Črni labod

Črni labod
Tomaž Šalamun

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

(Kri voha tjulnje ...)

Kri voha tjulnje.
Pek slači pecivo v roso testa.

Andro!
Hvala ti za bratovski pozdrav
sonca na koprski gimnaziji.

Večerja pred odhodom

Enica! Delitelj giba! Dve je rezget konja,
prašen oblak. Njim, mehkim, med usti
jagode in Njim, trdim, sinom plime. Enica

oblikuje drevesa, loge, svetlobo sonca v
uti, odpre padalo in ga izdihne. Težko
dihanje naredi lahko in ga namaže, od

znotraj kot pljuča z marmelado, da ima vse
šape mehke in gibke, roza. Sankal si se
po njegovem srcu. Z moonboots teptal

rano. Zasipaval si žive ljudi, jok tvojega
lastnega stegna, ko je hrumelo po stopnišču.
Novorojenčki so jokali in se zbujali iz

meglic, ko je požar švignil v prvo
nadstropje, nad gladino. Se spomniš Roba
Favra? Ki je opisal vse lete mojih ptic.

Jih mlaskal, pri Dobynsu, tuhtal in
tuhtal. V sobi so se poznala rebra. Kosi
tvojih stopnic so padali v žakelj. In

zemlja je rodila orglice, torte, doline
plodnega blata, zvezane s tem , kar si ti
daroval,še mižeč. Potonili so vedno

kritična točka (Platon imenuje zvezde živali)
gumbnic in suknjiča. Nebesna telesa
vedno plivkajo in so gradili grmado,

ki so na njejzažigali Bruna. Si vedel,
da je dihal kot kabel? Ni ga mogel zaustaviti
zaščitnik. Njegov svilen plen so sušili po

kanalih in konzulatih. Misliš, da zdaj že
korakam preko kapacitete svojih pljuč? Spomni se
snežnega viharja, preširokega avta in noči

pred Kanado. Borovih iglic na bencinski črpalki
na Portugalskem. Argumenti so samo zaradi zraka,
samo zaradi trobil opričnikov. Cesta je zares

ravna in brizga lotuse. Korak in kaskade.
V veliki rožni dvorani spi razkrita enica.
Vata, ki si jo shodil v petih letih nemosti.

Kipi

Kdor spahne z glavo svate, obleži. V
templju, junječa bedra, s slavo. Rori se
zmikastijo v polena, polena v siničje oči.
Slišiš klečanje, ki gre čez prašne trge?

Poplavo kesa in bolečine, a ne izpustiš
peške. Rebra so kosti slave. Lok belih
dvojčkov lata. Stopi v zlato ali čas, poči
ti grozdna jagoda. Usmili se vojščakov.

Naj položijo meče na zlizane kamne ladje.
V čas je šel plen krvi. Sladkor prši v
napetih jadrih. Da bi dosegel Tule, svoj

dom. Tam leži, v smrečju in v vodnjakih. V
mehki topli vodi v ljudskem bazenu, kopalkah.
Mnogo ljudi je in povsod rjav prah.

(Kdor je od Drevesa življenja ...)

Kdor je od Drevesa življenja, izgubi vse grehe.

Pred regato

Duša je potna, se zapaca.
V čežani je, omaki, sodu. Na
kristalu so samo redki laski. V Bogu so

gume na notranji strani vzmetnice.
Tigri narisani na kantah smučk.
Spodrsni pa padi na moder pas nad

milino. Je iniciativa obup?
Šumeči sladkor je pristajanje barv.
Vedno večja tišina, ko se ladja premika.

Navaden trebuh zvonika je trebuh Vica.
Od zida do zida. Dvokraki križ.
V nebesih so table s sporočili na

pluti. Če vzameš mano, volno svitra,
glavo, ki jo zarije otrok v
naročje matere po morastih sanjah, se

udomačijo sklepi človeških prstov?
Ime ti pove. Popek ti da. Usta
za tempelj elektrarn. In potem vzame

navaden drat, na njih obesi
navadne pobarvane žarnice, ki
neprižgane čakajo na Ponente.

Krdelo je mastno in trdo.
V zlatih posodah hranimo pasto.
Mreno na Pascalovih očeh.

Turandot

Mehčalci. Roba da matti. Greenery.
Kaj si našel? Mi boš popisal, z vsemi
kostmi in pavi vred, s palačami, vsekanimi v

skalo inkrožniki juh na klavirju, ki jo s
strani hladi in srka narobe obrnjena
glava šahovskega konja in napis In the Name

of the Father. Spomnim se, kako me je
ribič gledal, kako se je vsakdo želel
pogovarjati in spraševati, vzhičeni so

bili, ne ljubosumni. zato najdeš rdče
kovčke in te muhe obletavajo v sanjah in
prodirajo v melaso. Same vzdržujejo oblak

nad glavo, tisti mat lesk škrilavcev, ki se
vanj potopiljudski glas. Punčka je, teče za
starši in jih nekaj sprašuje. Že si doživel

pljusk in zapolnitev prostora, ne bi te mogel
na prazno plašiti. Rajsko je čofotanje v
morju. Se spomniš razlike med prvič in

drugič? Kič je vse, kar ni hard. Z
glavo si visel dol in loputal kot kak
zelen fižolček. Druge površine so pašniki,

ravno vse do tolmunov in mahu. Okrogel
je rob nebesnih teles. Bog nam daj vzglavje.
Čirimurcu: prsat oklep in tisto modro

mano, šuštenje, če si se pretihotapil skozi
vrata. Cvrčanje in metanje cmokov, plivkanje
jajc ubitih na glavi in kot vedno, nel
cuore del cattalicissimo, določevanje
nečakov za kardinale. Poljska je bila zmeraj
naša. Kako me je gledal jastrum v belih

hlačah. Boš šel tak h kralju, boš
šel tak h kralju? Ni mogel razumeti,
da sva dala skozi bolj divje procesije.

Zgodovina izkorišča vedno samo paro

Tiste koščice v dreku za grmi po prvem
deževju. Kam so izginile?
Otroci danes več ne rabutajo?
Kdo sploh še maha z bičem pred očmi
krav?
Slišal sem, da boš jedel vzglavje.
Daj.
Okel se ziba.
Neron je zadet.
Gozdovi Galicije so prekriti z mahom.
Jaz ujamem srno v zraku.
V zraku ji razkrečim noge.
Kopitka, čisto malo, z levo in desno kot pri
Buda boža pagodo. Buda tudi vesla.
Ti uporabljaš grlo.
Črni med, ki ni bitumen.

Žigi

Očetje so na stavbi. Z belimi rokami
lomijo lešnike. Plod zebe. Rabi čas.
Zato ne gre ven, ne gre not. Prodira v
slon ugasne. Motorni čolni kruha prosijo.

Potrudi se. Boš stal? Dajem hruško v
steklenici. Lupim veliko glavo. In ko zmeriš
oboke trsja, pridi velikan. Kolibe na ledu
zaplešejo. Poročnik se v krilu skrije.

Izleti so čistina petja. Kelihi. Sapa
plane v line. Ceste so kot matere. Zgodba
teče. Nisem videl ose. V kleti so oboki

vina. Kariatide. Medicinci. So vrata v
boke ladje zgoraj? Oči zapreš med lihim,
lihim štetjem. Ne moreš vstati vstran.

O oblekah slikarke

To nisrajca, to je
atlas. Slačena je bila, zvita,
cotasta.

Frlela je. Predrl jo je
gigant. Vsako
jutro, ko jo je

oblačil. Ti
podreja utripe srca?
In moje stare hlače, ki jih

flikaš, zaplato na
zaplato, samo še
očkove iz Barija imajo

več zaplat. Dobro, da sva se
dobro razumela. In da ti lahko
kombiniraš srajco in

hlače. Ko je
umiral, je bil kot
bog.

Kot uporen
otrok, v smrti
svež.

Fotka

Čižek oblasten, nameravana smet.
Poglej ato, mamo, sonce, vejevje.
Poglej gručo prepiha, obelisk.
Vsa slavja na trati, vihranje kocin.

Ti ni nič luštno?
Ne slišiš mirnega dihanja skal?
Dokončnost dotika in raztapljanje las?
Blažen in radodaren pastir luči neba sem.

Sadež slavja.
Odteklo bo samo, kar bo
zbistrilo rano. Použito bo odleglo.
Amen.

Kiti

Poglejte mrežice in skorjice in gobe in
micelij in kako zabrišeš snežno kepo, ki
si jo prej sestavil. Sestavil, s stiskom

roke, dlani. Posegel v prhki srež. Tudi
nebo ima vtičnice. Gobe imajo plavutke.
Kriče je zbudil otroka. Ovil ga je z belo

plastiko. In kot buba razje kokon (srkam
planine) in dreta para štruce, zalepljene
druga ib druge, ni v tem način, kako daje

tropi rib znak? Ne moreš določati njihovega
strahu. Terarij, ki na obrobju poka, ni
vključen v krvne žilice, ker čuvajo češnjo,

ki plivka v svetem olju v sivki. Čuvan si
samo znotrajmojega polja, izven njega si sam.
Dihali so in pleli. S tiste prekrasne hišice

(usekane v skalo, z lampijoni) sem poslušal
dihanje kitov. Ni soka v pampi. Na mojem prstu
bo ščepec soli. Boš prisopihal kot mačka?

Kosti so za rešetke. Kostnice v vlagi gnijejo.
V obokani kleti vlaga na vzglavju, ob pampi,
nad morjem, v pečini, ob dihanju kitov.

Forma, ne hiti, navadi se spet zijanja

Dihaj, grabi vrt. V rodeu ni pelerin, ki se
napenjajo, skačejo. Vlak jemlje late.
Prebuja se som gore. Obdajajo ga piskači.

Ljudstvo s tankimi nogami. Žrebice, poležane
po tleh, prelite s svilo. Rokavi so trikrat
obrnjeni in veter potuje še gor. Stebri

so se obdali sami okrog vodnjaka. Žuželke
zamenjujejo lamele. Kosti obrača.. Samo
roka ob telesu umirja. Nehaj drobiti igrače

kot grude. Vsa naložena solata, poceni
plastika, ananasi, kape, so hribi za spoj.
Dokler jedro klije. sika roj. mama spozna

otroka. Voda je pitna. Mah je v puščavi
malica. Vznemirjeni obleži. V počivanju
se luč spere. Preobje se, ki ga zriva na

rob. Luske se odprejo, tako kot zlate
špice, Hollywood je v orehu v soku breskve.
Zatiči so za postavo. Liži Kafko, doklčer

ne postane prijazen, Ne bo se otoplil. ne
bo se stopil. Ne bo prevzel odgovornosti
za zgodovino. Sam ga počeši. Jaz imam

umetne živce, ki sem jih prekrvavil.
Pluta je v steklu, ki se preobje sladkorja,
iz treh elementov sestavi vrelec. Otroškost,

nedolžnost, začudenje je hranljivi dom.
Tam me plezanje pogleda Andreja Medveda,
njegov utrip in spomin na nove kraje

menja. Občudijem ta zaslon. Čredo
konj, ki jo vpije kot svilo zase. Murva
je. Ličinka in gomolj, prekrasen prelaz

bleska vrelega snega, tu, Medo, daj mi
roko. Čofota, riba je, sveža in nevarna.
Viharji mu lahko zdrobijo freske na ramah.

Žitnica je večna. Lava je brezobzirna.
Dila, kroglica (polkrogla) iz mehkega
blaga, kamor so zatikali bucike - ježek -

in to spremeniti v pokrajino, dolce stil
nuovo. V raju smo vsi omamljeni.. Lucidni,
na robu verjetja. Skrušeni, kot bi nas

polivali z vedri mleka, ampak vseeno
silne brbončice, ki pridelujejo repo na
skorji zemlje in katedrale, kjer je prej

stal zrak. Sugerji smo. In tudi če ogromno
sondo na žici, ki visi iz višave,
pelješ okoli, da plemena vriskajo, brišeš

z zidovi mah njene okroglosti, glavna
težnja ostane, obnavljati Boga.
Luščiti ga, preoblačiti, zbujati, nove

nitke napeljati lutkam. Iz ust narediti
ukaze, jezera naj se izčofotajo na
skalah. Mile srne v peni kristalnega

glasu in matjuška v ogledalu s
predpasnikom, zakaj ne, vsi živimo
iz vseh, mehko meso vstajenja.

Madonna del parto

Chi je hitia, chi je hitia! je tulil šofer,
razburjen. Sošolec je vrgel storž pinjole,
da se je odbil od asfalta in zadel avtobus v
šipo. Kot manjši sem se od kolektivne krivde
poscal. To je uvedel I. G. Plamen, namesto
polulal, Aleš pa kurčka. Glavina Jordan je
zehal ne da bi dal roko na usta. Nekega dne
ne bodo več pokopavali mrtvih. Zlažeš se
in visiš. Ti si Hitler. Pohoditi žuželko je hujši
zločin kot odrezati polovico sveta in ga vreči
vstran z vsemi ljudmi, ker se ga niti ne zavedaš.
Abraham šepa. Izak kuri. Piero della Francesca
izsanja dna. Njegova opna (trebuh porodnice)
umije, vrne tisto proč odrezano polovico sveta.

Salome

V vino, ko polegamo gladke palme,
bomo še šli. Zaman je zvoniti
po toči. Usta so krogle. Božja
nevesta je mraz. Ponudi krožnik in
obraz in celo glavo. Zajček pije
kaplje krvi ob škornju. kako si tja
prišel? Kako te je ujela? Usta so
polna sreža. Zamrzujemo solato.
Na zemlji stati je basen. Ne
stojimo na dnu. Na špicah pestičev
stojimo in povzročamo viharje.
Bled je tresk. Tiho je drobljenje
pistačev. V vino, ko polegamo
gladke palme, bomo še prišli.

Indija

Krava zeha in povzrogča šume.
Pletilje horijo in jim zraven gori tudi kolo.
Lubje se zamenjuje tako kot rogovje jelenov.
In včasih ljubiš, včasih bruhaš.

Vstal bom.
Si poravnal križ in si dal oljčno
vejico za srajco. Da jo bom
čutil na srcu tako kot kožo gorečega psa.

Cufa se moja ravnina, kjer sem gojil sinice.
Klet stopi tudi veke rib.
Kaj delaš? puliš noge, da jih dobiš ven?
A ne bi raje same stale kot del telesa?

A ne bi raje tudi jezik počival,
da se okrepi?
Zakaj misliš, da ga moraš masirati.
Zakaj neprestano vsa telesa masiraš,

ko pa so lahko tudi sama s sabo
v vodi, v luči, v zraku.
Spregovori končno enkrat kot
človek in si oddahni.

22. III. 1993

Vibo so destilirali.
Na notranji strani oboda noge mravlje
rastejo mesta-kocke, ki si trejo glave.
Zaštihani so v srebrnem horizontu ravnin.
Pljunk prekopava gredo in gredi kitaro.
Katedrala poklekne, se ruši kot jasli.
umestim se v kosti.

Diham in pesem skače.
V kadi so zrušene peči, ko se nego napne.

Začne s tipičnim vdorom v smolo
in ga zagrne črna lava.
V mentalnih obodih je samo seksualna
substanca. Druge ni.

Če pišče navijaš z žico, obdano s svetlo
modre, modre, živo rdeče in
rumene obroče, bo dihanja
več kot pri lomljenjunartnih kosti
mladih plemenitih Kitajk?

Pomladni dan pere smog.
Škatla ima oči.
Čerkez hidrant.
Oba sta mala.
Kar v grušču popiješ---
Gospod mi je poslal gosenico, da se
ustavim. Gospod me je splazil v gosenico.

Gledam se, ker sem dobil ritem velikanov.
Šušti, ropota, masa se širi in liže.
Vode hreščijo, ker poka jez.
Kalpe iščejo snov za čolne.
Ne, ne, Kalpe! Leteli bomo! Voda je
mehka kot jajce.

Peč - listnato testo.
Med grabljami so dlake, mravlje.
Vinil zložen v piramide.
To je ura iz biologije, kako so živali različne.

Ni rečeno, da ni vesolje kišta, ki po solnih
ceveh popije sonce kot nitrat.

In vsak, ki to bereš, pazi! Ne padi v Pečico!
S sdlino! Postani pomladna gredica! In ustavi se.
Ne na vse.
Grad ima strašen obraz.

(Sneg gre za sviter...)

Sneg gre za sviter in za rokave.
pečeno jabolko spominja na Tatare.

J'ai vu un énorme institut de sociologie

Porcelan se čudežno skruši.
Vsak boleči ima apetit.
Otrok, z belimi luknjami v čelu na poti v
kraljestvo.
Mravlje, na ramenih hlodi.
Drvarji si preobuvajo škornje.
V belih, ogromnih
gnezdih so se mi pomečkale mitre.
Vedel sem, da bo počilo.

Opeval sem velike hraste,
čela so zahrustala.
jadra so se povaljala po pepelu.
Kuharji, z belimi kapami, se kot Kristusi
izvijajo iz zelene veje bele breze.

Šotor gori.
Linolej v membrani ščiti kolute.
Led zadrži rez za en obliž ustnic in na
prah na makadamu padejo najprej čake,
na čake petje, na petje streli.

(Dete govori, kar ga naučiš ...)

Dete govori, kar ga naučiš: granata je moja kri.
V tihih čredah ni zaman jasnine: prasne.

Kje si, Nino Pesaro!

Plesen. Beli mi zajčki čolni, plesen.
Grad. Burja. Zimzelen. Modrina paše.
V svetu je roka, tnalo. Iz ledij vzbrsti.

Greben. Thot. Žalost. Šum kamionov,
plazma. Ne orjem. Ti si zrak. Pena
spomina, hruška. Čas, ko si dal čako

postrani in sem premišljal, če bom
imel barvo v ustih. Sin bandaia se je
napijal na lakih. Zakaj ne jaz? Z

vohanjem? S čakanjem, da se ti zavrti?
Ko se trebuhu prebudi tank z rdečimi
rokavičkami, racami. Klečiš takrat in

ližeš ribje olje? "Ni čudno, da vam smrdi,
saj ste ga dajali nam, Slovencem." Družina
Pesaro si tišči nos. Skače, skoraj razbije

čelo. Komaj pobere lok, ko se kača, naša
domača kača pod belo sivo modrim oblokom
našega stopnišča zbuja, vsem pregnancem.

Borromini

Zvesa izpuhti, ne smeš je prižgati.
Pajčolan, ki odplava kot bičkar in pusti srce
golo. Slišiš kamione, ki se vanj zarivajo

s svojo gumo kot koleščki za masažo na
CNN-u. srce hropi, tamburice so v njem
zaslepljene kot vreča stekla, ki so jih žvečili

naslikani na freskah. Tamtami in parade in
opne, šibje zastav. Ti kruli? Je to znak
čistosti? Se Atlantida polega, Brbota?

Če pade vejica v planinski zrak, cvreti
se začno korenine in noge, ogromna roka dvigne
hrbet gamsu kot mladi mački, ga z drugo

spodvije in podloži, da na mah v skledo.
S flajštrom mu lepi ušesa. Temelje koplje za
netečaj. V mineralih odkrije Borrominija.

Njegove kupole, njegovo nožkanje in križe v
apnu. Razprostrl si je preprogo in ni šel
ven. Hrbet je izpahnil. Boga je zmamil.

Kožo je položil na tetraeder. Razlomil ga je
z zobmi, ga razpel, se igral s kroglico,
da je tekala kot srna. tema je bila samomor.

Sablje so visele iz stropa. In tihe, v svili
sonca žabe, ki jih ni zagrinjala kupola,
ampak božje sonce, so poslušale svetleče se

prapore, utripanje svile poslušajočih na
vrtu. S fontanami so ga hoteli zaliti. Rešil
je vsa šestila. Krave so šuntali, da bi

polomile ograde, sveto mukale v Indiji in se
polegle ob S. Ivo della Sapienza. Brda bi raznesli.
On pa ne, samo zibal se je, zibal, mrmral in se

s prsti dotikal belih sten. Pojedel je kockice
z biseri. S sredincem, kazalcem in prstancem je
pobrisal prah in vrtel posekano smreko v ogradi.

Palača

Signatura rerum, koščki sadja,
požirek je večplasten, zagrinjajoč.
Čas in prostor (stvar), mirte v

parku palače Heseda. Volja je brez
temelja. Tvoje telo je prazno. Sahara,
puščava je med pegami tvoje polti. Na

okno je naslonjena podoba kužka.
Polhi se neprestano slačijo.
Lustri se spuščajo iz kanalov iz

žice. Se bošustavil v flajdi? Bo
filc, ki prekriva tipke pianina,
mlečen? Zamenjaj barvo srnam.

Zamenjaj barvo oči in las. Ramena
imaš spraskana. Podlagala so obok
sinice. Operi kad. Naj se puhti.

Planina žgečka orjaški podplat, a le,
če dvigneš vedro. Kje v očeh je sladko
mleko? Kaj je divjaško izničevanje

praznega? Nič je miren. Nič ima toplo
roko neba. Zvonovi so beli. In krušna
sredica ponikne v mehki sneg kot hrček.

Ena bukolika

Deske primikamo. Fuj, apno, suha koža, še za
nohte gre. Balon pumpaš. Košara, plin
markerji, usnjena čelada in goggles. Ni kaj:

boš z balonom skočil na trampolin, ki je
narejen za človeško težo? Gravitacija niso
nobeni boni, ki bi jih lahko potrgal naenkrat.

Če jih potegneš naenkrat, se ubiješ. Pljuča
se razširijo. Prostor se spremeni, vstaneš in
poješ, poješ, in poješ, prostor pomodri,

mravljinci ti gredo po hrbtu, slečeš se in
plešeš, šprica, možgani dobesedno špricajo in
ti greš v trebuh pajka, se tam naseliš,

vzameš metlice, prvi hip, malo počediš v
tej ogromni krogli, potem vidiš, da stene
pivnajo tudi, kar je pod metlo in spet

vstaneš in poješ, zibaš se v nekakšnem
živem pesku. Iz sten začne curljati. Tipk
več ne zadeneš. Pisar pogleda čez ramo

in vpraša, če ne bi končali za danes, ker
bo kot zgleda, trebuh pajka počil in
kam bomo šli s porodno vodo, na papir?

Mamma merda

Geniji so zoprni, monotoni, strašni in me
spominjajo na čeljust želv.
Dreki so za ljudi.
Drek je prijazen, če ga pokakaš.
Bulji in si ne dela nič skrbi.
Kadi se kot kaka svinja.
Spominja me na bele višave jantarnih gora.
Na Gregorčiča, na primer, konkretno
mene in na krvavo Sočo.
To se mi lahko opraviči le iz divine frenzy.
Saj to je, divine frenzy je demokratična
institucija, last vseh, najbolj
otrok in štiriletnih bratrancev.
Skupaj pridejo na družinska slavja in rečejo
drek in že jih popade božansko veselje,
tresejo se in valijo opd sreče in
božanskega vzhičenja in ti rečeš opla! to pa ni
fair, jaz sem oče, roditelj,
meso sem naedil, namesto, da bi se
z njimi zabaval in če grem v vlogo svojega
sina, ga izrinem in sem tako potisnjen ob zid.
Nedolžen si, dokler si
nedotakljiv, zato je boljše
ne postopati okrog tistih
pivnikov, ki te obkolijo -
drek je moj brat, greh je strašen -
s sini.

Sveta kokoš. La notte di San Lorenzo

Belo meso se trga s koščic, temno je težje,
ne plava. Roka mi bo zgorela. Ko se bo cedila,
bo dišala po meni. Trebuh je mehek in vroč.

Ko sopeš ti dam dušo noter kot kako znamko, ki
se nalepi na prt in jo dam v prozorno plastično
vrečko polno tople vode. Prst v vodo, da bi se

odlepila znamka. Pod parketom je temelj, pod
njim bife. Ničesar ni. Brizgi so tvoje svetle
copate. Začel bi pisati, da je oklep moker,

razrahljan, da se odmakneš, da ne primeš, da
buf! kot en čukec, se komaj dotakneš. V začetku
noči sem blažen, v sanjah pokajo glave, rumena

in rdečabarva špricaizza gora in potem pas
spet čiste črne, mrtve, da me zbudi, da se
zbudim in sprašujem, kaj je umrlo in potem se

spet kuham v loncu in brbota in čakam, če sva
se res ujela. Jezik je kavelj, nič ne prime.
Premlad sem za ponižnost. Sčistili so mi stroj.

Telo je pojedlo meso jezika. Duf! pošljem vlak,
parno lokomotivo, zdrvi, da te razčirja, končno
razbije na dvoje. Ne gre naprej, na telo je

pripet. Lokomotiva plane. Edino naj gre pri vratu
ven. Glavo, lobanjo bi rad ohranil čisto, z vso
kožo, z vsemi lasmi, z vsemi tvojimi popravljanji las.

Čutil sem kri pod tvojim tnalom. Srna se spremeni
v ptiča in se dvigne. Težka je. Ko že leti se komaj
dvigne. Veje drgnejo po trebuhu srne, ki je zdaj siva.

Imel bi eno tako rešetko. Ni treba, da je gril. Lahko
je rešetka, ki skozi njo odteka voda s ceste. Malo
večja je. Tja bi te položil. Spodaj bi zakuril.

Nisem navajen, poročnik, nisem navajen!

Ne znaš se obnašati, papagaj.
Tvoji krogi ob očeh niso srebrni.
Notri imaš vato.
V vati so trnji.
Globusi, ki se praskajo s smučmi nad gorami.
Svoja grla!
Svoje sapnike, svoje želodce, svoje
zvoke, ki so glas Sueza.
Jez se dviga.
Ribe pobašejo senčnike.
Occialin! Occialin!
Mola lo, mola lo, butta lo qua!
Afnajo se marele, ki se spet odpirajo.
Poješ vse in se spet zastrupiš.

Hruščeva, ki se poelje pod oknom.
Fave, ki jih zbombardiraš, da hreščijo kot
pavovke. Je v steklu
luža? Je Bog
popikan?
Zakaj ne nabašejo lovca?
Zakaj se podgana rodi iz podgane?
In telički, ki se prestopajo, padajo in še
prestopajo.
Vsak se mora naučiti hoditi, ko kriči.
Moja je steklena volna.
Moja je vsa otava.
Pomešaj belo in zeleno, slast in suh smrad.
tako se boš nekaj naučil.
Misliš, da so vajencem krpali nogavice?
Ne. Z žigom so jih zakopali v predal,
pohodili, tlačili in rjoveli,
tlačili, in ko so prtedal odprli,
tam so trepetali vsi nagci v bornih
pižamah, hvaležni, da niso umrli, rosni v
steklu.

Utrti

Um lačen, konj se zaljubi v štor, ne
more pognati. Kaj to pomeni, so vajeti mrzle,
zavese pogorele v cof? Ga bom izruval, bimbo?

Ščepec soli, brhke oktave ega, pa vresje, pa
nitke, pa žličke. Se plesen dogaja v gozdovih?
samo, če odkriješ jamo in daš not polen.

Spomnim se, na Beneškem Bienalu. Vse rumeno,
zgrožen in oblasten krik srepega blondinca, ki
se je bal, da bodo Latini vse to poteptali.

Cvetni prah, razsut po tleh zamejen. Kaj pa
čelada in vrtnica? Če si pljunil iz kočije, je
lahko padlo na šlem. Mali si je to vzel, za

ruto. Uvil sem sev testo in umaknil, se počasi
pomikal po teatru Fenice in gledal Bacona.
Butcher, tisti angleški tužni cmok, en v

stoletju, ko plačaš za ves privilegij in kaj
me briga. Koga si spuščal v Mostecu, da je
ropotalo in grmelo, brez Daše in sva plezala

čez ograjo na Koleziji sredi noči. Kriki so
omrtveli. Ob Nadiži je padal radio. Dante
je Tadj Mahal. Pika na robu zraka, oprta na

glino, s palicami, ki so gotovo leske, z
zbeganimi postreščki, Salieri. Napisi so na
kapah. Mediteran stisnjen v tvoj glosarij.

Kdo bo kadil po Boule-Micheu, integriral na
rue St. Jacques. Kje si, Plamen? Kje so
udarni in prožni, tisti, ki so spali v

Shakespeare & Co. In zjutraj, prezebli kot
ptice, prelagali svoj flamingo. Je bil
tisti na Kreti bel? Ali roza? Ali enostavno

stvar in umazan, služeč kruh, pripeljan od
bogvekod, krmljen od turistov. Kekse je
požrl! Kekse je požrl! A ni mogel vsaj

reči, ne krasti. Lomil jih je, ko
si ti spal. Zašniral ves razprostrti
prostor, pa še v loku zmaja poletel čez

Veliko morje. Pomarančo jem. Magna carta
Solemnitatis. Zunaj dolina in štreberji, pa
Še: grič, grič, svetlikajoči se pesek

Izpod tvojih copat. Zdrobi šampanjec!
Gugaj se v uniformi na mreži. Predstavil
Me je, ne boš verjel, vsej družini. V sedmih

Šotorih so spali njegovi delavci. Ni pod
Podplati koktajlov. Dežniček je za obrambo.
Ampak ponoči, v šotoru, med trtami, ko se

Kopalna sezona še ne pomika v grozdje…
Čmrlj se zredi. Voda se zredi. Duh plane.
Ti goriš na ugaslem. Vse je širno morje.

Džindže

Primož še zdaj sanja o Gangesu
na couchetteu pod mano na
progi Trst - Milano.
Delal je med ogromnimi črnimi gumami,
da sta z Bojano lahko šla.
Zjutraj sva čakala na postaji
premražena, da so ob
pol šestih zjutraj skuhali
prvo kavo in potem z belimi grškimi torbami
zakoračila k preprodajalcem.
Podarjali so nam vaze, panettone,
nalivna peresa za hčerke,
ko sva si opomogla.

Na Via Boscovich

Na Via Boscovich
receptor vsako uro ven lazi,
da bi videl, če je
še parkiran moj avto.
Zjutraj pijem kapučin in
sobarici podarim riž.
Bil sem velik gospod,
professore, tam daleč, v temnih deželah
padel v težave,
gentilissimo, educatissimo.
Ko smo vsi z olajšanjem ugotovili,
da ne švercam drog ali
orožja, ampak cenene uhančke,
ki jih bašem v škatle za riž in
lepim nanje z UHU-jem, smo se
smejali, zarotniško in nam je odleglo.
Od tod vse te kile riža, ob
vsakem mojem obisku,
vsem.

Dreher – Aža

Imenoma te bom zamešal z žličniki,
krofi, ropotijo, dal v črno krpo,
da boš komaj lazil po skalah.
Sopel boš in pogled bo len.
Žito, ki ga trosim k vzglavju.
Obrnil boš tramvaj srebrni,
od treme ne boš spal.
In dal: enega jaguarja tja, enega jaguarja v
drugo vrsto, da bo dežuren.
Si pomislil, kdo te bo branil,
kdo me bo zaustavljal?
Kdo te bo iz zgornje postaje valil
po griču skupaj s šinami do
svetlega bara Trieste mia. Ampak to je bilo
pred časom Fisherman`s Dwarf. Ko je
Castelli še dišal po kavi in
tržaških pražarnah.
Ma Tomile, lui no gaveva niente da far,
era como nostro Drejči.
S pivom je bil povezan, ne s
kavo.

Non parlar davanti ai fioi

Stopil sem s ceste, kjer je odmevalo
mona! Dio porco!
švinja (Aldo je imel odlomljen
zob) v salon, kjer je sedela
Signorina.
Lase je imela počesane s srebrno krtačo
in usta kot mrtva bleda riba.
Torba je kar padla.
Mama jo je predstavila.
Skrbela bo za nas (in nam zavila
vrat kot kokošim). In res je začela:
Gallina.
Delavke so se opekle.
Vzdržali smo njihov psihološki
pritisk, ko so se kot
grozdje polegle
po oknih metlarne ob pol šestih
zjutraj, da nas bodo ujele v strašnih
kretnjah.

Numalaš

Se bodo čmrlji pripopali na pokrit ogenj?
Tvoje roke so lesene. Bog je brezbarven.
Z rameni utrem pot tja. Zaščiti glavo,

zaščiti glavo! Na pauha je padel kot
ploh. Pa ga bo zato favna zmlela? Bo na
pesku počenjal večne vrelce mladosti,

odpiral čakre kot spuščal špara nazaj v
morje? Kaj je ta cvetober? Gorski
potok, slana topla voda, moli in špari

in Languedoc. Usoda zbeži v meh. Velike
besede so kot šalčke zložene na belem
prtu za piknik. Krava poklekne. Za

jezerom je razrito. Med Ukancem in Jamo,
ko narase Govic, ni poti. Rommel je
tudi jedel iz plehnatih menažk v

Aziji. Tako prideluješ fosfor in
brutalno rušiš vojne. Pozabi se naj.
Biku naj se posesa trs. Kostni mozeg

najprej zradirati, potem napačno imenovati
kontinent, globoko izgubiti v škatle,
namazati z mošusom. Šele potem preprodajati.

Da se ne ve, kje je. Da nihče ne more več
raniti vrhovnega plana, totalnega izbrisa.
Jezik, ki je podoben človeškemu, se

segreje. Majhne glavice vžigalic se
odtrgajo od vresja na grobovih in iz
spomina dajejo kostno moko. Čebelam

trte in kremplje liže temen lak. Kar
je za moj nos kokain, je za drevo
napalm. Ni zame mokra skleda, zašraufana

z zobotrebci na kraški klečalnik, kjer
naj bi bil spravljen kot Martinova gos.
Kaj pa, če se loj posuši? Če oko Boga

ugasne? V Kaspijsko jezero so že izlili
gorečo nafto. V mojih celicah so
zatiči, gnomi, Pehte z razrezanimi

obrazi, same pasti. Je potem frišno
samo tvoje srce? Je potem frišno samo
moje srce? Metka. S svojo strastjo

sklekljati me. Me pomiriti. Me pripeti
kot metulja na bili srebrni podlagi (žameT),
ko se žarki sonca lomijo skozi steklo.

Rue de France

Če popijem vso Kokrico, če otroku trebuh
zmijem, bom vesel s korobačem. Uvija se
v pesti kot še temno nebo, ki tiho

rase. Svetloba je mreža, ki nam liže
oči. Kje je moj zlati vlak? Vsi, ki so
pri Voduškovih dali čevlje v omarice in

paradirali k maši, ali pri Adamičevih
izrezovali strip, kor vzame vse. Kdor
enkrat zapoje, nikoli ne ugasne. Kdor

enkrat samkrat zalije srce, kaj naj bi
delal v peklu? Jaz bi se dolgočasil.
Dante je že vse izbrizgal. In kako

zamamimo glavo, kako ti maže s pasto
znotraj v steklu, ni to sijajno in lepo?
Ni, kot sredi višinske bolezni izgubiti

torbo na ledeniku? Primož, ti veš, ki
si se ulegel pod grm. Ki nisi taval,
ampak mirno čakal na smrt in življenje.

Voda je hlapela. Krojači z avioni
šnirali. Midva z Milanom prejšnji dan
razklala hvarsko nebo. Strah me je

bilo, da te nisem dovolj zaščitil.
Da sem ti razlil ogledalo in ga izpil.
Da si ti v Libiji iz mojega kostnega

mozga, ker te nisem kril v polnem
času. Odmevale so stene, šumele.
V Korčulo si odtisnil pečat. Ko je

pihal jugo, dvajset dni, nosil goste
oblake, ko ljudje izvrejo kot reke in
se razlijejo. Pil si, pil si, pil si

sok. Bil prepeljan, najden in rešen.
Še sva pila na rue de France.
Preskočil je samo vrstni red slajda.

Tabor (Drsam se...)

Drsam se po katakombah. Črni, železni
madraci na nebu. Vijolice, ruševine v
hiši. Dokazi so okusi. In tenka skorja

ledu na nišah. Vrelo mast na vžigalice.
Platno okrog bunke. Zadremljem. Lisica se
ni prikazala. V vilah so medenice. V

potokih je koncentriran mraz. Vse je tu:
šalčka, krep papir, roza barva proteusa
brez nosilca. Wyoming zdrobi prsi. Iz

jantarja ne štrli nihče ven. K gori
ogenj, zaslišiš vse bluze, ki si jih slačil.
Mleko belih prsi namakal v mah in potok.

Varoval belo grško torbo in požiral sline.
Hlad je bil včasih vlažen. S čelom naslonjen
na formiko, ko si pomival. pazi, da se ne

popariš. In narediš tri prevale naprej in
dva prevala nazaj na usnjeni blazini. Zjoči
se. Ko dvigneš roke na stopnicah pred

muzejem in te plahte ovijejo. Bele
plahte, podobne rjuham, ki sikajo
in se strdijo. Zaveži roko v palmo.

Jezik

Dragulj si, narejen iz moje moči, jem te kot
ledeno kocko. Roke mi puliš iz ram in jih
nalagaš kot drva. Množiš jih. Opustošen sem.
Razbil se mi je malik. Ti si moja glina,
jezik moj, slina na skrčeni pesti. In da se mi
kri ne zaduši od tvojega semena, me moraš
rezati. Poglej, v gobec krave dam pest in ti
sipam marjetice po tolmunu. Siv, vlažen in
pepelnat si, ko se zaziram v stene na bregu
jezera. Veš kakšen trebuh imaš od znotraj? Tak,
kot če s hrbtom roke močno drgneš po svojem
belem obloženem jeziku, ko si bil še otrok.
Hočem, da klecneš od ljubezni, in da se
magari malo udariš v glavo. Hočem, da omedliš.

Datlji

Tu. Pojej vse datlje. Na prtu, na pesku, ob
robu puščave se sušijo. Bi koruza, ki bi
ji obrnil kot (križ) prebila hlode

brunaric? Bi se tobak razdišal v blatu,
poplavah, ko bi odneslo glino? Kamele so
starejše. Dvigajo se kot starke, ki ne

morejo več športno moliti. Ampak On, ki
peče, ki trga nozdrvi živalim in sinicam.
Ki lahko naredi poplavo in skrči tvoje

ude. Kam ga boš zbasal? H komu ga boš
prinesel? Oker je njegovo meso, ko pada
sonce v zakristijo pod kotom. To se vidi

iz oči. Iz zarotniških toplih gnezd,
mencajočih pred cerkvijo. Kot če bi s
slamico izpil ves bazen, dal not mufe,

trstičje, banane, kosmiče, mamino rokavico,
ki strašno diši in igrače: slončka, Pufa,
pa vse to obrizgal z balzamom, spet

dolil vode in nakapljal joda, zaradi
barve, zaradi zdravja, zato, ker ni še
dolgo, odkar je bila vojna in se not

vrgel, na pauh. Kvišku se poženejo listi
sreče. Ljudje odpirajo oči kot v cukru.
Vse se čisti. Ko je Kristus stopil v moje

meso, saj ga najprej nisem niti čutil.
Mislil sem, da je bula, nekaj toplega, kos
brisače, ki leze proti srcu. Ampak potem:

Spuščal sem jih, kot rokavice, da bi se
prepričal. Ni popustilo. Takrat smo bili
v jazzu, kot moja mama, cia, cia, cia.

Eno generacijo prej, jaz pa spet:
rafija, kako splav zavežeš, kako skoplješ
dovolj globoko jamo, da ne razriješ

ruše. Praktično smo se trenirali za
deviški pokop. Vode naj bi bile
čiste. Pa je vdrlo. Para na obraz.

Mozart na cufajoče se deke. Krilili so
ptiči, vsi, ne samo golobi, ne samo
Sveti duh. Vsi. Tudi kavke. Kavke

so se zaletavale v steklo Chartresa,
podgane so prosile in lezile po
notranji strani hlač viteza. Se ti kaj

gnusi? Zelen si, zelen si, zelen si.
Tvoja ušesa? Tvoja kri je mastna, tako
kot moja. On popapa vse tombole in žari.

Ivanu, o dedu

Duša se lahko pretrga z vsemi temi obrati.
Pljuča so silovita peč, ki v njej ritajo zlati
konji. Živalice! Mir! Ne zbuditi vseh! Ne me
razpasti! Telo gre kot orodje, zrušijo ga, ko
je parnik splavljen in šampanjec razsekan.
Rebra, to so kopita Pegazov, štrlijo ven. Ne
morem tako hitro nazaj šivati lukenj! Konjički!
Tudi jaz sem! Ne postati spomeniki! Tudi vi rabite
žive oči, ne samo vznemirjenosti, pen, hlastnosti.
Zmleli smo se. Diham kot visoka neregulirana peč,
ki so jo tri generacije Guličev gradile po Indiji,
Ameriki in Evropi. Tak sem kot stric Gvido,
(Gvidon Gulič, 1886–1984), ki je napisal dvajset
knjig, vse o turbinah. Koža je moje lito železo.

Sidro

V stolpu so ščiti razporejeni na levo in
desno. Zarja gre skozi nos. Obrvi so rdeče.
Zima je srebrna. Srne, v obliki kroglic,
so oblite z bitumnom. Cmok ve, ko ga

razširiš. Listje hlipa. Greben gori kot
razsuti sladkor. Tu je venček okrog skorje,
lešnik pade v mir. Praproti se zalomijo
in razrušijo. Čebela je polita z ovomaltinom.

Uporabiš zadrgo. Je švic pod rokavi.
Brvar pod ramami gora. Slačim miličnika,
ki sem ga našel zmrznjenega. Ni miličnik,

hoče delati. Nočemo več piti. Sneg ima rebra.
Civil poje. Nikoli nisem obrisal votline okrog
ust. Uvita njiva. Moja ruda. Seme gre za njo.

Maziljenost

Maziljenost je, da telo boljše drsi.
Da brez bolečin, v višji radosti
plava. Poglej kita, kako je masten in

delfina, kako je blag. Bog zaliva moje
pore Mme Rubinstein. Moje svetlobno
telo se ne stara. Ves novi vek bruha

od neokusnosti, ampak novi vek je
tanka plast. Par mušic, ki z nožicami
grebe skorjico, da bi žgečkala silno

mišico Boga. Roka je moje stvarstvo.
Premikam prste, slišim krik porcelana.
Užitek, ko se peče in srnam zmivam oči.

Boga nam zaupa. Njegovi nadaljevalci smo.
V ljubezen je oblečena roka vida, z
ljubeznijo je prelita siva delfinova

glava. Zdaj vstanem, hodim okrog mize in
pojem. Gledam modrino za deblom. Kako, da
se deska ne zlomi pod mojo težo, kako,

da ne zgine? Kako, da imaš ti, bralec,
oči, in še zdaj, na sredi (proti desni)
lista in tudi, če jih otreseš, ne padejo

dol kot kaplje. Se vali slepa pošast?
Se veselje kot vedno večja snežena kepa
umirja? Priklanjam se. Čutim veliko

rast, nevarni mir, silovitost, strašnost,
rano. Ne more narava brez sinove žrtve.
Jezus, rešuješ me. Ti mi puščaš kri.

Zidovi cerkve morajo biti debeli,
prostor vlik, križ mora prestreči, če
ne, te divje veselje stlači in zmečka.

Razsekan vonj po mlinih

Ponoči se razgali vrelo sonce. Drog zastavo
komaj nosi. Veter je neviden, sočen, mrena
bliska. Vsak utrip srca poganja glavo.

Vlaki se iztirijo. Slava je iz marjetic
in testa. Popoldne sem roko napel. Ograja
mostu je bila od ivja. Kamenčki se valjajo

pod baržunom. Gramoz tiktaka ceste. Lapiti
se brišejo. Grozd ne zori. Avto pušča. Je
Kublaj Kan videl vse? Si je zapomnil, kdo je

šepetal? S paro na deke. Z deke na glavo.
Osi so nehermetične. Padi ven! Ne več dolgo
ali ne vem koliko časa. S kilo roženine na

obali brega zapazimo sonce na rosi solate.
Rokavice so ti prekratke. Oči so nestabilne.
Polotiti se snežnobelih vriskov. V celofanu so.

Še! Kar se prireja z divjino in s pestjo v temnih
nočeh, v ustih zgori. Trobente so pregorele
z dlanjo na čepu. Vade mecum. Bodi slano.

Lakota brata

Zgrudil sem se približno.
Hrti na jeklu tanka,
ritka nad steklenim dnom kahlice,
ki jo podpira sinjina vreče,
drobec, strašnost.

Kako boli pesek ur.
Žveplo, ki vdira v otroška usta,
poslano kot kit, v samomor,
v ogrado, kjer hrusta zemlja.

Tkivo bonbonov.
Rožnate orgle.
Plavuti belih kamenin.
Dež, ki te pogreza.

Spaja se v kokošnjakih, mitrah,
kleteh, rezerviranih za vžigalice.
Da bi pustil prst, namesto očesa,
oko spravil.

Ga nosil po žepih za slepce,
ga potopil v šatuljo-lajno.
Venec iz smrečja med dvema tipalkama polža.
Jarek z uvito šibico.
Puter gasi mleko.
Gre čez brzico in odtrga glavo.

Pininfarina

Vsak komad je častno salutiranje.
Pininfarina je izumil avto. Šivilje
trejo grehe. Požirajo nohte krav.

Preveč. Razumi, da bo počil. Razumi, da
meter vzdrži meter, voda vodo,
mohamedanci med molitvijo tudi telovadijo,

malo pa moraš paziti na ravnotežje.
Ja? In kakšno ravnotežje je v
Pogorelićevem gobcu znotraj mesa?

Sam lastnoročno sem zdrgnil vse
tapete. Drvel tja, splezal na zid,
rezal z nožki in spodjedal cele

plahte. Strašen je, ko potem reče,
da je Horowitz manierist. Da ga je on
izumil. Seveda, ko sem ti pa jaz

prinesel lestev. Ampak kdo zdaj na
njih stoji? Jaz. Tebe sem zaprl v
bonboniero. Sam si mala napihnjena

kletka. Dokler ne zgradim elektrarne
na Dravi, dokler ne zgradim elektrarne
na Dravi, by the way, sploh veš, da

terena (tistega, ki ga je ded
kupil očetu in stricu Bojanu za
strelišče) sploh ne morem dobiti

nazaj, ker je že poplavljen. Brez
mene so gradili. Brez mene so
poplavljali. Torej, dokler sam ne

zgradim elektrarne na Dravi, bo
mogoče tu pa tam kaka ptica rešena.
Ampak kaj. Mogoče bo tu pa tam kaka

ptica rešena. To je vse. Ne bom zgradil
elektrarne na Dravi. Vse, kar je
gorelo, vse plezanje, vse trganje,

je zagorelo v spominu, da bi se
razdišal moj dar. Vse, kar imam,
sem dal tebi. Spravljen sem.

Bogu, ki te povabi balinati

Dam ti ta bikova jajca, če hočeš.

Ecstasy

Kreljuti, peski, sciavi. Pripopane mastne roke
na črno tablo. Filter teče, Marija se cedi in
reče: prežarjena sem. S septembrom si bom po

tleh zavalila koruzo in hodila po njej bosa.
Šiiti so me ranili. Cibela (nisva se poznali) je
nosila rumeno masko. Najboljše je zgraditi stolp

iz same malte in ga širiti in zajemati kolikor
rase. Črede so zbegane. Živali so utonile. Na
vejah ni več sledu listja. Kadar likam, likam

najprej hlače, potem zarjo, potem gozd, Nihče se
ne vžge ali upre. Steze so za smučarje. Posipam
tapioko. Sed ubi oris aurei Sol radiantibus oculis

lustrauit aethera album… Nasilje poskakuje in
skače. Zapri oči. Namaži komolce z maslom in jih
uživaj. Ko začnejo goreti na hodniku (zamaščena si,

tudi prestrašena) se moder plamen prime tam, ne na
prstih. Brez šopov na dlani. Hribi, da se
legitimirajo kot hribi, morajo prebiti steklo.

V ravni črti drvijo tja

Sanjal sem, da sva si iz testa delala nekakšne
kroglice, ki si jih razložila po tleh in se potem
ritmično super natančno sklanjala in potem
čisto z iztegnjenimi rokami, ki sva jih
vrtela kot kakšna krila mlinov na veter,
kroglice kake tri, štiri kroge vrtela
in jih v najvišji točki spustila. Bil je
nekakšen screen ali pa tudi vata. Vdrle
so se, ampak tako obstale. Zarisovala sva
obličje telesa Golema. Ko bova ti in jaz
najbolj blaženo krulila, se bo premaknil.

Tisti, ki ni bil tiskan

Moje obleke so iz kumine. Z zmiksanim
šalterjem, s speto premo. Rad se zabavam,
to ti vš, ampak v hrušču, v grušču

brez imen. Po celcu. Si predstavljaš,
da bi se neprestano z glavo zaletaval v
tak repertoar kot ti? Hard core Barišnikov.

Polirna oprema, dota tete Alme. Sem jih
že skupaj stičil. V Figovcu. Poblznela
sta. Čutiš, da si preveč pod gladino?

Enostavno ne dovolj na smučkah. Si
komuniciral s Tadejem? Eno je sitotisk.
Eno pa korenine kot da bi zgodovini zobe

drli, opraskan z malto. Že na Emoryju
so mi povedali, da ti Coca Cola ne bo dala
nič. Edino, kar je od nje, je tista

fotka. Ko skupaj odraščata. Morda te je
davil, ampak stik je bil koristen.
Preveč si se razbremenil. Slina s

kolači. Siamski dvojčki z belim bencinom.
Identiteta poje. Zamaskira hiše. Tudi,
če jih odrežeš z nožkom ob ruši in

najprej porivaš, ali brcaš, ali kakorkoli
mečeš, razširjajo se kot živi gozd v
Kurosawi. Premisli, koliko časa že tam

čepiš. Gnije ti Jonas. Z bliskovitimi
progami vse na kupu, pa, a pomaga,
a? In tisti, razposlani na vse strani?

Podplut si. Edino uvod je res dober.
Prvi, ne oficialni. Pa tudi oficialni je
v redu. Vse drugo ni vredno te strasti.

Ovčke, gamsi

Rože, ki jih nisi slišal, pozabiš. Nakaplja
te sladko mleko. Melanholičen postaneš,
potrt. Brutalen in nezainteresiran.

Nabutajmo skale. Polmrak je na dvorišču.
Gams, če odskočiš, prav, res misliš, da ti
bom z roba pečin metal gaze in obveze?

Saj sploh ne bi padle do dna. Razpletle
in porabile bi se v zraku. Ti pa misliš,
da bom stopil dol in te usločil na okroglih

kamnih. Odskoči gams. Ne bi te rad
zamaknil. Varuj se grušča izpod mojih
nog. Uči se pri rastlinah. Pri ženskah,

ki si barvajo veke. Kaj so vse te umetne
odeje, sijajne za organizem! Ovčke so
vdelane. Kri jagenjčka v plastiki je

morda natančnejše uporabljena, kot če
še živi odtrgaš ud, ona pa tuli. Kaj
naj šepa s sveto trojico nog? V mestu

se ne kljunčkamo. Golob spi v pretesni
košari. In lokomotiva, če jo položiš
na zlati pod ladje v cerkvi, spominja

na viteze, ki so ropali z ostrogami.
Paž naj bo vedno toliko visok, da
se lahko v sedlu skloniš in mu

pošepneš. To ti hočem povedati.
Začni, vrtaj, naletel boš na fresko.
Če ne bo vseh barv, bo sled barv, če ne

bo sledi barv, bo spomin nanje. Ti
namakaj svoje življenje. Led se naredi
sam. Sam se raztaplja s tvojim dihanjem.

Jona (Zgodovino...)

Zgodovino piše užitek. Bombe so podobne
človeškim jajcem. Odtrgaš jih in razmečeš.
Prskajo. V hribih se prebujajo pastirji.
Evo, granata ti pada na glavo, šla bo tja.
Dolgočasno je bilo postreženim. Nisem še
videl kita. Baje plava v morju. Baje mu
lahko zasadiš jambor skozi oči. Včeraj so
pobili mojega ljubljenca Jeffreya Dahmerja,
ko je čistil stranišče. Sedemnajst mladih
fantov je pojedel in končal v krvi. Oblast
se vedno deduje, ne deli. In če se že kje
kako telo razkrpa, se ga poštuka. Moč ne
sme izhlapevati. Obnavlja se na svečanih
moriščih. Ljudje, ki gazimo po krvi, smo
erotični in zanimivi. Pišemo visoko poezijo.

(Nad rekami je dan ...)

Nad rekami je dan bolj
kopast kot oblaki.
Voda je spet mrzla.

Mah

Zli. Duh. Las. Sem. Sum. Tram.
Špičke os zagorele. V belo moko poniknem
z ralom. Aminokisline so barvaste. A

dih? V gobi so mravlje. V striženju
leta peric, kubusi na belinah. Je kubus
na rjuhi, med v prerezani hruški?

Majhen božji otrok v škatli za violino.
Je to Mojzesova košarica? Ptiči, ki
te izkljuvajo iz barke? Rožnati kremplji,

Šuševi so, v Orinoko se je namočil Nil.
Sledi brišem. Sneg je zaplapolal na
grmadi. Sedemindvajsetega januarja še

ni prosil milosti. Ni podpisal. Za
kanec ni povohal moje hraste. Se slepiš,
da ti bo streho vštulil? Odreklo se

mu bo. Povaljanemu v srebrnem, v rosi
na sliki. Il est emu, mon amie. Kaditi
sem začel vam na čast. Že, ampak če

spet zložimo trave, razvijemo plahte,
v čem bo pregrinek nebo? Veje se
zluščijo. Se ptiči vrešče razbežijo?

Niso dalmatinke, pepel avgusta, veke
(trideset vek prekrije skoraj vso obalo),
narejeni kot mamuti, metlice? V pasu

narediti novo luknjo je kot zgraditi
nov grad. Poklicati zrcala. Obiti
vrata. Izčrpati konje pri dovažanju

lesa. Lahko zdaj odstopaš kot mehurji?
Se ti ne zdi, da duhaš šopek rož?
Zakaj naj bi ne bilo že brokata? Lima.

Da se sandala prilepi v štalici. Če
boš hotel naprej, boš moral bos.
Kladivo se je zameglilo. Odprl sem

okno, raztrosil jajčka. Padala so po
ovijalkah ob frčanju perila. Kako
se rodi zvezek? kdo mu ubriše not modre

črte? Misliš, da lahko razbereš poti
bivših gnezd? Od nekod vendar prihajajo.
Odpodijo se in so ravne. Legajo pa

natančno tja. Na tisti beli papir. Ni
sledov pene? Se nič ne poslavlja,
nič ne umira? Niti sledu konjskih vpreg?

Kot drvar, ki sekiro obriše. Gre proti
trebuhu ladje. Se nasloni, poišče
violino, leži pod kotom živih vlakov.

Zvezde so katapultirane v moje telo.
Brišejo se kot bele kroglice. Rumena
ušesa imam. Sem oče vsemirja po tem,

kako slišim. Boš protestiral? Boš
roke namočil v prst? Glej, kosa mi
ni prerezala trebuha. Jem šipek. Jem

repo. Če bi bila to marimba, bi
zdrsnila tja. Tako pa je voz, pobarvana
soha teritorialne obrambe. »V votlini

šarim za zdravje« je padlo. je to,
kako se pogovarjata ploskev (skleda)
z monumentalnostjo kapnikov v temini?

Milijone let samo tja. Potem nasmeh,
počita recimo dva metra, potem pa
spet dolg spomin na premik v tišini.

Vsake tisočsedemsto let se zaletijo
not mehurčki. Oči se jim predrejo od
srebrnine. Žagaš v rumeno. Res je

nevarna. Povil ti bom pesti. Potem
boš hodil kot cufaste nitke s parklja
hudiča. Ne kriči. Ni haptičnega neba.

Delati otroka

Vsi ščepci in mokri obrati slona
ne položijo. Solnata si in rujava,
zmatrana. Greda te ne plaši.

Divjačina plapola z ruto, pa kaj!
Glavno, da mi ležiš na levi strani.
Na desni strani ležijo moški. Konji so

upehani. Iz mesa. iz vidre, iz opice,
iz kuloarja, kantilena se ti kadi
iz glave. Ste mi Boga napele na

svoje ritke? Presenečenje. Celibat
pada. Tu, v tem trenutku, ko
pišem, čutim, celibat pada. Marija

sama masira srce. V bistvu se ti
prijatelj vedno poroči z žensko.
Kako ga loviti iz vodnjaka? Cerkvi

je to prilagajanje trajalo dva
tisoč let. Samo, ko lahko natančno
zaupaš in čutiš v soku in

ljubezni, da ne bo regulacije,
lahko ta prag znižaš.
Zmlaskaš. Podreš. Popiješ Boga.

Zakoni

Zemlje, postrani, ne slišijo ribniki.
Ne hitim v šolo. Polovica uživa. Polovica
se peni in muči. Odpirajo se zrela

drevesa. Krošnje izmozgajo obred
vladarja, ker so večne. Genealogija
težkih, vlažnih sob, ki se jih z dlanmi

oklepaš na klinu, ki se ponavlja v
seriji. Modeli so za stupo in oltarje.
Moka je vedno ješpren. Zgodovina je

oblatena. Drevi ga pokadimo. Zato živi,
ne vem od kod mi je pripadla ta čast.
Ne verjemi. Ne na kredo ne v zboru

ga nimajo. Češnji se odprtine beležijo.
Odvij ozadje. Oslepi ga s svojim
stališčem, pihni. Greva po rokah v

žavbe, da vidiva, kdo kaj je. S senco
na postavah obdelujemo lastnino. Od
ohropelega in zariplega likanja do

višav v nebesih ni vmes niti čižek.
Geme bojevnikov. Iz zeta ni slive.
Otrok skrči lastno pest. Na palubi, na

sadju, so sence, ki dišijo po špinači.
Najdi otrplo zvezdo in jo poslini.
Tvojo sivo glino potiskam. V evidenci

imam žepe in jajčka. V možganih je
mošus. Krepim ti arije. S pogledi si
naredil kovter, ker si jedel svetlobo.

Zmeraj je okno, okno praznega. V višinah
ni zatičev, ker jih ne rabimo. Tesno
je samo malo nebo. Glede našminkane

gospodične, hčerka je. Krone štejem, ker
jih nosim v torbi. Italijani za dolgo
mizo v Little Italy. Če se vštrika sam

hrošč, ali se odtisne v zid, pleni
spomine z izmišljeno silo? Job bo prišel
do stebra. Iveri so poklapane in prašne

in Tedaj, ko sva šla skozi ulico in pod
njo, hiša, ki si mi jo pokazal, se ruši v
prah. Stoletje že ni več zaklenjena.

Stoletje prej ni bila zaklenjena. Dovoliš,
da je teza, če bi ti snemal vrat, nevzdržna?
Kričiš na kavo. Oblike prstov poradiraš.

Se vidi s tvojega okna jabolko? Kamin
ne peče. O, krona in debelina. Gladka
penasta jezera. S kovčkom, ne na preži.

Kreta

Vsi čopiči so telesni. Škatle so rjave in
barvaste. Pluta pluje. Koža diha. Morje da
srce. Kot Kreta sem, ki jo je zalil balkon.
Ne razumem, opiši. Kot Kreta sem, ki jo je
zalil balkon. Isti zid. Se je gladina zvišala?
Je Mediteran morje? Je šlo do Rimbaudove koče
na Cipru? Vila je. Sam jo je dal zgraditi.
Vihtel bič nad posli (hlapec), že ga je mlaskala
Afrika. Zakaj dvigujemo čaše, zakaj ne dvigujemo
krogel? Zlatih krogel, ki bi nam utrdile
bicepse? Zakaj to počenjaš vse sam, v
frittierah? Samo fruttiera je prerezana krogla.
Velik del, sedem osmin, plava nad našimi
glavami in nam prodira v bicepse. Sin bo bas.

Tempelj

1

Tam, kjer ni kaj reči,
obstaja svetloba izginjanja.

2

Čas se premika.
Lava žari.
Pod žlebom sem, tiha goba.

Bron ziba.
Plamen je nem.
To je zame.
Strašno.
To je zame.

3

Kotek, suh rdeč kotek.
Kdo je vzmet?
Tu sem pokopan s teboj.
S tem imam vse.

4

Kot Buda strmim v nepremičnega.
V mošejo in skalo.
Roke jemljem.
Savo pijem.
Vidim čako. Žrebam se.
Glavo imam čisto majhno in košato.
Govoriš mi. Govoriš mi.
S svati sem povezan.

5

Bruham os sreče.
Kdo so tihi, beli konji?
Bog, kako si obel.
Bog, kako si dober.

6

Lega trna v tvoji kroni,
mlin se je ustavil v skali.
V jabolku, v semenu,
ni ust pod nebom zate.

7

Vse, ki jih ure mrazijo,
čes ne zasliši.
Ni kaska blagega.
Divjak ne leži na ščitu.
In grom, ki ti je iz ust pošel,
pita dragulje.
Drobi vrata tuhtanj.

8

Pena na gobcu govori o bolečini.
Kravo obrišem.
Buča! Me slišiš?
Drugega nimam.

9

V soncu se je zmaličil tvoj ogenj,
ki je bil bratu brat.

Union

Tam ni bil, kamor gleda Pavel Fajdiga.
Na vrt, na zid, na rožo,
na luč in vročino, ki gre v čelo in
dlan. Pil bi njegove premike.
Z njim in njegovo sestro bi šel
še enkrat gledat Big blue – gledala
sva ga z Metko – bila sta v avli
in vem, da se pogovarjata kot
Ana in David. Daleč vsaksebi,
narazen, komaj čakata, da sta
skupaj. V velikem mestu zgubljaš
vonj po malem, v malem mestu si
zlomljen od lakote in zdrobljenega
srca Buenos Aires in Berlina.

Slap

Zame si objet in sončen. Je strašno biti samo
ljubljen? Kako naj se razdelim? Ko utečeš,
ko utečeš, ko z mečem zasekaš zrak, seveda me

zaboli, ampak nič ne spreminja. Sploh nisem
premakljiv. Tudi pepel je isto. Tudi razsut
pepel ne izgubi moči. Magma, kaj sem tvoji duši?

Stkan sijem in razbit žarim. Tudi uničevan
pijem. Bi bila odpoved zate zrak? Moč, pamet,
volja in odločitev enostavno ne primejo. Glej,

zdaj sem izpahnjen, premaknjen, odplavljen,
ves sem nahranjen. Tvoj Pegaz sem, ti mi pa v
žnale natikaš vajeti. V redu. Me razmesariš.

Kri nekako poji. Moja bolečina te malo pomirja.
Ampak to je zate drobiž. Zame izguba drobiža.
Nič se ne da spremeniti. Nič. Caf, naj te

zaboli piščal. Tuf, da si melasa v risankah.
Evo, raztrgam te lahko in te položim pol na
levi sedež, pol na desni sedež. Potem odprem

usta in mi kot popcorn letiš v zobe. S koleni
razbijam marmor. Tipi, ki so si hoteli
najprej obrisati oči, raje bulijo v slap.

(V kemiji ni mej! ...)

V kemiji ni mej med očetom in sinom.
Narava trosi pečat tja, kjer jo ubije
sled.

Ikona

Erekcija pri obešenem je dokumentirana.
Jedel sem Leline kolačke, ko smo gledali
Furo dels Baus. Moro je žical. Ne delim

kolačkov. Preskrbljen sem. Prej sem
se šalil. Umrl bom slaven in bogat, samo
zdaj je kritično. Soline so opustele.

Ribič je zaklenjen. Psi lajajo. Oseka je
strašna in mastna, siva s polži. Gospa z
oljčno vejico se je prepotila. Kdo pride ven

v pižami? Kdo pride ven v pižami? Samo
roko si tako polagal, da bi dražil. Mraz
je v Dajli. Milan je bil ljubosumen in vroč.

On je metal konfete. Natančno pozvonil. Se
spomniš? Rekel sem: Milan je. In sva stavila.
Ti pozabljaš. Nadarjen si, da se ti splahnejo

oči. Kamen je teža. Ko čofne v sivo težko
blato, nekaj časa gaga. Potem pride plima.
Voda ga potopi. Lucca v Benetkah na heroinu

je legel na tlak, ko je bil še goreč. Z
nečim je treba začeti. Trebuh galeba je
dober, čeprav me je kompromitiral pred Živo.

Tomár

Ladja, v oltarju skrinja,
v njej siva kamnita nosnica, nebo,
ti, potopljen v sluz, z jezikom pritisnjen na
nosno kost kot mušica v jantarju
preden se izvali, odplava.

Pa tudi ivje na smrekah biča med najino
vožnjo. Kako da se ne izogibava skal,
racava na smučeh, drviva,
korenine, slez, naju zatikajo
in lovijo.

Grobnica iz kosti je pišče.
Sanctum je prava kava.
Oklep, mavčni odlitek hrešči,
trga se plast, plast,
kamni bele kože.

V dlan te ujamem. Ustavim tvoje
smučanje. Še gor in dol mi zasmučaš po
dlani kot ogromni valovi v pisti.
Oči imaš rumene.
Otresaš se kot labod.

S svojim nerodnim kljunom,
gorskimi čevlji mi papaš srce.
Kaj me briga! Komaj čutim!
Evo, tako čepiva. V podzemni
apsidi, v žezlu in gnoju očesa

templarjev. Kalcij predelujeva v
mah, svedrasto bokava stožec,
jezera in lagune krčmarjev.
Zgodovina je za moj puh na kolenu.
Sveta, sladka in gladka je moja glava.

Rolam te kot poleno v mahu, napito v
potoku. Prav poklekneš. Z ušesi, najprej so
zajci, potem bilke očes na tipalkah, potem samo
toplo, doma, srce Kristusa.
S skladovnic kosti vzameva mehek

les. Sva se naposlušala udarov open,
temnega, sladkega rdečega bobnenja? Z
mišico ti vrtim propeler čakre, kot z desno
roko propeler na dvokrilcih in že natikaš
goggles. Spuščam te po drči.

Vabilo

Posedimo se.
Igrajmo kitaro.

Trava diši do neba.

Hart Crane. Cranium. Potnica

Oranžno plane v rdeči zrak. Nakaplja
se. Okno se še enkrat prežge v
največji slasti. Ledene sveče se

razklapljajo z modrim. Kot šahtel te
čutim, gospa. Plala si kot medeno
jabolko. Obrisala ton, če bi bil

dovolj slišen. Čakal. Čakala. Svet je
tvoj. Ko se odpirajo in zapirajo okna,
uravnavam dotok zraka. Tolmunu krepiš

hlad. V gejziru postajaš topla in vroča.
To pot te ne bom mogel izbruhati,
doslej poražena. Čas je podplat, ki

se porabi in strga. Krokiji so peš za
nakane. Klobuk je plin. Kranj ve oblast.
Mušica na duplu očesa, ko s prstom

preskušaš rob, če je kaj otopelo. Žito
je poskakalo na vagone boksita.
Ni moglo notri. zapečateni so bili.

Vlak (Z vlaka...)

Z vlaka se vidi: ležijo na belem prtu.

Grški otok

Ročice. Če razsekaš marelo od koktajla na
šnite in jo zavrtiš med prsti. Pljuvajo kot
mali kužki, ki so se napili vode. Opletajo.

Komaj se jim rešijo ladje pred skalami. Ni
jasno, če smo bežali pod morjem, ali v glavnem
le na gladini. Otok v raju smo zapuščali kot

turisti. Istočasno sem odhajal z letalom
in z ladjo in nisem imel dveh teles. Videl
sem ga z višine, v svetlobi ob sedmih, osmih,

proti večeru, avgusta in z gladine morja,
ki mi je bila pod prsti. Prežgan od mane,
vlažno zapacan z njo. Ona je stopala

zraven, druščina, ki smo odkrili otok, ga
vzljubili in se razpršili. Otroci nomenklature
špricajo kri. Palice špricajo med. Ne more

moški ne kandidirati za kraljično. Od tod
šarm komunizma, če ga dobi aristokracija v
srce. Najprej ni bilo več pogleda iz

zraka, ampak samo iz morja. Kot da so se
megle zgostile v sloje, kot da bi s čopičem
levo ob hidrogliser narisal rjave mastne

stene. Ladja je pognala in začela vijugati,
grozeče plasti fliša so se začele
stopnjevati. Ladja je postala tudi

podmornica. Spomnil sem se srečnega
pogleda z višin, naše lepote. Vsi smo
bili mladi in srečni. Šalili smo se

kot leni, najbolj zavarovani otroci, ki
niso nikoli ničesar prebrali, ki so
vedno cenili samo telo in zate ubijali.

(Budnost človeka ...)

Budnost človeka izrine iz življenja.

Cvet

Ljudje smo. Roža in rana.
Cvet. Zgosti pomlad tudi zame.