Črtice (Žiga Laykauf)
| Črtice Ivo Stojan |
| |||||||||||||
I. Loterija.
[uredi]Z jasnega neba se je smehljalo žarko sonce, tako zelo se je smehljalo, kakor da so na zemlji vsi ljudje srečni, kakor da jim ono samo izpolni vse njih težnje in cilje. Kolikokrat se še bolj na glas zasmeje, kadar vidi marsikaterega zemljana iti mimo sreče, a je ne opazi. Pa zakaj bi se mu ne nasmehnilo takrat lice? Saj je sreča vendar pripravljena tudi za drugega.
Izza ogla je prišel človek. Raztrgana in umazana je njegova obleka, koščeno njegovo lice in upadle oči. Ustavil se je pred loterijo. Z bliskovitimi očmi je prešinil številke na črni deski: nato pa je privlekel iz žepa listič, na katerem so bile, prejšnji teden stavljene, številke. Primerjal je te številke z onimi na deski, ki so se glasile: 4, 16, 73, 19, 50. Zakaj se niso mogle spremeniti številke 6, 10, 30, 55, 68 na njegovem lističu v one na deski?
»Hudič, že zopet nič!« je srdito zaklel in zalučal listič na tla. »Tolikokrat sem že stavil, pa nikdar zadel! Da bi vsaj enkrat malo vsotico! Vse denarje sem znesel v loterijo, pa nič. Vse življenje sem se trudil le za loterijo. Nazadnje pa taka zahvala! Nikdar več ne stavim.«
Z grdo kletvijo v duši in z obupnim nasmehom na obrazu je hitro odšel med množico ...
Mož, zakaj si vrgel srečo od sebe?
Zlobno se je nasmehnilo solnce, ko je odšel človek, ki je izgubil srečo. Prijazno pa je vabilo z laskajočim se licem ženico, postarno in upognjeno, ki je iskala srečo ...
Počasi je prikrevsala ženica pred loterijo, kamor je bila namenjena nesti stavit številke. Tudi ta se je trudila za loterijo, do katere je imela tako veliko zaupanje. S tresočim srcem je vedno vlekla iz vrečice številke, ki jih je nato stavila ...
Zagledala je na tleh listič, kamor ga je vrgel oni človek. Pobrala ga je in premotrila številke.
»E, kaj?« si je mislila. »Bom pa kar tele stavila ... Morebiti me bo doletela sreča? ... Da, te številke mi prineso srečo ... Kdo jih je neki izgubil?«
In šla je in stavila.
Teden pozneje je privedla pot onega človeka z izgubljeno srečo mimo loterije. Pogledal je na desko.
6, 10, 30, 83, 64.
Te številke so se blestele na deski.
»O, jaz norec!« je obupno zakričal. Zakaj jih nisem še enkrat stavil? Dobil bi in bil bi bogat.«
Obupno je zdirjal naprej ...
V tistem času pa je šla ona ženica, ki je našla srečo, veselega lica domov. Zadela je terno; dobila je 270 goldinarjev ...
Mož, zakaj si vrgel srečo od sebe? Kaj ne, če bi vedel!
II. Delavec.
[uredi]Težko je bilo njegovo življenje, borno in bedno. Težavna so bila pota njegovega življenja, mučna in trnjeva. Trpeti je moral glad in žejo, izsesane so bile njegove moči.
Lice njegovo je bilo bledo, koža na čelu v mnogoštevilne gube zgrbančena, oči vdrte; roke zdelane in žuljave. Njegova postava je bila podoba smrti: takega je napravilo delo.
Delal je pri veletrgovcu z železnino. Vsak dan je moral vzdigovati in prenašati težko železje. S svojimi štirimi tovariši je nakladal in odkladal dolge tračnice, se upogibal h tlom in se zopet zravnal. Napete so bile njegove mišice, naporno je dihal. Pa je zopet zagrabil za drug kos železa in ga naložil na voz, ki ga je hlapec odpeljal na kolodvor ali kam drugam. Tekal je po dvorišču, gospodar, njegov šef, ga je poklical k sebi, mu naročil novo delo in zaukazal, obkorej mora biti to in ono dovršeno. In on, delavec, je hitel in hitro izpolnil zaukazano mu naročilo. Delal ni zase, delal je za svojega gospodarja.
Dokler je bil mlad, je že šlo. Lahko in gladko mu je šlo vsako delo izpod rok, delal je z veseljem in z lahkoto. Ni delal, da je minil dan, ampak da je bilo delo končano. Ljubil je delo, ljubil je življenje. Saj je vedel, da je celo življenje delo, pehanje po mirni in tihi sreči. Srečo pa je on zadobil le v delu.
A postal je star. Spremenilo se je povsem njegovo življenje. Šef in drugi ga niso več tako ljubili, dasi se je celo življenje trudil le zanje. Vse svoje mlade sile je izgubil v trudu za bogatine.
Že pri rojstvu mu je bila usojena nesreča. Mati njegova je bila uboga dekla pri bogatem kmetu, oče je bil hlapec istotam. Poznal ju ni, ker sta prezgodaj umrla. In potem ga je vlačila usoda po svetu. Že izza mlada si je moral sam služiti kruh, dokler ga ni privedla pot do železninarja v mestu.
Stanoval je v hlevu. Postelja mu je bila slama v kotu.
Obedoval je pri neki sorodnici onkraj mesta. Vsak dan opoldne in zvečer je prihajal k nji, se okrepčal s priprosto, a krepko jedjo. Potem pa je spet odhajal v svoje bedno stanovanje spat ...
Rezko in ostro je žvižgala jesenska burja čez mestne ulice in nadležno silila prebivalcem v obraz. Krčevito je stiskal delavec zmrzle roke v žepe svojega letnega suknjiča in je hitel skozi slabo razsvetljene ulice k oni vdovi večerjat. Tresel se je od mraza.
»U, je danes mraz!« je rekel po večerji. »Sneg bo zapadel ... Zima bo. Kaj bo z nami?«
»Človek se postara,« je odgovorila vdova, njegova sorodnica. »Umakniti se moramo mladim ... Nismo za drugam, kakor med staro šaro.«
»Naše bivališče je edino teman rob ... Naša tolažba – smrt.«
»Smrt nas reši vseh muk in težav.«
»Še-le v smrti si deležen pravice ... To življenje ni nič drugega, nego sama krivica, laž in prevara.«
Odhitel je zopet v jesenski burji v svoje bivališče, v hlev na slamo ...
Drugi dan je bil zelo slab. Gospodar ga je poklical k sebi in mu dejal:
»Žal mi je, ali jaz vas ne morem več imeti. Na razpolago so mi boljše in krepkejše moči ... Odsloviti vas moram.«
»Prosim,« se je zavzel delavec ... »Dovolj moči še čutim v sebi.«
»Vsaka beseda bi bila odveč,« je osorno rekel šef in jezno odšel ...
Ali delavec se ni udal. Dasi je bil slab, je čutil še nekaj moči v svojih rokah. Kam se naj obrne? Vržen je na cesto brez opravila, brez sredstev. Naj zapusti svoje sodruge?
Krenil je nazaj na dvorišče. Hoče delati, pa če tudi zastonj ...
Še nikdar se mu niso zdele tračnice tako težke, še nikoli ni tako naporno vzdigoval. Tresle so se mu roke, šibile so se noge.
Mar je bil res tako slaboten, mar je res izgubil vse moči ... ker dela brez upanja, brez ciljev?
Privzdignil je še enkrat, napel mišice, naporno dihal ... Zmrzli so bili prsti, tračnica je spolzela z rok, delavcu na noge ...
Krik, obupno klicanje ...
Pripeljali so ga v bolnico, vsega onemoglega, skoro brez življenja.