Črni piruh

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Črni piruh
Ivan Cankar
Izdano: Zbrano delo Ivana Cankarja 23, 1975
Druge izdaje: Dom in svet 28/4 (1915), 115–116
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bil je človek, ki je vedel, da je gnusno bolan, pa je skrival to svojo bolezen. Navidez je bil prijeten, glasen, vesel, oči so pričale o bogatem zdravju. Tako je stopil pred svoje tovariše kakor pred lažnivo ogledalo; zanj, ki je vedel strašno resnico, je bil njih zvonki pozdrav zasmeh in žalitev; in zato jih je sovražil vse do zadnjega. Svojemu sovraštvu pa je stregel na tak način, kakor je bilo njegovi bolezni prav in primerno.

Znano mu je bilo, kakor nam je znano vsem, da je marca meseca nastežaj odprto vsako srce. To je mesec pomaranč in piruhov. Takrat stoji človek na pragu svoje hiše in vabi vsako dušo, pošteno in nepošteno. Ne vpraša nikogar, kakšnega rodú da je, odkod in kam. Kolač je narezan, s cukrom potresen, gnjat je na mizi, hren tudi.

Tak slovesen čas si je bil izbral človek, o katerem pišem. Hodil je od hiše do hiše, pridno je pozdravljal, dajal je, kakor so mu dajali. Z rdečimi piruhi si je basal suknjo, delil je črne.

Soseda je spreletelo mrzlo in čudno.

»Odkod ta črni piruh?«

»Iz tinte, sosed, iz tinte!«

Oba sta se zasmejala, smeh pa ni bil čisto nič prijazen. Ta je vedel, da je dal satana, oni je slutil, da je groza na pragu.

Sovraštvu bi se ne spodobilo, da bi brez prebiranja brizgalo kar na vse strani. Oči ima, da vidi, kam udari. Tako si je bil človek izbistril prav posebno vrsto radosti. Kaj bi zaleglo, če bi nosil svoje črne piruhe tujim ljudem, močnim in preudarnim, ki bi nazadnje celó uganili, da je smrt pod lupino? Nosil jih je nebogljencem.

Predno je prestopil prag, si je ogledal hišo. Ker hiša je gospodarjeva podoba. Če je videl, da je grlica res takšna, kakor se razodeva, je potrkal. Zmotil se je malokdaj. Ponavadi so ga pozdravile zaupljive oči, zvezde nebeške.

»Ná, duša, zaradi ljubezni!«

Vzel je nebogljenec, joj mu!

Komaj se je dotaknil same lupine črnega piruha, je segla bolezen v prste, je šla hitro dalje do srca. To srce nebogljencev je tako ustvarjeno, da je zmerom lačno in žejno, da hoče biti zvrha polno, čeprav bolečine in bridkosti. Kdor je rojen, da nese križ na Golgato, bi ga sam poiskal, če bi mu ga ne dali. Taka srca si je bolnik izbiral, da je z njimi delil svoje črno bogastvo. Gledal je natanko in skrbljivo, kako jim plahnejo lica, ugašajo oči. Ker človek je vesel, kadar vidi, da v svoji sramoti ni sam.

Kolikor pa je bil razumen in kočljiv, je na neko važno stvar prav čisto pozabil. Na to namreč, da se je bil združil v bratstvo z vsemi tistimi, ki so jedli in pili od njegove bolezni. V krvno bratstvo, ki se mu ne dá odreči ne pred Bogom, ne pred ljudmi. Spočetka mu je bilo zares prijetno, ko je videl svojih črnih piruhov črno zalego, ali kmalu mu je bilo sitno, sčasoma že zoprno, nazadnje pa ga je bilo strah.

Stopil je pred duri svoje samotne izbe, odklenil je. Izba je bila polna. Sedeli so na stolih, na zofi, celó na postelji. Še izza peči, še s stropa so strmeli nanj. Sami bledi obrazi, splahneli, votlogledi, razgrizeni od bolečine. Pozdravljali so ga, smehljali so se mu nagnusno, vlačuško, silili so mu v lica s spolzkimi rokami. Branil se je, ni se mogel ubraniti. »Saj si nas klical, saj si nas vabil, saj smo tvoji! Svojo kri si nam bil dal, to sladko, zakaj te je strah?«

Te bele roke, tenke! Na vsaki dlani se rahlo trese črn piruh.

Na polje svobodno! Béži!

Gre; in vsi gredo z njim. Oklepajo se ga pod pazduho. Ozre se plah na to, ozre na ono stran: »Kako ves si naš! Kako smo vsi tvoji! Ali se spomniš, še spomniš na tiste besede, ki so šle gladko kakor voda po žlebu? Daj, še jih reci!« — Jezik je trd in suh.

»Ali se spomniš, še spomniš na tisti poljub? Daj, poljubi še!« — Ustna so vroča in razpokana.

Najbolj čudno ob vsej tej stvari je, da je človek kljub vsem neprilikam še nadalje trosil svoje nagnusne piruhe. Bil je kvartopirec, ki igrá, ker izgublja. Vedel je natanko, da vabi strahove; toda vabil je. Razločno je občutil, da daje svojo kri; dajal je. Ni mu bilo zakrito, da lije strup v široki strugi nazaj; še je točil. Iz enega piruha jih je bilo devet, iz devetih devetdeset. Nazadnje se je v svojih bolnih zmotah tako daleč izpozabil, da ni več natanko gledal na vrata, kamor je potrkal. Bil je berač, ki stopi čez prag iz gole navade, čeprav ni lačen, ne žejen. Tako se mu je primerilo, da je šel od hiše v grdi sramoti: »Sam požri ta svoj črni piruh!«

Ali vse to bi še nekako bilo, če bi na dnu srca ne kljuvalo tisto tenko kladevce, ki mu pravijo kesanje. Skoraj nerazumljivo je, res pa je vendar: človek je grešil zaradi kesanja. Še bolj nerazumljivo pa je, da se je tega kesanja bal ter si ga hkrati želel; in da je s strašno, brezdanjega trpljenja polno ljubeznijo ljubil vse, ki jih je žalil. Dal je črni piruh, dal ga njej, zaupljivi, sinjeoki: »Ná, zaradi ljubezni!« Dal ji je strup. In že v samem tistem trenotku, ob zasmehu in zloradosti, se mu je paralo srce: »Ne pričaj, mila, pred Bogom zoper mene!« — — —

Kaj bi še nadalje govoril! Strahota je brez primere, da človek ni človek, temveč novelist, bitje, ki je s tinto zastrupljeno. Strahota je, da mora napisati par lepih stavkov, namesto da bi na ves glas zakričal od žalosti in sramú!