Črne sence
| Črne sence Mara Stepanova |
| |||||||||||||
Prestolnica. Žvižg lokomotiv, hrup avtomobilov, tramvaji, čudni, zategnem klici raznašalcev časopisja. Greš sredi neskončnih ulic in misliš, da jim nikjer konca ni. Zdi se ti, da so obcestne luči v kolobarjih nad teboj razpete, a so v resnici vse lepo v vrsti urejene, druga za drugo — v enakomernih presledkih. Babilon, pravcati babilon. Človeku se v hipih zazdi, da je vse to življenje izmišljeno, neresnično, narejeno. To se ti zdi najbolj takrat, kadar si truden. Truden in nimaš nikjer ničesar, kamor bi se zatekel, in podzavestno nekje v najglobljih globinah svojega jaza, misliš in upaš, da se boš nenadoma zbudil v svoje vsakdanje življenje. Da se boš znašel sredi tihih in prostih poljan, kjer se lahko kjerkoli sprožiš v travo in si odpočiješ.
Potem moraš gledati čudno mešanico ljudstva. Vsa pomešana, kot bi jih Gospod Bog z iste vreče natresel. Pa saj jih je; le da se dobe ljudje, ki se jim ta velika resnica zdi zoprna in si jo nočejo priznati.
Sveta Pomagavka, teh rdeče pobarvanih ust je za cel narod! Pri nas si barvajo usta samo na pustni torek. Tukaj imajo potemtakem pust vsak dan. No, lepa reč! Pri nas, kolikor se mi zdi, pustne šeme ne koristijo mnogo. Raje obratno. Pa se je nekje v neki stari in prav modri knjigi čitalo, da so pravzaprav žene tiste, ki vladajo svet. Ampak, če človek dodobra premisli vso stvar, je to nazadnje tudi res. No, hvala lepa za tako dognanje! Naravno, da mora potem na vsak način vse skupaj izpasti prav po »pustovsko.« —
Kuharica Francka je šla dalje zatopljena v misli, v prečudno raznovrstne misli. Srečala je neko sestro in jo vprašala za katoliško cerkev.
»Dve sta«, ji je povedala in razložila vse. Francka se je zahvalila in odšla. — V Novem Sadu je bila prva sv. maša ob pol 7. uri. Kam je potem mogla tako pozno, ko je bilo treba kuhati zajtrk gospodi! A Francka je vseeno šla vsako nedeljo, čeprav so »milostivi gospej« rogovi narasli. Briga jo!
Nenadoma se je ustavila pred velikim in prostranim parkom ... Je mar že na mestu? Pač. Ozrla se je in zagledala veliko palačo, vso novo in čisto moderno. Tisoč revežev bi lahko imelo prostora v njej, je mimogrede pomislila. Sem so torej prestavljeni tisti, pri katerih služi že par let. Dospela je prva, da za silo uredi stanovanje. Pozvonila je pri vratarju in ta ji je pokazal prostore.
Nebeške dvorane —, je mislila, ko je ogledovala sobe. Potem je znosila svoje stvari v služkinjsko sobo in pri tem je morala misliti, zakaj so te male sobice vedno tako ozke, tesne in mračne. Kakor da tista bitja, za katera so zgrajene, nimajo duš in si ne želijo ljubega in toplega sonca. Nazadnje je odkrila v njej še stenice. Pa samo v tej sobici, drugod jih ni bilo. Ko je prispela gospa, jo je hitro obvestila o tem in sobico so morali ciklonizirati, ker je pretila nevarnost celemu stanovanju.
Francka je delala ves dan brez oddiha. Sleherno deščico parketa je morala pobožati, pa ne samo enkrat! In še nešteto drugih stvari za katere ve samo tisti, ki je sam prehodil bridko pot služkinje. Milostiva je letala iz sobe v sobo in priganjala: še to in to in ono ... Francka si je zaželela, da bi ji zraslo še par rok in si otirala znojno čelo.
»Nisi milostiva«, je morala misliti pri tem, »sicer me ne bi gonila kot žival. Bog ve, zakaj moraš takim tiranom reči »milostiva?« Čudno smešen ji je nenadoma postal ta vzdevek. Prav tako, kakor če je pomislila na njena rdeča pobarvana usta in pustni torek.
Potem, pozno v večer, ko je bila gotova (namreč za prvo silo, kajti služkinja ni nikoli gotova s svojim delom) ji je nenadoma vzrastlo vprašanje: kje spati nocoj, ko je sobica zaprta radi razkuženja? Trudno telo ji je želelo počitka in oči so bile motne od velikega napora. Kolena, po katerih se je morala že par dni drsati sem in tja, so bila na mestih razpokana do krvi in so jo bolela. Šla je do gospe, da jo povpraša. Ta jo je gledala hip, dva, potem pa čisto enostavno svetovala:
»V mesto pojdite, morda boste pri kaki znanki dobili prenočišče za nocoj. Jutri boste pa itak svojo sobo odprli.«
»?«
Milostiva gospa je mislila, da Francka ni razumela, zato je ponovila še enkrat. Pa je prišla samo do polovice stavka, kajti dekle jo je že ob prvem razumelo, a ni zmoglo jasne misli radi začudenja. Sveti Bog, ob enajsti uri zvečer naj gre po mestu iskat znank in prenočišča! ... Malo, da se ni sesedla, tako jo je zadelo. Poleg petih sob, prostranih kot dvorane, pa ni malega kotička na golih tleh, kamor bi uboga, izgarana služkinja položila svoje kosti. Tu se neha vse!
»V mesto naj grem iskat, ob tako pozni uri?! Pa vendar pač ne mislite resno?« Pogled dekletov je bil tako čuden, da je gospa za hip ostala brez besed. Potem pa se je zazdelo, kakor da je nenadoma narasla za ped više.
»Kaj pa mislite, da vas bom dala na svojo posteljo? No, ta je pa lepa!« Lepo pobarvano glavico je gospa vrgla nazaj in v očeh ji je gorel ves ponos visoke dame iz najvišjih krogov.
»Tega nihče ne pravi ... «
»Premislite malo, kaj ste vi in kaj sem jaz!«
Ubogi Francki malo da ni glava počila, a držala se je junaško.
»Kaj ste vi ... « Te besede je nehote izgovorila s tako čudnim prezirom in se s silo zasmejala.
»Vem kaj ste, o le predobro vem! Milostiva gospa iz najvišjih krogov, pred katero trepetam jaz, uboga služkinja. Žal, žal, da je življenje tako kruto in usoda tako nepravična, da drži take razlike. A vem za kraj, kjer bomo tako strašno vsi enaki, tako strašno pravim, da je celo mene groza, če pomislim.« Nenadoma se je spomnila nečesa in posegla po neki knjižici. Izvlekla je malo slikico, na kateri je bil križ, a krog njega polno mrtvaških lobanj.
»Se li vidi, katero izmed teh golih lobanj je nosila milostiva gospa in katero berač — služkinja?« Zasmejala se je trdo in prepričevalno. Ni mogla zadržati besne boli, ki ji je silno stiskala dušo.
»V zemlji vas bodo prav tako črvi jedli kakor mene. Morda že jutri, ali pojutrišnjem, ali ... kdo ve! Četudi je morda šestdeset let, a to je končno kakor en sam dan.« Začutila je kako so ji noge drhtele od utrujenosti in kako so ji bile veke težke kot svinec. Duševna bol in telesna izmučenost sta bili tako veliki, da ni več mogla vladati same sebe in je zajokala krčevito in strastno kot dete ...
Milostiva gospa se je čudno zdrznila ... Ah, tiste mrtvaške lobanje ... Da, Francka ima tako strašno prav! Samo en dan življenja morda še ... Čeprav še šestdeset let (a sto let vendar ne bo doživela; v najboljšem slučaju morda), a to je končno kakor en sam dan ... Dekle je jokalo naprej, brez utehe in gospa jo je morala prijeti za rame in jo prositi, naj ne plače.
»Naredite si posteljo kjer hočete, Francka, kjer vam je drago, čeprav ... «
» ... čeprav na tvoji postelji,« je dokončala dekle, ko je ostala sama in si obrisala solze z izmučenih lic.