli iz njih rok, ali večidel so ostali staremu hudiču prekucij v krempljih, posnemaje Judeža izdajalca, ki je svojega prijatelja in dobrotnika po kuševanji izročil sovražnikom. Javno obširno slavljenje papeža Pija je bilo prekucuhom lepo zagrinjalo svojih grdih hudobnih namenov.

Kmalo je se razodelo, kar so puntarji na skrivnem kovali Hvalisali so „liberalnega“ papeža in ga naj„višega liberalca med vsemi liberalci“ povzdigovali do neba. Ravnali so papež zares liberalno v najlepšem pomenu t. j. dobrotljivo in blagodušno na vse strani. Pa ravno liberalci so na zlo obračali njih milost in veledušnost; neusmiljeno prebadali in s trnjem ovijali najboljše srce — v povračilo!

Še je donela Hosana in se razlegali slavaklici po mestu in deželi in dozdevalo se je, da Pij niso Crux de cruce: „križ od križa“, ali „križ na križ,“ kakor jih je imenoval pred veliko sto leti pobožen škof Malahias — ali že so se prikazovale če dalje obilniše burne ptice, ki lete pred grozno nevihto.

Leta 1848. pa je se vlila strašna revolucija skorej čez celo Evropo. Sv. Oče so si v svojih deželah prizadevali, popravljati in zboljševati na vse strani po potrebah novih časov. Pa rogovileži niso bili zadovoljni, vedno dalje so segali. Navstala je za Papeža sveta dolžnost, vstaviti se. Punt in hrup je se zdajci širil javno in poprejšnji slavitelji papeža Pija so postali njegovi najhuji sovražniki.

15. listopada 1848 so umorili papeževega zvestega ministra Rosi-ta pri vratih papeževega poslopja, Kvirinala. Nahujskana drhal nosi krvavega morilca na rokah po ulicah in slavi morijo; pošteni ljudje pa se boječe poskrivajo. Prihodnji dan stavijo prekucneži predrzne tirjatve do papeža: Vojsko z Avstrijo, konstitucion ali ustavo in novo ministerstvo sestavljeno iz množice najhujih rogoviležev. Tej hudi volji so se papež ustavili, kar slišijo zunej palače pomenljivi strel s puškami, okna se trupijo, prelata Palma zadene sovražna krogla in ga umori. O večeru pride nova deputacija in nove tirjatve. Papež se uganejo veliki sili, da se ne preliva nedolžna kri, pa ob enem tudi protestirajo, da se sami za se nočejo vdeleževati nove vlade.

Od tehmal so bili papež jetnik v svojem lastnem poslopji, porok v rokah puntarjev. Nekoliko časa prejde, kar sklenejo pobegniti. — 24. listopada 1848.

7. Papež bežijo v Gaëto.[uredi]

Francoski poslanec, vojvoda Harkur in Bavarski grof Špaur njim pomagata na večer 24. novembra. pobegniti. Francoski poslanec se dela, da ima nezogenljiva imenitna opravila pri papežu in si nalašč celo dolgo uro opraviti dá, da bi s tem prevaril straže pred Kvirinalom in prezajoče trope ljudstva. Tačas pa pobegnejo Pij skoz vrata na uni strani poslopja, se vsedejo v pripravljeno kočijo in se srečno zmuzijo skoz vrata rimskega mesta. Pri cerkvi sv. Marcelina pa jih čaka bavarski poslanec grof Špaur s svojo kočijo, v kterej se srečno odpeljejo tudi skoz slednje straže. „Kdo je?“ vklikne straža. „Bavarski poslanec in doktor Alerc!“ je bil hiter odgovor. „Kam?“ — „V Albano!“ — Še nektere trenutke, in papež Pij so zunaj svojega ljubljenega, pa nehvaležnega mesta. Molčé se še enkrat ozrejo na mesto, globoko zdihovaje in v tiho žalost vtopljeni dospejo v Albano. Tú jih je čakala grofinja Treza Špaur s svojim 10-letnim sinom in njegovim učenikom, O polnoči je že bilo. Ravno se vsedejo papež s kočijo, kar prijaha za njimi četa petero rimskih konjikov. Že mislijo papež, da so zasledeni in da je beg zastonj. Pa grofinja Špaur, to videti, hitro kliče na glas: „Urno, urno, gospod doktor Alerc! Vsedite se hitro. Pozno je že in jaz ne popotujem rada tako pozno po noči.“ S temi modrimi besedami se dajo žolnirji oslepiti. Njih vodja celo sam pomaga tako imenovanemu doktorju v kočijo in vošči: „srečen pot!“ Skoraj pridejo na Neapolitansko. Vsi solzeni molijo iz srca „Te Deum“ v zahvalo. Brez vse zamudbe dospejo v Gaëto in si izvolijo malo hišico za prebivališče, kar pride zgodaj zjutraj sam Neapolitanski kralj s svojo drusino in jih povabi, ves solzen veselja in omilovanja, v svoj grad in prosi naj bi tu pri njem prebivali.

Skoraj celo leto so tam stanovali — majhna trdnjava Gaëta je postala središče katoliškega sveta. „Kjer je Peter, tam je cerkev, tam je Rim.“ Iz Gaëte so razposlali sv. Oče okrožno pismo in naznanili, zakaj da so pobegnili, in da protestirajo zoper silo jim napravljeno. Ob enem vstavijo družbo mož, da vladajo namesto njih.

Da so papež pobegnili, to puntarjem ni bilo nikakor po volji. Trikrat so poslali do papeža in prosili, naj bi nazaj prišli ali saj privolili njih vlado. Pa nič niso opravili. Podali so se naprej na gladkem potu puntarstva. Prisiljeni od podšuntanih ptujih ljudi (Garibaldi med njimi) so vstavili rimski puntarji novo ministerstvo iz mladih in starih rogoviležev, napravili republiko ali ljudovlado, ktere glava je bil Macini, rogovilež rogoviležev. Zdajci je pričela vladati sama groza in strah! Divje zverine so bili eni, drugi kakor vragovi, ostali besni noroglavi. Take groze ni doživelo rimsko mesto, še tedaj ne, ko so vladali neverni rimski trinogi. V kratkem se združijo katoliške vlade, vstaviti grozno oneganje rimske republike. 50.000 avstrijskih vojakov obsede severne dežele. Luj Napoleon, predsednik francoske republike pa pošle z vojsko pogumnega generala Audinot-a, ki urno obsede mesto Rim 30. aprila 1849. V mestu vladari in se brani na vso moč Garibaldi s svojimi četami: 20.000 puntarjev in jetnikov. Pa še le 3. julija je Audinot v stanu premagati in vsiliti rogovileže. S časoma se Rim zopet vpokoji in vredi.

Med tem pa so živeli in trpeli Pij IX. mirno v svojem pregnanstvu ko oče vernih in viši pastir. Bili so sicer kakor prej mirnega vedrega lica. Pa vendar kaj je njih srce ob tem žalostnem času trpelo, to se je tudi jasno na njih vidilo. Poprej krepki ko čvrst mladeneč — so se vidljivo, hitro postarali — glava temnih las je postala vsa siva, kakor mnogoletnega starčeka. Kakor Kristus na oljski gori so trpeli Pij IX. v Gaëti — „križ od križa“ silne notranje težave. Pa tam se je tudi izcimila slava njih slavnih del.

Rimsko mesto je se popolnoma vmirilo in postalo varno. Pij sklenejo se podati nazaj v svoje mesto. 4. aprila 1850 se napotijo. Od Napolja. do Rima donijo zopet slavaklici. Vsi ginjeni, s solzami obliti pridejo v Rim 12. aprila. Žalostni spomini groznih reči, ki so se v svetem mestu godile, jim pa greni in kazi vse veselje. V cerkvi sv. Petra odmolijo Te Deum in se podajo — ne več v Kvirinal, nego v Vatikan in tu, skorej stran mesta, zanaprej prebivajo.

Poglejmo zdaj slavna dela papeža Pija IX. skoz 20 let, kakor višega učenika in pastirja, najvišega mašnika in kralja. Škoda, prav škoda, da ne morem zadelj pičlega prostora kaj več o tem pisati, da moram vse le površno naznaniti.

8. Papež Pij IX. najviši učenik.[uredi]

Iz svojega pribežališča Gaëta so razposlali sv. Oče imenitno okrožno pismo vsim škofovom celega sveta, v kterem jim naznanjajo svoje srčne zelje, dokončno spoznavati in postaviti za trdno resnico sv. vere, stari nauk sv. katoliške cerkve: da je devica Marija, mati božja brez madeža izvirnega greha spočeta. „Od otroških let, govorijo v tem listu, sem s posebno pobožnostjo in prisrčno ljubeznijo sv. devico Marijo častil. Zdaj pa so moje želje in ponižne prošnje, naj me Oče vsega usmilenja blagovoljno razsveti z lučjo sv. duha, da bi zamogel gledé na neomadežno spočetje bolje matere in presv. device Marije jasno določiti, kar je k večej božji časti in v slavo vselej devici, nas vsih ljubeznjive matere Marije.“ Srčno veseli so skorej vsi škofovi sveta radi privolili in prosili, naj bi se ta zadeva kmalo dognala. 8. decembra 1854 so sv. Oče s privoljenjem veliko škofov, v sredi mašnikov in v pričo veliko posvetnih ljudi ta nauk: „da je devica Marija brez madeža izvirnega greha spočeta,“ za versko resnico sv. kat. cerkve slovesno spoznali in trdno verovati zaukazali. Od tistihmal, kar so cerkveni očetje v zboru v mestu Efežanskem (22. rožnega cveta 431) čast Marije zoper krive nauke Nestorja branili; ni veče slave došlo božji materi po sv. katoliški cerkvi, kakor o tej priči. Sprelep praznik čistega spočetja device Marije ni se samo v Rimu timveč po celem kršanskem svetu slovesno obhajal. Sveti Oče velijo: „Jaz verjem“ — in 200 miljonov vernih kristjanov je ponovilo za njimi z vernim srcom: Mi verujemo! Deset let pozneje 8. decembra, 1864 so razposlali sv. Oče tako imenovani silabus z encikliko (okrožno pismo) t. j. sèstavek, presojenje in obsojenje vseh krivih navkov sedanjega časa, kar zadeva sv. vero. Že tedaj so divjali sovražniki sv. vere zoper najvišega učenika sv. cerkve in se razsajali, „zakaj da bi se bili papež predrznili, skazati jim v tem pismu kakor v jasnem ogledalu vse krive vere in zmote zaslepljenega sveta!“

Pa še huje se je spenjala in zvijala stara kača nevere, ko so papež (kar so tudi že v Gaëti sklenili) dvajsti veliki občni cerkveni zbor sklicali. 8. decembra 1869 se je v Vatikanu pričel. Skorej vsi škofovi celega kršanskega sveta so prišli na zbor. 18 julija 1870 se je za resnico sv. vere spoznal in javno slovesno oznanil nauk: „da so papež, kadar kot učenik vesoljne cerkve z apostolske stolice razodeto vero Kristusovo razlagajo, sami za se (se ve da s posebno pomočjo sv. Duha) nezmotljivi. To resnico so do malega vsi cerkveni. očeti in družniki zbora potrdili. Evo! novo priložnost za srdite sovražnike sv. cerkve. Zmedel jim je ta nauk spet medle možgane in vnovič so začeli zasmehovati, zaničevati in obrekovati, kar ne zastopijo ali razumeti nočejo. Še vedno zdaj se vpenjajo in razsajajo zoper to resnico sv. vere, pravim katoličanom pa že davnej jasno.

Lehko in veselo, pa tudi trdno verujemo to resnico, zakaj mi vemo, komu verujemo. Mi verujemo sv. Duhu učeniku vse resnice, kteri je nam govoril (tudi to resnico) po vesoljnem cerkvenem zboru. Vse se zdaj mede in moti in sprevrača, le skala, na kterej je cerkev postavljena, se sprevreči ne more t. j. papež (skala) se ne morejo motiti v resnicah sv. vere, po Jezusovi jasni, trdni obljubi in zadelj vsemogočne pomoči sv. Duha, učenika vse resnice.

9. Papež Pij IX. najviši pastir.[uredi]

Od Jezusa postavljeni viši pastir vodijo in redijo svoje po celem svetu razkropljene ovce in jagnjeta, modro in skrbljivo. Kakor viši pastir so ugledali lepo, pa zanemarano pašo na Angleškem. Do leta 1850 ni bilo škofov na Angleškem, timveč bili so tam samo vikarji t. j. škofovi namestniki, kar ni vspešno bilo za katoliško cerkev in vero. Kar so Pij izvolili 12 škofov in med njimi višega škofa Westminsterskega. Branili so se te osnove drugoverni Angleži z vso silo, ministerstvo in ljudstvo, po novicah in zborovih, pa vse nič ni pomagalo; papež so bili stanovitni kot skala, pa tudi škofi nepremakljivi. Katoliška cerkev je zopet vtrjena v lepi mogočni Angliji. Krivoverni Angleži se zdaj lahkeje in hitreje morejo vrniti v krilo sv. matere kat. cerkve, kar se tudi obilno godi. Da katoliška cerkev močno napreduje na Angleškem, to je po večem dognala skrb sv. Očeta Pija IX. Ravno tako lepo so skrbeli za bogato Holandijo, da je dobila višega škofa v imenitnem mestu Utreht, s kterim so združeni štiri novoizvoljeni škofi. Tudi tú so se močno branili krivoverci, ali papež so vse nasprotnike premagali.

Posebno so skrbeli viši pastir tudi za druge kraje sveta, kamor so poslali škofe in mašnike. Dvanajst škofij so povzdignili v viša škofijstva, štiri so postavili novih viših škofij in 94 pa novih škofij, največ v Ameriki in na otokih.

Prizadevali so si tudi prav lepo in skrbljivo, vrediti in osnovati zadeve sv. katol. cerkve v posameznih državah, kar je bilo velikokrat dosti težavno in sitno. Sklenili so v ta namen konkordate, zastopili so se modro z deželnimi vladami in odločili si po razmerah svoje pravice. Žali Bog! da so kmalo potem samosilne vlade papežu po konkordatih dodelene pravice spet enostransko razdrle, kakor na Ruskem, Laškem, Avstrijanskem itd. Kolikokrat so se morali viši pastir potegovati po alokucijah ali očitnih ogovorih za pravice sv. vere in potožiti pregajanje in overe sv. kat. cerkve! Kako krepko povzdigujejo svoj pastirski glas zoper ogromno, pa nepravično Rusijo zadelj zatiranja katoliških Poljakov; kako se obnašajo v sredi srditih preganjevcev sv. cerkve v svoji lastni domačiji na Laškem! Pač niso najemnik, kteri beži, kedar vidi volka priti, nego dobri viši pastir, ki junaško brani svojo čedo povsod in vselej.

10. Papež Pij IX., najviši mašnik.[uredi]

Lepa vrsta veličastnih cerkvenih godov, kakor malokdaj ali celo nikoli poprej, se vije kot ogromni venec okoli Pija velikega mašnika. Po sijajno slovesnem praznovanju Marijinega brezmadežnega spočetja 8. decembra 1854, se svita kakor zvezda. binkoštni god 8. junija 1862 zadelj posvečevanja 26 japanskih mučencev. Že poprejšna leta so jih spoznali papež Pij osem za izveličane in to leto so jih postavili v vrsto svetnikov. To preveselo godovanje sv. matere katol. cerkve se ni obhajalo samo v Rimu, timveč po celem kršanskem svetu. Blizo 300 škofov je prišlo iz vseh krajev v Rim na papeževo povabljenje. Drugokrat je videlo sv. mesto lepo število viših pastirjev in njih sveto zvezo z najvišim pastirjem svojim.

Še lepše pa se je razodela edinost škofov s sv. Očetom 29. junija 1867. Ta pomenljivi dan je ravno preteklo 1800 let, kar sta bila umorjena v Rimu najimenitnejša. aposteljna Peter in Pavl po ukazu okrutnega Nerona. Imenitni spomin so želeli sv. Oče, naslednik aposteljnov v Rimu, prav krasno ohhajati. Spet povabijo svoje pastirje in hitro jih pride blizo 500 škofov in za njimi pri 15.000 mašnikov in več ko 100.000 posvetnih vernih v Rim, praznovat na grobih aposteljnov in mučencev sveti spomin.

Še bolj slavno, če je mogoče, so se slavile slovesnosti, ko so papež Pij opravljali svojo zlato mašo — 11. aprila 1869. — Petdeset let že so nosili sladek jarm in lehko breme kakor pobožen mašnik Jezusov in ko se je spolnilo lepo število let, najvišemu mašniku ni bilo treba še le povabljati verne k sv. zlati maši. Sami so prihiteli iz vsih krajev sveta verni vseh stanov, čestitat svojega očeta in višega mašnika v slavni god zlate maše; pa ne samo z obiskovanjem in jezikom temveč, kakor veli kršanska ljubezen, z lepimi darovi in adresami, s kterimi smo vnovič očitno dokazali svojo iskreno ljubezen in verno zvestobo do sv. Očeta, najvišega pastirja in mašnika. Pa ne smemo pozabiti najimenitnišega dogodka naših časov t. j. vesoljni cerkveni zbor Rimski, kterega so sklicali papež Pij IX. in se je srečno pričel 8. decembra 1869. Viši pastir kliče in glej čudo! pastirji vseh ljudstev i rodov primejo za popotno palico in dohajajo po suhem in mokrem po 1000 milj daleč v Rim. Kar stoji sv katoliška cerkev, še nikolj ni bilo zbranih toliko škofov v večnem mestu okoli svojega najvišega pastirja. Le 1854 se jih je snidilo pri 200, 1. 1862 okolj 300, l. 1867 blizo 500, leta 1869 pa se jih je združilo čez 700 škofov okolj središča cerkvene edinosti! Za vse oči so gledali sovražniki sv. vere združeno moč sv. katol. cerkve, od ktere tako radi in tolikokrat gučijo, da bo kmalo raspadla. Kar se tako močno združi, to ne more razpasti!

Koliko je še drugih dokazov pastirske skrbi in ljubezni papeža Pija do vernih! Kako zvesto in neprestano si prizadevajo na vse strani za večno srečo in dušni blagor svojih vernih! Kako radi in obilno oblagodarijo družbe in braterne s sv. odpustki. Osemkrat že so nam dodelili popolne jubilejne odpustke! Dobro poznajo moč molitve in dober sad prave pobožnosti, ker so sami mož molitve. Torej tudi nas pohlevno in milo silijo k molitvi in pobožnosti, da bo, veča ko je sila, tudi božja roka bolj mila, ktere naj se oklenemo v goreči molitvi! Razširili so tudi sedanji papež čudapolno, sveto družbo Jezusovega srca po celem krščanskem svetu, naj se zbiramo z njimi vred okoli tega pravega sedeža božje milosti, da vsmilenje najdemo in milostljivo pomoč o pravem času. Pred Jezusovim srcom ne zabimo srca, s ternjem mnogega trpljenja ovitega, našega papeža Pija. IX. Kako vendar je mogoče to, po vsem dobrotljivo in milo srce zaničevati, sovražiti! Ta zdihljej se nam vsili iz bridkega srca, ko pišemo slednjo črtico iz življenja in trpljenja papeža Pija!

11. Papež Pij IX. — kralj.[uredi]

Ta, ki je rekel: „Moja je oblast v nebesih in na zemlji,“ on nebes in zemlje gospod in kralj je hotel, da ima njegov namestnik majhen prostorček na zemlji, v kterem zamore neodvisen od kakega posvetnega vladarja, kar je silno treba, slobodno voditi sv. Jezusovo cerkev. Sv. Oče Pij IX. so tudi kralj papeževih dežel. Tudi kakor kralj so zvesto skrbeli za časno srečo svojih podložnih, za njih dušni in telesni blagor.

Izvolili so si v ta namen prav modre in pobožne svetovalce, poštene žlahtnite v svoje dvornike iz različnih ljudstev. Ne samo laških možev najdemo na kraljevem papeževem dvoru, temveč tudi Nemca, Francoza, Belga in Angleža. Mož pa vseh možev, papeževih dvornikov, ki sv. Očeta tudi o nevarnem begu v Napolitansko (Gaëto) ni zapustil in je več ko dvajset let njih zvesti tovariš in pomočnik, je slavni minister kardinal Jakob Antonelli. On je sv. Očeta desna roka, duša papeževe vlade. Da je čvrst mož, vidi se jasno iz tega, ker vsi sovražniki papeža tudi njega do živega sovražijo in overajo, kakor le mogoče, njegovo modro poslovanje.

Jako velika je bila skrb sv. Očeta za umetnosti in znanosti.[1] Nove šole, gimnazije so se napravile, stare pomnožile in zboljšale, osnovale so se zbirke imenitnih starin. Umetnikom in učencom različnih znanost so radi in obilno pomagali. Velika zvezdarnica v tako imenovanem Kollegium Bomanum je se na njih stroške postavila. Ravno tako so si prizadevali za dela in naprave kršanske ljubezni in usmilenja. Kjer je bilo mogoče, so ustanovili bolnišnice, sirotišnice, oskrbeli naprave za otroke in odraščene uboge. Po pravici smemo imenovati papeža Pija: „Očeta ubogih in sirot“.

Da se zboljša obrtnija, napravili so razstave, posebno pohvalili in oblagodarili tovarnike (fabrikante) najboljšega blaga. Popravljali so ceste, napravljali boljše luke ali ladjostaje na morju, in železnice na suhem, se sporazumeli s ptujimi trgovci in mornarji zadelj obrtnije in kupčije. Tako so si prizadjali vsestransko, tudi posvetno osrečiti svoje ljudi in svojo deželo. Pa sovražniki papeževe vlade vsega tega ne vidijo. Črt je slep, čeravno na vse oči gleda. Lažnjivi, slepi sovražniki so, kteri tolikokrat in tako silno grajajo papeževo slabo hišovanje. Neki bavarski baron je nalašč v papeževe dežele se podal pred nekimi leti, da bi se očevidno prepričal, kako da je. Prav med prosto ljudstvo je velikokrat zahajal, pozvedet njih misli in slišati razsodbe. „Pa prepričal sem se, je djal, prav jasno, da je ljudstvo papeževih dežel veliko bolj zadovoljno, kakor ljud drugih posvetnih vlad na Laškem.“

Kratko, tako dobro in modro so papež-kralj hiševali in ravnali, da leta 1858 ni bilo nobenih dolgov, da so si celo 142.966 škudov (tolarjev) prihranili. To je da so se te srečne razmere spet shujšale po rogoviležih in roparjih, ki so jim vzeli veči del dežel. Pa tudi v teh žalostnih okolščinah so tako skrbljivo vredili spet dnarstvene zadeve, da so zvedenci, ki so prišli iz različnih dežel v Rim na pregled, se jasno prepričali zvestega ravnanja v denarskih zadevah.

Očitno je torej tudi in prav iskreno razodevalo rimsko ljudstvo in drugi ljud po deželah svoje spoštovanje, hvaležnost in ljubezen do svojega papeža-kralja. Vsako leto so slovesno obhajali spomin srečnega dohoda papeževega iz prognanstva. (iz Gaëte). Ko so papež 12. aprila 1855 v kloštru pri sv. Neži z 120 osebami pri mizi bili, vdrl se je spodnji strop od teže in papež so padli z drugimi vred globoko na podzemje. Pa vsred podrtin in sutja so ostali brez vse škode. Spomin tega dogodka in rešenja je ljudstvo vsako leto prav hvaležno obhajalo.

Še lepše pa se je dokazovala iskrena ljubezen ljudstva do svojega kralja, ko so papež leta 1857 popotovali po svojih deželah. Prav jasno se je videla živa ljubezen prostega ljudstva do sv. Očeta in kralja. Ni bilo znati tedaj nič nobenega sovraštva, kterega radi obrekujejo papeževo ljudstvo njegovi lažnjivi zoperniki.

Pa vsi sprelepi dokazi pokorščine, spoštovanja in ljubezni so bili minljiva hosana cvetne nedelje. Kmalo se je spremenila v divje vpitje: „Križaj ga!“ Z rožo vred je prirastlo bodeče trnje. Vsred veselja papeževih iskrenih prijateljev so kuhali njegovi sovražniki žolc in jezo.

Vseh sovražnikov papeža in njih vlade najhuji je bil sardinski minister grof Kamilo Kavour, ki je vedil slabega in lehkomiselnega kralja Viktor Emanuela dobro se poslužiti za močno izpeljavo svojih hudih namenov. Prevaril je kralja v najzlobnega mučitelja papeža Pija. Dobro tolmačijo ljudi znamenitni priimek papežev: Crux de cruce, križ od križa s tem, da je sardinski križ (sardinski kralj ima podobo križa v svojem grbu) papežu najteži križ naložil. Že l. 1850 so skovali v sardinskem kraljestvu zaporedoma sv. cerkvi škodljive, škofovom, mašnikom in cerkvenim redom prav sovražne postave. L. 1859 so zatrosili črt zoper papeža in podpihovali in šuntali ljudi v severnih krajih papeževih dežel s takim uspehom, da so skoraj vsa veča mesta, malo prej papežu vsa vdana, se odpovedala vladi sv. Očeta in se s sardinsko združila. Garibaldi je bil pripravljen, pomagati puntarjem s svojimi nabranimi četami. Da bi branili meje svojih dežel, napravili so si sv. Oče majhno vojno, v ktero so stopili blagi sinovi najžlahtnejše krvi iz vseh krajev sveta, branit pravice papeža-kralja. General je bil tej armadi pogumni francoz Lamoricier in njemu družnik mladi, nepozabljivi junak Pimodan. Pa bogme! nagloma prav po šegi razbojnikov so planili desetkrat veči tropi sardinski pod poveljstvom Cialdini-ta 18. septembra 1860 na malo množico papeževih vojakov, na višavah Kastelfidardo, blizo imenitne cerkve Matere božje Marija Loreto. Prav za prav zadušili, zadavili so junaške papeževe vojake branilce. Sardinski kralj hiti, roparsko ugrabit štiri dele papeževih dežel.

Svetemu Očetu pusti za tabart le mesto Rim in okolico. Od 814 kvadratnih milj in 3 miljonov prebivalcev je le ostalo papežu 214 milj in kacih 700.000 podložnih.

Pa tudi tega malega posestva papeža kmalem oropajo. Stari rogovilež Garibaldi, poln črta zoper vero in mašnike, zatrobi in trobi vedno v svoj divji, zviti rog: „Rim ali pa smrt!“ Na skrivnem ga podpira sardinsko-laška vlada. Z njeno pomočjo si nabere spet svoje divje čete, ki se tihoma vkradejo v papeževe kraje, celo tudi v glavno mesto Rim. Mesca oktobra zapusti na skrivnem Garibaldi svoj otok Kaprera (t. j. kozji otok) in stopi spet ko general na čelo svojim zbranim tropom. Pri 20.000 jih je bilo. Svetemu očetu pa hité na pomoč spet pošteni sinovi imenitnih staršev, vojvodov, knezov, grofov in drugih žlahtnikov. Viši oficirji in znameniti uradniki stopijo ko prosti vojaki pod papeževo bandero, branit posiljeno pravico. Kakih 5000 je bilo papeževih vojakov. General Kaneler, rojen Nemec, srčen oberst francoz Allet in hrabri oberstlejtenant de Charette so vdarili 3. novembra 1867 pri Mentani na Garibaldija in njegove čete tako srčno in srečno, da so vsi Garibaldinci lesici na rep sedli, t. j. pobegnili. Mrtvih pa je ostalo 1000 na bojišču. Vjetih je bilo 1500; papeževih vojakov pa, kar je prav čudno, je padlo samo 30 reci trideset! Za tabart je bilo mesto Rim srečno oteto.

Pa zvitega potuhnjenca, ki je vsem tem rovarijam in roparijam v papeževih deželah potuho dajal, francoskega cesarja Napoleona III. ne smemo pozabiti. Res, da je Napoleon ko president francoske ljudovlade (republike) leta 1849 rimsko ljudovladuhanje vničil in Rim spet papežu oprostil. Pa to ni storil iz vernega in hvaležnega srca, temveč iz sebičnosti, da bi sebi vtrdil svojo čast in oblast. Res je, da so od tistihmal ostali francoski vojaki v Rimu v papeževo brambo, pa ravno tako je resnica, da je Napoleon III. v Plombieri mesca julija 1858 z zgor imenovanim ministrom Kavourom se na skrivnem sporazumel in zarotil, in leto navrh brez vse overe in nalašč pripustil, oropati sv. Očeta. Res je, da je storil Napoleon tako imenovano „francosko-sardinsko pogodbo“ 15. septembra 1864 papežu v nekoliko pomoč; pa ravno tako je res, da je bila vsa ta uravnava dvoumna, goljfiva. Resnica je, da so francoski vojaki večkrat branili papeža in njih pravice, pa tudi to je dognano, da je Napoleon ropariji Sardinskega kralja Viktor Emanuela na skrivnem privolil. Slednjič pa začne Napoleon nesrečno strašansko vojsko s Prusi l. 1870. Lepo, dolgo zaželjeno priložnost ima, poklicati iz Rima francosko posadko. Pa čudno, ravno tisti dan, ko so slednji francoski vojaki zapustili brez pomoči papeža in njih deželico, so Prusi prvokrat Napoleona natepli in zmagali.

Sv. Oče so zdaj vsi zapuščeni. In glej zdaj je prišel ugodni, le zdavnej zaželjeni čas za deželo-grabeža Viktor Emanuela, da plane kakor jastreb na golob-papeža sv. Očeta Pija in vzgrabi njegovo sv. mesto Rim. V treh tropih privihra vojska sardinskega kralja do Rima. V kratkih dneh je okoli Rima 80.000 sardinskih vojakov in 2000 topov nastavljenih. Papeževa vojska pa ni štela več kakor 10.000 mož. Bilo je 20. septembra 1870 zjutraj o petih, ko so Piemonteži začeli v mesto streljati. Strelba je bila grozna. Le nekoliko časa pripustijo sv. Oče, da se branijo njih vojaki, da bi sovražniki kedaj ne rekli: Sv. Oče bi bili Rim prostovoljno roparjem izročili. Ob 10 uri se prestreli in prevrže zidovje pri Pijevih vratih; zdaj zapovedó papež rekoč: „zadosti je.

Svojim vojakom velijo, umakniti se — in Piemonteži se vderejo v mesto do trga sv. Petra. Tu položé papeževi vojaki svoje orožje in se vdajo Lahom. Papež pa so oropani dežele, mesta, posestev; le palača Vatikan se jim še pusti, okolj ktere piemonteški vojaki na straži stojé. Ob enem je laška vlada pograbila papežu lateransko, kvirinalsko poslopje, vse denarnice in denarje. Polastila se je grabežljiva vlada vseh železnic, telegrafa, pošte, učilnic, semenišč itd. Sploh je papeža. tako oropala, da so sv. Oče bili prisiljeni reči: „ Vedi ves svet, vidni namestnik Jezusa Kristusa nima več tiste svobode, tistih pomočkov, ki so potrebni, da se cerkva božja vspešno in zdatne vlada. Da! ne samo sv. Oče, temveč ves katoliški svet pogreša svobodo in občuti rano, ktero je vsekal laški kralj. [2]

Le opomnim: sv. cerkveni zbor, kteri je se tako sijajno začel, se je moral odločiti, in Bog ve, kdaj se zopet snide in začeto delo dokonča. V Rimu to zdaj ni mogoče. Hitro namreč potem, ko so Lahi Rim vzeli, so se tje preselili glavarji laških rovarjev. Ti zakleti antikristi so se tega toliko veselili, da so svoje veselje po vsem svetu raznesli. Ti dobro skrbijo, da je nadaljevanje občnega zbora v Rimu celo nemogoče. Povlastila se je namreč laška vlada skorej vseh hramov in posestev papeževih. Ob enem so ti svobodnjaki pozvali vse smetje iz laških mest, da grduni vse sorte razbijajo po mestu mučencev in svetnikov Jezusovih. Bogu posvečeni menihi in device se preganjajo iz samostanov, namesto njih se množijo in razsajajo očitno na ulicah — nesramnice.

Cela ploha nespodobnih podob, bukev, časnikov se je vsula nad Rimom. Verni romar ne najde več blizo katoliškega mesta, tako v rovarsko jamo in šemo je spremenjeno in posiljeno! Duhovnike očitno zasramujejo, s kamenjem zadevajo, nektere so celo umorili. Cerkveni obredi in opravila se drzno celo po cerkvah motijo, papež, kardinali, škofi grdo zasramujejo. In vsred te gnjusobe razprtja so sv. Oče zapuščeni, rednih dohodkov oropani, jetnik v lastni hiši! V kratkem bomo morda slišali, da so pobegnuli, pa kam — saj je nekdo rekel, da za. nje nikjer prostora ni — tudi v katoliški Avstriji ne?! Moj Bog! ali je še več treba, da se katoličani zavemo in prepričamo, da sv. Očeta tako pustiti ne smemo, temveč da se moramo vseh dopuščenih, poštenih pomočkov poslužiti, da se papež oprostijo in se jim svetna neodvisnost povrne.

Kako pa verni katoličani sedanjega papeža Pija IX. tudi kakor kralja papeževih držav spoštujejo in ljubijo, pokazali so sijajno o tej preveseli nenavadni priložnosti, ko se je praznoval spomin, da so sv. Oče Pij IX. že celih 25 let na papeževem sedežu, ovenčani s trojno krono ali tiaro.

Ravno 16. junija 1871 je preteklo 25 let, kar so Pij IX. bili izvoljeni za papeža. Razun sv. apostola Petra, pervega papeža, ni nobeden njegovih 258 naslednikov toliko let na papeževem prestolu doživel.

Ta slavni spomin se je obhajal 16. 17. in 18. rožnega cveta ali junija 1871 po celem kršanskem svetu, po velikih katoliških mestih, pa tudi v manji katoliški vasi na deželi s slovesno boljo službo in posebnimi pomožnostmi, procesijami, s petjem in godbo, s gromovito relbo itd. po dne; ponoči z zažiganjem grmad in milim zvonenjem. Prav očevidno in milo smo po teh slovesnostih na znanje dajali svoje veselje in spoštovanje, pa radi staro zvestobo in ljubezen do sv. Očeta. v pričo in kljub nevernemu, liberalnemu svetu, ki sovraži in preklinja sv. Očeta. Nenavadno sladko in milo veselje je bila jubilejna slovesnost za nas verne, pa tudi za papeža Pija. Njih žalost in tuga se je saj za nekoliko časa spremenila v prisrčno radovanje, ko so den na den sprejemali obilno milih darov, adres in deputacij.

Pa dve žalostne misli so motile močno občno veselje in še grenijo našo ljubezen do sv. Očeta. Zakaj so namreč oropanje sv. Očeta, ta božji rop lehko rečemo, pripustili katoličani drugih dežel? zakaj izmed 200 miljonov katoličanov nobeden ne priteče papežu na izdatno pomoč? Nekaj za to, ker je žali Bog večina katoličanov oblasti antikristov t. j. rovarjev. Ti so silno veseli, da bo papež oropan. Zdaj mislijo, da bo katoliška cerkev skoro propadla, da bo vera Jezusa Kristusa, križanega odrešenika sveta, vničena. Neverniki, krščeni in nekrščeni vseh dežel in jezikov, se tega veselijo. Nekaj pa je krivo tudi to, ker je Amerika predaleč od nas. Tam se krepko preganja slavna republika Ekvador za papeževe pravice, ino vabi druge vlade v bran se ustaviti takšni ropariji in poravnati krivice, storjene sv. Očetu Piju. Katoliška Španija je sama v neredu, francoska dežela zadelj nesrečne strašanske vojske s Prusi vsa ubožena in pomoči potrebna. In naša Avstrija? kako bi pomagala dokler sama notranjega mirú in ljube sprave nima!

Sicer laški ministri trobijo na ves glas, kako da se papežu dobro godi, kako svobodni da so. Se ve, obesili njih še niso, ustrelili tudi ne, sicer pa njim delajo žalost in tugo, kar le morejo. Hudodelnik v ječi ima mir in pokoj; papež v Vatikanu še tega nimajo. Bridkega srca vidijo in slišijo vsakoršno gnjusobo razdjanja na svetem mestu.

Skovali so ministri in zborniki laški tako imenovane garancije t. j. postave, v kterih so papežu zagotovljene nektere pravice in neodvisnost. Kralj laški njim jih vedno ponuja prav ošabno in potuhnjeno. Sveti Oče ne verjamejo sladkim besedam in slabim postavam, ki so posebno v sedajnih časih spremenljive kot veter in vreme. Torej so sv, Oče v sveti pravični jezi protestovali zoper garancije in je od sebe potisnoli, kar so celemu svetu na znanje dali v okrožnem listu do škofov. Kako in s čim zamore laški kralj nam katoličanom zagotoviti ali garantirati popolno prostost in neodvisnost sv. Očeta? Pa morebiti papežu prostosti in popolne neodvisnosti tako silno treba, kakor mi katoličani trdimo in tirjamo.

Najte, da navedem v tej imenitni zadevi tehtne besede liberalca, pa moža brez presodkov, imenitnega Thiers-a, ki je ravno zdaj predsednik republike in načelnik francoske vlade. Bilo je l. 1848, ko so morali sedanji papež Pij IX. iz svojih dežel in iz Rima pobegniti pred laškimi puntarji. Leta 1849 so Francozi poslali močno vojsko v Rim ter papežu zopet pripomogli do njih svetne oblasti. Preden pa, ko se je ta vojska odposlala se je posvetovalo prav živahno v francoskem zboru, ali bi papežu šli na pomoč ali ne. Nekteri Francozi so se temu kaj silno ustavljali. Vendar slavni drsavnik Thie pobije v zgovorni besedi vse, kar se je nasproti pač dalo. Zanimive so njegove sledeče besede:

„Brez papeževe oblasti se zdrobi katoliška edinost in brez te edinosti se katoliška cerkev potopi v valove krivoverstva. Če se pa to zgodi, tedaj pa tudi ves red na svetu razpade od. strehe do tal v razvaline. Katoliška. edinost se rodi in ohrani, ker narodi v verskih rečeh prostovoljno ubogajo rimskega papeža. To prostovoljno uboganje in tedaj ta katoliška edinost je pa le mogoča, če je srednik cerkvene edinosti, rimski papež, popolnoma prost ali neodvisen; in spet prostovoljno uboganje narodov in tedaj katoliška edinost je kmalo nemogoča, če se kakšen kralj vzdigne nad papeža, ga oropa in strahuje kot svojega podložnega. Kakor je sedaj svet, za papeža druge zadostne neodvisnosti ni, kakor da je sam svoj neodvisen posveten vladar v Rimu in v deželah, iktere so le toliko stotin let najpravičneša lastnina papežev. Nekteri pa mislijo, da ta reč zadeva le samo Lahe; temu pa ni tako, ker niso kar samo Lahi katoličani. Marveč reč zadeva vse katoliške narode, tedaj: tudi nas, Francoze (Avstrijane itd.) Ne recite, da imajo Lahi narodne pravice do Rima. Naj jih imajo, ali zategavoljo Rima s silo vzeti vendar ne smejo. Kajti v rečeh, ki zadevajo vse katoliške narode, ima posamezno ljudstvo odstopiti, kakor na primer odstopi posamezen srenjčan, kedar to tirja prid in blagor cele srenje ali soseske. In to je vzrok, če trdim, da imajo katoliški narodi in vlade dolžnost, sv. Očetu pomagati do njih dežel, ktere njim dostojno svobodo zagotovijo.„Še celo med Luterani se najdejo ljudje, ki spoznajo, kako potrebna je posvetna oblast papežu, da cerkveno svobodo jim varuje in ohrani. Učeni protestant Guizot veli: „da rimski papeži svoj duhovni poklic zvršujejo in svojo duhovno oblast zdatno rabijo, je brez vsega ugovarjenja treba bilo, da je papež neodvisen, sam svoj posveten gospodar. Rim in dežele so nekaka potrebna priprava ali podlaga, na ktero se njegova velikanska oblast naslanja.

Jasno je, da vsi katoličani potrebujemo svobodnega, neodvisnega papeža. Po oropanji papeža smo razžaljeni in oškodovani mi vsi, pa tudi vsi imamo visoko dolžnost pripomagati, da hitreje ko mogoče sv. Oče zopet postanejo svobodni in neodvisni. {{prelom strani}

12. Kako pa hočemo pomagati sv. Očetu![uredi]

Vsakdo zamore 1. Moliti za sv. Očeta. Latinski prigovor pravi: „Preces et lacrimae sunt arma eccle siae“ t. j. „Prošnje in solze so orožje cerkve.“ Prava molitev je čvrsta, čudna pomoč. Prvi kristjani so molili za vjetega prvega papeža, sv. Petra in z orožjem molitve so ga oteli čudovito iz ječe in iz okrutnih rok kralja Herodeža. (djanje ap. 12, 2—3.) Naj tudi sedaj moli sv. cerkev t. j. vsi verni prav zaupljivo za sv. Očeta da jih Bog hitreje reši iz rok laških nevernikov.

2. Protestujmo očitno in neprenehoma t. j. naj očitno izrečemo, da studimo in zavržemo storjen rop da ga ojstro obsodimo kot silno krivico papeža in nam katoličanom vsem storjeno. Povzdignimo krepko svoje katoliške glasove posebno po svojih očitnih shodih, zborih, družbah, ktere čedalje bolj naj širimo, da tem bolj raste katoliška moč in cerkvi ugodna, dobrodejna stranka.

3. stopimo v bratovščino sv. nadangelja Mihaela, ali saj podpiramo z darovi sv. Petra sv. Očeta, papeža Pija. Že pred 10 leti se je na Dunaj osnovala imenitna družba v ta namen, da pomaga z molitvo in miloščino. Lehko je storiti, kar zahteva bratovsčina sv. Mihaela, gnade in milosti pa velike deli. Vsak ud se zaveže (pa ni greh, če opusti), da hoče vsak član en Oče naš, Češčena si Marija in apostolsko vero moliti in vsaki mesec v namen bratovščine t. j. potrebe sv. cerkve in sv. Očeta en krajcar ali sold dati. Toliko glešta vsak ubožec. Premožni naj bi pa darovali vsak teden ali vsak dan po krajcarji. Saj to gotovo ni preveliko in težavno.

Velike težave nas čakajo, viharni hudi dnevi! Glejmo, da odvrnemo težko roko božjo z molitvo in miloščino da nas še huje ne zadene. Vsakega izmed nas pa čaka gotova slednja ura! O kako bomo ob smrtni uri res v blagem spominu, da smo pomagali sv. Očetu papežu Piju IX., sv. materi katol. cerkvi, pa tudi sami sebi!

O kako srčno rad bi še dalje pisal in pisal, ker je toliko lepega in zanimivega o življenju, delovanju trpljenju slavnega papeža Pija IX., pa le majhen predalček je odločen v Večernicah za te le „črtice“! Pa zadosti je, kar smo podali in brali, da se širi nase srce in še više spoštuje in ljubi sv. Očeta papeža Pija IX.!

Slednja beseda in prošnja do vsih vrlih Slovencev, posebno do vseh družbenikov bratovščine sv. Mohora naj bo pa ta:

Vsak bralec naj bi bil tudi branitelj sv. Očeta pod zastavo sv. Mihaela s pobožno molitvo in radovoljno miloščino!

Ljubi Slovenci ne samo radi beró, ampak tudi radi in lepo pojó. Torej sem dodal dve papeževi pesmici, eno veselo: Himno Papežu Piju! in drugo žalostno od vjetega papeža Pija IX. Bog daj, da bi skoraj mogli zapeti tretjo pesem častito: od rešitve in zmage sv. Očeta! Tačas pa naj molimo in pojemo: „Bog živi papeža Pija IX.

Himna papežu Piju IX.[uredi]

Kjer je Petra cerkev prava,
Kjer je Rima večna slava,
Tam v pobožnosti veliki,
Se glasijo vsi jeziki:
Blagor Piju bod’ Očetu,
Blagor, blagor Bog mu daj!

Glas gre čez sedmere griče,
Vatikan ga jasno kliče,
Še svetnikov tihe rake
Glas pošiljajo v oblake:
Blagor Piju itd.

Po ravninah, visočinah,
Vodah, hribih in dolinah,
Po prostoru sveta vsega
V svetih trumah se razlega:
Blagor Piju itd.

Angelji se pridružite,
Svoje petje z nam’ sklenite,
Da se bode živo vnelo,
Do zvezd in nebá donelo:
Blagor Piju bod’ očetu
Blagor, blagor Bog mu daj!

Žalostna pesem Slovencev od vjetega papeža Pija IX.[uredi]

V Vatikanu vjeti,
Svet starček zdaj sedi.
Glavo že v svetem cveti,
Se lice mu bledi.
V težavi mili papež so,
Pa vendar ne obupajo
V dolini bridkih solz, v dolini bridkih solz.

V Vatikanu vjeti,
Svet kralj močnó stoji,
Glej! „Križ na križ“ razpeti!
Težav se ne boji.
„Saj Bog je moja moč, moj up,
„Kaj bo mi ves sovražni hrup!“
Srčán veli junak, srčán veli junak.

V Vatikanu vjeti
Zvesti zdaj oče so!
Srcá ne dajmo vzeti,
Varujmo ljubav vso.
Vi starček svet’, vi kralj ujet’,
Vi Oče naš, že starih let,
Mi vaši sini smo, mi vaši sini smo!

V železo niste djani,
Prelita ni še kri,
Dežel pa oropáni,
Za Vas prostora ni!
„Ni dobro, da kraljujejo
„Pa dobro, da zdaj prosti so!?“
Vsa krohotá drhal, vsa krohotá drhal.

Če ravno ste Vi vjeti,
V kraljestvu svojem zdaj:
Mili kralj in Oče sveti!
Zvesti smo vekomaj.
Ostan’te naše vere luč,
Nebes Vi naših zlati ključ!
Naj Pija Bog živi, naj Pija Bog živi!

  1. ^ Glej lepo knjigo: Die katholische Kirche als Erhalterin und Beförderin von Kunst und Wissenschaft, historisch sachgewiesen von Dr. Fr. Al. Hagelücken. Erfut. 1869.
  2. ^ Nekteri sledeči članki so povzeti po knjižici: „Pij IX. sveti Oče oropani“, ktero je spisal dr. Gregorič po obče znanem govoru graškega knezoškofa Zwerger-ja.