Črtice (Cankar 1907-09)
| Hoja v šolo Ivan Cankar |
| |||||||||||||
| Poglavja | I II III • dno |
I
[uredi]Predvečer tistega dne, ko sem se prvikrat napotil v Ljubljano, je bil zame kakor velika sobota ali sveti večer.
Moja otroška mladost ni bila prijazna. Spominjam se do svojega tretjega leta; a če mislim in štejem, naštejem le malo veselih dni. Morda so moje oči prezgodaj izpregledale, je moje srce prezgodaj dozorelo, tako da sem videl in občutil trpljenje že v tistem času, ko sije drugim še sama brezmadežna pomlad. Zgodaj sem ugledal materine solze in zgodaj sem jih razumel.
Pot v Ljubljano mi je bila kakor potovanje v obljubljeno deželo — iz bridkosti v veselje, iz teme v luč. Zdelo se mi je, da bo kar mahoma konec vseh skrbi, da se bo to oblačno nebo zjasnilo ne samo nad menoj, temveč nad nami vsemi in nad vsemi blagimi ljudmi. Tisto noč dolgo nisem mogel zaspati od samih prijetnih misli; in ko sem zaspal, so bile moje sanje svetle in sladke. Prav nič, niti sence ni bilo v mojem srcu tiste bolečine, ki jo občutijo drugi ob slovesu od rodnega doma in od zgodnje mladosti.
Zjutraj sem se vzdramil zelo rano, še preden je sijalo sonce. Hladno jesensko jutro je bilo, nebo so zastirale goste bele megle. Kar nakratko sem se poslovil od očeta, od bratov in sester, komaj da sem jih pogledal; kajti mislil sem ves čas le na obljubljeno deželo ter sem gledal, govoril in hodil kakor v lepih sanjah. Nikoli mi niso bile noge tako lahke in poskočne, kakor takratko sva šla z materjo k vozniku, veseljaškemu starcu, ki je vozil vsaki teden po dvakrat v mesto. Napregal je, ko sva prišla. Na vozu je sedelo že troje žensk s culami in zavoji, nazadnje pa je prisopla še četrta. »Prostora je za deset ljudi in več!« je rekel voznik; meni pa se je zdelo, da ga še za štiri ni med vso to ropotijo in brkljarijo, ki je bila nakopičena med nami; tista ženska, ki je bila prišla poslednja, je imela pred seboj velik kurnik s čivkajočimi piščanci. Jaz sem sedel na svojo culo, materi pred kolena, in sem gledal proti nebu, v tiste bele megle, ki so se počasi bistrile in razmikale.
Voz je majaje in drdraje zavil na belo, široko cesarsko cesto.
»Ali ga v šolo peljete, fanta?« je vprašala ženska mojo mater.
»V šolo!«
»Za gospoda študirat?«
»Bog sam vedi, kako bo in kaj!« je vzdihnila mati.
Prijetno se mi je zdelo, da so se menili o meni, ali materin vdih me je užalil. Čemu je rekle: »Bog sam vedi, kako bo in kaj?« Tudi mi vemo, tud moje srce ve in zaupa, da drži ta pot v samo veselje in prelepo prihodnost.
Ženska je pripovedovala:
»Veliko jih je, ki so imeli srečo in ki so dandanašnji že veliki gospodje. Župnik na Zaplani je bil bajtarjev sin; en sam groš je imela mati, ko sta šla peš v Ljubljano, pet ur hoda ... Šolanje je kakor Amerika — ali visoko navzgor, ali globoko nizdol. Poglejte Bajtovega: zašolal in zapravil je očetov grunt in sestrino doto, pa kaj je? Ljudem spotika in sebi sramota ... Bog daj srečo vašemu!«
Mati me je pogledala in skrb je bila v njenih očeh.
»Moliti sem ga učila in molila bom zanj, več ne morem!« je rekla.
Oglasila se je druga ženska:
»Droben je in slab; če bo sedel in študiral, Bog vedi, ali bo doštudiral! Tudi oči ima že zdaj vse rdeče ... Ali se spomnite na Vagajevega? Sedem let je študiral in priden je bil; čez sedem let pa se je vrnil domov in je umrl ... Bog daj zdravje vašemu!«
Mati me je pogledala in je rekla:
»Doma ni bil vajen mastnega kruha, pa je bil zdrav; Bog mu je dal življenje in dokler je božja volja, bo živel!«
Izpregovorila je tretja ženska:
»Svoje čase so dajali otroke študirat le taki ljudje, ki so zmogli. Dandanašnji bi vsak bajtar rad imel gospoda v družini; zato je toliko izgubljenih študentov, ki se klatijo brez posla po svetu, v nadlego žlahti in farovžem ... Nekateri imajo srečo in pamet; Bog daj oboje vašemu!«
Mati je odgovorila:
»Kaj bi z njim in kam? Za hlapca ni, saj vidite; grunta pa mu ne morem dati, ne drugega nič, nego svojo molitev; ta pojdi z njim in božji blagoslov, pa mu ne bo hudega!«
Takrat se je voznik ozrl in se zasmejal.
»Kaj tarnate sove? Saj nismo pogrebci, da bi govorili o skrbeh in nadlogah! Rajši ga zvrnimo kozarec ali dva, da pojde vse po sreči!«
Ustavil je pred krčmo, ženske pa so se jezile.
»Pijanec! Že spet bo ustavljal, da pred osmimi ne bomo v mestu!«
Voznik se ni zmenil za besede ter je stopil v vežo; ženske so šle za njim, tudi moja mati je šla, jaz pa sem ostal na vozu.
Prav tedaj se je megla nenadoma razmeknila ter je izginila tako naglo in brez sledu, kakor da jo je bilo svetlo jutranje nebo v enem samem požirku popilo. Bela cesarska cesta, senožeti, polja, hribi v daljavi, vse se je zablesketalo v prečudno lepi in čisti svetlobi. Ta topli nebeški žar je segel tudi v moje mlado srce. Smejal sem se nespametnim ženskim govoricam; gledal sem v svoje življenje in v svojo prihodnost kakor v to sončno jutranje nebo. Hej, blizu je obljubljena dežela, daleč za gorami vsa skrb in bridkost! ...
Voznik je ustavil še dvakrat in sonce je bilo že vroče, ko se je v daljavi, v srebrno žareči megli, zasvetilo ljubljansko mesto. Spreletelo me je kakor sladek strah.
»Tam je tvoja prihodnost, še nerazločna, še brez besede in podobe — toda lepa in veličastna v svoji prežarki svetlobi!«
Oglasila se je ženska:
»Lepo je mesto od daleč, mislil bi človek, da je kakor cerkev, kadar je zgodnja maša. V resnici pa je pusto in prašno in ljudje so tam neprijazni ... Tisti grad je tako lep v soncu; v njem pa stanujejo tatovi in razbojniki!«
Druga ženska je rekla:
»Saj je zmerom tako! Človek zaupa, pa je ogoljufan; toliko bolj ogoljufan, kolikor bolj je zaupal. Izdaleč zjutranja glorija, od blizu pa pust večer!«
Nato je rekla še tretja ženska:
»Kakor v povesti! Domov je nesel siromak cel koš zlata, ko je zjutraj pogledal, je bilo suho listje!«
Voznik se je razjezil in je švrknil po konjih.
»Sove! Kaj nimate pametnejših besed? Razjokal bi se človek, če bi vaši modrosti verjel!«
»Zgodi se božja volja!« je rekla moja mati, ko smo stopili z voza na prostranem dvorišču.
Nič ni bilo res, kar so govorile tiste zlohotne ženske. Še lepše in svetlejše nego od daleč se mi je zdelo mesto, ko sva hodila z materjo križem po ulicah. Prelepo so se svetile hiše, vse tako visoke in gosposke, kakor jih nikoli nisem videl. Tisti dan, ves dan do mraka, se mi je zdelo, da živim na čisto drugem svetu, vse lepšem, srečnejšem in veselejšem, nego sem ga prej poznal. Bleščalo se mi je pred očmi, v mojem srcu pa je prepevala sama radost. Nič več ne vem, kod sva hodila z materjo do mraka; minil mi je čas tako hitro in veselo, kakor na semnju. O mraku sva stopila z materjo na tisto prostrano dvorišče, voznik pa je bil že odpeljal.
»Že pred pol ure!« je povedal hlapec. »Napregel je in je rekel, da nima nikogar več in čemu da bi še čakal. Tri ženske so bile z njim.«
»Je bil že pijan!« je rekla mati. »Peš pojdem, saj ni tako daleč ... tri dobre ure, če stopim!«
Šel sem z njo. Kmalu sva bila zunaj mesta, na prašni cesarski cesti. Mračilo se je; tudi na srce najino je leglo kakor mrak. Obadva sva molčala in sva hodila počasi; truden sem bil, pa nisem povedal; tudi mati je bila trudna, glavo je imela upognjeno, gledala je v tla in težko je sopla.
Ko sva prišla do zadnje hiše in se je pred nama na obeh straneh prikazalo pisano polje, je sedla mati na prašen kanton ob cesti.
»Morda pride še kak voz, da prisedem ... preveč sva hodila po mestu. Tudi ti si truden; vrni se, da prideš pred nočjo. Ali boš našel sam tisto hišo?«
»Našel jo bom!«
»Če ne, pa vprašaj; saj si napisal cesto in številko ... Še to sem ti hotela povedati ... že sinoči sem ti povedala, pa nisi poslušal: moli vsak večer, prej ne zaspi! Najlepša je večerna molitev; človeka potolaži in ga spravi z Bogom ... Že je mrak; pojdi, tudi jaz pojdem!«
Mati je vstala.
»Počakajte voza, mati ... saj še pridejo!« V obraz je bila vsa bela, žalostna in trudna.
»Ne bom čakala. Če pride kdo za menoj, je prav; če ne, pojdem peš, saj bo lepa noč!«
Dala mi je roko, pa vsa mrzla je bila njena roka.
Zdaj vem, ali takrat nisem vedel: zato se je tako hitro obrnila od mene in je šla, ker so se ji usule iz oči zatajevane solze. Dolgo sem gledal za njo, ko je šla po široki cesti z drobnimi, otroškimi koraki, upognjena, vsa majhna in uboga, kakor moja mlajša sestra. Tam za črnimi topoli je izginila v mrak; tudi z očmi svoje ljubezni in žalosti je nisem videl več.
Takrat je segla noč v vse moje veselje in upanje. Noge so mi bile težke kakor od kamna; nikoli nisem bil tako sam, zapuščen in plah, kakor ob tisti uri. V grlu me je tiščalo, dokler niso udarile solze iz oči ter se izlile po licih.
Gledal sem po cesti nizdol, tja proti črnim topolom; in tedaj se mi je v pregloboki bridkosti nenadoma zazdelo, da se ni odvrnila od mene moja mati sama, temveč da se je odvrnil z njo sam nebeški Bog in blagoslov njegov. Klical sem, moj glas pa je utonil v tišini, kakor kamen v vodi.
»Oj mati, mati, mati!«
II
[uredi]Tri leta kasneje sem hodil prav tisto pot; peš sem jo hodil iz Ljubljane proti domu.
Pred božičem je bilo, že pozno na večer. Iz nizkega, sivega neba je rosil dež, pomešan z drobnim snegom. Cesta je bila vsa razmehčana, da nisem vedel, kam bi stopil; spočetka sem se ogibal blata in luž, nato pa sem hodil, kakor se je zdelo nogam, tako da sem bil kmalu do kolen oškropljen in blaten. Z večerom se je shladilo, dež je ponehaval, mrzle snežinke so se mi topile na licih ter mi zastirale oči.
Bolj nego od težke hoje in dolge poti sem bil truden od žalosti. Kje je bilo tisto upanje, ki ga je bilo še pred tremi leti polno moje srce? Umrlo je, stopilo se je v mraku bridkosti, kakor tam snežinka na cesti.
Prišel sem v mesto otrok, ves veren in zaupljiv; vračal sem se domov zgodaj postaran, izkušen in truden. Trdo in težko so ležale na meni črne vsakdanje skrbi; najprve so me pozdravile, ko sem se zjutraj vzbudil; zatisnile so mi oči, ko sem odmolil večerno molitev. Iz knjig so mi strmele v lica, kadar sem se učil, spremljale so me na poti v šolo in iz šole, prikazovale so se mi v sanjah kakor črni strahovi. Nikoli se nisem tako malokedaj smejal kakor v tistih mladih letih, ko je tako zgodaj in tako neusmiljeno planila name grenka krušna skrb. Izmučeno srce ne vidi nikjer prijaznih obrazov, ne sliši ljubeznivih besed, ne veruje v veselejšo prihodnost. Zato sem takrat mislil, da je ves svet zlohoten in brezčuten; in zato sem bil tako star in truden, ko sem premražen sopel po blatni cesarski cesti.
Znočilo se je, še preden sem bil na pol poti. Strah me ni bilo, ali rad bi bil že legel in zaspal. Prejšnja leta so bile moje misli pred božičem drugačne, vse lepše. Mislil sem na jaslice, na polnočnico, na belo pogrnjena mizo, na sladke potice — na ves tisti čar, ki obseva božične praznike kakor milobna luč in ki ga ni mogoče z besedo popisati. Zdaj sem mislil na posteljo, na počitek, na trdno, dolgo spanje brez hudih sanj.
Okna so bila še svetla, ko sem prišel do doma. Stopil sem v izbo. Oče, sestre in bratje so že spali, mati je sedela za mizo in je šivala. Videl sem, da se je prestrašila, ko me je ugledala.
»Kaj si hodil peš?«
»Peš!«
Mati je vstala.
»Ali si lačen? Čakaj, skuham ti kave!«
»Nisem lačen, le zaspan sem. Ni treba kave, mati!«
Ko sem stopil v izbo, mi je lica in ves život oblila zadušna, težka vročina. Sedel sem za mizo in sem naslonil glavo v dlani.
»Truden si, pa se ti zdi, da nisi lačen!« je rekla mati in je šla v kuhinjo.
Trepalnice so mi bile težke, oči zaspane; ozrl sem se po izbi in moje srce je bilo še bolj neveselo. Vsa izba, kakor je bila, je razodevala skrb in siromaštvo. Tudi na obrazih očeta, sester in bratov je bila skrb; ustnice odprte, kakor v jok nabrane, čelo potno in nagubano. Motne in zaspane so bile moje oči, pa vendar sem videl, da so vsi še v sanjah občutili vso tisto trudno bridkost, ki sem jo občutil jaz sam.
Mati se je vrnila in je prinesla kave. Popil sem jo hitro in sem pojedel kos kruha, pa me je nenadoma spanec minil. Ali vroče mi je bilo kakor prej in tudi veselja ni bilo v srce. Mati si ni upala, da bi me vprašala, kako se mi je godilo in kako sem hodil, zato ker je vedela, da bi bil moj odgovor sama žalost in grenkoba. Tudi jaz si nisem upal, da bi jo vprašal, kako da je doma in kako da bo za praznike, zato ker sem vedel, da bi bil odgovor grenek in žalosten. Dolgo sva molčala obadva. Nazadnje je rekla mati, da bi povedala tiho misel naju obeh:
»Saj bo vse bolje ... Bog bo dal!«
Spogledala sva se, pa sva imela obadva solzne oči.
Šel sem v posteljo in sem takoj zaspal. Morda sem spal tri ure, ko sem se nenadoma vzdramil, kakor da me je bil kdo za ramo stresel. Ozrl sem se prestrašen in sem videl mater, ki je klečala pod razpelom. Poklical sem jo s tihim glasom in prišla je k meni.
Rekel sem ji:
»Mati, zdaj sem prišel, pa ne pojdem nikoli več z doma. Naj bo hudo, naj bo žalostno, vsaj da samotno ni! Bolje je, če je človek doma žalosten kakor pa med tujimi ljudmi, ki so vsi neprijazni in hudobni. Doma ostanem!«
Mati me je pogladila z dlanjo po čelu, ki mi je vse gorelo.
»Potrpi še, saj ni več dolgo! Leta bodo minila, kakor da bi trenil ... in potem bo vse, vse drugače! Še mislil ne boš več na vse tisto, kar je bilo! Saj ni lepo, da bi omagal sredi pota!«
»Meni pa se zdi, mati, da nikoli ne bo drugače! Toliko časa sem mislil in mislil, pa zmerom tista skrb, zmerom tista žalost kakor noč in noč brez konca! Je že tako narejeno in sojeno, da nikoli ne bo drugače!«
»Nikar se ne pregreši zoper Boga in njegovo milost! Dolga je izkušnja in predolga, ali Bog je pravičen in usmiljen, potolaži človeka, preden omahne od skrbi in bridkosti. Misli si, da je samo še en dan do tistih lepših časov, bodi vesel in pogumen ter potrpi!«
»Ne morem tako misliti; saj mi je časih ena sama ura daljša ko dan in noč. Da bi le tako sam ne bil! Kaj pa je tisto, če sem lačen, pa če se mi smejő, ker nisem tako oblečen kakor drugi, pa če me zmerjajo in sujejo; kaj vse tisto — da bi le tako sam ne bil! Da bi le en človek bil, le en sam človek, ki bi me drugače pogledal!«
Solze so mi tako silile v oči, da nisem mogel več besede izpregovoriti.
»Moliva, da ti odleže!« je rekla mati in je pokleknila pred posteljo, poleg mojega vzglavja, tako da mi je bil čisto blizu njen obraz. Ne vem, kako dolgo sva molila; sladek mir mi je legel v srce in zaspal sem z imenom božjim na ustnicah.
Teden dni sem ostal doma. Veseli dnevi niso bili, toda bil je počitek in krog mene so bili obrazi, ki sem jih poznal in ljubil. Nam vsem je bilo težko in grenko; ali vse drugače je, če se drže otroci za roke, kadar gredo skozi temen gozd, kakor če gre otrok sam in strmi plah v sence, v visoka črna debla. Otroci se držé za roke in ljubezen jih napravi močne in pogumne, strah je ublažen, bridkost potolažena.
Dan po novem letu sem se napravljal v mesto. Mrzlo jutro je bilo; sever je pihal; na snegu, ki je bil zapadel dan poprej za ped visoko, se je bleščala trda skorja. V izbi je bilo še mračno; sedel sem za mizo in sem počasi srebal kavo.
»Čas bo, mislim!« je rekla mati.
»Kam se mudi? Saj je šola šele jutri! Nič bi ne zamudil, če bi šel zvečer, ali pa jutri navsezgodaj ... ali pa nikoli!«
»Pa bi se vendar rajši vozil ... saj toliko še imamo, tistih dvajset krajcarjev ...«
»Za tistih dvajset krajcarjev rajši kruha kupite! Če bi se vozil v tem vetru, bi nazadnje še zmrznil ... tako se vsaj ogrejem!«
»Vzemi tisto suknjo; res ni lepa, ali gorka je!«
»Do peta mi je! Vsi bi vedeli, da je očetova ... saj ne veste, kakšni so tam ljudje! Rekli bi, da sem fajmošter in bi me suvali v sneg!«
Ni se mi dalo, da bi vstal ter se napotil; truden sem bil že pred prvim korakom; ne zato, da bi bil mislil na dolgo pot, na sneg in na mrzli veter, temveč ker sem mislil na mesto, ki ga nisem maral, zato ker me samo ni maralo. Doma, poleg matere, sester in bratov bi bil desetkratno nosil tisto skrb in bridkost, ki me je v tujini premagovala.
»Le napravi se, da boš tam do kosila!« je rekel oče. »Doma se nisi učil; do večera lahko še opraviš, kar je treba!«
»Čemu bi se učil?« sem vprašal zlovoljen.
»Glej ... čemu pa si v mestu?«
»Saj tudi sam ne vem, čemu sem v mestu! Zakaj me niste dali za pastirja? Ne bilo bi treba vsega tega ... vseh teh skrbi! Prav je rekla tista ženska!«
»Katera ženska?« se je začudila mati.
»Pred tremi leti ... še dobro vem! Rekla je, čemu da taki ljudje pošiljajo otroke v mesto ... in da so potem v nadlego žlahti in farovžem!«
Z žalostnim očesom me je pogledala mati.
»Ne bodi nehvaležen!«
»Komu nehvaležen?«
Ni mi odgovorila, ali zdaj vem, kako grenka misel je bila v njenem srcu. V svojem srcu mi je očitala mati:
»Ne bodi nehvaležen mojim prečutim nočem, mojim molitvam in mojim solzam! Nisem ti dala bogastva na pot; ali večje hvaležnosti je vredna solza, ki je privrela iz srca, nego kos belega kruha!«
Čutil sem te tihe, neizgovorjene besede in od sramu mi je šinila kri v lica.
»Pojdem!« sem rekel in sem vstal.
Mati si je ogrnila dolgo ruto, da bi me spremila.
»Kaj bi hodili v ta veter? Saj poznam pot in noč tudi ni, da bi me bilo strah!«
»Samo par korakov, do ceste!«
Sneg nama je zaškripal pod nogama, ko sva stopila čez prag. Sla sva hitro in molče skozi vas do cesarske ceste; tam naju je došel voznik.
»Ali ne bosta sedla?«
»Ne!« sem odgovoril. »Pridem prej ko vi!«
Jezen je švrknil po konjih, voz se je zibal dalje, kolesa so orala ozke brazde v sneg.
»Zdaj pa se vrnite, mati! Kaj bi hodili v tem snegu in mrazu? Če bi bilo vse lepše in bolj veselo, bi vam rekel, da pojdite kar do mesta z menoj ... smejala bi se in pogovarjala, pa bi obadva ne vedela, kedaj je pot minila in kako. Tako pa bi skoraj bilo, da bi obadva jokala ... Z Bogom, mati!«
Stala sva v snegu, sama in žalostna na široki cesti, ki je držala v pusto daljavo, v neprijazno tujino.
Mati je izpregovorila; čutil sem, da ji je beseda težka.
»Zato sem šla tako daleč s teboj, da bi ti rekla tisto, kar sem mislila že prvi večer, takrat, ko sva sedela sama za mizo ... Tako si govoril ves čas ... pa ne samo govoril, tudi v mislih in v očeh sem ti brala ... kakor človek, ki izprašuje: Ali je Bog, ali ga ni? Z jezikom si zatajil tako misel, v tvojem srcu pa je bila! Poslušaj: kadar boš premagal to črno misel, boš vesel in srečen, pa če bodo težave in skrbi še tako težke; blagoslovil te bo tisti Bog, ki si ga tajil!«
Te besede so prišle tako nepričakovano in tako naravnost, da sem stal pred svojo materjo ves majhen in osramočen. Nikoli se nisem zavedal greha in dvoma, pa vendar so bile materine besede resnične in pravične. Bolj globoko je videla v moje srce nego jaz sam. Greh je bil v moji pusti, grenki bridkosti, v moji trudni, nemoški vdanosti, v moji besedi, »da nikoli ne bo drugače«.
Trde so bile materine besede, ali bile so mi bogata popotnica.
»Vesel boš in srečen; blagoslovil te bo tisti Bog, ki si ga tajil!«
In blagoslovil me je, ko je bila beseda komaj izgovarjena. Z lahkimi nogami, ves svež in spočit sem stopal proti sovražnemu mestu, trpljenju nasproti. Moje srce je upalo:
»Saj bo vse drugače ... vse, vse drugače!«
III
[uredi]Ko smo pokopali mojo mater, sem se napravljal na Dunaj. Še teden dni sem živel v tisti osamljeni izbi, ki je bila nema, tiha in mrzla kakor grob. Bilo mi je, kakor da odmevajo moji koraki glasno in votlo, kakor v prazni cerkvi. Poslovil sem se težko od te samotne izbe. Zdelo se mi je, da so še zmerom na stenah njeni pogledi, da je vzglavje na postelji še toplo od njenih lic, da je v tem težkem, zatohlem zraku še ostal dih njenih zadnjih besed.
Ko sem stal na pragu, sem se ozrl še zadnjikrat po izbi in spreletelo me je v srcu, da me tudi izba sama pozdravlja za slovo. Vedel in čutil sem že takrat, kar se je v tistem trenotku resnično zgodilo: da sem se za zmerom poslovil od doma in da ne bom imel doma nikoli več v življenju, nikoli več od tistega trenotka.
Kar sem doživel hudega in grenkega v tem domu, zdaj tako tihem in zapuščenem, se mi je zdelo ob slovesu vse milejše, kakor ublaženo od ljubezni. Tiste vesele ure, ki jih je bilo tako malo, pa so bile žive in jasne pred mojimi očmi. V kratkem hipu sem še enkrat živel in užival tiste lepe, vesele dni, ki so časih ljubeznivo zasijali v naše grenko vsakdanje življenje. To radost mi je poslala mati še od onstran groba, za slovo in poslednji pozdrav.
Ko sem stopil na cesto, je bila pusta samota v mojem srcu. Komu bi rekel z Bogom, komu bi stisnil roko, kdo me bo spremljal na pot? Prav nikoli prej nisem tako živo občutil, da sem tujec med tujci, da so moji prijatelji in spremljevalci edinole spomini, ki hodijo z menoj po vseh potih kakor tihe sence.
Šel sem peš do mesta. Lepo in toplo jesensko jutro je bilo. Dišalo je blago od pokošenih senožeti; jablane ob cesti so bile polne rdečega sadja; par tenkih belih oblačkov se je počasi izprehajalo po čistem sinjem nebu, od juga proti severu, kakor da bi me spremljali za kratek čas. Ne spominjam se, da bi bil hodil kdaj z materjo ob takem jutru.
V spominu sem se razgovarjal z njo. Tam sva stala takrat, ko je dala mojemu potrtemu srcu na pot božji in svoj blagoslov. Tam sva se poslovila nekoč, ko je deževalo in sva gazila blato, da sva bila obadva oškropljena do kolen; pa nisva čutila dežja in ne videla blata, ker nama je bilo srce pretežko in oko od solz zameglelo. Tam, pod tistim mladim hrastom sva nekoč počivala, ker sva bila trudna od soparne vročine in od žalostnih misli. Tam sva se poslovila takrat, ko sem bil prvi dan v mestu in je moje veliko, veselo upanje tako nenadoma usehnilo v strahu pred črno prihodnostjo.
Ta pot se mi je zdela kakor podoba mojega življenja. Vsak kanton kraj ceste se je razgovarjal z menoj o veselih in o žalostnih dneh, o upanju in razočaranju, o mladih sanjah in o zgodnjem trpljenju. Vsako drevo me je, popotnika, ljubeznivo pozdravilo, kakor da bi vedelo, da me dolgo več ne bo na to romarsko pot.
Povejte mi, kamni ob cesti, povejte mi, ve prijazne jablane, povejte mi, beli oblački na nebu, in ti, mati, mi povej, ki gledaš name visoko iznad oblakov: kam drži pot, ki jo zadnjikrat merim?
V meni ni bilo ne strahu, ne upanja, ko se je odpirala temna tujina pred menoj. Ali bila je v meni tista žalostna misel, ki me je spremljala vselej na tej poti: »Da bi tako sam ne bil!« Tedaj šele, ko sem izgubil hkrati mater in dom, sem občutil, kako sem slab in malo dušen.
V mestu sem počakal do večera, blizu polnoči pa sem se odpeljal na Dunaj. V predelku, kjer sem sedel, je bilo močno zakajeno, da mi je rezalo v razbolele oči. Delavci, gozdarji, so se peljali na Hrvaško; sezuli so si bili čevlje, slekli suknjiče ter so kvartali in kadili. Zaspati nisem mogel, tudi nič misliti; glava mi je bila težka od dima in od skrbi.
Na Zidanem mostu so delavci izstopili in ostal sem v predelku čisto sam. Odprl sem okno in sem se naslonil v kot.
Noč je bila jasna, nebo posuto z zvezdami. Sveži ponočni zrak mi je prijazno dihal v lica; kmalu sem zatisnil oči in sem zadremal.
Tisto noč se mi je sanjalo, da sva šla z materjo skozi gozd. Jaz sem bil še otrok in tudi ona je bila tako mlada in drobna, kakor da ni moja mati, temveč moja sestra. Pod večer je že bilo; nabirala sva suha drva in ker sva bila obadva otroka, se nama nikamor ni mudilo. Pogovarjala sva se o božiču, o veliki noči, o rešnji procesiji, o samih lepih rečeh; in sva čisto pozabila, da sva lačna in žejna. Pod košato bukvo na desni sem zagledal lepo suho vejo in sem stopil tja, da bi jo pobral. Ko sem se vrnil, ni bilo matere. Zasmejal sem se, ker se mi je zdelo, da se mi je bila iz same prešernosti skrila za deblo. Pogledal sem, toda za deblom je ni bilo, ne za tem, ne za drugim, ne za tretjim. Zaskrbelo me je natihem in poklical sem jo, oglasila pa se ni od nikoder. Takrat me je obšla groza, tako globoka in črna, kakor je prej nikoli nisem občutil. Begal sem po mračnem gozdu na to in na ono stran, naprej in nazaj in sem klical: »Mati! Mati! Mati!« Nočilo se je zmerom bolj; zaletaval sem se ob debla, spotikal se ob korenine, dokler nisem padel na obraz ...
Vzdramil sem se ves poten. Rdeče in dremotno je sijala luč v predelku, zunaj se je danilo, zvezde so ugašale.
Gledal sem skozi okno, da bi se ne vrnile težke sanje; ali spanec mi je ležal na trepalnicah. Le za hip sem zatisnil oči, pa se mi je zazdelo, da hodiva z materjo po tisti poti, ki je tolikokrat poslušala najine žalostne besede. In tudi zdaj sem govoril kakor velikokrat prej:
»Nikoli, mati, nikoli ne bo drugače!«
Pogledala me je s tistimi blagimi očmi, v katerih je bilo toliko žalosti in ljubezni.
»Ali nisi bral povesti o siromaku, ki je nesel domov koš zlata, pa je doma pogledal in je bilo samo suho listje? Zato je bil ogoljufan, ker ni bilo vere ne v njegovem očesu, ne v njegovem srcu. Kdor zaupa v božjo milost, je bo deležen!«
Kakor že mnogokdaj sem stal pred njo tih in osramočen. Šla sva dalje; jaz sem gledal v tla in sem molčal. Ko sem se ozrl, ni bilo matere. Nikjer ni bilo drevesa, da bi se bila mogla skriti zanje; senožeti so se razprostirale na tej in na oni strani ceste in jasno jutro je bilo.
»Mati! Mati!« sem jo klical.
Tik kraj mene se je oglasila:
»Kaj me kličeš? Saj sem poleg tebe, saj hodim s teboj, ves čas hodim s teboj!«
»Ne vidim vas, mati!«
»S srcem me poglej ... z vernim srcem poglej, da boš videl!«
Kakor da se je bila mehka, ljubezniva svetloba izlila name in v moje srce, tako mi je bilo sladko in prijetno. Hitreje nego rosa v soncu je usahnila bridkost ...
Ko me je vzbudil preglednik, da sem mu pokazal vozni listek, sem bil ves svež in zdrav, kakor v čisti vodi okopan. Zunaj je sijalo jutranje sonce; ob progi se je vila temnosinja, prozorna voda; visoko nad njo je hitel vlak v predrznih ovinkih; prikazovala so se v dolinah mesteca z visokimi starinskimi cerkvenimi stolpi, ob brda so se prislanjale bele vasi, med vrtovi so se skrivale samotne kmetije ... Vse, kar sem videl, se mi je zdelo lepo, ljubeznivo in srečno, kakor od Boga blagoslovljeno.
Ti, o mati, si me blagoslovila, ti si mi poslala v srce mir in zaupanje. Ves čas si hodila z menoj, s svojim vernim srcem sem te videl, tvoje besede sem slišal. Ostani pri meni in ne bo me strah nobene bridkosti!