Črtica iz življenja igralčevega

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Črtica iz življenja igralčevega.
Kalifornska povest.

Bret Harte
Spisal Bret Harte, posl. Vinko.
Izdano: Slovenski narod let. 18, št. 154–163, 1885
Viri: dLib 154, 156, 157, 158, 159, 160, 162, 163
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. dno

I.[uredi]

Vedno je mislil, da je že usoda tako nanesla. Vsakako bi nič ne bilo moglo biti tako nezdružljivo z njegovimi navadami, kakor ono jutro sredi poletja že ob sedmih iti na trg. V tem letnem časi — in sploh v vsakem letnem časi — videl je človek njegov brezbarvni obraz pred dvema popoludne le redkokrat na javnem trgu v Sakramentu. Kadar je poznejša leta zrl nazaj na dogodke premén polno dobo življenja svojega, prišel je s karakteristično filozofijo svojega obrta vselej do sklepa, da je že usoda tako nanesla.

Sicer pa sem kot vesten, le s fakti računajoč kronist dolžan, še posebe poudarjati, da je imela gospoda Oakhursta prisotnost na trgu tisto jutro jako naraven povod. Ker je bila banka o polu sedmih po njegovih rokah dobila dvajset tisoč dolarjev, ustal je od faronove mize, katerej je predsedoval, prepustil svoje mesto velenadarjenemu pomočniku ter se odtegnil tako tiho, da tega né opazil niti jeden bledih obrazov, ki so bili molčé in z mrzlično pazljivostjo nagneni čez igralno mizo. Ko pa je stopil v svojo gizdavo opravljeno spalnico, čakalo ga je majhno iznenadenje: skozi jedno okno, katero vsled pozabljivosti né bilo zaprto, vreli so žarki jutranjega solnca. Nekova stvar v izrednej krasoti tega poletnega jutra, mogoče da tudi kakova po vsem nova mikalna misel učinila je, da je jeden hip počakal, hoteč zagrinjalo doli potegniti. Potem je segel po klobuk ter šel doli na cesto.

Ljudje, o tako zgodnjej uri nahajajoči se zunaj, spadali so v vrsto, ki je bila gospodu Oakhurstu neznana. Bili so mlekarji in branjevci, oddajajoči svoje blago; mali kupci, odpirajoči svoje prodajalnice; krščenice, prage pometajoče, in tu pa tam kakšen otrok.

Vsa ta bitja je opazoval gospod Oakhurst z nekovo hladno zvezdavostjo, a ne brez onega ciničnega zaničevanja, katero je navadno tako obilo rabil proti prevzetnejšemu delu človeštva, s katerim je običaval občevati. Res, jaz mislim, da on kratko ni malo ne bil neobčutljiv za čudeče se poglede, katere so te ženske iz množice metale za njim; za upliv, ki ga je imela nánje njegova postava in zali obraz njegov, kar je vzbujalo pozornost celó v deželi, kjer so bili skoro vsi možki lepi. Dočim bi bil ta igráč brez domovine v ošabnosti društvene osamelosti svoje prej ko ne proti prijaznosti kakšne lepe fino dame mrzel kot led, mogla je mlada deklica, v raztrganem oblačilci čudeč se tekajoča na njegovej strani, slabo rudečico pričarati v brezbarvna lica njegova. Slednjič se je oddaljila, a prej ne, da je izprevidela — kar je njen umetalni in bistroumni spol prej ali slej gotovo našel — da nenavadno velikodušno ravna s svojimi novci, in potem — česar pa morebiti še nobena druga njenega spola né bila našla — da so drzovite črne oči tega lepega finega gospoda v resnici nežne, celó jako mile rujave barve.

Pred belo hišico v stranskej ulici, v katero se je podal, bil je majhen vrt. Ta je vzbujal pozornost gospoda Oakhursta. Vrt je bil poln vrtnic, solnčnic in preobjéd. Te cvetice so mu bilo v dragej in nosnej šopkovej obliki dovolj znane, a zdelo se mu je, da jih še nikdar né videl tako izredno lepíh. Morebiti zaradi tega, ker je bila še sveža jutranja rosa na njih; morebiti tudi, ker še néso bile odtrgane. Naj že bo, kakor hoče, prevzele so ga — ne zato, ker se je morebiti ž njimi hotel laskati čarobnej in pikantnej gospici Etelindi, ki je ta čas gospodu Oakhurstu v prav posebno veselje, kakor mu je često zatrjevala, v Sakramentu dajala predstave, ali ker jih je odmenil za darilo mikalnej gospici Montmorency, s katero je hotel nocoj večerjati; ne, čudil se je tem cveticam le zaradi samega sebe in morda tudi le zavoljo njih samih.

Nadaljeval je svoj pot in tako dospel na odprti trg. Ko je našel tukaj v senci bombaževe topoli klop, spihal je s svojim žepnim robcem prah ž nje ter usedel se nanjo.

Bilo je krasno jutro. Vzduh je bil tako tih in miren, da je bil vzdih murve jednak globokemu oddihljaju ravno budečega se drevesa, in da je bilo najbolj tiho šumenje v vejah slišati kakor iztegovanje krčivih, na novo oživljajočih se udov. Tam v daljavi kazale so se sierre na tako daljnem nebesu, da né bilo razločiti njih prvotne boje — v takej daljavi, da je celó solnce obupavalo, da kedaj pride do nje, in tako vso svojo moč brezozirno raztrošalo na pokrajino, dokler se je ta same svetlobe lesketala in svetlikala.

Udavši se jako redkemu čuvstvu, snel je gospod Oakhurst klobuk, naslonil se na pol ležé na klopi nazaj in tako neprestano gledal proti nebu.

Nekove ptice, ki so se na mladiki nad njim jele jako odločno držati, so se očividno jako živo razgovarjale o tem, kaj sovražnega bi utegnil naperjati zoper nje. Dve ali tri je ohrabrila nepremakljivost njegova, in poskočile so naposled na tla pred njegove noge; a škrutanje koles na peščenej poti jih je kmalu preplašilo.

Oakhurst je privzdignil glavo ter ugledal počasi proti njemu prihajajočega moža, ki je vlekel čuden majhen voz. V vozu je neka ženska na pol sedela, na pol ležala. Iz lastovite podobe vozove kakor tudi iz nekakega ponosa in očitno kazane samozavesti, s katero ga je mož vlekel, uganil je gospod Oakhurst takoj, da je ta ob jednem iznajdnik in stvoritelj tega vozila. Takoj nato je našel gospod Oakhurst še nekaj druzega: obraz tega moža mu ne bil tuj. S pomočjo lastne mu zmožnosti, nikdar ne pozabi obraza, ki mu je kedaj pri njegovem obrtnijskem delovanji pokazal zobe, postavil je takoj v duhu moža v naslednjo rubriko:

„San Francisco — polkin salon ... Izgubil svoj tedenski zaslužek ... Kakih sedemdeset dollarjev — na rudeče. Né več prišel.“

Mirni pogled in negibljivi obraz, ki ga je kazal tujcu, pa nič nesta razodevala teh spominov.

Oni pa je zarudel po vsem obrazu, bil v zadregi, obotavljal se in potem nenadoma nehoté obstal, tako da je bil voz s svojim lepim vožnim gostom gospodu Oekhurstu ravno nasproti.

Težko da bi ravnal po pravici z damo in mestom, katero bode zavzemala v tej resničnej povesti, ako bi jo hotel opisati ta hip — ne gledé na to, sem li tega tudi zmožen. Ljudje so imeli različne misli o njej. Ranjki polkovnik Starbottle — njegovim obilnim izkušnjam se mi je zahvaliti za mnoge dragocene namigljaje in poduke o lepem spolu — ta je, žal, da moram to omeniti, jako odločno tajil, da je lepa ali vsaj brdka.

„Zlatenična spaka, pri revolverji! Bolna ženščina z mahagonskimi očmi! Jedno vaših prokleto zračnih bitij, ki nemajo mesa na kosteh!“

Ker pa jo je z druge strani njen lastni spol strastno presojal, smemo pač sklepati, da se je to izplačalo pri njej. Gospica Celestina Howard, druga plesalka v baletu gledališča Variété, zaznamovala jo je z veliko razsrjenostjo za „gada“. Mademoiselle Brimborion je pozneje pripovedovala, da je „gospoda Jacka“ vedno svarila pred to žensko in prerokovala mu, da ga bode še jedenkrat „otrovala“.

Jack Oakhurst, kojega utisi so morediti še najbolj merodajni, pa jo videl v njej osebo, sicer malo slabotnega telesa, a najzanimljivejše bledote in globokih žarečih očij. Grozovita trpljenja in dolga osamelost jo je, rekel bi, izpremenila v kamen in povzdignila jo nad njenega nerodnega spremljevalca. V vsem njenem bitji je bilo nekaj plahega in deviškega. Celo na gubah njene obleke videla se je lastovita snažnost. Mimogrede naj omenim, da je navzlic vsej priprostosti kazala tak izviren ukus v posameznostih, da se Oakhurst ne mogel ubraniti misli, da je obleka sigurno ravno tako njena lastna iznajdba in delo, kakor je bil voz, ki ga je zavzemala, očividno izdelek njenega družnika. Njena roka, ležeča na robu voza, bila je malo pretenka, a lepo obražena, nežna in fina — ravno nasprotna robatej, debeloj pesti moževej.

Neka mala zapreka je očividno zabranila daljno vožnjo. Gospod Oakhurst je takoj vstal, da bi pomagal. Mej tem, ko sta kolo vzdigovala čez obcestni kamen, morala se je ona držati njegove roke, in jeden hip je njena roka, tenka, bela in mrzla kakor snežinka, ležala na njej, potem pa je, tako se mu je zdelo, tudi kakor snežinka skopnela in izginila. Nato je nastal kratek prenehljaj, in potem sta moža izpregovorila nekaj uljudnih beséd. Iz tega je nastal razgovor, katerega se je dama le zdaj pa zdaj in prav plaho udeležila.

Pokazalo se je, da sta mož in žena; da je bila ona zadnji dve leti bolna in vsled revmatizma izgubila uporabo svojih spodnjih udov; da je še pred kratkim bila navezana na posteljo, dokler je njen mož — ki je bil tesar — našel srečno misel, narediti jej ta voz. Tako jo je mogel redno voziti na sprehod po svežem zraku, dokler né šel zjutraj na delo. To je bil jedini prosti čas njegov — in vrhu tega sta o tako zgodnjej uri vzbujala tudi menj pozornosti. Že mnogo zdravnikov sta vprašala za svèt, a zaman. Svétovalo se jima je, naj gresta v žveplene toplice; a to je bilo drago! Gospod Decker, mož, je bil res jedenkrat v ta namen osemdeset dolarjev položil na stran, a žepni tat mu jih je ukradel v San Francisku — gospod Decker je bil tako brezskrben!

(Bistroumnega čitatelja pač ne treba opozoriti na to, da ta trenutek dama govori).

Od seh dob jima ni bilo mogoče, prihraniti si z nova tako velike svote, in tako sta pustila misel, potovati v toplice. To je res strahovito, če človeka žepni tatje tako okradejo. Ne misli li on ravno tako?

Obraz njenega moža je porudel kakor ogenj, Jack Oakhurstev pa je ostal miren in pokojen. Kazalo je, da se ujema z mislijo gospé Deckerjeve o žepnih tateh in še zmirom je resno stopal poleg voza, dokler neso dospeli do malega vrta, kojega cvetice je bil občudoval. Tukaj je velel ustaviti, stopil v hišico in lastnika s ponudbo neverjetne svote za izber najlepših cvetic njegovih spravil v največje strmenje. Kmalu potem se je vrnil k vozu s polnim naročjem vrtnic, solnčnic in preobjede in vse zagnal bolnej dami v naročje.

Ko se je ona z otročjim veseljem nagibala čez nje, uporabil je gospod Oakhurst to priložnost, ter njenega moža vedel na stran.

„Morebiti,“ dejal je tiho in z glasom, ki ni kazal niti najmanjše osobne jeze, „morebiti ste storili popolnem prav, da ste jo nalagali. Zdaj lahko rečete, da so žepnega tatu drugi dan prijeli in da ste tako zopet zopet dobili v posest svoje novce.“

In gospod Oakhurst mirno spusti štiri zlatnike po dvajset dolarjev v široko roko osupelega gospoda Deckerja.

„To jej povejte — ali kaj jednakega, — naj bo, kar boče — samo resnice ne! Obljubite mi, da ne poveste resnice!“

Mož obljubi.

Gospod Oakhurst se mirno vrne k vozičku. Bolna žena je imela še pridno opraviti s cveticami in ko je svoje oči povzdignila k njegovim, hotelo se mu je zdeti, kakor bi bila njena bleda lica vzprijela nekaj barve in njene oči nekaj rosnate svežosti vrtnic. A isti trenutek je gospod Oakhurst snel klobuk, in predno se mu je mogla zahvaliti je bil izginil.

Žal mi je, da moram povedati, da je gospod Decker v svojej nesramnosti prelomil svojo obljubo. V svojej srčnej dobroti in soprogovskem zatajevanji samega sebe na večer istega dne na oltarji zakonske ljubezni ni žrtvoval, kakor vsi nežni zakonski možje, samo sebe, temveč tudi svojega prijatelja in dobrotnika. Sicer pa se spodobi pristaviti, da je ob jednem z veliko vnetostjo razkladal blagodušnost gospoda Oakhursta in z navdušenjem, ki je ljudem njegovega stanu skozi in skozi svoje, slikal skrivnostno glasovitost in napake igralčeve v najbolj romantskih bojah.

„Zdaj pa, draga Lizika, reci, da mi odpuščaš!“ prosil je vrli Decker, zgrudivši se na jedno koleno poleg ležišča svoje žene. „Storil sem to iz najboljšega namena. Zaradi tebe, srčice, se je zgodilo, da sem oni večer v San Francisku denar naložil na preklicane karte. Upal sem dobiti cel kup — dovolj, da bi tebe spravil v toplice in ti vrhu tega mogel kupiti še novo obleko.“

Smehljaje se stisne gospa Decker svojemu možu roko.

„Da, odpuščam ti, ljubi Joe,“ pravi, oči melanholično upiraje v strop in še zmirom smehljaje se; prav za prav zaslužiš, ti hudobni mož, da bi bil kaznovan za to, ker si me tako prevaril in mi natvezil take prazne izmišljotine; a ne govoriva več o tem. Ako bodeš odsle prav priden in mi daš ta le šopek cvetic, pa ti odpustim.“

Vzela je vonjavo kito mej prste, približala cvetice obrazu in govorila izza svojih peres:

„Joe!“

„Kaj, srčno peresce moje?“

„Misliš li, da bi ti bil ta gospod? — kako se že zove? — da bi ti bil ta Jack Oakhurst novce vrnil, tudi, ako bi ne bila povedala onega dogodka.“

„Gotovo!“ pravi gospod Decker goreče.

„Tudi, ako bi me niti videl ne bil?“

Gospod Decker povzdigne oči.

Njegova žena je naredila tako, da je bil ves njen obraz skrit za cveticami, ki so se svetile opasnosvetlo.

„Ne! .... Ti si bila, Lizika .... samo zato, ker je tebe videl, pokazal se je tako velikodušnega.“

„Mene! — ubogo bolno žensko kot sem jaz?“

„Sladka, mala, ljuba, srčna Lizika — Joetova najdražja ženka! Kako bi bil neki mogel drugače?“

Gospa Decker nežno ovije jedno roko okrog moževega tilnika, a z drugo si še vedno drži cvetice pred obraz. In izza njih prične mala neumnica ljubeznivo mrmrati:

„Ljubi, stari, priprosti Joe moj! ... Dobri jedini medved moj!“

A v resnici, res mi ne gre v glavo, da sem kot vesten kronist dolžan zapisati vse neumno govorjenje te male dame, in zaradi neomožene bralke prenehavam ...

Drugo jutro je kazala gospa Deckerjeva na vsak način nerazumljivo razdraženost, ko je dospela na trg; ukazala je svojemu možu, naj jo takoj pelje nazaj domov. Dà, še več: bila je celó videti zelo začudena, ko ja je na poti domov srečal gospod Oakhurst, in od kraja je celó dvojila, da je on, kajti ko se jima je približal, vprašala je svojega moža, je li to v resnici včerajšnji tujec.

Tudi je bilo njeno vedenje proti gospodu Oakhurstu skozi in skozi nasprotno prisrčnemu prostodušnemu vzprejemu njenega moža. Oakhurst je takoj uganil uzrok.

„Mož jej je vse pripoznal; zdaj me pa sovraži,“ dejal je sam v sebi z onim usodepolnim čislanjem ženskih nagibov, ob katerem se navadno izpotikajo celó najmodrejši moški kritiki.

Razgovor je bil jako kratek: Oakhurst je samo povprašal o pravilnem naslovu moževem, potem še le snel klobuk ter šel svojo pot; dame niti pogledal né.

Komaj je odšel, povrnila se je precej veselost gospé Deckerjevej. Poštenega tesarja je to, kot jedna najprijetnejših nepravilnostij značaja njegove žene, neizrečeno pobilo.

„Bila si stroga proti njemu, malo stroga; kaj ne da, Lizika?“ dejal je gospod Decker proseče. „Bojim se, da misli, da nesem držal svoje obljube.“

„Ej!“ rekla je Lizika malomarno.

Gospod Decker se ustopi pred voz.

„Lizika, prav taka si videti, kakor kakšna silno lična dama, v lastnej upregi vozeča se po Broadwayu; nikdar nesi bila še tako lepa, ljubezniva in lična.“

* * *

Nekaj dnij pozneje dobil je lastnik žeplenih toplic San Izabelskih naslednje pismo, kojega aristokratska pisava mu je bila dobro znana:

„Dragi moj Steve!

Vašo ponudbo, naj se udeležim Vašega započetja, sem premislil ter sklenil vzprejeti jo. Ali Vaše toplice ne bode prej dajale dobička in ne prej v modo prišle, da se bode tam pri Vas našlo kaj bolj elegantnih stanovanj, kakeršna zahtevajo odlični ljudje — reči hočem moji gostje. Kar je torej treba, je to, da se razširi glavno poslopje in napravijo še dve ali tri vile. Pošiljam Vam tedaj dobrega tesarja, ki bode takoj vzel delo v roke. S seboj bode pripeljal bolno ženo svojo; skrbite za človeka, kakor bi šlo za koga izmej nas.

Po konjskej dirki morebiti sam pridem doli gledat, kako je kaj; a igralne mize v tej sezoni ne bom imel.

Vedno Vaš

John Oakhurst.“

Samo zadnji stavek tega pisma je vzbudil kritične opombe.

„Umejem,“ dejal je gospod Hamlin, jeden Oakhurstovih službenih bratov, ki je videl pismo, „umejem, da Jack dá zidati; kajti to je gotova spekulacija, ki bode kaj lepega prinašala, če bode redno prihajal semkaj. Ali to mi ne gre v glavo, kakšen vrag je, da takoj to sezono ne odpre banke, da si nabere vsaj jeden del novcev, ki jih razdaja pri zidanji. „Rad bi vedel,“ pristavi zamišljen, „kaj namerava s svojo igro.“

II.[uredi]

Sezona jo bila za gospoda Oakhursta izdatna in za različne ude zakonodajnega zbora — sodnike, polkovnike in druge ljudi, ki so le kratek čas uživali zabavo Jack Oakhurstove polunočne dražbe — primeroma jako usodepolna. A vender se je zdaj strahovito dolgočasil v Sakramentu. Nekaj časa sem se je bil navadil zgodnjih jutranjih promenad, ki so bile tako posebne in za prijatelje in prijateljice njegove tako vznemirjajoče, da so silno vzbujale njih radovednost. Dve ali tri izmej poslednjih najele so si ogleduhe, ki so morali hoditi po njegovem sledu. In kaj so našli zasledovalci? Da je hodil gospod Oakhurst na trg, tam usedel se za nekaj trenutkov na posebno klop in na to vrnil se domov, ne da bi bil s kom govoril; in tako so morali pustiti v nemar sumnjo, da pri tem gre za neko žensko. Nekaj praznovernih gospodov lastne obrtnije njegove mislilo je, da je to novo početje „srečo“ imeti. Nekateri drugi, malo bolj praktični ljudje so izrekli, da hodi okrog „očesa proučevat“ ...

Po konjskoj dirki marysvillskej podal se je gospod Oakhurst v San Francisko; od tod se je vrnil nazaj v Marysville, a nekaj dnij pozneje ga je bilo videti v San Joséu, v Santa Cruzu in v Oaklandu. Oni, ki so ga srečali, izrekli so, da je sedanje bitje njegovo po vsem drugačno od prejšnje malomarnosti in običajnega miru njegovega; da je nestrpljiv, razburjen, mrzličen. Polkovnik Starbottle se je sklicaval na gotovo resnico, da se je Jack v klubu v San Francisku branil deliti karte.

„Tresava roka, gospoda moja; lahko verjamete. Premalo uporablja dražila — presneto!“

Iz San Joséa je potoval Oakhurst v Oregon, in sicer po suhem s popolno, precej drago opravo konj in ekvipaže. Prišedši v Stockton pa je najedenkrat krenil v drugo stran in štiri ure pozneje je čisto sam prijezdil k San Isabelskej globeli žveplenih virov.

Bila je lepa trikotna dolina, ležeča v vznožji treh strmih, s temnimi smrekami pokritih hribov, kjer so imela rudeča debla in svetlo perje madronovega in menzanitinega drevesa fantastično podobo. Sloneč ob hribu so se razkropljeno stoječa glavna poslopja in dolga piazza hotelova koketno bliščali skozi perje, in tu pa tam sezidane bele vile bile so videti kakor prijetne igrače.

Jack Oakhurst ni sanjaril o prirodi, a o tem pogledu je čutil, da ga je prešinilo isto novo nerazumljivo čuvstvo, ki se ga je bilo polastilo o onem prvem jutranjem sprehodu v Sakramentu. Kmalu so ga srečali na cesti vozovi, v katerih so sedele praznično oblečene ženske in veselo človeško gibanje je jelo stroge hladne očrte kalifornske pokrajine nekako oživljati in ogrevati. In potem je bilo videti dolgo piazzo pred hotelom, polno belih, modrih in rudečih oblek.

Kot pravi kalifornsk jezdec gospod Oakhurst ni ustavil hitrega teka iskrega konja svojega, bližajoč se svojemu cilju, temveč v dir ga je obrnil proti hotelu, uprav pred piazzo napravil, da se je vzpel in potem mirno prikazal se iz prašnega oblaka, ki ga je bil ovil mej razsedanjem.

Naj je še tak vihar morebiti rjul v njegovih prsih, a povrnil se mu je bil ves prejšnji mir njegov, ko je stopil na piazzo. Malomarno, kakor je bil že dolgo navajen, postavil se je bateriji bistrih očes z isto hladno nebrižnostjo nasproti, s katero se je pred več leti vedel proti na pol zadrževanemu smehu možkih in na pol plahemu občudovanju žensk.

Samo jedna osoba je stopila naprej, da bi ga pozdravila. Čudno, da je bil to cvet vse družbe, Dick Hamilton, morebiti jedini mož v toplicah, ki bi bil z rodom, oliko in društvenimi okolnostmi ustrezal tudi najprevzetnejšemu socijalnemu kritiku. Sreča za gospoda Oakhursta, da je bil tudi jako bogat bankir in prvak v družbi.

„Ali pa tudi veste, s kom ste zdaj le govorili, vpraša mladi Parker z jako nemirnim izrazom na obrazu.

„To se ve da,“ odvrne Hamilton z označujočo nesramnostjo; „z možem, ki je pred jednim tednom tisoč dolarjev dobil od vas. Jaz imam le prijateljske odnošaje ž njim.“

„Ali pa né igralec?“ poizveduje najmlajša gospica Smithova, zaničljivo zapačivši se.

„Res je to,“ odgovori Hamilton, „ali jaz bi si želel, da bi mi vsi tako odkrito in pošteno igrali kot on.“

A gospod Oakhurst je bil k sreči predaleč, da bi bil mogel slišati ta razgovor, kajti prišel je bil že na koridor prvega nadstropja, kjer je tiho in težko čakaje hodil gori in doli ... Najedenkrat začuje za seboj lahke stopinje, potem izreče njegovo ime glas, ki učini, da mu je vsa kri urno vrela k srcu.

Obrne se — ona je stala pred njim!

A kaka premena! Nekaj stranij spredaj sem se že obotavljal opisati pohabljenko z udrtimi očmi, preprosto oblečeno ženo rokodelčevo, a kaj naj zdaj počnem s to mično, lepo, elegantno oblečeno damo, v katero se je bila izprevrgla zadnja dva meseca? Bila je v istini jako zala. Vsakako, milostiva moja, bi bila midva — namreč Vi in jaz — brez pomisleka izrekla, da te očarujoče jamice s pravo lepoto némajo ničesa opraviti, in da so preveč izpremenljive, da bi mogle biti znamenje srčnega, odkritega veselja; da nežne črte tega orlovega nosa svedočijo o sebičnosti in grozovitosti; da te lepe oči z istim deviškim začudenjem morejo gledati na svoj plošček, s katerim pogledujejo zamiznega soseda. A niti Vi, niti jaz nésva zaljubljena v njo, dočim je gospod Oakhurst vsakako. In bojim se, da je v gubah pariške obleke svoje na tega ubozega dečaka napravila ravno tako utis nedolžnega angela, kakor takrat v samodelnem katunskem oblačilci. Njegovo srce si prilastuje ta v vsakej njenoj potezi vidljiva čistost, kakor tudi njeno kretanje, njeno držanje — skratka, brezmadežna ličnost vsega bitja njenega. Potem pa te nožice, ki tiče v najmičnejših pariških čeveljčkih — v Cappellu, rue ta in ta — ah in kako capljá v njih.

Silno rudečih lic in roke razpenjajo hití jej nasproti. A ona drží svoje za seboj, hitro s pogledom zdrsne po hodniku in ga potem pogleda z drznim, na pol porednim, na pol nežno čudečim se pogledom, ki je po vsem nasprotoval prejšnjej vzdržljivosti njenej.

„Najrajša bi Vam roke še ne dala ne,“ pravi. „Zunaj na piazzi ste šli mimo mene, pa mi še besedice néste rekli; morala sem torej teči za Vami, kakor je bržkone storilo že mnogo druzih ubozih žensk.“

Gospod Oakhurst zajecljá nekaj besed, ki so imele izraziti njegovo čudenje, da se je tako izpremenila.

„Izpremenila? Tem bolj bi me bili morali spoznati. Kdo me je pa izpremenil? Vi! ... Dà, vsled Vas sem kakor prerojena! ... Bila sem uboga, bolna, sključena stvar brez pomoči z jednim samim oblačilcem — katero sem si pa še sama naredila; in Vi ste mi dali življenje, moč, zdravje in premoženje. Dà, to ste mi dali; in to dobro veste! Zdaj pa, gospod moj, kaj pravite o svojem delu?“

In prijela je stranska šiva svojega oblačila ter se mu šaljivo priklonila. Potem pa mu je dala obe roki, nenadoma in kakor je kazalo nehoté ojačivši se.

Gotovo je, da je bil ta mali govor pretiran in gotovo se bode vsakej lepej bralki zdel nežensk, a vender se bojim, da je bil všeč Jacku Oakhurstu. Ne rečem, da bi ne bil navajen gotovih prostodušnih ženskih poklonov; a ti so mu prihajali izza kulis, on pa je nežne mike gospé Deckerjeve trdovratno deval v zvezo z negotovimi samostanskimi predočbami. Na tak način vzprejet biti od doslužene puritanke, od bolne svetnice, od ženske, ki je imela biblijo na svojej toaletnej mizi, ki je šla vsak dan dvakrat v cerkev, in nežno bila udana svojemu možu — to ga je po polnem oslepilo.

Še zmirom jo je držal za roko, ko je nadaljevala:

„Zakaj néste prej prišli? Kaj ste delali v Marysvillu, v San Joséu, v Oaklandu? Kakor vidite, sem šla povsod za Vami. Videla sem Vas tudi prihajajočega sèm po globeli in takoj sem Vas spoznala. Brala sem Vaš Josipu pisani list, in uganila iz njega, da pridete. Zakaj pa meni néste pisali? O, tudi meni boste jedenkrat pisali! ... Dober večer, gospod Hamilton.“

Brzo je bila nazaj potegnila svoji roki, a ne dovolj zgodaj, da bi Hamilton ne bil tega opazil. Pozdravil jo je z dostojnostjo olikanega moža, Oakhurstu prijazno pokimal z glavo ter šel dalje.

Ko je bil izginil, pogleda gospa Deckerjeva kvišku v Jacka Oakhursta.

„Kakov dan prositi Vas bom morala velike prijaznosti.“

Gospod Oakhurst jo prosi, naj to précej stori.

„Ne, ne! Prej ne, da me boste bolje spoznali. Potem — kakov dan — Vas bom prosila, da tega moža — umorite!“

In pričela se je smijati, in ta smeh je bil tako prijeten slišati, tako zvonk, in pri tem sta se tako ljubko krožili njeni jamici — če prav malo pretrdo — in v modrih očeh igrala jej je tako nedolžna veselost, in na njenih licih tako mična rudečica, da se je gospod Oakhurst, ki se je jako redkokrat smijal, nehotoma moral udeležiti smeha. Bilo je, kakor bi jagnje nagovarjalo lisico, naj v sosednjej čedi prične klati ...

Nekaj dnij pozneje je gospa Deckerjeva najedenkrat ustala iz zamaknenega kroga občudovalcev svojih, ki se je bil na hotelovej piazzi storil okolo nje, prosila zamere za par trenutkov, smejé se odbila vsako spremstvo ter tekla tja proti malej vili svojej, stoječej onostran ceste — jedno izmej stvorjenj njenega moža. Morebiti se je zgodilo zbog tega nenadnega in nenavadnega truda — saj je še vedno prebolévala! da je razvneto in mrzlično sopla, stopivša v svoj budoar, in da je dvakrat ali trikrat roko morala pritisniti si na srce. Ko je privila luč, ugledala je strahoma, da je njen mož ležal na sofi.

„Kakor kaže, si vroča in razburjena, Lizika draga,“ pravi gospod Decker. „Saj se ti vender né povrnilo, kaj né, da ne?“

Njen obraz je bil pobledel, a zdaj je bil znova rudeč.

„Ne,“ odgovori ona. Saj né nič ... samo tu-le me malo boli!“

In zopet položi roko na korsét.

„Morem li kaj storiti zate, da ti olajšam bol?“ veli gospod Decker, ustavši z bojazljivostjo, polno ljubezni.

„Da, hiti tjakaj in prinesi mi kaj okrepčevalnega ... Ali, hitro prosim!“

Gospod Decker oddirja.

Gospa Deckerjeva zapre in zapahne vrata, potem pa vnovič roko položi na prsi ter bolest izvleče ven. Bila je večkrat zganena in imela je, žal, da moram to povedati, pisavo gospoda Oakhursta.

Požirala je pismo s plamenečimi očmi in gorečimi lici, brala je zopet in zopet, dokler se zunaj néso oglasili koraki. Hitro je zopet skrije v nedriji ter odpahne duri. Njen mož ustopi. Ona dene pijačo k ustnom ter pové, da jej je bolje.

„Ali bodeš šla nocoj še tja nazaj?“ vpraša gospod Decker ponižno.

„Ne,“ odvrne soproga njegova, sanjarsko upiraje pogled v tla.

„Tudi jaz bi tega ne storil, da sem na tvojem mestu,“ deje gospod Decker ter olajšan vzdihne.

Po kratkem molku se zopet umesti na sofi, in ženico svojo potegnivši na svojo stran, pravi:

„Ali veš, Lizika, kaj sem mislil, ko si ti notri prišla?“

Ona je s svojimi nežnimi, belimi prsti rila v njegovih trdih črnili laseh ter pripoznala, da ne vé.

„Mislil sem o starih šasih, Lizika ... mislil sem o dneh, ko sem ti delal voz, Lizika ... ko sem te vozil na sprehod, konj in kočijaž vse ob jednem ... Takrat sva bilo reveža in ti si bila bolna, Lizika; a bila sva srečna ... Zdaj imava novcev in hišo, in ti si po vsem druga ženska ... da, lahko rečem, srčice, da si nova ženska ... In uprav to me žalosti ... Mogel sem ti narediti voz, Lizika ... mogel sem ti narediti hišo, Lizika ... a pri tem sem se moral ustaviti ... tebetebe nésem mogel več prenarediti. Krepka si, zala, čila in nova. Lizika ... a ti nesi moje delo, Lizika!“

Prenehal je.

Jedno roko rahlo držeča na njegovem čelu, drugo pritiskajoča na prsi, kakor bi se hotela osvedočiti o prisotnosti svoje bolesti, dejala je z mehkim, nežnim glasom:

„Saj je bilo vender vse to tvoje delo, ljubi moj!“

A Joe žalostno pomaje z glavo.

„Ne, ne, Lizika, né vse moje delo ... Nekdaj je bilo v moji moči, da bi sam storil zate, kar je trebalo, a pustil sem priložnost v nemar. Jaz bi te bil lahko naredil zopet čvrsto, zdravo in srečno, ako bi ne bil denarja izgubil v igralnici; a izgubil sem ga in drug človek je storil to, kar bi bil jaz moral storiti ... Da, zdaj si zopet dobra — a ne z mojo pomočjo!“

Gospa Decker povzdigne k njemu osupele nedolžne oči svoje. On jo nežno poljubi ter potem z menj žalostnim glasom nadaljuje:

„A to še ni vse, na kar sem mislil, Lizika ... Mislil sem, da pač malo premnogokrat pustiš, da ti ta gospod Hamilton dela druščiuo. Ne rečem, da bi to ne bilo kako prav od tvoje ali pa njegove strani; ali ljudje bi utegnili jezike brusiti o tem. „Ti si jedina tukaj, Lizika,“ dejal je tesarski mojster nežno zroč na svojo ženico, jedina, o katerej se ne govori — katero vsi čislajo in časte ...“

Gospa Deckerjeva je bila vesela, da je slednjič na to stvar napeljal besedo. Tudi ona je često tako mislila. A proti gospodu Hamiltonu, ki je bil fin gospod, pač né mogla biti neuljudna, ker bi si ga bila sicer naredila sovražnika, mogočnega sovražnika.

„Le glej, Joe, vedno je z menoj ravnal, kakor da sem rojena odlična gospa in bi spadala v njegove kroge,“ pristavi mala ženica z nekovim ponosom, ki jej od njenega moža pridobí nežen smehljaj. „A izmislila sem si nekaj ... Kadar jaz odidem, ne bode on ostal tukaj v San Isabelu. Ako bi na primer potovala v San Francisko in mamo obiskala za par dni, bi bil sigurno že odpotoval, ko bi se vrnila.“

Gospod Decker je bil silno vesel te misli.

„Da, da, tako stôri, srčice: takòj jutri zjutraj odpotuj. Jack Oakhurst se tudi jutro popelje tja dôli, in lahko te izročim njegovemu varstvu.

Gospa Deckerjeva je menila, da bi to vender utegnilo biti malo neprevidno.

„Res, da je gospod Oakhurst naš prijatelj, Josip; a saj veš, kako se govori o njem!“

V istini, zdaj ko je vedela, da bode tudi on drugo jutro odpotoval v San Francisko, je že pomišljevala, bi li šla že zdaj tja; a s poljubom je gospod Decker potolažil njene dvome. Malo je žensk, ki bi znale tako ljubko odjenjati kakor ona.

* * *

Cel teden je ostala v San Francisku. Vrnivša se bila je malo suhejša in bledejša, nego je bila pred odhodom. Rekla je, da je to posledica brž ko ne malo prevelikega napora in razburjenja.

„Ves čas skoro sem pohajala po mestu — to ti bode mama povedala,“ dejala je svojemu možu; „in vedno sama. Zdaj sem postala popolnem neodvisna,“ pristavila je vesela. „Nobene straže več ne potrebujem. Jaz mislim, dragi moj Joe, da bi celó brez tebe izhajala, tako pogumna sem zdaj!“

A njeno potovanje nikakor né imelo posledice, katere je ona pričakovala. Gospod Hamilton né izginil, temveč ostal je in še prvi večer je obiskal Deckerjeve.

„Nekaj ti moram nasvétovati, dragi Joe,“ dejala je gospa Deckerjeva, ko je obiskovalec odšel.

„Ubogi gospod Oakhurst ima jako slabo sobo v hotelu. Bi se li ne spodobilo, da bi ga midva vrnivšega se iz San Franciska poprosila, naj bi pri nama stanoval? Saj imava jedno sobo odveč. „Ne vem,“ pristavi razposajeno, „da bi nas gospod Hamilton v prihodnje večkrat obiskal.“

Njen mož se je smijal, dejal potem, da je malo koketa, vščipnil jo v lice ter privolil ...

„Najbolj kurijozno pri njej pa je to,“ dejal je pozneje zaupno gospodu Oakhurstu, „da pri njej človek nikdar ne vé, se li prav za prav on uklanja njenim muham, ali pa če se ona udaja našej volji. Res jako kurijozno!“ ...

Naslednji teden se je Jack Oakhurst naselil v Deckerjevej vili in živej duši se to né zdelo kaj čudno. Kupčijski odnošaji njegovi in moževi bili so znani vsemu svetu, njen dober glas pa je priviševal vsakatero sumnjo. Dà, malo dam je bilo tako priljubljenih. Bila je dobra gospodinja, bila je razborita, bila je pobožna. V deželi, kjer se žena veseli velike prostosti in nezavisnosti, se ona z nobenim drugim né peljala ali šla od doma, kot s svojim možem. V onem času, ko je bil v modi nekov dvoumen cigansk jezik, odlikovalo se je njegovo govorjenje po nenavadnem taktu in velikej poštenosti. Dočim je vse okrog nje streglo najneumnejšej gizdavosti v obleki in dragotinah, nje nikdar né bilo videti noseče dragocenosti. Nikdar očitno né trpela nobenega prestopka zoper sposobnost. Zaupljivo občenje kalifornske družbe v njej né našlo zagovornice. Glasno in odločno je izrekla svoje misli zoper novošegno dvomljivost v verskih rečeh.

Nikdo izmej onih, ki so bili zraven, nikdar ne bode pozabil, s kakšno živahnostjo in ob jednem s kakšno dostojnostjo je jedenkrat zavrnila gospoda Hamiltona v javnej gostilnej sobi, ker je bil pred kratkim izdano delo o materijalizmu vzel v razgovor; in malo izmej njih jih bode tudi pozabilo izraz nekoliko zasmehljivega iznenadenja, ki ga je kazal obraz gospoda Hamiltona — iznenadenja, ki se je polagoma izprevrglo v sardonsko resnobnost, ko je bil uljudno pustil ta predmet. Zlasti gospod Oakhurst né pozabil tega dogodka, kajti od tega trenutka vedel se je proti staremu prijatelju svojemu nedvoumno hladno; celó trditi bi se bilo dalo, da se boji Dicka Hamiltonova, ako bi kaj takega z značajem Jacka Oakhursta ne bilo nezdružljivo.

Kajti nekaj časa sem je kazal gospod Oakhurst znamenja izpreobrnenja. Le jako redkokrat, ali prav za prav nikdar ga né bilo videti v krčmah ali pri igralnej mizi ali v družbi starih znancev njegovih. Rudeča in lilasta pisemca, vsa očividno pisana od razburjenih rok, so se v nemar puščena vrhovatila na toaletnej mizi njegove sobe v Sakramentu. V San Francisku se je raznesla vest, da ima organsko srčno napako, in da mu je zbog tega njegov zdravnik ukazal, po polnem pri miru biti. Pričel se je baviti s čitanjem, delal je dolge sprehode, prodal je svoje konje, hodil je v cerkev.

Prvega prikaza njegovega v njej se spominam še jako živo. Né prišel spremljan od Deckerja, tudi se né usedel v njih klop, ampak prišel je notri prav tisti hip, ko se je pričela služba božja in tiho je stopil v jedno izmej zadnjih klopij.

Kdo vé, vsled kakega skrivnostnega nagona je zbrana občina takoj zvedela, da je on pričujoč, in nekateri verniki so se v svojej radovednosti tako daleč spozabili, da so se ozrli po njem in čisto javno svoje odpeve obračali nanj. Kmalu je vse prišinilo prepričanje, da „ubogi grešnik“, katera besedab je pogosto prišla na vrsto v cerkvenih molitvah, znači gospoda Oakhursta. Ta skrivnosti upliv se je razširil celó na služečega duhovnika, ki je v svojo prepoved o zidanji Salomonovega svetišča upletel namikanje na poklic in življenje gospoda Oakhursta in sicer na tako izpregleden in zbadljiv način, da so mlajši izmej nas od jeze postali rudeči kot kri.

K sreči pa je bil ves ta izgred pri Jacku izgubljen; jaz mislim, da še nič slišal né o tem. Njegov zali, brezbarvni, če prav malo iznemogel in zamišljeni obraz né kazal ni trohice. Samo jedenkrat, in sicer mej petjem neke pesni, ali prav za prav pri gotovej noti te pesni prikradel se je v njegove temne oči pogled, poln tako pazljive nežnosti, poln takega koprnenja in ob jednem tudi poln take brezupnosti, da so oni, ki so ga ravno gledali, čutili, kako so jim oči postale mokre.

Trenutek, ko se je imel občinstvu dati blagoslov, pa mi je posebno živo ostal v spominu: v svojej trdno zapetej suknji vstal je tako, kakor bi se na deset korakov udan ustopil nasproti samokresu svojega protivnika.

Po končanej službi božjej izginil je zopet tako tiho, kakor je bil prišel, in s tem je srečno ušel opombam, ki so jih delali o drzovitem činu njegovem. Da se je on prikazal na tako svetem mestu, smatrali so vsi za predrznost, izvirajočo iz nenadne misli igralčeve, ali pa iz kake stave. Razni udje občine so z vso strogostjo karali cerkovnika, da ga né ven spravil, izvedši, kakov človek je, in neki odličen obiskovalec cerkve je opomnil, da bode moral iskati cerkve, katere svetih prostorov ni onečastila pričujočnost takega moža, ako svoje žene in svojih hčerâ nič več ne bode mogel voditi v to cerkev, ne da bi jih vzpostavil tako nevarnemu uplivu. Neki drug vernik je pripisoval prisotnost Jacka Oakhursta nekovim krivoverskim nazorom, češ, da jih je zadnji čas tudi pri pastorji opazil.

Dijakon Sawyer, kateremu je njegova nežno organizovana bolehna žena rodila jednajst otrok in za častihlepni poskus, da bi dopolnila dvanajstorico, morala dati življenje, ta dijakon je dejal, da je pričujočnost osebe, ki je imela toliko jednako galantnih zvez, kakor ta gospod Oakhurst, zasmehovanje spomina njegove soproge, in da ga kot mož ne more potrpežljivo trpeti.

Ta čas se je zgodilo, da je gospod Oakhurst lastno podobo svojo primerjal s konvencijonalnim svetom, v katerem se je doslé tako redkokrat gibal, ter spoznal, da je bilo v njegovej vnanjosti nekaj, kar so nikakor né ujemalo s posebnostmi druzih ljudij, nekaj, kar je bilo zoper dobre stare navade in jo govorilo o individuvalnosti in pokolenji, ki je bilo sumnjivo, če prav né odkrivalo prejšnjega životarenja njegovega. V tem prepričanji si je obril svoje dolge, kot svila mehke brke ter sleherne jutro s ščetjo gladil si umetniški nakodrano lase. Šel je celo tako daleč, da je v obleki hlinil nekaj nemarnosti ter svoji majhni, lično upodobljeni nogi skrival v širokih, težkih čevljih. Neka popolnem verodostojna vest pravi, da se je podal k svojemu krojaču v Sakramento ter zahteval, naj mu napravi opravo, kakeršno vsakdo nosi. Krojaču je bil dobro znan mnogozahtevni ukus gospoda Oakhursta, a vender né umel, kaj hoče.

„Jaz mislim, kaj poštenega, veljavnega,“ razložil je Oakhurst jako potrpežljivo, — „kaj takega, kar mi ne bode prav, — me li zdaj umejete?“

A naj je lepo upodobljene svoje ude še tako skrival v neukusno narejeno obleko, lepo glavo svojo je že tako držal, možko a vender dopadljivo hodil, bil čudovito miren in vzdržljiv, tako da je izmej tisoč druzih obračal pozornost na se. To se je pokazalo jako jasno, ko je postal v San Francisku borzni mešetar, in sicer vsled nasvetov in podpore Dicka Hamiltona. Predno so še kot jako veljavni znani borzijanci na formalen način protestovali zoper vzprejetje take osobe, pridobil si je bil on samo s prikaznijo svojo tudi najbolj konservativne.

„Dečak te vrste je zmožen, zvabiti nas v mrežo!“ dejal je Watt Sanders.

„On je za vse pripraven, tudi za poštenost,“ odgovoril je Joe Fielding.

III.[uredi]

Kratka poletna sezona v San Isabelu bližala se je svojemu koncu. Mej najodličnejšimi gosti se je bilo že pričelo izseljevanje. Oni, ki so še ostali, začeli so se dolgočasiti ter se prepustili društvenoj blebetavosti.

Gospod Oakhurst je postal melanholičen. Govorili so mu po strani, da se tudi najboljši glas gospe Deckerjeve ne more več obvarovati govoričenja, katero vzbuja njegova prisotnost. Pravičnost zahteva, da moramo povedati, da je bila zadnji teden, tega poskusa nedolžnosti videti kakor krotka, v božjo voljo udana, bleda mučenica ter se proti svojim obrekovalcem vedla s prizanesljivo in odpuščajočo milobo človeka, ki se ne zanaša na nečimerno priliznenost ljudij, marveč na svojo krepost in pravičnost svoje stvarí, kar je več vredno nego naklonjenost občinstva.

„Mnogo se govori o meni in o gospodu Oakhurstvu, draga moja,“ dejala je svojej prijateljici; „a nebo in moj mož vesta, da je to obrekovanje. Nikdar se ne sme o nas govoriti, da je mož nekemu prijatelju v neprijetnem trenutku hrbet obrnil — ker so se njijini odnošaji izpremenili — ker je oni ubožal, Joe pa obogatel.“

To je bilo občinstvu prvo naznanilo, da je Jack izgubil novce, dasiravno je bilo obče znano, da sta Deckerja pred kratkem v San Francisku pridobila si dokaj vredno zemljišče ...

Nekaj dnij pozneje dogodilo se je nekega večera nekaj, ki je očividno na neugoden način motilo občno društveno harmonijo, ki je do sih dob vedno vladala v San Isabelu. Bilo je pri večerji. Najedenkrat so videli gospoda Oakbursta in gospoda Hamiltona, skupaj sedeča pri posebnej mizi, kako sta oba jeden hip jako razvneta vstala. Prišedša v vežo, stopila sta kakor dogovorjena v majhno sobo za zajutrekovanje, ki je bila prazna, ter zaprla vrata.

Tam se Dick Hamilton z na pol zaničljivim, na pol resnim smehljanjem obrne k svojemu prijatelju rekoč:

„Če se že morava midva prepirati, — v imenu vsega onega, kar je smešno, ne storiva vender tega zaradi — —“

Ne vem, kakšen pridevek je hotel rabiti Hamilton. Saj ga pa tudi né mogel izgovoriti. Kajti isti trenutek je Oakhurst zgrabil vinsko kupo in njeno vsebino plusknil Hamiltonu v lice.

Ko sta se zopet spogledala, videlo se je, kakor bi bila moža zamenjala svoji naravi. Gospod Oakhurst se je tresel od razburjenosti in vinska kupa je klepetala mej njegovimi prsti, ko jo je postavil nazaj na mizo. Gospod Hamilton je stal tù prstenega obraza, visoko vzklonen in zmočen.

Po kratkem molku dejal je hladno:

„Naj bode. A ne pozabite, da je to uzrok najinemu prepiru ... Ako padem po vašej roki, to za vas ne sme biti priložnost, da bi si oprali značaj; ako pa padete vi, ne smejo vas imenovati mučenika. Žal mi je, da je prišlo do tega; a čim prej se stvar poravna, tem bolje je.“

Ponosito se obrne, pobesi trepalnice čez modre oči, kakor če kdo rezalo vtakne v nožnico, prikloni se ter hladno odide vem ...

Spokob je bil naslednje jutro v majhnej dolini dve milji od San Isabela na cesti v Stockton. Ko je gospod Oakhurst iz rok polkovnika Starbottlea dobil svoj samokres, rekel mu je tiho:

„Naj se že reč izteče, kakor hoče, a nazaj v San Isabel ne pojdem. V mojej sobi boste našli nekaj naročil. Idite tja —“

Glas mu je nenadoma odpovedal in v največje strmenje svojega sekundata moral je mokre oči v stran obrniti.

„Več nego desetkrat,“ pripovedoval je polkovnik Starbottle pozneje, „spopadel sem se z Jackom, a nikdar ga nesem videl, da bi bil le z očmí trenil. Vrag naj me vzame, ako se do tistega trenutja, ko se je moral ustopiti, nesem bal, da hoče prositi za zamero!“

Strela sta zazvenela skoro ob istem časi. Oakhurstova desna roka se je najedenkrat obesila ob strani in samokres bi mu bil pal iz razbitih prstov, da ga ne bi krepila navada, gospodovati svojim živcem in mišicam. Ne da bi izpremenil svoj ustop, je torej stal, dokler samokresa né vzel v drugo roko.

Potem je nastal molk, ki se mu je zdel neskončen, in pred njim, tam, kjer se je še lehak dim premikal sem ter tja, delale so skupino dve ali tri temne postave — in potem mu je nagli, hripavi, hropeči glas polkovnika Starbottlea zazvenel na uho:

„Zadet — nevarno, — skozi pluča — proč, proč, kakor mogoče hitro!“

Jack je svoje temne, vprašajoče oči uprl v svojo pričo, a odgovoril né — bilo je, kakor bi poslušal drug glas, glas iz velike daljave. Pomišljal se je, potem pa naredil jeden korak naprej proti daljnej skupini. Potem je z nova obstal, videč, da so se osebe ločile in da zdravnik urno prihaja proti njemu.

„Oni bi rad še jeden pot z vami govoril,“ dejal je mož. „Vem, da vam preostaje le še malo časa; ali, „pristavil je bolj tiho, „moja dolžnost je, povedati vam, da ima on še menj časa.“

Izraz tako breznadejnega, globokega obupa šinil je Jacku čez obraz, navadno tako mirni, da se je lečnik iznadejan umaknil jeden korak nazaj.

„Tudi vi ste zadeti,“ dejal je, pogledavši Jackovo nezmožno roko.

„To né nič — sam prask,“ odgovoril je urno Jack. Potem pa je pristavil z bridkim smehom: „Danes nemam sreče. A idiva, poglejva, kaj hoče.“

Z dvema širokima, naglima korakoma prehitel je zdravnika. Naslednji trenutek je bil poleg umirajočega, kateri je bil, kakor se skoro zmirom zgodi, jedini mirni in zbrani človek sredi razburjene gruče.

Oakhurst pade poleg njega na jedno koleno, ter ga prime za roko.

„S tem gospodom hočem sam govoriti,“ reče Hamilton nekoliko zapovedovalno, po starej svojej navadi, obrnivši se k okolu stoječim.

Ko so se ti umaknili, povzdigne svoje oči k onemu, katerega je še prejšnji dan zval svojega prijatelja:

„Nekaj ti imam povedati, Jack.“

Njegov obraz bil je bled, a ne tako bled, kakor oni, katerega je Jack Oakhurst nagnjeval čezenj — obraz, tako pošasten, tako poln tesnih dvomov in brezupne slutnje bližnje nezgode, — obraz, tako pomilovanja vreden v neskončnej življenjasitosti svojej, da se je celo umirajočega v trenutku izdahnenja njegovega polastilo pomilovanje, in cinično smehljanje je izginilo z njegovih usten.

„Odpusti mi Jack,“ šepetal je trudnejši, „kar ti imam povedati. Ne pravim ti v jezi ali vsled maščevanja, temveč samo zato, ker se mora povedati. Jaz bi ne umrl mirno, ako bi ti o vsem tem ničesa ne zvedel ... Reč je jako žalostna ... a zdaj se ne da kar nič več izpremeniti ... Samo vsled Deckerjevega samokresa bi bil moral pasti, a ne vsled tvojega.“

Jacku so lica na jedenkrat zarudela kakor zubelj, planil bi bil kvišku, a Hamilton ga je zadrževal.

„Čuj! V mojem žepu bodeš našel dve pismi. Vzemi jih ... tam-le! ... Tako, dobro! Spoznal bodeš pisavo, a obljubi mi, da jih ne prečitaš prej, kakor ko bodeš na varnem kraji ... Obljubi mi!“

Jack né odgovoril. Držal je pismi mej prsti, kakor da sta žareča ogla.

„Obljubi mi!“ dejal je Hamilton s slabim glasom.

„Zakaj?“ vpraša Oakhurst, spustivši roko svojega prijatelja.

„Ker,“ odvrne umirajoči z bridkim smehljajem, „ker ... če ti jih prebereš ... ker ... boš potem ... tudi ti ... smrti zapal!“

To so bile poslednje besede njegove. Slabo je stisnil roko Jacku. Potem je padel nazaj ter bil mrtvec.

IV.[uredi]

Bilo je skoro ob desetih zvečer. Gospa Deckerjeva je zložno ležala na sofi z romanom v roki, mej tem, ko se je njen mož v pivnici razgovarjal o političnih lokalnih vprašanjih. Bila je gorka noč, in vrata z oknom, držeča na majhen balkon, bila so na pol odprta.

Najedenkrat zasliši stopinje na balkonu in lahno pretresnivši se, pogleda od knjige. Naslednji trenutek nekdo okno od zunaj siloma odpre in nekov mož vstopi.

Z majhnim krikom skoči gospa Deckerjeva na noge.

„Za božjo voljo, Jack, ali si znorel?! ... On je šel le za malo časa ven — vsak hip se utegne vrniti. Pridi čez jedno uro ali pa jutri, ali o takem časi, ko se ga lahko iznebim — ali zdaj, dragi, prosim te, idi, idi pri tej priči!“

Oakhurst gre k vratom ter jih zapahne. Po tem se jej ustopi nasproti, ne da bi besedico zinil. Njegov obraz je bil upadel, jeden rokav njegove suknje je ohlapno visel čez obvezano in krvavo roko.

Navzlic temu se njen glas né tresel, ko se je obrnila k njemu ter vprašala:

„Kaj se je zgodilo, Jack? Zakaj si tukaj?“ On odpnè svojo suknjo ter jej dve pismi vrže v naročje.

„Da vam prinesem nazaj pisma vašemu ljubimcu ... da najprej vas, potem pa samega sebe — umorim,“ pravi on s tihim, skoro neslišljivim glasom.

Mej mnoge kreposti te občudovanja vredne gospé spadal je tudi neupogljiv pogum. Né zakričala; né omedlela; mirno se je zopet usedla, sklenila roki v naročji ter lahno rekla:

„Zakaj ne?“

Ako bi se bila umaknila, ako bi bila pokazala strah ali kes, ako bi bila skušala razložiti ali opravičiti se, imel bi bil Oakhurst to za nov dokaz njene krivde. A né je lastnosti, ki bi pogumne ljudi tako hitro preobladala, kakor pogum. Né ga stanja, ki obupane ljudi tako zlahka razoroži, kakor obup. Celó v tej besnosti si Oakhurst né mogel kaj, da bi se ne čudil tej neprestrašenej slabej ženski.

„Zakaj ne?“ ponavljala je smejé se. „Ti si mi dal življenje, zdravje in srečo, Jack. Dà, še več, dal si mi ljubezen svojo. Zakaj naj bi ne vzel nazaj, kar si mi dal? Nuj, jaz sem pripravljena!“

Držala mu je svoji roki z isto neskončno podložno milino nasproti, kakor takrat o prvem snidenji njijinem v hotelu.

Jack dvigne glavo, jeden hip jo divje pogleda; postane kakor okamenel, pade potem pred njo na kolena ter gube njenega oblačila pritisne na mrzličaste ustne svoje.

Ona je bila tako pametna, da je takòj izprevidela, da je dobila zmago; v vsej svojej pameti pa je bila preveč ženska, da bi takoj ne uporabila te zmage. Z nehotno razvnetostjo psovane in globoko razžaljene dame se je veličastno vzklonila ter ukazovalno pokazala na balkonova vrata.

Tudi Jack Oakhurst je vstal, zadnjič pogledal jo ter nobene besede ne izpregovorivši za zmirom odšel.

Ko je bil odšel, zaprla in zapahnila je ona vrata z oknom, šla na to h kaminu ter pismi drugo za drugim držala v svečin zubelj, dokler nesta bili snedeni. Bog varuj, da bi jaz hotel bralca napraviti, naj bi verjel, da mej tem bolestnim počenjanjem né bila vznemirjena. Roka se jej je tresla, in ker né bila brezčutna, bilo jej je nekaj minut — morebiti tudi delj — jako neugodno pri srci, in kota njenih občutljivih ust sta bila povešena. A ko je njen mož prišel domov, hitela mu je z odkritosrčnim veseljem nasproti ter se s čutom varnosti pritisnila na široke prsi njegove, tako da je zakonskega dečaka do sredine osrčja pretreslo.

„Prinašam ti strašno novico, Lizika,“ dejal je gospod Decker, ko sta bila zamenjala nekaj ljubkovanj.

„Ne povej mi nič strašnega, dragi; nocoj mi né dobro,“ prosi ona s sladkim glasom.

„A tiče se gospoda Oakhursta in Dicka Hamiltona!“

„Prosim te!“

Gospod Decker se né mogel upirati prosečej nežnosti teh belih rok in občutljivih ust: objel jo je.

Najedenkrat se je umaknil jeden korak nazaj:

„Kaj je to!?“

Pokazal je na korzét njene bele obleke. Tam, kjer se je je bil dotaknil Jack Oakhurst, bil je krvav madež.

Nič né bilo: ko je okno zapirala, se je malo na roko oprašnila; tako težko se je zaprlo! Ako bi Joe ne bil pozabil, ter okno in zatvore pred svojim odhodom sam zaprl, bilo bi jej to prihranjeno!

To opazka je bila storjena s tako naravno jezico in s takim poudarkom, da je gospoda Deckerja kes ves zmešal, tako da né vedel, kaj bi rekel. A Lizika mu je odpustila z ono milino, na katero sem mej to povestjo tolikokrat moral opozoriti.

In mej tem, ko sveti sij odpuščanja in zakonske zaupnosti počiva nad njima, hočemo zakonsko polovico z bralčevim dovoljenjem zapustiti ter vrniti se k Jacku Oakhurstu.

Štirinajst dnij je preteklo. Ravnokar se je bil vrnil v svoje stanovanje v Sakramentu in zdaj je po starej navadi zopet zasedel svoje mesto pri farovej mizi.

„Kako je z vašo roko, Jack?“ vpraša ga neki neprevidni igralec.

Občen smeh nastane na to vprašanje, a takoj zopet zgine z obrazov, ko Jack govorílca mirno pogleda ter hladno odgovori:

„Malo na poti mi je, kadar karte delim; a streljati znam tudi z levico.“

In igra se je nadaljevala z onim spodobnim mirom, ki je običaval odlikovati mizo, pri katerej je predsedoval gospod Jack Oakhurst.