Črtice (Slovenski narod 1879, 1880)

Črtice. V.

Izdano:	Slovenski narod 14. februar 1880 (13/36)
Viri:	dLib 36
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

XVI.^[1]

Krasno je naše Pohorje, in odlično mej gorami na Slovenskem. Za tisočera leta je stareje od sosednjih slovenskih goric, tedaj tudi leži na njem črna prst tako debelo, da tvoja palica ne doseže lehko kamenite podlage. Taka prst redi gosto šumo, večjidel smerečje in bukovje, ki še nij pokončano, hvala Bogu! V svojej mladosti sem še večkrat obiskal hosto na Pohorji, v katerej še nij bila nikoli zapela sekira, ker tačas še nijso znali tako zvito spravljati lesa z. visokih planin. Tačas pa sem lehko tudi legel na štor, ki je bil bolj debel, nego sem bil dolg, in stoječ pod marsikatero močno bukvo, sem moral glavo dosti nazaj pripogniti, če sem hotel gledati prvo vejo v višini.

Bogato je Pohorje tudi z vodo. Kadar sem hodil z očetom v goro, jezilo me je često, da sem si tolikokrat namočil noge. Vsakih 200 korakov daleč je zopet pritekel vrelec, in tekel po cesti neko dalečino, pa nijsva bila dolgo mimo izvora, uže je namakala cesto druga vodica. Oče so dejali, da je pač voda zemljina kri ; ako zbodeš človeka kjerkoli hočeš, priteče rudeča kri, iz vsake zemljine luknje pa bela.

Od Maribora do Konjic pa razteza Pohorje svoje imenitno podnožje proti iztoku. Vsaka „reber“ ima tedaj južno in severno stran, in na južnej strani rastejo sloveče trte. Kdo ne bi slišal o Pekri, Razbanji, Radiselu, Čretah, Kovačkem bregu, o Visovljah in — slišiš sladko besedo! — o Vinarjih! Celo Nemcem je bila sveta ta beseda, in pridržali so za okusno črnino iz konjiške okolice ime „Vinarier“. Na levem bregu Drave imamo tudi dolino „Vinarje“. Ali — z dopuščenjem govoreč — tamošnje vino nij senca konjiške črnine. Zato tudi Nemci nijso imeli jednakoga spoštovanja do tiste okolice, prekrstili so jo po svojej šegi, pa jo zovejo „Wienergraben“.

XVII.

Pohorje pa je tudi visoka gora, in redka so na visokih rebrih človeška stanovanja. Tedaj se človek tam tudi drugače izreja, nego po vaseh ali po mestih, in poskusil sem uže zadnjič, nekoliko popisati Pohorca. Denes še pristavim nekatere pripovedke, iz katerih se spozna njegov značaj.

Bogatin po naših vaseh, kaj spravlja? s čim ima veselje? Kaj ne, da ljubi žitnico polno, konje dobro zrejene, pitane vole, debele sode v kleti? Pravi Pohorec se ponaša s hosto, v katerej stojé stare debele smereke. Tiste so njegovo bogatstvo, njegovo veselje. Živino redi le za potrebno vožnjo in da ima kaj mleka pri mleka pri hiši; vino mora kupiti, žita tudi ne prideluje dosti, ker sneg mu zapada često v jeseni oves, ki je bil namenjen za kruh. Ali les ga redi, ta je njegova matica. Zapravljivec se ve da hitro spravi ob vrednost celo posestvo, ali Bogu hvala in čast Pohorcem! Celo deželni poročevalec g. prof. Schmirger je očitno pripoznal, da je kmetsko gospodarstvo z lesom na Pohorji dobro gospodarstvo; navadno bolje mimo graščinskega, in dosti bolje mimo ravnanja fužin in steklarnic.

Tako se je zgodilo, da je prišel dober, pošten kupec z lesom k Pohorcu les kupit. Nij prišel tako na slepo, nego pogovorila sta se bila, in dan določila, kedaj bosta šla drevesa „štempljat“, namreč s sekiro nasekat in in znamenja nabijat, da so prodana. Zgodaj v jutro sta šla v hosto, klobase in sodek vina sta imela soboj, pa snedla sta klobase, popila vino, in zvečer sta prišla nazaj, pa nijsta bila nasekala nobenega drevesa. „Vsako drevo se mi je smililo,“ dejal je Pohorec, ko sta se ločila.

XVIII.

Kakor je Pohorec za se krepak in počasen človek, tako je tudi pri njem vse namenjeno na dolgo terpežnost. Zimsko obleko si dela še denes sam iz volne svojih ovac, ali pa iz „rašenega“, to je volna pretkana z lanom. Taka „janjka“ trpi dosti let in je topla životu. Napije se malokedaj, namreč kadar je prodal nekaj lesa ali par volov, ali takrat sedi v krčmi tudi celi teden. Se ve da je poprej splačal štibro in pokupil svoje potrebnosti za dom.

Tako sta hodila dva fanta Pohorska po božjej službi domov in kadila sta vsak svojo smodko. „Tvoja smodka pa hitro gori,“ dejal je prvi. „Res je,“ veli drugi; „to zdaj tako slabo naredijo — lani sem imel jedno, da sem dve uri vlekel.“

XIX.

Tedaj se pa naš Pohorec tudi drži starih navad, stare vere in tudi naroden je — kjer nij bil preveč v dotiki s kupci, ki poželjivo gledajo za njegovim lesom, ki mu dajejo na up in mu zbudijo nove potrebe, le da bi les njegov splavili po Dravi. Politike ne mara dosti, on plačuje svojo štibro in daje svoje fante v vojake, pa je konservativec večjidel. S tem pa ne trdim, da se mu ne bi dopadlo novo politično življenje po občinskih in okrajnih zastopih, le vkoreninjeno še nij in preveč še porajta upliv tistih sosedov, ki znajo nemški in so v dotiki z gospodo po mestih.

Doma pa je korenjak in vlada svojo družino z neomejeno oblastjo. Celo trmast je „kikedaj“, in to lastnost bode pričala sledeča pripovedka ali smem reči „zgodba“, ker nij nič domišljenega v teh črticah.

Neki Pohorec se je bil svadil z lastnim sinom, ki je ravnal nehvaležno z očetom. Mnogo let se nijsta več pogledala in starec je zbolel, da nij bilo več upanja, ozdraveti mu. Duhovni gospod si je prizadeval, kar je mogel, spraviti ja pred očetovo smrtjo, in sin je bil uže mehek, samo da se nij upal k očetu, dokler mu nijso odpustili. Pri očetu pa je bilo zastonj vse prigovarjanje, sina nij hotel več videti. „Ali kako se upate pred Božji stol,“ pravi mu duhovnik, „če se ne pomirite s sinom; tako ne morete priti v nebesa!“ „Pa ne bom silil,“ je dejal starec ino umrl.

1. Glej št. 297 „Slov. Naroda“ leta 1879.