Črna smrt

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Črna smrt. Zgodovinska povest.
Franc Ksaver Meško
Delo je bilo izdano s podpisom Fr. Ks. Meško
Izdano: Slovenski gospodar 65/41–51 (1931)
Viri: dLib 41, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX.dno

I.[uredi]

Žid Aron Izerlin, daleč po deželah znan bogatin, skopuh in izposojevalec denarja na krvave obresti, čigar pradedje so že v 14. stoletju s svojimi zlatniki v denarnih zadregah pomagali celo mogočnim nadškofom solnograškim, je proti večeru toplega aprilskega dne v letu Gospodovem 1645 počasi stopal čez Minoritski trg v Ptuju. Ni ga z radostjo in občudovanjem navdajalo veličastno, kakor razcvetela roža krasno in mameče pročelje cerkve. Nemirno, pohlepno je z živahnimi jutrovsko-črnimi očmi božal in ob enem v mislih tatinsko-oprezno prodiral mogočne zidove cerkvene in samostanske. In je zraven z zavistjo in grenkobo razmišljal::

»Visoko in svetlo domovje imajo očetje minoriti. A moje je nizko in temotno. Zame sicer dobro. Toda žena Estera in hčerka Rahela, roža v Izraelu, si želita imenitnejše in svetlejše.«

Sklonil je glavo z dolgo, ob robèh že belo cvetočo brado. Zazibal se je v razmišljanje, ne bi li vendar kazalo ugoditi srčnim željam ženinim in hčerkinim.

»Če bi odkupil palačo kateremu mestnih trgovcev? Mislim, da bi jo dobil še dovolj poceni. Saj so mi ti ošabni gojimi [1] skoro vsi dolžni. Ali bi naj vendar sezidal nov dom? A Bog Abrahamov, ko so pa ljudje tako pohlepni in gladni po tem našem uboštvu! Kdo ve, koliko zlata bi jim moral odtehtati.«

Kakor bi odganjal te nadležne misli in skušnjave, je stresel glavo. Ostri pogled se mu je spet in spet vsesaval v visoko stavbo samostansko in v monumentalno, umetniško okrašeno pročelje hiše božje.

»Koliko tisočakov leži zazidanih v teh zidovih! Mrtvi kapitali! In bogastvo v cerkvi! Brez koristi se stara in plesni. Ne razumejo gospodarstva ti gojimi! Tudi očetje ne, dasi so učeni možje. Ti še najmanj! Kako bogati so, si pravijo ljudje. Večjo veljavo jim daje pri ljudeh to namišljeno bogastvo. Pa vem, da je namišljeno. Ko pa ne znajo denarja vsejati in oploditi, da bi se jim množil in bi jim rodil stotero in tisočero. Ah, zahvaljen Gospod, Abrahamov Bog, Aron Izerlin je modrejši. In bogatejši, dasi stanuje z Estero, punčico svojega očesa, in z Rahelo, svojega življenja solncem, v nizkem, vlažnem domu.«

V skoro divji radosti in mogočnem, samozavestnem ponosu so mu zagorele oči ob teh mislih. A že se je mešal v veselje srd: »Zaničujejo nas gojimi. A kaj nam morejo? Z zlatniki in srebrniki potlakam široke hodnike samostanske — in mi še ostanejo! Naj store isto očetje, če morejo. Naj izrujejo kamenje po hodnikih ...«

Dolgi, suhi prsti so se mu v razburjenju skrčili. Upale prsi so mu krčevito zadrhtele, kakor bi ga dušil silen, z vsemi močmi zadrževan in le s težavo premagovan kašelj.

In se je res moral s silo krotiti, da ni glasno kriknil. In da se ni zmagoslavno zasmejal ob sladkih mislih na svoje bogastvo in ob bridkih, kako ga gojimi zaničujejo in sovražijo. A njegovemu zlatu se vendar klanjajo!

V teh sladko-grenkih mislih so ga zmotili štirje možje, ki so prav tedaj stopili iz samostana.

Toliko, da jih je Izerlin zagledal, se jim je kar od srede trga odkril in se jim ponižno in globoko poklonil.

Dobro je poznal vse štiri. In je vedel, da njih osebe pomenijo bogastvo in moč. To pa je bilo zanj na svetu edino uvaževanja in spoštovanja vredno.

V visokoraslem, vitkem duhovniku v dopetnem, črnem, z belo vrvico prepasanem talarju je takoj spoznal očeta Aleksandra, učenega, vsepovsodi spoštovanega minoritskega gvardiana. Postarni gospod z dolgo, ob robéh in spodaj že močno posivelo brado je bil Filip Sagadin, ptujski mestni pisar, mestnemu sodniku desna roka, malone istotako mogočen in ugleden kakor sodnik sam. Poznal ga je vsak otrok v mestu, kako ga ne bi skoro petdesetletni Aron Izerlin! Saj je imel le prepogosto opravke pri sodišču; z dolžniki, ki mu niso redno plačevali in so mu le preradi odtrgovali s čudno opravičbo, da jih je tako in tako prevaril in ociganil in jim zaračunil grešno visoke obresti. Prav tako mu je bil znan cvetoči mladenič v družbi: pisarjev sin Dominik. Tudi četrti mož v kmetski obleki, a bogati, z velikimi srebrnimi gumbi na telovniku in s srebrnimi zaponkami na plahetajočem plašču, mu ni bil tujec. Saj ni bil od daleč. Janez Rajavec, bogat kmet na Hajdini, hajdinskemu župniku brat, je bil.

Še počasneje je korakal Aron čez trg. Pozorno je škilil proti samostanu, lakotno vlekel na uho, kar gospodje govore.

Videl je, da se je Dominik takoj pred samostanom od družbe poslovil. Spoštljivo je očetu gvardianu poljubil roko. Rajavcu je segel v roko in mu toplo naročal:

»Pozdravite mater in Rozko, stric.«

Aronu je bilo znano, da je Dominikova mati Rajavčeva sestrična; zato so pač Rajavca pri pisarjevih klicali kar za strica.

»Pozdravim, lepa hvala. A pridi kaj k nam. Ženske bo veselilo.«

»Pridem, brž ko mi bo mogoče. Morda že jutri.«

»Sporoči materi, da kmalu pridem. Do onstran Drave spremim strica«, je naročeval gospod Sagadin sinu. S tihim zadovoljstvom in neprikritim ponosom je zrl za odhajajočim, ki se je šele pred nekaj dnevi po dovršenih pravnih študijah vrnil v domače mesto, da nastopi tu službo pri mestni sodniji. Da postane prej ali slej naslednik mestnemu sodniku, je na tihem upal mladenič, je bil trdno prepričan oče.

»Pravijo, da bo Rajavčeva Sagadinova nevesta«, je pomišljal Aron. »Ni si izbral napačne neveste. Krasotica — »Roža Ptujskega polja« ji pravijo. Tudi denarja bo gotovo precej. Rajavčeva edinica je.

Spet so mu zagorele oči v čudnem blesku, ko je pomislil na bogastvo kmetovo in na svoje zaklade, na zlato in na hčerko Rahelo.

»Ah, beračija bo to proti doti, ki jo dobi moj otrok! Kneza ji lahko kupim, če si ga poželi.«

Preden je zavil ob cerkvenem voglu v ozko stransko ulico, je postal. Ozrl se je še z dolgim, malo prijaznim pogledom za trojico, stopajočo čez trg v smeri prosti Dravskemu mostu, proti takozvanim Štajerskim mestnim vratom.

»Kako živahno se razgovarjajo ti sicer tako hladni možje. Kaj, če je nosil danes brat kletar na mizo najstarejšega haložana? Mnogo ga baje hranijo v samostanskih kleteh. Da so sodi od starosti že čisto plesnivi in zeleni, pravijo ljudje. Tako jim leži tudi v kleteh premoženje brez obresti. Škoda!«

A se je zelo motil Aron Izerlin, Gospodov ni razgreval ogenj težke vinske kapljice, važne in zlovešče novice so jih vznemirjale.

»Ne gre mi iz glave, kaj nam je pripovedoval vaš z Dunaja došli mladi sobrat, oče gvardian. Ako so njegova sporočila resnična, nas čakajo morda hudi časi«, je zamišljeno govoril mestni pisar.

»Da je brat Bernardin govoril resnico, ne dvomim. Vem, vem, tudi vi ne, prijatelj«, je miril redovnik, videč, da hoče gospod Sagadin vznemirjen ugovarjati.

»Saj tudi dvomiti ne moremo, ko so pa nesreče, kuga, vojska in lakota že stalni gostje v naši domovini. Koliko zla so že prizadele našemu mestu! Malo da nam niso že čisto upropastile vse trgovine in s tem vsega blagostanja mesta. In če divja kuga že na Dunaju in v Dunajskem Novem mestu, težko in malo verjetno, da ne bi našla poti tudi k nam. Pozna pot v naše kraje že iz prejšnjih časov.«

»In prav letos«, je pripomnil k tem zloslutnim besedam menih, »so kaj čudni časi. Iz severnih, nemških dežel prihajajo vesti o nezaslišano hudi zimi in strašnih viharjih. Prebivalce Brabanta in z njimi vso Evropo je silno prestrašil krvav dež, padajoč v Brabantu od 22. do 24. januarja. Kaj pomenjajo ta nenavadna znamenja z neba? Kaj dobrega in ugodnega? Malo verjetno. A kaj nam je storiti? Saj se braniti tako ne moremo. Čakati moramo, božjemu usmiljenju se priporočati. Kuge, lakote in vojske, reši nas, o Gospod!«

»Reši nas, o Gospod!« sta kakor v cerkvi pobožno ponovila in zaprosila za menihom pisar in kmet.

Pomolčali so. Vsem so se usiljevale temne misli in jim srce s skrbmi navdajale.

Pa je povzel spet oče gvardian:

»Upam, da nam Bog prizanese z najhujšim in nas ne udari kakor annis Domini* 1623, 1624 in 1625, ko je bilo zaradi kuge naše mesto od sveta povsem odrezano. Kakor da smo živeli na otoku mrtvih sredi morja.«

»In vi očetje minoriti ste bili, ki ste v tistih hudih časih najbolj skrbeli za ljudstvo in se žrtvovali. Še mnogo žalostneje bi bilo tedaj v mestu, ako vas ne bi bilo.«

»Naš poklic, naša dolžnost, gospod pisar. A tudi vi pri mestni gosposki ste imeli opravka dovolj in preveč.«

»Resnica. Posebno ker je tudi moj tedanji predstojnik in prednik v službi, gospod pl. Bizansky — blag mu spomin! — ležal dolge tedne bolan. In jaz — dva otroka v nežni starosti mi je kruta morilka ugrabila.«

Preprosto je rekel to, kakor bi to ne bilo zanj najhujše iz tistih časov.

Toda redovnik je dobro vedel, kako globoka in skeleča je bila rana Sagadinova tedaj in da še sedaj mnogokdaj zapeče. Pa je mehko potolažil: »V miru počivata in v Gospodu. Nič trpljenja tega sveta nista okusila.«

»Mir jima!« je vdano zaželel pisar in je umolknil. Zmagovalo ga je ginjenje ob misli: »Samo enega še imam, najmlajšega, ki pravkar stopa v življenje. Da bi bila sreča in blagoslov vsaj s tem!«

Možje so prekoračili dravski most. Oče gvardian in gospod pisar sta se ustavila, da bi se poslovila. A se je videlo, da se jima nič posebno ne mudi nazaj v mesto. Ko pa je bilo v mladi prirodi božji tako krasno! In so prsi s tako slastjo vdihavale mlačni, poživljajoči pomladni zrak!

Tako so stali pred mostom in s toplimi pogledi strmeli čez pokrajino, proti Halozam dol, preko proti Donački gori, proti Pohorju gor. Nad Pohorjem je visel visoko z neba dol za vrhove gorovja zastor sivih oblakov. Nalahko se je zibal, nekako podrhteval, kakor bi za njim globoko dihal Nevidni in bi ga s tem valovil. In prav tedaj je za zaveso skrita roka polagoma in previdno odgrinjala prečes v zastoru. In je skozi tako nastalo okence pogledalo rdečelično večerno solnce, da, preden leže k pokoju v skrite nebeške pernice, še enkrat pozdravi svet, za slovo poljubi zemljo. Mehka povodenj bledo-rdečkaste luči se je razlila čez polje, da je vse zardelo. Še velike, rjave zaplate, nanovo zorane njive — neprestano in boječe za kruh skrbeči kmetje so se bili lotili oranja, brž ko je sneg za silo skopnel — so v trenotku oživele, se v ogromnem naročju polja nekako zazibale.

Sem izza polja so prijazno pozdravljali haloški griči. Ob pobočjih jih je krila sence temotna odeja, za noč čez zemljo sprostrta, a tudi sama vlažna in hladna. Vrhi pa so se v zahajajočem solncu svetlikali, kakor bi iz vinogradov plamteli tihi ognji. V goricah so že pridno delali. In je puhtela in kipela iz njih tajna mlada moč, moč rodeče zemlje, moč v novo življenje se prebujajočih trt — saj očetu gvardianu se je tako zdelo, ko je z božajočimi pogledi objemal griče, noseče tudi obširne samostanske vinograde. In mu je zadrhtela v srcu in skozi misli bežna skrb: »Kaj prinese poletje, kaj jesen? Obrode? Ne bo nesreč?«

A se je naglo otresel težeče misli in je vzplamtel iz vseobčnega molka: »Pa ni lep, ta naš kraj? In poln zgodovine je, poln slave izza davnih, rimskih in predrimskih dni. Koliko ljudstev je gledal v teku stoletij! Koliko hrumečih vojsk se je v divjih tokih čezenj valilo! Šotorišča so stavili tod sebi, svetišča in žrtvenike svojim bogovom.«

»A tudi bridko trpel je ta s slavo blagoslovljeni kos zemlje. Kelti, Rimljani, Mohamedani — koliko gorja so mu prizadejali!«

»Res«, je pritrdil gospodu pisarju redovnik. »A so tudi mnogo za naše kraje storili. Rimljani so mesto do pomembnosti in slave povzdignili. Ceste so nam gradili.«

»Vem. Ne vem pa, če ni bilo gorja več ko dobrega in koristnega.«

»Pri Turkih gotovo«, je precej trdo pripomnil Rajavec.

»Priznavam. In daj Bog, da nas ne bi obiskali nikoli več! Letos, ko na severu groze Švedi, bi bila za nas turška šiba še usodnejša. Naj nas varujejo nebesa, kakor so nas pred štirimi leti, ko so neverniki pridivjali do Ljutomera, a jim je menda sam Vsemogočni nadaljnjo pot zaprl. Zakaj nenadoma so se obrnili in se vrnili v domovino. Proti pričakovanju so jih bili naši kraji kakor čudežno rešeni.«

Hudih časov se je spominjal oče gvardian, še vedno z ljubeznijo in tiho zamaknjenostjo motreč pokrajino. Mehak mir mu je bil razlit čez dobrotno, dasi resno lice. Iz velikih oči mu je sevala mistična, na znotraj obrnjena toplota, kakor bi v srcu goreče prosil Boga, naj milostno obvaruje te kraje vsega hudega.

»In da bi odvrnilo nebo od nas istotako grozno strahoto, ako nam res preti kuga«, je s počasnim slovesnim glasom zaželel in zaprosil gospod pisar.

»Naj dobrotno odvrne! Amen!« — je istotako svečano in pobožno ponovil redovnik.

II.[uredi]

Ločili so se. Mestna gospoda sta krenila nazaj čez most. Rajavec se je zamišljen napotil proti domu, proti Hajdini.

Tudi nanj, ki je od mladih nog živel in rasel na ti zemlji, je pokrajina s svojo mladostno, nevestinsko krasoto mogočno vplivala.

»Ako oče gvardian, ki je vendar sin Slovenskih goric, tako toplo ljubi naše polje, kako ga ne bi jaz, ko pa je vendar moj dom?« je razmišljal. In mu je v srcu postajalo toplo in svečano. — »Da je gospod Sagadin z vso dušo navezan na to zemljo, ni čudno: saj je tukaj rojen. A topleje je ne ljubi ko jaz. Mati mi je, zvesta rednica.«

Ne samo vesel je bil te zemlje. Nekako pomlajenega, močnejšega se je čutil, ko je tako samoten, a odločno-krepak stopal po nji in je njena krasota korak za korakom šla ob njem in z njim.

Pa se je med tihim, vase pogreznjenim razmišljanjem še enkrat obrnil in se razgledal proti mestu, kakor bi ga bilo mesto potihoma, a odločno poklicalo. S pravim užitkom je gledal, kako ga je zahajajoče solnce ne le kropilo, ampak ga naravnost preplavljalo s svojimi žarki. Zlasti mogočni grad na hribu, da je s svetlimi očmi, velikimi okni, mežikal dol v deželo, kakor bi jih solnčna svetloba silno pekla in ščemela. Morda resni, molčeči zidovi težko čakajo, da bo legla nanje noč. Da bi v nje objemu mirno in pokojno zadremali, preutrujeni od mnogih veselih in žalostnih dogodkov — gorje le, da je bilo število zadnjih večje ko prvih — ki so jih v teku stoletij gledali v sebi, v mestu pod seboj, v deželi krog sebe. Morda žalujejo, ker jim je pred tremi leti umrl gospodar. Edini sin njegov pa je oblekel resni habit jezuitski in dela v ostrem redu sinov sv. Ignacija v Gradcu pokoro za mnoge grehe grofovske hiše Thanhausenske. Ob enem pa se pogaja z očeti jezuiti v Zagrebu, ne bi li oni prevzeli gradu in ga uredili za samostan svojega reda ... Istotako živo in jasno so se odbijali solnčni žarki od mnogih oken veličastnega dominikanskega samostana ob vznožju grajskega griča, a visoko gori nad Dravo. Ta je čuval mesto na zapadni strani, kakor ga je varoval na vzhodni, v predmestju Kaniži, leta 1630 dozidani, med ljudstvom posebno priljubljeni kapucinski samostan, ki ga pa od tukaj oko ni doseglo. Na južno-vzhodni strani pa je mejil mesto minoritski, čigar streha in visoko v zrak kipeči zvonik sta vsa blestela v večernem solncu. Iz srede mesta pa je kipel mogočni, očrneli, rimski opazovalni stolp; jasno in ostro se je odražal od sinjega neba v ozadju, kakor s črnilom naslikan na modro platno.

»Lepo, lepo«, je razmišljal kmet in se je obrnil, da nadaljuje pot domov. »A saj imamo tudi mi tu zunaj na deželi lepo.«

Nenadoma se je zdrznil iz svoje zadovoljnosti, prebudil se v hipu kakor iz lepih sanj. Kar odrevenel je in z grozo v široko odprtih očeh zastrmel gor proti Pohorju. Zakaj glej, iz oblakov nad pohorskimi vrhovi se je izluščila čudna prikazen in je plavala dol čez polje: pošasten jezdec, na okostju ogromnega konja jezdeč, ognjen z mračnim, kakor krila velikanske pravljične ptice plahetajočim plaščem. Od zemlje do neba — se je zazdelo Rajavcu — sega jezdečeva postava. Nad jezdecem pa vse nebo preplavljeno s krvjo, pot jezdečeva čez pokrajino vsa okrvavljena!

Po prvi grozi je kmet dvignil roko, si mel oči, kakor bi se bil pravkar prebudil ali se šele prebujal.

»Ali sanjam? Ali je vendar resnica?«

Zavedel se je, da bedi.

»Morda pa me je le pogled premotil!«

In je s podvojeno pozornostjo pogledal čez polje. A glej, nikjer več sledu o groznem jezdecu.

»Kaj je bilo to? Sanje ali resnična prikazen? Saj pijan vendar nisem.«

Obrisal si je čelo, vse potno od vznemirjenja, dasi ni bil plašljivec.

»Ali nam Bog pošilja znamenja? Znamenja prihajajoče nesreče? Bo Turek ali kuga? Bog se nas usmili in sveta Devica!«

Pospešil je korake, mrmrajoč v večerni mrak, ki je naglo legal na okolico, polglasne molitve, da bi slišal vsaj lastni glas.

III.[uredi]

»Jezdi, kakor bi jezdil k svojemu dekletu«, je nevoljno godrnjal dan navrh čuvaj ob Dravskih vratih, mrko zroč za mladim jezdecem, ki je pognal konja v najhujši dir, brž ko je čez most prijezdil.

»Saj se mu najbrž mudi k nji«, se je smejal tovariš, dobro rejen in dobrovoljen možakar srednjih let. »Ali ga ne prepoznaš? Dominik je, mestnega pisarja sin. Na Hajdini ima nevesto, pravijo.«

»Vsi imajo svoja dekleta in neveste, ti mestni postopači. In brez dela in skrbi letajo za njimi. Mi pa se trudimo, jih naj stražimo in skrbimo, da jih kmetje ne opetnajstijo pri mostnini in da Turki ne vdero v mesto in te bogatine oplenijo«, se je hudoval prvi. Zlovoljno je vihal dolge brke in mračno gledal za jezdecem.

Bil je res Dominik. In res na poti k nevesti.

Naglo je tekel vranec, a nestrpnemu mladeniču še prepočasi. Ta bi želel, da bi hitel kakor njegove misli, njegovo hrepenenje. Te pa so bile že davno pri ljubljeni deklici, ki je že dolgo ni bil videl.

»Kakšna pač je zdaj?«

Kakor on je bila tudi Rozka zadnja leta z doma, pri dominikankah v Studenicah. Stric župnik ji je na željo očetovo in na prigovarjanje gospoda Sagadina izposloval mesto v samostanu, da bi se bolj izomikala in se privadila raznim vednostim, ki bi jo usposobile za vstop v boljše hiše. Zakaj gospod pisar je že tedaj računal s tem, da postane deklica njegova snaha. Tako sta se videla z Dominikom samo v počitnicah. Ob prošlem novem letu pa se je za stalno vrnila k staršem. Izpolnila je bila osemnajsto leto; navrh je mati bolehala in je potrebovala pomočnice.

Dominik se je z vsem srcem veselil svidenja. Bilo pa mu je tudi precej tesno pri srcu.

»Je li še tista nepokvarjena, otroško-vdana, toplo-ljubeča deklica, kakršna je bila, ko sem se zadnjič poslavljal od nje?« mu je nemirno vrtalo v mislih, dasi je srce verovalo in upalo.

Tudi pri Rajavcu so bili tisto dan vsi vznemirjeni. Rajavec ni skoro vso noč zaspal. Še vedno je gledal v duhu čudežno prikazen od prejšnjega večera. In je venomer in v velikem nepokoju razmišljal, kaj pač pomenja, kaj naznanja. Tako je zjutraj vstal utrujen in pobit.

Ne manj nemirni sta bili žena in hčerka. Ko je oče prišel prejšnji večer domov ves plašen in prepal, sta silili tako dolgo vanj, da jima je ves privid razodel, dasi nerad, ker ju ne bi rad po nepotrebnem plašil, in ker si je na tihem dejal: »Morda bosta mislili, da sem ga čez mero pil.«

Ko jima je vse povedal, ju je proti prepričanju in vesti miril:

»Se mi je pač vse skupaj le tako zdelo. Vso pot sem razmišljal o kugi, ki smo v samostanu o nji govorili. Pa človek vidi strahove.«

»Bo pač tako«, sta obe pritrdili, da bi očeta in sebe umirili. A obe sta živo čutili in slutili: »Nesreča se nam bliža.«

Razveselila pa je Rozko po ti mračni pripovedi vesela novica: »Dominik se je včeraj vrnil. Pozdravlja vaju.«

A je po prvem navalu radosti in sreče postala še nemirnejša.

»Ali pride kaj k nam, oče?«

»Rekel je, da brž ko mogoče. Morda že jutri.«

»Že jutri! Že jutri ...«

Sladka beseda. A vendar tudi vir novega srčnega nemira.

Ponoči je deklica mnogo sanjala o njem. Da že jezdi gor proti Hajdini. A tedaj je nenadoma zagledala drugega jezdeca, ogromnega, vsega okrvavljenega. Dol po polju je pribrzel, grozeče se je postavil med njo in Dominika. Ah, saj je to jezdec, ki je pripovedoval o njem oče.

»Črna smrt! Pomagaj, o Marija!« je bolestno zdihnila in se zbudila. Drgetala je od groze. Ko je po nekaj trenotkih spoznala, da so bile samo sanje, si je globoko oddehnila.

»O, da bi bile res prazne!«

Vse dopoldne ji je minevalo v nemiru in pričakovanju. Popoldne je na vrtu gredice prekopavala. Drago ji je bilo to delo. Drag ji bil vrt, ki bo v kratkem ves ozelenel in se razcvetel. Tem dražji danes, ker je videla z njega daleč dol proti Ptuju.

In glej, ko se je spet zravnala od dela in pogledala dol po polju, je zagledala na cesti jezdeca.

»O Marija, res, Dominik!«

Vse popoldne je Dominik ostal pri Sagadinovih. Ni se mogel načuditi in se ne dovolj naradovati, kako se je deklica zadnje čase razvila. S ponosom in s srečo v srcu si je govoril: »Ne imenujejo jo Ptujčani zastonj ‚Rožo Ptujskega polja‘.«

Prenaglo, kakor v sladkih sanjah, je ljubečima čas hitel. Le ko je mati v pogovoru mimogrede omenila prikazni, ki jo je videl oče prejšnji večer, se je vseh nenadoma polastil nemir in je na vse leglo kakor hladna senca. Rajavcu je bilo neprijetno, da je žena pred gostom o prikazni spregovorila. Dominik je postal pozoren, in mu je moral doživljaj vsaj na kratko pojasniti.

»Morda pa vas je zmotil mrak, stric. Mogoče, da je bil samo oblak tako nenavadne in čudne oblike.«

»Tudi jaz bi mislil tako. Gotovo ni bilo tako strašno, kakor sem si domišljal sinoči. Bil sem pač preveč zatopljen v spomin črne smrti in njene strahote pred dvajsetimi leti. Odtod bo to.«

A v srcu je bil prepričan o nasprotnem, o resničnosti privida. A je prvotno pripoved namenoma zabrisaval in ublaževal, da ne bi dragim kalil sreče in radosti. In je res precej razpršil oblak skrbi in težkih slutenj, ki je bil vsem legel na misli in srce.

Pred odhodom je stopil Dominik še v župnišče k Rozkinem stricu. Oglasil se je tudi pri kaplanu Petru Juriju Hauptmanu, zelo učenem in vsestransko omikanem možu, ki so ga Ptujčani zaradi teh lastnosti zelo cenili. Dominik je vedno z veseljem in užitkom občeval z njim; duhovnikova ljubeznivost in duhovitost ga je pri vsakem snidenju nanovo navdajala s spoštovanjem do njega.

Danes ga je našel zamišljenega in zelo resnega. Vendar sta se pozdravila prav prisrčno.

»Ave, domine laureate. [2] Torej spet doma?«

»Da, predvčerajšnjim sem se vrnil, reverendissime [3]

»In veste, odkod sem pravkar prišel?«

»V Ptuju ste bili, mi je pravil gospod župnik.«

»A kaj sem v mestu slišal, ne veste.«

»Ne vem. Povejte, reverendissime.«

»Minoriti so mi pravili, da na Dunaju razsaja kuga.«

»Sem tudi že nekaj slišal.«

»In če pride sem k nam?«

»Mogoče. Mogoče ne. Dunaj je daleč.«

»A takega mesta ni mogoče tako zapreti od sveta kakor so pred leti naš mali Ptuj. Tako jo bodo raznesli. In kuga jezdi naglo.«

Že je hotel Dominik kaplanu prikazen Rajavčevo razodeti. A ko je videl njegov zamišljeni, skrbi polni obraz, si je rekel, da je bolje, ako molči.

»Že izve od drugih. In kdo ve, kaj in kako je s tem čudnim prividom.«

Dolgo senco je risala po trati med Rajavčevo hišo in med cerkvijo stara lipa, ko se je Dominik od Sagadinovih poslovil.

Ko je odjezdil, je Rozka odhitela na vrt. A bolj ko plela, je gledala za mladim jezdecem.

Nenadoma pa je vsa vztrepetala in prebledela.

Glej, ne jezdi li dol po cesti še drug jezdec, velik in mračen. Zdaj, glej, je povsem zakril Dominika! O Bog, ali vara domišljija, ali se motijo oči, ki so ji silile vanje solze, ker se je čutila preveč srečno? — Ne, ne, resnica je. Saj ne vidi na cesti nikogar razen strašne prikazni.

»O Jezus, pomagaj!«

Naslonila se je ob zid hiše, da se ni zgrudila. Z rokami si je zakrila oči, da ne bi gledale te grozote. Glasno in bolno je zaihtela.

Oče, ki je na njen prestrašeni vzkrik prihitel na vrt, jo je napol nezavestno odvedel v hišo.

Ponoči jo je mati slišala govoriti v spanju in sanjah o groznem jezdecu, ki se je vrinil med njo in Dominika. Polna sočutja z nemirom hčerkinim ter polna temnih slutenj je pomišljala: »Kaj nas pač čaka vse? In kaj tebe, ubogo moje dete?«

— — —


IV.[uredi]

»Kuga!« — »Črna smrt!«

A strašno naglico, tako brzo, kakor je drvel čez polje pošastni jezdec, ki ga je bil videl Rajavec, je jeknil po deželi glas o morilki, ki je prišla v goste tudi na Štajersko in je pričela neusmiljeno izvrševati žalostni, rabeljski svoj posel.

In čudo, kakor že večkrat v prejšnjih letih, se je tudi tokrat najprej pojavila v Ptuju.

Nekega večera v prvi polovici maja je prišla v mesto družba skitalcev, glumačev. Najeli so si prenočišče v preprosti krčmi ob Dravskem mostu. Ponoči je nenadoma umrla žena družbinega poglavarja. Mestni zdravnik je zjutraj s strahom zapazil na nji črne bule, znake kuge. Na večer istega dne je bil mrtev že gostilničarjev sin, dvanajstleten fant. Bliskoma je preletela mesto strašna vest:

»Kuga! Črna smrt!«

Ni bilo hiše v mestu, kjer ob grozni novici srca ne bi vzdrhtela, kakor so naslednje dni zatrepetala tisočera srca v okolici, ko je žalostna vest z razprostrtimi perotmi nastopila svojo pot in svoj polet na vse strani v okolici in po deželi.

Vsi, ki so preživeli grozote let 1623, 1624 in 1625, so se domislili vsega tedanjega gorja. In so zadrhteli v tesnem pričakovanju grozot, ki so morda blizu.

Ako bi zaplapolali ob tistih tihih pomladnih večerih na hrvatskih gorah, za njimi v haloških goricah kresovi in bi hitela od vasi do vasi žalostna novica: »Turek je na poti v deželo« — bi bil ves strah majhen v primeri z grozoto pred črno smrtjo. Bližina sovražnega svetega križa in domovine bi zbudila vsepovsodi le novo, odločno življenje. Res, zavela bi že tesnoba čez mesta in vasi: skrb in strah za žene, device, otroke. Slabotneži in strahopetci bi že zaječali v strahu; nekateri bi skušali zbežati in se skriti. A kako bi zaiskrile oči v vročem navdušenju in v lepem ognju mladini, ki je z vsem srcem sovražila tega strašnega razdejalca cerkva, domov in tihe družinske sreče. Kako bi v vročem srdu z zobmi zaškripali možje: »Že spet prihaja, pesjan! Se mu je spet zaskominalo po naših ženah, naših hčerkah, naših otrocih!« Vsepovsodi bi z mrzlično naglico klepali kose, brusili sekire, snažili stare puške. Kdor ne bi bil kukavica ali izdajica, bi oživel in bi se pogumno pripravljal, da se postavi v bran sovražniku križa in svobode, skrunilcu cerkev, žen in devic.

Toda proti nevidnemu sovražniku? Proti zahrbtni morilki, katere nihče ne vidi prihajati, ji nihče nasproti stopiti ne more, ne ji zastaviti poti, in najsi je mesto s še tako močnim in visokim obzidjem zavarovano, najsi slednjo ped zemlje okrog in okrog vasi najskrbneje zastražijo! Proti morilki, ki človeka nenadoma pograbi, ga v nekaj dnevih, v enem dnevu, v kratkih urah premaga in zadavi ter ga pahne v žalostni skupni grob, kadeč se noč in dan od razkrajajočega se živega apna, ki trupla mrličev žge in razjeda in tako kali bolezni uničuje, da ne bi nadalje ozračja zastrupljale, ne se novih žrtev lotevale — kako naj stopijo nasproti ti, kako se naj borijo s to?

Mestna gosposka je po predpisih, od visoke deželne gosposke že ob prejšnjih epidemijah izdanih, nemudoma pričela odločen boj proti morilki, ki se je tako nenadno, nepovabljena in nezaželena v mesto vsilila.

Glumače so takoj iztirali. Skitalcem to seveda ni bilo posebno po volji. Zakaj v mestu so pričakovasi zaslužka in prijetnejšega življenja, nego so ga imeli zunaj po vaseh, zlasti ženske. Zato so se vsi jezili, glasno tožili in zabavljali.

»Boste tudi smrt zapodili? Menda težko.«

Izgnali so tudi postopače, ki niso imeli v mestu stalnega stanovanja, ne rednega dela in ne zaslužka. Mestni gozd na desnem bregu Drave so jim za bivališče odločili.

»Določeno količino kruha dobite vsak dan iz mesta. Za drugo skrbite sami.«

»Kako pa?«

»Vaša stvar! Samo če bo nevarnost rasla in smrt razsajala, je povratek v mesto dovoljen tistim, ki se ponudijo za postrežbo bolnim, za pogrebce umrlim.«

Izgnanci so se deloma smejali, deloma srdili.

»Zdaj bo gospoda varna, ko nas siromakov v mestu ne bo. Gospode se bo smrt gotovo ustrašila.«

In so postopali dan na dan v gručah ob strugi Drave, gledali čez reko v mesto in drobni glas mrtvaškega zvona poslušali. Dobro jim je delo, da med nje smrt še ni zašla, kosi pa v mestu. Včasih je kateri pobral kamen, ga s sovražno kletvico proti mestu zalučal. A je padel v vodo kje sredi reke, če ne prej. Drugi so dvigali pesti, proti mestu grozili:

»Poginite! Vsi poginite!«

Zvečer so meščani videli, kako izgnanci ob robu loga velike ognje kurijo. Pekli in kuhali so, kar so čez dan v vaseh po polju naberačili in pokradli.

A čez teden dni se je smrt vtihotapila tudi med nje. Huje je podžgalo to njih srd zoper mesto.

»S kruhom so nam jo poslali iz mesta, ti psi gosposki. Nalašč so kruh zastrupili.«

»Zažgati bi trebalo to prokleto gnezdo!«

Sovražni, grozeči pogledi so premerjali in skušali prodreti trdno obzidje, pokojno varujoče, kljubovalno objemajoče mesto.

Od tedaj meščani niso več videli ob večerih plapolajočih ognjev med prvimi drevesi gozda. Tudi brezdelnih gruč niso več videli postopati, posedati in pohajkovati na obrežju. Smrt je bila planila med družbo izgnancev, ki jih večinoma ni vezalo ničesar razen skupne usode: siromaštva. In jih je razpršila, kakor če plane jastreb med jato vrabcev. Globlje v gozd so se poskrili od strahu pred smrtjo, hoteč ji ubežati. Kje sredi loga je bilo včasih videti iznad vrhov dreves belkast dim, znamenje, da je gozd še obljuden. Včasih so opazili stanovalci ob Dravi, kak posamezen sprehajalec in straže ob mestnem zidu onstran Drave posameznega razcapanca. Pest je vihtel v zraku, nerazumljive besede kričal. Najbrž psovke, ker mesto ni več kruha pošiljalo.

V sporazumu z zdravniki je mestna gosposka priporočala meščanom razna sredstva in zdravila, ki so se pokazala pri prejšnjih kugah kolikor toliko dobra in uspešna. Razglasili so natanko, kako naj ljudje žive, kaj naj jedo, kaj pijejo, kako se oblačijo, kaj naj pri sebi nosijo, da se okuženja obvarujejo; kaj naj store prebivalci hiše, v katero neusmiljeni gost vstopi, kaj oboleli, kaj strežniki.

A vse te odredbe smrti niso oplašile. Že v naslednjih dneh je pobrala po deset oseb na dan. Drhteča groza je stopala z bledim, upalim obličjem po mestnih ulicah, od hiše do hiše, in je vsa srca s strahom in trepetom polnila.

Tudi cerkvena oblast se je takoj zgenila. Določila je okužencem duhovnika, minoritskega patra. Dali so mu vse posebne pravice in polnomočnosti, ob velikih epidemijah navadne: sveto obhajilo sme deliti z žlico, poslednje olje z bombaževino, v olje namočeno, in zadostuje, da okužence z bombaževino le na čelu mazili. Sv. mašo naj daruje javno na mestnem trgu. Verniki naj se je ne udeležujejo skupno, ostanejo naj v stanovanjih, ob oknih, naj bodo v duhu navzoči. Sicer pa je vsa duhovščina, svetna in samostanska vseh treh stanov, izjavila, da vsak trenotek vsakemu bolniku rada postreže, kolikor dopuščajo veljavna določila, ki naj nadaljnje okuževanje zabranijo. Dejanski se ne bolniki ne zdravniki ne duhovniki za ta navodila niso prevestno brigali. Ljudstvo je prihajalo v cerkve v navadnem ali še večjem številu; samo brez moči, je iskalo pomoči božje. Duhovniki so rade volje šli k vsakemu bolniku, ki jih je klical, k vsakemu, ki so slišali o njem, da so se pokazali na njem znaki bolezni, črne bule. Meščanom in kmetom so delili in z mogočnimi molitvami in zarotbami zoper kugo blagoslavljali svetinjice in križce sv. papeža Caharije in sv. opata Benedikta. Gosposka duhovščini ni nasprotovala; še cenila je nje delo in skrb za ljudstvo, nje blagodejni, pomirjevalni vpliv na vznemirjene duhove. Določila je celo v sporazumu s cerkveno oblastjo molitvene ure. Natančno je predpisala in razglasila, kdaj ima ta in ona skupina svojo uro: kdaj mestna gosposka, kdaj gospe, kdaj gospodične, kdaj trgovci, kdaj mojstri, kdaj pomočniki, kdaj posli, kdaj učeča se mladina, kdaj razne bratovščine.

Po okolici je dala razglasiti, naj ljudstvo ne prihaja v mesto. Zapreti mesta in ga povsem odrezati od okolice niso upali, da ne bi nastalo pomanjkanje živil, ki bi mu nedvomno sledila silna draginja.

A kmetje se niso preveč brigali za razne razglase; deloma se jim pokoriti in jih izpolnjevati niti mogli niso. Tako so pač dalje prinašali v mesto poljske pridelke, prihajali v cerkve, tolažbe, srčnega miru in duševne moči iskat, prihajali k zdravnikom po zdravila, v trgovine po razne potrebščine. »Zakaj, kako je mogoče smrti uteči« — je mislil in govoril preprosti, neuki, a verni človek — »če jo je Bog človeku določil?«

Bogati meščani so bili strahopetnejši; njim je bilo življenje dragocenejše ko kmetu trpinu. Zato so se vse njih misli stekale v željo in hrepenenje, da bi morilki utekli. In so mnogi res bežali iz mesta kakor Lot iz Sodome; le bolj naglo in bolj prostovoljno.

Izpočetka je vsak še na tihem upal: »Saj ne bo tako hudo.« Tudi glasno so tolažili drug drugega: »Nekaj smrtnih slučajev bo kakor pri vsaki bolezni, pa bo spet mir in pokoj.« A s takimi lepimi besedami ni nihče prav preveril ne sebe ne drugih. Zakaj oči so videle nasprotno temu, kar je srce želelo, kar so usta govorila.

Tudi oblasti so dajale in delale pogum ljudstvu in samim sebi: »Vse potrebno smo ukrenili; nikomur se ni treba bati.«

A kakor bi jih hotela razdražena morilka zasmehovati, jih za njih predrzno zaupanje in bahavo, a hinavsko govorjenje kaznovati, je naslednje tedne prav med višjo gospodo posebno vztrajno in neusmiljeno kosila. Gospodu mestnemu sodniku je v prvih štirinajstih dneh umorila soprogo in hčerko.

Tedaj se je polastila meščanov silna groza. Kdor je mogel, je bežal. Večinoma v vinograde, v Haloze, v Slovenske gorice, kjer ga je kdo imel. Tam so se poskrili v svoje bele zidanice, da ne bi z nikomer v dotiko prišli in ne bolezni nalezli; nekateri tudi iz strahu pred kmetskim ljudstvom, ki je gospodo zamrzelo, ker jo je dolžilo, da ona bolezen iz mesta na deželo zanaša.

»Zapreti bi morali mestna vrata kakor pred dvajsetimi leti in nikogar ne ven pustiti. Vso deželo nam ti strahopetneži zastrupijo.«

A za take želje kmetov se je gosposka v tistih časih še manj zmenila ko za druge želje in potrebe.

Voz za vozom je drdral iz mesta; nekateri visoko obloženi z vsem mogočim pohištvom, z zaboji, polnimi obleke, z jestvinami natlačeni, kakor se ne bi begunci nikoli več nameravali vrniti. Mnogi se tudi niso. Pri goricah jih je zadavila morilka in kar tam so jih pokopali. Na drugih vozovih so bili samo ljudje. Ničesar niso marali s seboj vzeti iz okuženega mesta, le za golo življenje jim je bilo. To so hoteli rešiti za vsako ceno, vse drugo naj propade! A tudi mnogi teh morilki niso ušli; kakor bi se norčevala z njimi, je tudi nje poiskali in umorila.

Vsem beguncem pa je sledila nevolja njih, ki bežati niso mogli, ne smeli. Mnogi so bili v službah, zato priklenjeni. Trgovci niso mogli čez noč prodajalen zapreti, ako niso marali tvegati velikih izgub. Trgovina je v mestu ob vednih nesrečah že tako silno nazadovala; kakor bajka so se glasila sporočila o nekdanjem njenem razmahu, o silnem bogastvu trgovskih hiš ptujskih. Ostati so morali siromašnejši, ki niso imeli ne vinogradov, ne zidanic, pa tudi ne suhega denarja. Kam naj beže, kje se nastanejo, kje poskrijejo? Ostati so morali, sovražnici na milost in nemilost izročeni. Zato so se v srcu srdili, z besedami se znašali na nje, ki jim je bila usoda milejša in so mogli pred grozečo nevarnostjo bežati.

Pogostoma so se na ulicah ob vozovih beguncev zbrale gruče ljudstva, ki je vozove ustavljalo, hotelo bogatejšim beg s silo preprečiti. Glasni klici nevolje, zmerjanje, grožnje so se dvigali iz množice.

»Če ste v srečnih dneh živeli z nami in od nas, kaj sedaj bežite?«

»Strahopetci!«

»Ali bo vam pomagano, če mi ostanemo?« je povpraševal kedaj vznevoljen glas iz voza, včasih glas gospodov, včasih voznikov.

»Ako bogatini zbeže, se bo za nas siromake še manj kdo pobrigal. Takšna je stvar. Sramota, da nas tako strahopetno zapuščate.«

»Ako moramo umreti mi, naj umrje z nami tudi gospoda, z našim denarjem opitana. Dol z voza!«

A kočijaž, videč nevarni položaj, ni umel šale. Pomagal si je, kakor mu je bilo za ta slučaj naročeno: udaril je z bičem na levo in na desno, da je požvižgalo in je med ljudstvom nekaj glasov bolestno zaječalo. In glej, prosta je bila pot. Pa je udaril konje, da so se vzpeli in se spustili v divji dir. Pač je priskočil še kak besnež, da bi jih za uzde pograbil in jih ustavil. A je odletel v stran, v zid bližnje hiše, ali se je po dolgem na grapavo cestno kamenje zvalil. Konji pa so drveli. Za vozom so sikale in kričale grožnje in kletvice. A niso škodovale ne gospodi ne kočijažu ne konjem. Morda je priletel kak kamen za vozom, v voz. Zadel je manj nevarno, kot bi črna smrt, pred katero so bežali.

Mestne oblasti so imele dela polne roke. Ker je bil gospod mesti sodnik po nesreči v družini ves strt in bolan, sta morala prevzeti vso skrb za mesto gospod pisar in sin. Tako je mogel Dominik v teh časih malokdaj na Hajdino. Oče je potreboval dan na dan njegove pomoči, čile, vztrajne njegove mlade moči. Zakaj upravičeno se je bal, da bi mogli priti časi, kakršni so bili pred dvajsetimi leti, ko je bilo vse mesto zbegano, razburkano, vzbunjeno. Morda celo časi, o kakršnih še stari ljudje govore in pripoveduje mestna historija iz leta 1586. Tako strahotno je ljudstvo tedaj zdivjalo, da je bila brez moči mestna gosposka, brez moči celo cerkev. Grajski pisar je moral nastopiti s svojim vojaštvom, da je sodrgo ukrotil, napravil vsaj za silo red.

In res, gospod pisar se v svojih slutnjah in bojaznih ni motil: prišli so hudi časi. In je bilo treba ljudstvo dan na dan iznova miriti in tolažiti. Zakaj razni obupanci in nezadovoljneži so javno hujskali na upor in na nasilnosti: »Umreti bo tako treba. Zato poprej živimo! Naj dajo bogatini in skopuhi svoj denar nam siromakom. Čemu jim pa bo? Saj pomrli bomo vsi. In mi stradamo! Lačni in žejni ne maramo umreti!«

Bili so hudi časi. Treba je bilo jasne glave in močne roke, da je množico brzdala in krotila.

Drugi so pridigali, naj se nihče več ne trudi, nihče ne dela. Je brez pomena: sodni dan je blizu!

Na voglih ulic, na trgih in sredi cest so postajali ti preroki, izvečine nemaniči in delomrzneži; včasih tudi taki, ki so bili mnogo dni po cerkvah preklečali, se v globoki spokornosti na prsi trkali, molili in zdihovali; a so naposled nad božjim usmiljenjem in nad seboj obupali. Pa so postali preroki nirvane, smrtni glasniki. Glasno so klicali na ulicah ljudi skupaj in so razkladali svoje obupne misli in svoj žalostni evangelij vsakemu in vsem, ki so jih poslušati marali.

»Nespameten, kdor še dela. Čemu? Brez pomena, brez koristi je vse. Jejmo in pijmo in se veselimo, dokler še moremo! Saj bomo tako vsi pomrli!«

Take besede, z ognjem in srditim prepričanjem govorjene, so budile v zbeganem ljudstvu glasen odmev. Večje in večje gruče poslušalcev so se zbirale krog takih pridigarjev. Nemirna srca, strahu in obupa polna, ker nikjer in od nikoder pomoči ni bilo, so bila pripravljena, sprejemljiva tla za take nauke.

»Pa dajmo, pijmo! Tako vsaj pozabimo nevarnosti. In mirneje gremo smrti nasproti.«

Pa so se krčme polnile. Razni godci, že stari znanci v mestnih pivnicah, a razni tudi do sedaj neznani muziki, slabi v svoji umetnosti, a mogočni v govorjenju in zabavljanju, odlični mojstri v pitju, so takoj porabili to priliko. V vse gostilne so silili. In vsepovsodi se je razlegal vrišč in krik, ubrano in neubrano petje, divje ukanje. Kakor bi bil ves svet zblaznel, je plesalo vse, stari in mladi, polpijani in povsem pijani.

Bili so hudi časi!

V začetku je pač mestno vojaštvo prišlo v to, v ono gostilno, kjer so razgrajali že prehudo.

»V imenu gosposke: mir in narazen, ljudje!«

Čudeče se oči so merile vojake. A čez trenotke se je začudenje sprevrglo v nevoljo, v zasmeh, jezo, očiten upor.

»V imenu gosposke? Ako ima gosposka tako moč, naj zapove kugi, da iz mesta izgine. Pa bomo tudi mi v svoje domove izginili.«

Zaman je mirila gosposka tudi zlepa. Brez koristi, brez uspeha so razsodnejši meščani svarili in prosili. Vse spoštovanje do oblasti je ob grozotah smrti ginilo. Vse vezi so se rahljale: vezi med starši in otroki, med brati in sestrami, med možem in ženo. Skoro vsak je hodil zdaj svojo pot, misleč samo kako bi vseobčni pogubi utekel.

Bili so hudi časi.

A včasih je divji hrušč v kaki beznici zdajci utihnil, v ti, v oni ulici je zavladal nenavadno čuden, nenaraven mir. Če je kdo sredi ulice od nevidne morilke vržen pal nenadoma na tla, je vse v ulici zdajci onemelo. Če je kdo v krčmi sredi glasne pesmi kar utihnil, s klopi zdrknil; če se je kdo sredi plesa opotekel in se zgrudil; tedaj so vsi obrazi prebledeli. Pravkar še plameneča lica plesalk so posinjela. Iz vročih, vabljivo vabečih mehkih usten je splahnela zadnja kapljica krvi. Iz oči vseh je strmela, molče kričala divja groza: »Ali pograbi tudi mene?« Razpršili so se kakor piščeta, če sovražna roka kamen med nje vrže, enega do smrti zadene.

Bil je resen, svarilen zgled.

Dasi so mnogi, ko so se oledenelosti prvega strahu otresli, začeli spet piti, peti, plesati, noreti, so se drugi po trenotkih tiste pijane omamnosti bridko zavedli: »Nevaren je čas, smrt je blizu!« In so premolili dneve in noči, proseč Boga usmiljenja in pomoči.

Večkrat se je zdela kaka hiša povsem izumrla. Prišla je na sporočilo solicitatorja za okužene in umrle mestna komisija, ki bi naj hišo zaprla, na hišna vrata začrtala križ, znamenje, da je smrt tukaj povsem zagospodovala, naj nihče v njeno last ne sili. A ko so preiskovali sobe, ki so jih morali večkrat s silo odpirati, so našli marsikdaj v njih še žive stanovalce. Navadno ženske, mnoge že poprej samotarke, ki so se sedaj v strahu pred okuženjem povsem od sveta odločile; druge, bivše lahkoživke, zdaj do kosti posušene od posta, od groze pred smrtjo in večnostjo. Napol blazne so se stiskale v kote kakor otroci, ki jim nevarnost ali kazen preti. Na kolena so padala pred gospode komisarje, roke dvigale, obupno kričale ali s slabotnim glasom stokale:

»Usmiljenje! Usmiljenje!«

K tem je poslala gosposka duhovnika. Naj jih z blago besedo pomiri, naj obudi v njih spet življenja in razuma luč, ki je v shiranem, onemoglem telesu le še slabo tlela, kakor samotna in slabotna iskra pod pepelom.

Bil je hud čas.

Kaj čudo, če je v minoritskem zvoniku skoro vsakih štirinajst dni zapel zopet mrtvaški zvon. Po prvih tednih moritve sicer mrličem niso več zvonili: preveč jih je bilo. A če je umrl kateri samostanske družine, so zazvonili ter s tem naznanili, da je spet pal eden neustrašenih bojevnikov zoper vsemogočno morilko. Devetkrat je v tistih strašnih mesecih ta zvon zapel.

Bil je hud čas.

A glej, kakor so bile polne krčme, so se polnile tudi cerkve. Kakor so na voglih ulic, na trgih in na cestah postajali krivi preroki, ljudi k veselju in uživanju vabili in zapeljevali, tako so jih drugi z gorečo besedo k pokori klicali.

»Ponižajmo se pred Vsemogočnim! Strahotno je zamahnila njegova roka, neusmiljeno je zadel bič njegove jeze. Delajmo pokoro, sicer nas vse uniči.«

In so se polnile cerkve, da so bile pretesne. Druga leta so spovedali očetje kapucini po 30.000 vernikov, sedaj so jih imeli v enem mesecu skoro deset tisoč. Na golih kolenih so preklečali moleč ure in ure in po pol dneve. Od velikih vrat do velikega oltarja so drsali na golih kolenih: naj bi pogledal Bog milostno njih pokorenje, naj bi prizanesel, grozne čase odvrnil!

Duhovniki so z verniki molili ure in ure. Zaradi rešnje krvi Gospodove, zaradi sedem bridkih žalosti Marijinih so klicali usmiljenje božje na zbegani narod.

»Zaupajte v usmiljenje božje in mirno pojdite v svoje domove.«

A ljudstvo ni šlo iz cerkve. Nikomur ni bilo za dom. Kakor da ga imel ne bi!

Tako hudi časi so bili!

Duhovnik je že davno vernike blagoslovil, razgubljal se je že dim in vonj kadila, a molilci se še vedno niso genili. Strah pred smrtjo, upanje, da so v hiši božji varnejši, sta jih na cerkvena tla prikovala. Ogromno število je zbujalo pogum, dasi nihče pomagati ni mogel, ako je morilka zamahnila po kom v cerkvi in je umiral na posvečenih tleh.

Najhuje so trpele in drhete matere. Visoko gor k oltarju so dvigale otroke.

»Ne na nas, uboge grešnike, na te se ozri, o Bog! O Jezus, prijatelj otrok, teh se usmili! O Marija, Žalostna Mati, daj se omehčati, prosi pri Bogu za nas!«

A celo Žalostna Mati, Mati usmiljenja, je bridko molčala, kakor ne bi smela slišati prošenj, ne bi mogla, ne smela pomagati.

Bil je grozen čas!

Roka Gospodova je zavihtela bič in ga ni marala sredi kazni ustaviti in odtegniti. Z vso močjo in bridkostjo je moral pasti na grešno, v grozi drgetajoče človeštvo, vsepovsodi je moral rane sekati.

Bil je strašen račun Boga z ljudmi ...

V celicah mestnih samostanov pa so v poznih nočnih urah klečali bledi menihi, do smrti utrujeni po vsednevnem delu. Na golih tleh so klečali, borili se z Bogom in prosili:

»Usmili se, o Gospod! Prizanesi, o Jezus, prizanesi!«

A kakor bi bilo nebo tudi za njih prošnje in klice gluho!

Vžgal se je plamen jeze božje, brez usmiljenja je žgal, moril, pustošil.

V.[uredi]

Dominik je vse te mesece prišel le malo iz mesta. Ko je začela črna smrt kositi, je bilo v prvem presenečenju in strahu dovolj dela z raznimi pripravami za obrambo kakor tudi z obolelimi in umrlimi. Potem bolezen mestnega sodnika. Ta je naprtila vse delo gospodu mestnemu pisarju in Dominiku. Nemiri v mestu so tudi zahtevali neprestane pozornosti in paznosti.

Prišle so še druge neprilike in nevšečnosti. Ko je Dominik po izbruhu kuge dva, trikrat jezdil na Hajdino, je opazil, da ga ljudje, ki so ga poprej zmerom prijazno pozdravljali — izvzemši nekaj fantov, ki so pač vsakogar mrzeli, kdor je v njihovo vas in med dekleta silil — gledajo po strani, skoro sovražno.

In res je hajdinski krojač in godec Martinek Mlakar, daleč naokoli znan dobrovoljček in šaljivec, ki so ga bile polne vse gostilne in je vse slišal in izvedel, Rajavca opozoril, naj gospod Dominik rajši ne prihaja več v vas. Zakaj ljudje se boje, da bi zanesel med nje strup črne kuge.

Rajavec se izprva za svarilo ni mnogo zmenil. A ko je nekaj ljudi nenadoma zbolelo tudi na Hajdini, nekaj jih umrlo, so mnogi, zlasti moška mladina, naravnost in odkrito govorili, da je pisarjev fant, ki se pri Rajavcu ženi, bolezen iz mesta prinesel. In so grozili, da mu poti na Hajdino ne bodo več posebno prijetne.

Martinek je Rajavca posvaril še resneje. Dasi pijanček, ni bil nehvaležen za dobrote, ki so jih sprejemali otroci in žena od Rajavčevih, ko so pomanjkanje trpeli, ker se je on po gostilnah klatil in še tisto malo, kar je zaslužil, zapravil in zapil. Zadnji časi, umiranje krog njega, ga je naredilo resnejšega, za dobro dovzetnejšega. In je hotel nekaj dobrega storiti tudi Rajavčevim in Dominiku, ki ga je zaradi njegovega vedrega in priljudnega značaja rad imel.

Tedaj je Rajavec res prosil Dominika, naj nekaj časa ne prihaja. Saj ve, kako je vse razburjeno, vse brez uma, za vsako nepremišljeno dejanje kakor nikoli poprej pripravljeno.

A mladenič se je čudil: »Da bi se bal! Nikoli se nisem, v teh časih še manj. Saj slednji dan zrem smrti v oči.«

A Rajavec je govoril, kako ga gledajo sosedi že skoro vsi po strani. In ne bi imel rad ne zaradi sebe in svojih, ne zaradi brata župnika, če bi nastalo res sovraštvo vse vasi zoper njega in njegove. In da je krojač Martinek, ki mnogo sliši in izve, govoril to in to. In gotovo ne brez vzroka.

Naposled se je Dominik vdal, dasi s težkim srcem.

Ko je jezdil nazaj v mesto, je sedel Martinek ob oknu svoje raztrgane koče in je sinčku hlače krpal — najbolj strgani v vasi so bili vedno njegovi otroci.

Dominik je pred oknom konja ustavil.

»Mlakar, ali bi mi storili veliko uslugo?«

»Rad, gospod, če takle krojaček more takemu gospodu kaj storiti.«

»Ako bi v prihodnjih časih ne prijezdil več ven, pa bi se pri Rajavcu kaj posebnega dogodilo, recimo, da bi Rozka zbolela — zakaj nihče ne ve danes, kaj nam prinese jutrišnji dan — ali bi zakurili na Rajavčevi njivi ob cerkvi tri ognje?«

»Rad, gospod Dominik. Rajši bi pa imel, če ne bo potrebno.«

»Tudi jaz. A saj veste, kaki so časi. Torej boste? Naročim v mestu, na gradu, da bodo pazili. Vzemite, prosim, to malenkost. Nič se ne branite: ženo imate in otroke.«

»Za te vzamem. Bog vam povrni, gospod!«

Od tedaj je prihajal sin mestnega pisarja pogostoma na ptujski grad. Ako ni mogel čez dan, ves dan zaposlen, je gotovo prišel zvečer.

Takoj drugi dan po dogovoru s krojačem in po slovesu od Rozke, ki ji je povedal, da zaradi njene in svoje časti, ker bi po morebitnem spopadu s fanti obeh dobro ime trpelo, nekaj časa ne bo prihajal, se je oglasil pri kastelanu Kozmu na ptujskem gradu. Prosil ga je, naj bi skrbno pazil, bi li zaplapolali kdaj ob hajdinski cerkvi trije ognji.

Starec je obljubil in pazil. Ob večerih je prihajal k njemu Dominik; zlasti po dnevih, ko ni nikogar s Hajdine videl in ničesar slišal, kako je na Hajdini.

Postajala sta navadno ob mogočnem obzidju in zamišljeno, oba polna težkih skrbi, strmela dol v deželo, Dominik večinoma tja proti Hajdini.

Čudovit prizor jima je nudil svet naokoli. Kamorkoli je plalo oko, vsepovsodi so goreli in tleli kresovi. Najprej so jih bili zažigali — že ob prejšnjih kugah — ptujski begunci v Halozah. Bilo je to dogovorjeno znamenje sorodnikom in znancem, da so še živi. Netili so jih tudi samotno stanujoči kmetje. Po navadi planincev so naznanjali z njimi oddaljenim sorodnikom, da imajo v hiši mrliča. Zakaj da še žive — čemu bi naj to sporočali? Zahvaljen Bog, ki nevarnost še odganja, morilko še kroti!

Tako je prvotno znamenje življenja kar samo ob sebi postalo znanilka smrti.

Polagoma so jih pričeli netiti vsepovsodi, ker so mnogi trdili, da ogenj zrak čisti, dim strupene kali mori. Tako je bila tudi zdaj dežela polna ognjev, vsa v dim zavita.

Dominik in Kozma sta strmela v to množico ognjev, z rdečimi gloriolami okrašenih. Kakor velike oči, nemirno, plašno v skrivnostno, z morečimi strupi nasičeno noč mežikajoče, so se jima večkrat zazdeli kresovi.

Ločila sta se navadno pozno v noč. Tedaj je kastelan s svojo počasno besedo očetovsko-toplo tolažil:

»Glejte, gospod Dominik, dan je minil za vas spet dobro. Upajva, da ne bo nobeden nesrečnejši. Mislim, da bo v kratkem te groze konec. Ali mislite, da ne?«

Mladenič je zdihnil. Toplo je stisnil starcu roko, v zahvalo za tolažečo besedo. Počasi je stopal dol v mesto, z novim upanjem in ob enem večjim in večjim strahom v srcu.


VI.[uredi]

Dnevi so lezli ljudem počasi in leno, kakor bi časov ura le še slabotno tiktakala in bi se nameravala vsak hip ustaviti.

Julijsko solnce je žarelo in žgalo, da je vroča soparica, prava žerjavica, iz vse prepečene zemlje puhtela.

Pater Bernardin, ki je bil prišel prejšnjo pomlad iz osrednje redovne hiše na Dunaju v ptujski samostan in je prvi prinesel žalostno vest o morilki črni smrti, se je takega vročega popoldne proti koncu julija vračal z Dornave. Zjutraj je bil bral v dornavski podružnici sv. mašo, potem je na Dornavi in v sosednih vaseh bolnike spovedoval in na smrt pripravljal.

Stopal je počasi. Bil je utrujen od dela, ves izmučen od vročine, in žalosten. Pred štirinajstimi dnevi mu je spodaj ob Ljutomeru kuga ugrabila mater. Izvedel je o njeni smrti, ko je bila že več dni v grobu. Zakaj za kugo umrle so takoj pokopali, in se nihče ni smel pogreba udeležiti. Dobrota je bila, da so jih za to določeni pogrebci smeli na pokopališče nesti ali peljati — kjer je črna smrt silno razsajala, so jih pokopali večinoma kar zunaj pokopališča v skupnih grobovih in trupla ž živim apnom posuli. »Generalne instrukcije in proklamacije« so določale, da bi jih naj kar s krampi v grobe zavlekli.

Silno utrujenega se je čutil. In je premišljal, ni li smrt že tudi njega zaznamovala. Morda ne bo materinega groba nikoli videl. A bi tako rad vsaj enkrat na njem pomolil.

Počasi so mu polzele med prsti jagode rožnega venca. Tiho in vdano je molil za dušni mir blage rajne. In tudi za vse, ki jih je danes spovedaval in sprevidel. Da bi jim Bog milostno zaželeno zdravje podelil; ali da bi jim vsaj smrtni boj olajšal, če so že smrti zapisani.

Utrudila ga je molitev, še bolj vročina, ki je kakor nevidni goreči valovi preplavljala vse polje in samotno, brezdrevesno cesto sredi polja.

Počasi, nekako okorno se je razgledal naokoli. In je videl vsepovsodi samo zapuščenosti, smrti sledove, nesreče bridki pečat. Grajsko polje je bilo pač obdelano, a ne prevestno; zakaj tudi moč valptove roke je oslabela ob grozi, ki je vso deželo polnila. Že huje zanemarjena je bila samostanska posest; snopi rži in pšenice so še stali ali ležali po njivah. Kdo naj jih spravi? Najbolj zapuščena je bila zasebna last. Večinoma nepožeto je stalo in ležalo žito na njivah in se je v grozni soparici parilo in pražilo.

Kdo bi naj tudi delal? Ali smrti zapisani? In za koga bi naj spravljali? Za smrt? Za mrliče? Zakaj kdo bo jutri še živ, kdo mrtev? Kdo bo kruh jedel, kdo bo črvom hrana?

Ljudje so rajši pili, peli in plesali, ali obupavali, preklinjali sebe, svet in Boga. Drugi so romali od cerkve do cerkve, da bi s pokoro in molitvami od Boga usmiljenje izprosili in izsilili. Preklečali so, posamič ali v gručah, po dneve in dolge noči pred poljskimi kapelicami in znamenji na križpotih, molili, ječali, po usmiljenju zdihovali in kričali. Marsikogar se je od dolgega posta, od telesne izmučenosti in duševne napetosti in groze lotila verska blaznost. Vzel je bič, vrv ali palico, tudi železo, kar je pač dobil in najprej našel. Slekel se je sredi ceste, pred križem ali kapelico, in se je do krvi, do popolne onemoglosti bičal.

»Sedaj mi moraš prizanesti, o Bog, če si res usmiljen ali vsaj pravičen! Poslal si angela svojemu Sinu, ko si videl, kako na Oljski gori v strašnih bolečinah in v krvi omaguje, usmili se tudi mene! Prizanesi, prizanesi!«

Kakor nalezljiva bolezen, kakor črna smrt sama, se je ta blaznost in besnost prijemala še drugih. In so bičali drug drugega, moški žene, dekleta in deklice, ženske može, fante in dečke. Padale so vse meje dostojnosti in sramu. Prav tisti, ki so tako glasno in vsiljivo k Bogu za usmiljenje kričali, so teptali vse njegove zapovedi. Kakor bi se nebesom in Bogu v lice rogali, kakor bi z molitvami njegovo moč zasramovali, so med molitvami in zdihi vsi zblazneli grešili. Kakor če bi vode nenadoma začele teči po strugah navzgor, je bilo vse narobe.

Polje je ob tem ostalo neobdelano. Zemlja, mati in rednica, se je čutila zapuščeno in užaljeno. Pa je svoj blagoslov odrekla. Še kar je pognalo in vzklilo, ni raslo. Dih smrti je moril tudi v prirodi. Vse je zvenelo, vse usehnilo, kamor je stopila, kjer je šla mimo nevidna morilka, romajoča in moreča po deželi od jutra do večera, od večera do zore, od vzhoda do zahoda, od juga do severa.

Od zgoraj pa je žgal in palil srd božji v solncu, romajočem po neskončni, goreči puščavi nebesni polagoma in leno, kakor bi bilo tudi na smrt utrujeno ali od otrpelosti in ohromelosti zavzeto in prestrašeno po strašni moriji, ki jo je zrlo na zemlji.

Pod tem pekočim nebeškim ognjem je oče Bernardin počasi prišel v mesto, do cerkvice sv. Ožbalta, sezidane na mestu, kjer je leta 865 škof Ožbalt na razvalinah starega Marsovega templja postavil kapelico svojemu patronu na čast.

V žalostne misli zatopljen, razmišljajoč, kaj čas prinese, prinese li skoro konec strašnega pomora, ni pazil pater na nič okoli sebe. Sicer tako ni bilo nikogar na cesti. Prazna in zapuščena je ležala pred njim, kakor bi bil ves svet izumrl in bi ostal on sam na zemlji, da roma in moli po teh s prokletstvom udarjenih krajih.

Pač, čuj! V bližini se je oglasil tenek, bridek jok. Sunkoma se je menih zbudil iz sanj, naglo, skoro plašno se ozrl. Glej, nekaj korakov pred njim sedi drobno dekletce. Joka, s predpasnikom si solze briše; ne samo solze, kri, ker ji je lice močno okrvavljeno.

Že je stal pater tik nje.

»Kaj ti je, mala?«

Dvoje velikih vročih oči mu je zastrmelo naproti izmed krvi, ki je vrela iz rane na čelu; tudi iz nosa ji je tekla kri.

»Bolna je. Iz oči ji gleda vročica, predhodnica in znanilka črne smrti.«

Sklonil se je k nji ljubeče kakor mlada mati k bolnemu otroku. Še mehkeje je ponovil:

»Kaj se ti je zgodilo, ubogo dete?«

»Ne morem dalje ... Padla sem ... Na steklenico sem padla in jo ubila ... Tukaj me boli — s steklenico sem se ranila ... Hudo me boli ...«

V poltihem ihtenju so se ji izgubile besede.

Menih je pokleknil ob nji. Iz žepa je potegnil robec in brisal jokajočemu otroku kri s čela in lic.

»A kam si nesla steklenico?«

»Anica me je poslala po zdravnika za mamo. Ona ne more od doma, mora mami streči ... Odkod? Iz Kicarja sem ... Da, mama so hudo bolni. Ponoči so skoro umrli. Anica se boji, da jih je črna smrt ... Ah, če bi mama umrli!«

Zaihtela je glasneje in bridkeje.

»Ne bodo, dragi otrok. A kako ti je ime?«

»Pavlica, gospod ... A mislite, da ne bodo?«

»Upam, da ne bodo. Bog ti jih bo ohranil, če si pridna, Pavlica.«

»Sem,« je jokalo dekletce. »Zmerom sem jih rada ubogala. Tudi Anica. Tako radi vsa jih imeli ... Da, same tri smo, oče so že mrtvi. Anica mi je dala denar in steklenico in je rekla: Pojdi v mesto, prinesi mami zdravila.«

Govorila je sunkoma, vsa drhteča v vročici. Strmela je pred se tako čudno, da se je zdelo, kakor da niti ne ve, da govori in kaj govori.

»In si že bila v mestu?«

»Nisem. Strašno težko sem hodila. A do sem sem prišla. Tukaj pa mi je postalo črno pred očmi in sem padla. Tako blizu mestu sem že. Pa vendar nisem mogla dalje. Še steklenico sem ubila. Mati pa doma trpijo. In če med tem umrejo!«

»Ne, ne, Pavlica. A če bi, saj te v nebesih počakajo.«

»V nebesih?« je bolnica počasi, zamišljeno ponavljala. Videlo se je, da že težko govori, in da se ji misli že mešajo; po obilni izgubi krvi jo je zmagovala omotica ... »O, če mama umrjejo, vzemi v nebesa še mene, ljubi Bogec ... Mama ... Mama ...«

Šepetala je kakor v sanjah.

Pater se je trudil, da bi kri ustavil. Ves okrvavljen je že bil robec, okrvavljena rdeča, belopikasta obleka dekletina.

»Tukaj, gospod, vzemite to, prosim.«

Pater je iz dela raztreseno povzdignil glavo. In se je začudil, ko je zagledal pred seboj sedemnajst-, osemnajstletno dekle čudovite južne krasote. Malo zmedla se je, ko jo je pogledal. A velike, čudovito črne in plamteče oči so ga gledale vse nedolžne in vdane in so prosile isto, kar so bile pravkar prosile besede: »Vzemite! Ne zavrnite!«

»Prosim,« je dejal tiho, iztegnil roko in vzel svilnati, z dragimi čipkami obšit robec, ki mu ga je ponujala drobna roka.

»Hvala, gospodična. Dobro delo ste storili.«

In je spet ljubeče brisal dekletu čelo in lica. A kakor bi se bil zdajci iz težkih blodnih misli zbudil in zavedel, je pogledal gospodično, še vedno tik njega stoječo, in je zaprosil:

»Gospodična, ko bi odšli. Deklica je okužena.«

»A vi se ne bojite, gospod?«

»Ne bojim se, ne smem se bati. Svojo dolžnost vršim.«

»A če se okužite?«

»Pa umrjem. Kakor je božja volja. — Ponesem zdaj ubožico gor k cerkvi. V cerkveni lopi, v bližini Boga naj umrje, ako ji je smrt usojena, ne tu na cesti ... A vi pojdite, prosim!«

»Vrnite mi robec.«

Menih se je prestrašil. Odtegnil je roko z robcem ...

»Ne. okužen je. morali ga boste žrtvovati ... A počakajte, tule imam svojega. Preprost je, slaba zamena bo za vašega. A če dovolite, prosim.«

»Dajte. Hvala, gospod.«

»Vam hvala, gospodična. Z Bogom!«

Nežno je dvignil bolno dekletce in jo nesel gor k cerkvi, okrog in okrog z grobovi obkroženi.

Deklica, Rahela, žida Arona Izerlina hči, je še stala na mestu in gledala za odhajajočim. Ko je izginil za visokim zidom pokopališča, se je počasi obrnila in šla vsa zamišljena v mesto. Tam je krenila dol proti Ogrskim mestnim vratom, kjer je stala stara, neznatna hišica njenega očeta, ob hiši pa obsežna skladišča, kamor je spravljal oče žito in druge poljske pridelke in vse, kar so mu od vseh strani kmetje prodajali, vozili in prinašali.


VII.[uredi]

V avgustu mesecu.

Po deželi še strašna, moreča vročina. Kakor vse druge vire tolažbe in pomoči, je srd božji zaprl tudi zatvornice neba, da ni smelo in moglo dati dežja. Polje je v vročini gorelo, vse ozračje je puhtelo težke, dušeče soparice. Zemlja je pokala, da so vse križem zevale široke, globoke rane. Trava, kar je ni bilo solnce že povsem požgalo, je rumenela, se zvijala, prasketala. Kakor ljudje pod koso dekle božje, črne smrti, so poljski pridelki, kar jih je pač bilo, umirali pod pekočimi žarki solnca.

»Katerih ne bo pomorila kuga, bodo pomrli od lakote,« so trepetali ljudje. »Pa nas bo Bog res vse uničil, nikogar se usmilil?«

Na Veliko gospojnico popoldne je bila minoritska cerkev spet polna vernikov, povsem zbeganih, v cerkvi iščočih tolažbe in pomoči.

Krščanski nauk je imel sam oče gvardian. Proti volji so se mu oči s solzami zalile, ko je stopil na prižnico in je videl pred seboj to plašno, drhtečo množico. Kaj čudo, da je bila, ko je pričel govoriti, slednja beseda usmiljenje, upanje in tolažba.

»... Zdi se, in od drugod prihajajo ista poročila, da strašni pokolj prenehava. In verujem, da je konec kazni božje blizu. Zakaj Bog, Stvarnik in Oče naš, nas ne bo vseh uničil, ne nas popolnoma iztrebil ... Pri krvi Kristusovi, predragoceni, za nas grešnike preliti, ga danes spet prosim, rotim, naj se nas usmili! Pri sedmih pekočih ranah Matere njegovega edinorojenega Sina ga prosim in rotim, naj nam prizanese! Vemo, da smo nevredni; spoznavamo in pripoznavamo, da smo kazen zaslužili. A po neskončnem svojem usmiljenju naj prizanese! Naj prizanese materam, doječim, blagoslovljenim! Naj prizanese otrokom, čistim in nedolžnim. In zaradi čistih in nedolžnih, ki ga niso še nikoli žalili, nam grešnikom ...«

Kakor je govoril na Vnebovzetje Marijino pater gvardian, se je res zdelo, da je že naslednje dni kuga ponehavala.

Že so si ljudje oddihali, že so v novem upanju prosteje, veseleje zadihali.

A kakor bi smrt začutila, da se bliža konec krutemu njenemu vladanju, je proti koncu avgusta na novo zadivjala z vso neusmiljenostjo in močjo.

Tedaj je tudi v hiši žida Izerlina zavladalo gorje. Tako strašno gorje, da je Aron pozabil svojih zlatnikov, dolgov in obresti, ki bi jih naj bil tiste dni izterjal; pozabil palačo, ki jo je nameraval kupiti, a se še vedno ni mogel odločiti, da bi jo kupil; pozabil vsega. Samo eno je mislil, pred enim je v strašni grozi trepetal: »Če bi Rahela umrla!«

Na praznik je prišlo gorje, zadnjo soboto v avgustu. Ponoči je deklica vso noč zmedeno govorila, zjutraj ni mogla vstati. Vročica jo je kuhala, neutešna žeja jo je žgala. V glavi ji je gorelo, vse se ji vrtelo, da ničesar jasno misliti ni mogla. Po vsem telesu se je čutila bolno in pobito, kakor bi bila padla z višine na trda tla, ali kakor bi jo bili po vsem telesu zbičali. Na tilniku in pod pazduhami so se ji prikazale črno-modre bule, črne smrti znaki in pečati.

Ni še bila preživela tako žalostnega dne Gospodovega. Ker v mestu niso imeli židovske shodnice, je ob praznikih sv. pismo brala, se z materjo o obljubljenem Mesiji pogovarjala. Kdaj bo pač prišel? Ali je vendar že prišel, kakor kristjani trdijo? Jezus iz Nazareta? Je li res ta?«

Danes ni mogla brati. Ko jo je mati vprašala, ji li naj čita kako poglavje iz Izaije ali Jeremije, je nemo odkimala. Zabolelo jo je v glavi, če je le kdo glasno izpregovoril. In nič misliti ni mogla. Kako bi danes sledila veličastnemu poletu teh velikanov, v besedi tako mogočnih?

Tako je ležala v polmračni, nizki, a z najdragocenejšimi jutrovskimi preprogami pogrnjeni spalnici na snežnobeli, dehteči postelji. Vdano je pričakovala, kaj ji prinese čas: ozdravljenje ali smrt.

Očeta in mater je zajela groza, kakršne do tedaj še vse življenje nista poznala.

Zbegani oče je hitel k mestnemu zdravniku.

»Rešite mi otroka, milostni gospod! Prgišče zlatnikov, pet prgišč vam jih dam, če mi jo ozdravite.«

»Kar morem, bom gotovo storil. A zapovedovati smrti ne morem; nisem jaz njen gospodar.«

Žid si je pulil lase.

»Saj ne sme umreti, mojih oči luč, mojega življenja radost! Kaj naj počnem brez nje na stare dni?«

Zdravnik je dal zdravila, ki jih je s seboj prinesel: praške, razne tekočine in kadilo, ki naj z njim sobo in vso hišo nakadijo, da kužne kali zamori in nevarnost nalezljivosti zmanjša.

Ko je odhajal, je imel za trpeči srci staršev edino to tolažbo:

»Proti večeru spet pridem. Morda se do tedaj bule razvijejo, da jih morem izrezati in položiti bolnici zdravilne obliže. Bomo videli. — Upajte! Rahela je pač zelo nežna; a tudi mlada, in sicer zdrava. Tako bo morda bolezen zmagala.«

»Naj mi vzame smrt vse bogastvo, vse rad dam. Samo moje dete mi naj pusti!« je ječal obupani oče.

Zdravnik je zamišljeno odhajal.

»Ne bi verjel, da more ta mož tako ljubiti. Mislil sem, da ljubi samo denar. A je res: večji zaklad je ta krasni otrok.«

Zvečer je spet prišel. In je videl, da je vročina večja, žeja hujša, in se loteva deklice kašelj. Resno lice se mu je zmračilo. Za ihtečo mater in od strahu polblaznega očeta je imel edino tolažbo: »Upajmo, upajmo.«

Rahela pa je bila mirna. Kakor v polsnu je ležala ves dan. Pač je včasih od bolečine in ognja, ki je v nji gorel, poltiho zaječala. A se je takoj prijazno nasmehnila, kakor bi hotela starše potolažiti, ali kakor bi se bila nečesar lepega domislila.

Ponoči ji je postalo slabše.

Tedaj se je je polastil velik nemir. Večkrat se je v zadregi skoro plašno ozrla na očeta. V siju dragocene, s stropa viseče svetiljke se ji je dozdevalo njegovo trpeče lice še strožje, nego je bilo navadno. To jo je plašilo. A se je bala, da je njena ura blizu. In morda pozneje ne bo mogla več povedati, kar bi tako rada. Torej pogum!

»Oče, ali mi izpolniš veliko prošnjo?«

Starec se je nagnil k nji.

»Vse, moje dete, vse. Samo povej!«

»Pa se ne boš na svojo Rahelo srdil? Glej, priden otrok hočem biti, če se ne boš jezil — in če mi Bog zdravje da.«

»Kako bi se kdo na tebe srdil, ti zlato dete! Samo govori, povej!«

Še je v zadregi molčala. Drobni beli roki sta se nemirno poigravali s tenko odejo. Čez čas je zaprosila s tihim negotovim glasom:

»Oče, ali bi šel zjutraj k očetom minoritom?«

Starec se je začudil.

»Po njihova zdravila? Vešči možje so, pravijo ljudje. Toda oče Gabriel, izmed vseh v zdravilstvu najbolj izveden, se je sam okužil, ko je bolnim stregel, in je umrl. Saj veš.«

Bolnica je na lahko odkimala in spet pomolčala. Oči je nemirno v strop upirala, kakor bi od zgoraj pračakovala poguma in pomoči. Še nemirnejša je bila, ko je spet zaprosila:

»Ne, oče. Po patra Bernardina bi šel.«

»Po patra Bernardina?« se je čudil žid. »Pa čemu bi naj tega klicali?«

»Ne, res, oče, saj se ne boš srdil, če ti vse povem? Glej, obljubil si mi. In vem, da svojo Rahelo ljubiš.«

»Ljubim te, solnce moje. Govori brez strahu!«

In mu je pripovedovala, počasi, s tihim glasom, včasih prekinjenim po bolečinah, ki so ji jemale moči, da je morala umolkniti, včasih zadušenim po poltihem joku.


»Bilo je pred tremi tedni. Poslal si me v Kanižo, k vinotržcu Cesarju. Večjo vsoto denarja sem mu nesla, ker sam nisi utegnil. Ne res, oče, saj še pomniš? — Glej, spominjaš se! — Ko sem se vračala, sem videla, kako je na cesti pod cerkvijo sv. Ožbalta mlad menih klečal ob majhni kmetski deklici. Črna smrt jo je [nejasno], vrgla jo med potjo na zemljo. Še ranila se je pri padcu, ubožica. Menih ji je brisal kri z lica in je govoril z njo dobro in ljubeče, da mati ne bi mogla s svojim otokom bolj ljubeče.«

»In potem?« je silil Aron; ves vznemirjen, kaj mu bo razodela, se je povsem sklonil k hčerki in je željno iskal v njenih očeh, kako tajno skrivajo.

»Bil je pater Bernardin.«

»In potem? Dalje, dete, dalje!«

Brisal si je potno čelo. Čudne slutnje so mu padale v dušo in jo bolno vznemirjale.

»Ni me slišal, ko sem se bližala. Ves pogreznjen je bil v delo usmiljenja in v pogovor z deklico. Postala sem, opazovala, poslušala ... In od tedaj sem — neprestano mislila na ta dogodek in na meniha.«

»Gorje mi, kaj govoriš!«

»Ne srdi se, oče. Glej, obljubil si mi. Zato ti vse povem. Laže mi bo pri srcu ... Od tedaj sem hodila skrivaj, v gost pajčolan zagrnjena, da me ljudje ne bi tako spoznali, v minoritsko cerkev. Videla sem patra darovati njihovo daritev, pri oltarju Mirijame, ki jo oni Mater božjo imenujejo.«

»Ne govori, dete, o tem!«

Kakor bi ga ne bila slišala, je nadaljevala živahneje, v nekaki zamaknjenosti:

»Tako dobra, tako usmiljena se mi je zdela. Pa sem tudi jaz pokleknila pred njen oltar in jo prosila, naj nas vse varuje.«

»Saj to je malikovalstvo.«

»Ne vem, oče. A dobrotna se mi je zdela. Veliko upanje se mi je zmerom v srcu budilo, kadar sem klečala pred njo. In tako mirna mi je bila duša, tako vsa pokojna ... In bi te zdaj prosila, oče, če bi patra Bernardina poklical.«

»Da ti pravo vero, vero naših očetov, iz srca izruje? Nikoli! Nikoli!«

A se tudi po tem izbruhu njegove boli ni dala preplašiti. V isti ekstatični toploti je pripovedovala:

»Izvedela sem pozneje v mestu, da tista deklica ni umrla. Glej, njegova blagoslovljena navzočnost jo je rešila. Morda je on Mater božjo zanjo prosil. Zdi se mi, da mu Mati božja nobene prošnje odreči ne more. Ko bi prosil tudi zame! O Mirijam, Mati božja, ti bi ga uslišala, pa bi mi pomagala, ti Dobrotna ...«

Žid si je mašil ušesa in obupno ječal: »Čemu si me tako udaril, goreči Bog mojih očetov?«

Zdaj se je zavedla, kako oče trpi. Ko je to spoznala, ni več prosila. Tudi mogla ni, bila je preutrujena. In misli so se ji vse mešale. —

V nedeljo zjutraj je našel zdravnik bolnico v popolni nezavesti. Ko je odhajal, ni imel za bedne starše druge tolažbe: »Edinole čudež jo more rešiti.«

»Čudež?«

Dolgo je slonel Aron v veži, kjer se je ob zidu naslonil, da se ni zrušil, ko ga je zdravnik brez pomoči, brez upanja zapustil. Slišal je le eno besedo, le eno besedo spet in spet ponavljal: »Čudež ... Čudež ...«

Nenadoma se je zdrznil, se sunkoma zravnal, planil na ulico.

»Kam, Aron? Ali naju pustiš sami?«

Ni slišal bolestnega klica ženinega. Kakor mesečnik je taval po cesti ... »Čudež ...« Tako ga je pretresla ta besedica, da je je bilo zvrhano polno srce, polne vse misli. Nič drugega ni imelo več pomena zanj razen upanja: »Čudež mi jo še ozdravi ... edino čudež!«

Srečala sta ga dva znana kmeta iz Spuhlje, vasi pod mestom. Pozdravila sta ga, odzdravil jima ni. Zavzeta sta strmela za opotekajočim se.

»Glej ga, žida! Tega pa še nisem videl pijanega. Kdo mu je le plačal? Sam si gotovo ni, je preskop!«

Morda pa ni pijan, zgodaj je. Kaj pa, če ga je prijela črna smrt?«

»Križ božji!« se je prestrašil prvi. Naglo se je prekrižal in roko položil na prsi, kjer je nosil križec sv. očeta Caharije, mogočno obrambo zoper črno morilko. »Kaj mu bodo zdaj pomagale vse kadi zlata?«

»Nič! Skoro bi rekel: prav mu je, skopuhu! Saj nas pri kupčiji vsakikrat oplahta. — A pojdiva na drugo stran ceste, da okuženega zraka ne vdihavava.«

Ko je Aron pritaval na Minoritski trg, je bilo tam polno ljudi. Pravkar je bila končana prva sveta maša, in so ljudje v mogočnem toku iz cerkve vreli, po trgu postajali. Treba se je po službi božji o tem, o onem pomeniti: stara je ta navada. A v teh hudih časih so se pogovarjali le o enem, o črni smrti: koga je v preteklem tednu pokosila, kdo jo je zmagal, dasi se ga je bila lotila, koga se še ni doteknila. Ali in kdaj prime s strašno roko še te?

Kakor groza smrtne obsodbe je viselo nad vsemi. Zato ni bilo slišati v množici veselega smeha, kakor ob nedeljskih jutrih v prejšnjih časih, ne brezskrbnega kramljanja in govorjenja. Pogovarjali so se pridušeno, polni skrbi. Iz oči je gledal nemir, strah pred nevidno nesrečo, ki preži vsepovsodi krog njih.

Domov se ni nikomur mudilo. Kaj bi doma? Ko pa žalost pri mizi sedi, žalost iz vseh kotov strmi, groza venomer gor in dol po sobi stopa. Prijetneje je tukaj, v bližini posvečenega kraja. Varnejšega se čuti človek v veliki množici.

Aron se je s težavo prerival med ljudmi proti samostanskim vratom. Nekateri so ga mirno pustili dalje, ne meneč se zanj; drugi so se mu na tihem čudili, kako ves izpremenjen, čudno postaran je danes; poznali so ga daleč naokoli, ker je z vsemi kupčeval. Tretji, zlasti mladež, so se mu nalašč na pot postavljali, ga od leve in desne suvali, pa se hlinili, da ga niti opazili niso. Četrti so ga nagovarjali.

»O, gospod Aron, danes ne bo kupčije.«

»Saj gospodu Aronu ni za kupčijo,« se je rogal postaven kmetski fant. »K sv. maši pojde.«

»Zdaj bo posebej zanj, za žida. Za nas je že bila.«

A Aron se ni zmenil za roganja; niti slišal ga ni. Z obema rokama je odrival ljudi in si delal pot proti samostanski porti.

Že je bil pri nji, že je dvignil roko, da bi pozvonil, kar so se težka vrata počasi odprla in se je na pragu pojavil oče gvardian.

Aron je zastrmel vanj. Saj to pred njim ni bil tisti krepki, navzlic šestdesetim letom ves mladostni mož, kakršnega je bil videl še pred kratkim. Obledela, precej upadla lica, globoko ležeče oči, neme in vendar tako zgovorne priče prečutih noči, napora in dela brez odpočitka, nekoliko osiveli lasje so ga delali za leta starejšega.

A prav to je zbudilo židu ne samo večje spoštovanje, ampak tudi večje zaupanje.

»Milostni gospod«, je izpregovoril hlastno, »ponižno vas prosim, pošljite z menoj patra Bernardina. Hčerka Rahela ga želi in prosi zanj. Umira ...«

V zadušenem joku se mu je glas prelomil.

»Ni mogoče, gospod Izerlin. Glejte, prihajam ljudem naznanit: Vsemogočni je brata Bernardina pravkar k sebi poklical.«

Ljudje v bližini porte, ki so žalostno sporočilo slišali, so se nemirno zgenili. Nekaj žensk je zaihtelo. Tedaj se je iz zvonika oglasil mrliški zvonček. Nastala je po vsem trgu za trenotek tišina. Nato je zašumelo: vprašanja, odgovori, globoki zdihi, poltiho ihtenje.

Žid pa je pal pred meniha na kolena. Za rob talarja ga je pograbil, ga poljubil in strastno prosil:

»Umrl? Res umrl? Recite, da ni res, milostni gospod, recite!«

Tedaj se tudi gvardian ni mogel več premagovati. Na jok mu je trepetal glas, ko je tožil:

»Ko bi ne bilo! O Bog, osmi naš brat!«

Žid si je z rokami zakril lica in na glas stokal:

»Umrl? O Bog Abrahamov, res umrl? Umrl prav zdaj, ko bi bil meni tako potreben! O, sedaj vem, da mojemu detetu ni več rešitve. In kaj naj počnem potem jaz, jaz najbednejši vseh ljudi?«

Ves šum naokoli je prevpil njegov visoki, tožeči glas.

Pater se je poln usmiljenja sklonil k nesrečnemu možu. Ljubeče in nežno ga je skušal dvigniti.

»Vstanite, gospod Izerlin! Ker pater Bernardin ne more, vas spremim jaz domov! Ni tako daleč.«

»Domov? ... O Rahela, ti najboljša vseh hčera, ne morem ti izpolniti želje. In ti umrješ. — Čemu mi bo sedaj moje zlato, moje bogastvo? Ko pa z njim niti tebe rešiti ne morem!«

»Upajmo, da vam ozdravi«, je sočutno tolažil gvardian, vodeč starca skozi množico previdno in skrbeče kakor oče bolnega sina. »Bila je dobra deklica, kakor sem večkrat od ljudi slišal. Ako se ne motim, sem jo zadnje čase nekaj krati videl celo pri nas v cerkvi.«

»O milostni gospod«, je hropel žid, »saj je v srcu že vaša, kristjana. K vaši Materi božji moli.«

»Kristjana, pravite?« se je razveselil pater. »A saj ni čudno; z življenjem je tako bila. Zato ji bo Bog milosten in dober.«

Že sta zagledala doli ob koncu ulice Aronovo hišo. A glej, kaj je to? Širom so odprta hišna vrata, gneča žensk stoji pred hišo.

Aron je vzdrhtel in prebledel. Tedaj je zagledal ženo Estero: pravkar je stopila na prag, pogledala gor po ulici, kakor bi koga iskala, koga pričakovala. Iskala in pričakovala je pač njega! Ko ga je zagledala, se je naslonila ob podboj vrat in lica z rokami zakrila. Žid in gvardian sta videla, kako so tudi ženske pred hišo oči brisale.

In sta vedela, da je dopolnjeno.

Aron je planil naprej. A že po drugem koraku se je zrušil kakor podžagano drevo. S čelom je udaril ob izhojeno kamenje, da je jeknilo.

»Mrtva! — Mrtva!«

VIII.[uredi]

Nasičeno soparen večer proti koncu avgusta.

Gori na gradu sta stala Dominik in stari kastelan Kozma.

»Tako tesno mi je nocoj pri srcu. Nesrečo slutim«, je trudno govoril Dominik. Oči so mu nemirno iskale gor proti Hajdini, kakor bi kje v dimečem se ozračju bil skrit odgovor na vprašanje, ki mu je neprestano kljuvalo v srcu: Kako je le Rozki?

»Nesrečo slutite, gospod Dominik?« je še bolj utrujeno, a z veliko vdanostjo v glasu odgovarjal kastelan. »O, saj je je vsepovsodi dovolj, več ko dovolj. Kaj bo z nami, če se jeza božja ne umiri?«

»Vsi bomo pomrli. Saj bi včasih rad. Legel bi, za vedno zatisnil oči! in bilo bi končano vse to mučno pričakovanje, strah in upanje.«

Prvi mrak ob njima, ves svet in vsa priroda pod njima, vse je molčalo v zlovestnem molku, ki je legal moreče na misli in na srce.

»Oče Kozma, ako bi zagledali ognje, sporočite mi nemudoma, prosim!«

»Sporočim. Niste danes ničesar slišali s Hajdine?«

»Nisem. Zato sem tembolj v skrbeh.«

»Upajmo najboljše, gospod Dominik. Sicer pa — kakor nam je Gospod Bog prisodil, tako se bo zgodilo. Vse naše skrbi, veš naš strah — ali je to potrebno?«

Z žalostnejšim srcem nego ob drugih večerih se je vračal Dominik nocoj v mesto.

Na Hajdini pa se je prav tedaj odločevala usoda Dominikova in Rozkina.

Tisto popoldne je Rozka resno zbolela. Slabo, utrujeno in vso zbito se je čutila že nekaj dni. Ta dan pa jo je napadlo z vso silovitostjo.

Naglo je preletela vas vest o njeni obolelosti. Nekaj vaščanov je ostalo pač povsem ravnodušnih ob ti novici; a večina je mlado deklico iz srca omilovala.

Najhuje se je vznemiril krojač Martinek Mlakar. V gostilni je sedel, ko je žalostna novica prihitela tudi tja. Posedal je zadnje čase tako večinoma v gostilni; doma ni imel več veselja, ne miru; tri otroke, vse, mu je pobrala smrt; žena je bila ob teh nesrečah vsa iz uma; ne govoriti ni mogel pametno z njo in kuhala mu ni nikoli redno in ob času. Pa se je v žalosti predal nekdanji navadi: spet je pil. V pitju je iskal tolažbe in pozabe.

Ta večer je bil ves omamljen, ves brez moči. Mislil je, kolikor je misliti še mogel, ker mu je glava bila polna nekega do tedaj nepoznanega valovanja in šumenja, kakor bi mu vse vrelo v nji — mislil je, da od pijače. Ni vedel, da je črna smrt že tudi njega zaznamovala, da se strup bolezni že tudi v njem pretaka in ga bo v kratkem premagal in podrl.

»Bolna?« se je trudil, da bi zbral blodne misli, a jih je lovil le s strašnim naporom in silno počasi. »Bolna? Aha, tedaj umrje. Vsi umirajo, vsi bodemo umrli ... A počakaj! Pa nisem nekomur nekaj obljubil, če Rozka zboli? ... A komu? Počaj — ali ne gospodu Sagadinu?«

Nejasno mu je blisknilo skozi težko, neurejeno razmišljanje, da bi brž moral krese zakuriti. A jasno se ni zavedal.

»Kaj, če bi vendar šel in zakuril? Škode ne bo!«

A ko je vstal, je takoj brez moči padel nazaj na klop.

»Pa sem tako pijan?« se je čudil. Ni še verjel, da že stoji tik ob njem črna smrt, ga že drži s svojo težko roko in ga nikdar izpustila ne bo. Nikoli več ne bo kresov kuril!

Mrak se je že povsem v noči zgostil, kar je nastal v vasi vik in krik. Goreli so obsežni hlevi in gospodarska poslopja turniške graščine. Poslopja so bila polna snopa in sena. Veličastno-pošastno je razsvetljeval ogenj vse polje.

Ljudstvo, tako že vse zbegano, je požar še huje razburil in preplašil. Znanilec še večjih nesreč se jim je zdel.

To se je zdel tudi župniku Rajavcu.

V mraku je poslal brat ponj. Šel je takoj in vzel s seboj zdravila. Na deželi so jih imeli in delili bolnikom večinoma duhovniki. Kajti zdravnik ni mogel k vsakemu bolniku, k mnogim bi prišel tako prepozno.

»Pošlji takoj po mestnega fizika v Ptuj«, je ukazal župnik bratu.

»Ali se naj oglasi hlapec tudi pri Sagadinovih?«

»Ne!« je odločno odbil župnik. »Kaj hočeš sedaj s tem tukaj? To bolnico le vznemiri. Pomagati pa ji tako ne more.«

Čez nekaj minut je hlapec odjezdil. Po poldrugi uri se je vrnil s sporočilom:

»Gospod fizik je v Turnišču. Graščakinja je na porodu, pred časom, prestrašila se je tako. K nji je moral. Pride pa ali še ponoči ali jutri zjutraj.«

Duhovnik se je prestrašil. — »Glej, z ognjem nam je Usoda posegla vmes. Zdaj vem, da je dopolnjeno. Prepozno bo prišel zdravnik, umrla bo.«

Nedolgo potem je prišel še kaplan Hauptman. Ves dan je hodil po vaseh, spovedoval, svetoval, dajal pogum bolnim in umirajočim, delil tolažbo še zdravim, a vendar trpečim, ker je trpelo vse, vse trepetalo pred prihodnostjo ali za umrlimi žalovalo. Kdo ni bil tedaj sočutne besede in tolažbe potreben?

Proti polnoči sta se z župnikom vrnila v župnišče.

A župniku ni dalo ostati v sobi. Zdaj je čutil, da je nečakinjo bolj ljubil, nego je kdaj maral priznati sebi, pokazati drugim. Pa mu je bilo srce polno skrbi in bolesti, ko je videl deklico tako trpeti in sehniti, in ji ni mogel pomagati. In bolelo ga je, ko je videl izumirati stari, bogati rod Rajavcev.

Kaplan ga je slišal, da je čez kratko šel spet po stopnicah dol. Začudil se je, kam bi bil tako pozno namenjen. Stopil je k oknu in oprezoval v poljasno noč. Pa je videl, da gre župnik v cerkev.

»Res, tamle najdemo še edino nekaj tolažbe in miru«, je pomišljal iz trpke žalosti in utrujenosti. — »Saj bi človek obupal in si sam želel smrti, če mora vse to gorje gledati, pomagati pa ne more. Kakšen dan je bil spet današnji!«

Ko je razmišljal, kaj vse je danes spet videl, z ljudmi sam pretrpel, se je zgrozil in stresel, kakor bi ga napadala mrzlica. Tako polno tega ljudskega gorja mu je bilo srce, da mu navzlic pozni uri ni dalo leči in zaspati. Kakor v nekaki omotici je sedel za mizo in si pripravil papir in črnilo.

In ko je zunaj v prirodi božji in tukaj v tesni kaplanski sobici sanjala tiha noč, ki pa v nji ni snivala in počivala črna smrt, in ne počivali stoteri in stoteri, temveč so drhteli ob bolniških posteljah, jokali ob umirajočih ali že umrlih, v bolečinah vso noč pretrpeli in preječali, je kaplan v zneseni latinščini opisoval grozo črne smrti, ki jo je videl z neomejeno samosilniško in samovladarsko močjo po deželi gospodariti. [4]

Dolgo v noč je sedel za mizo, goreč v pesniški vznesenosti, ves pogreznjen v svoje delo. Že so na vasi petelini peli, ko je luč ugasnil in h kratkemu pokoju legel.

Na vse zgodaj so poklicali župnika, zakaj usoda Rozkina se je morala vsak trenutek dopolniti. A tudi na materi so se pokazali znaki črne bolezni.

Ves potrt in uničen je govoril Rajavec bratu župniku: »Da bi mi Bog pustil vsaj eno! Ko bi sv. Rok, ki sem vedno tako zaupal vanj, izprosil pri Bogu zdravje vsaj eni! Polovico premoženja bi daroval in postavil sv. Roku kapelico, ne, cerkev, ki bi naj še poznim rodovom naznanjala, kako dobroto mi je storil.«

»Premisli, brat, kaj zaobljubljaš«, je strogo opomnil starejši brat. »Ako res narediš obljubo, skrbi, da jo izpolniš!«

»Gotovo jo bom. Kaj mi naj premoženje, če mi obe umrjeta in ostanem na svetu sam! Če ostanem — morda pokliče Bog tudi mene«, je pristavil tiše; zmagovala ga je bridkost, solze so mu tekle.

»Kakor bo Bog naredil, bo. On je Gospod«, je župnik resno-vdano zaključil.

Ko je v prvih jutranjih urah prijezdil mestni fizik, je smrt bila »Rožo Ptujskega polja« že utrgala. Vsaka pomoč je bila zdaj nepotrebna in brezpomembna: ovenelemu cvetu ne da nihče več življenja in zopetnega razcveta ...

S Hajdine je gospod mestni fizik jezdil v turniški grad, da pogleda po bolni graščakinji. Šele ko se je od tam vrnil v Ptuj, se je oglasil pri Sagadinovih, da ima žalostno vest.

Takoj zatem je Dominik v divjem diru drvel proti Hajdini. Kako je prišel na vranca, sam ni prav vedel. Ob groznem sporočilu, ki ga je gospod fizik skušal z lepimi besedami vsaj malo omiliti, mu je zašumelo v glavi, kakor bi bila zahrumela čez svet in čezenj strahota poslednje sodbe. Nič ni več poslušal, po konja je planil, iz mesta z njim zdivjal.

Ko je pred Rajavčevo hišo s konja skočil, je stopil iz hiše Rajavec, upognjen in postaran.

»Stric, kje je Rozka?«

Molče je pokazal kmet na pokopališče: bili so jo že pokopali.

Dominik je postal v lice bled ko platno. Sunkoma se je obrnil. Molče, s trdnim korakom, nekako grozeče je stopal v dom mrtvih. Rajavec je šel sklonjen za njim, da mu grob pokaže.

Trd in nem je stal Dominik nekaj časa pred grobom, srepo zroč v svežo, rjavo gomilo, kakor bi šele premišljal, je li res, da krije in mu za vedno zakriva najdražje bitje. Nenadoma je poltiho zaječal, se zgrudil pred grobom na kolena in se z vsem zgornjim telesom vrgel na gomilo, kakor bi nameraval objeti in poljubiti pokojno-molčečo postelj nje, ki je ni mogel in smel za slovo pred ločitvijo za vedno.

Rajavec je stal nem, v otožne misli zatopljen, za mladeničem. Dolgo je čakal in poslušal bolestno ječanje, hrepeneče zdihe in ljubeče klice nesrečnega srca. Pa je pomislil, da bo najbolje, ako trpečega ne moti.

»Naj se izjoka in iztoži! Tako se morda še najprej umiri, najbolj potolaži.«

Tiho je odšel k bolni ženi domov.

A Dominik ni jokal. Ni mogel. Izprva povsem iz uma, da ni mogel spočeti in zamisliti ne ene jasne misli, se je polagoma zavedel. Pa se je začel — kakor mnogi drugi v tistih hudih časih — z Bogom prepirati.

»Čemu si mi jo ustvaril, če si že od vekomaj sklenil, da mi jo tako kruto vzameš? Saj ustvaril si jo vendar meni! Čutil sem: njeno srce mojemu srcu, moje njenemu! Življenje življenju! Kakor dva potoka, daleč narazen izvirajoča, ki pa se združita, se zlijeta drug v drugega in se ne ločita nikoli več, da končata svoj tek v morja neskončnosti — tako midva ... Pa si naju tako ločil! Ali si res Bog brez usmiljenja, samo strašnega, nepreprosljivega srda Gospod? ...

Kriste! Kriste! Ti usmiljeni, ti iz srca mili! Nisi li učil in z najkrasnejšimi besedami proslavljal ljubezni? Nisi li bil neskončno usmiljen in dobrotljiv, ko si po ti ubogi dolini solz, med trpljenjem in med solzami božjih otrok, tvojih otrok, tvojih bratov in sester hodil? Ni se ti li v srce smilila celo Marija iz Magdale, prešuštnica in očitno grešnica? Pa si ji prizanesil, potolažil si jo z milo, z milosti polno besedo. Ta deviški cvet pa si pustil pokositi brez usmiljenja — Kriste, Kriste! Kako naj ne dvomim, kako naj ne zdvojim!«

»V lepšem vrtu zdaj cveti!« mu je govoril v srcu mehko tolažeč glas. A krik bridkosti in obupa ga je prekričal in preglušil.

»Kakšno je torej tvoje usmiljenje, kje je? Kdo naj bo še dobrotljiv, prizanesljiv in usmiljen, če nisi ti, ki te vir dobrote in usmiljenja imenujemo?«

»Kaj je večje usmiljenje: življenje s trpljenjem ali smrt? Pomisli!« mu je govorilo v srcu tiho očitajoče.

»Kakšno trpljenje?« se je uporno branil. »Saj bi živela v vedni sreči! Kdo je kdaj ljubil, kakor ljubim jaz? In kdo bi se potrudil, kakor sem se nameraval jaz, da bi ljubljeno ženo z vso mogočo zemeljsko srečo osrečil?«

»Ne zarekaj se! Ali zreš v prihodnost? Ali poznaš človeško srce in njegove skrivnosti? Mestni človek si, učen, po visokem hrepeneč, ona je bila kmetska hči. Pa veš, da bi jo vedno ljubil? Da bi ti ne bila morda kdaj zapreka na poti, utež v tvojem poletu navzgor?«

A še ni bil prepričan.

»Rozka! Rozka!«

Kakor nikoli poprej, je hrepenel po nji zdaj, ko je ni več bilo.

Nenadoma je planil pokonci. Bilo mu je, da bo zblaznel, ako ostane še nekaj časa na mestu, ki mu krije najdražje, a mu brani do nje. V glavi se mu je vse vrtelo, v sencih mu je kovalo, srce mu je utripalo, kakor bi mu nameravalo prsi razgnati.

»Z Bogom, ljubljena, z Bogom!«

Hitel je h konju, ki je stal privezan ob plotu pred Rajavčevo hišo. Toliko da je pozdravil Rajavca, ki je prišel na dvorišče, da ga povabi v žalostni, zapuščeni svoj dom, in že se je zavihtel na vranca. Udaril ga je s stremenom, da je kakor lastovka hitel skozi vas. Drvela sta po cesti, da se je dvigal oblak prahu za njima.

»A kam? — Domov? Ne, domov ne! Saj doma več nimam! Kaj mi bo brez nje? — Ne, domov ne! Kam daleč! Od sveta proč, v stran od ljudi!«

Dol po polju, proti Turnišču, je naravnal konja.

Na pogorišču ob gradu je delala gruča ljudi; majhna množica, ker ljudje se sedaj tudi za take nesreče niso posebno zmenili. Čudili so se, ko je jezdec mimo drvel.

»Ta pa jezdi, kakor bi bil požigalec.«

Dominik se ni brigal za njih zvedave in zijave poglede, ne za pogorišče.

Po široki cesti spodaj za gradom je počasi in leno stopal širokopleč, rdečelas Haložan. Tudi ta se je čudil jezdecu, ki je v tako divjem diru podil konja po prašni cesti.

»Kam za vraga tako divja? Pa hoče črni smrti ubežati? Budalo«

Daleč doli med njivami se je črnil gozd. Kakor žalostno izgubljen je stal sredi polja. In vse polje je bilo neskončno žalostno in zapuščeno. Razen Dominika in haloškega kmeta ni bilo žive duše na cesti, ne na vsem polju. Vse kakor izumrlo, kakor s prokletsvom udarjeno. Še gozd je stal v polju tako molčeč in zamišljen, kakor bi čutil gorje, ki stiska in mori srca vsepovsodi krog njega.

V ta gozd je zavil Dominik; kakor v sanjah, napol v nezavesti. Kakor bi se hotel s svojo boljo tam skriti.

Privezal je žival od mlad hrast. Kakor na smrt upehan in bolan se je vrgel pod drevjem na mah. Mah, ves izsušen in ožgan, je bolestno zaprasketal. To je bil edini glas, ki ga je Dominik slišal. Sicer je bilo vse naokoli tako mirno in mrtvaško tiho, da je srce in misli težilo.

Ko je že nekaj časa ležal na mahu, se je zazibala veja na eni bližnjih bukev. Veverica, vsa shujšana in mršava, je skakljala z veje na vejo. Nenadoma se je krepkeje oprijela veje, plašno se ozrla niz drevesa. Zaslišala je namreč bolesten, zdihujoč glas. In je zagledala spodaj na mahu ležečega človeka, ki se z obema rokama za glavo prijema, glasno stoka, čudne besede govori:

»Ne morem več živeti. Za njo grem. Na to drevo se obesim.«

Pokonci je planil, z mrzlično naglico pas odpel, stopil bliže bukvi, si ogledoval nje veje.

A nenadoma se je zdrznil, prestrašen za nekaj korakov odstopil. Zakril si je z rokami oči in bridko mrmral:

»Ne, samomorilec ne smem iti za njo v večnost. Oskrunil bi njen spomin in sebe.«

Zapel je pas, legel spet na mah.

Dolgo je ležal tam. Konj je postajal nemiren, nevoljno je s kopiti kopal. A gospod njegov se ni zmenil zanj; morda ga niti slišal ni.

Solnce je gledalo nanj že poševno, ko je glasno zaihtel. S solzami, ki so mu privrele iz oči, ko se je srce nekoliko umirilo, se je izlivala iz srca tudi prvotna strašna bol in tisti grozni srd zoper Usodo, zoper Previdnost, zoper Boga, v katerem se je dvigal zoper njega in njegove naredbe.

Dolgo je jokal. Solnce je bilo že zašlo, ko se je dvignil. Lice mu je bilo bledo, toda mirno. Odločen sklep mu je gledal iz oči.

Odvezal je konja. Zajahal ga je in ga naravnal nazaj gor poti mestu. Tihi, molčeči mrak, ki je nad vsem poljem sanjal, mu je srce in dušo umirjal. Pogled na čudežno modro nebo, kjer so se odpirale drugo za drugim blesteče se oči angelov nebeških in so mirno zrle dol na trpečo, v solzah se topečo zemljo, ga je utrjal v sklepu, v velikem boju s samim seboj izvojevanem.

IX.[uredi]

Oče Aleksander je klečal ob mizi v svoji celici. Na mizi je gorela luč, ob nji je ležal brevir, iz katerega je gvardian molil.

Kar ga je zmotilo iz molitve glasno trkanje.

»Ave!«

Vstal je, zamižal, da bi v poltemi, ki je celico v ozadju polnila, jasneje videl, kdo prihaja, kdo je tako naglo in odločno duri odprl.

Še preden ga je prav spoznal, je klečal pred njim Dominik Sagadin.

»Častiti oče, osem bratov vam je smrt pobrala. Sprejmite mene v svoj tihi dom, ponižno prosim!«

Menih je molče strmel v klečečega mladeniča. Z bledega, prepalega obraza mu je bral globoko žalost. Črni kodri, razmršeni, neredno padajoči čez belo čelo do solznih oči dol, so mu govorili o nesreči, ki je morala s trdo, neusmiljeno roko udariti sicer tako samozavestnega sina mestnega pisarja.

Prosilca je gvardianov molk vznemiril. Zbal se je, da mu prošnjo odbije. Pa je, še vedno pred molčečim menihom klečeč, razlagal:

»Rozka, nevesta, neusojena mi, je mrtva. Kaj hočem zdaj v svetu? Vse je prazno, brezpomembno zame. Naj molim v celici zanjo in zase! In za svoj srčni mir!«

Gvardian je počasi, kakor dvomeč, boreč se še sam s seboj, dvignil belo, shujšano desnico, ki se je med govorjenjem mladeničevim z njo ob mizo naslanjal. Počasi jo je položil Dominiku na glavo. In mehko, poln sočutja in usmiljenja, je tolažil in prosil:

»Mir s teboj, moj sin, v tihih naših zidovih, če je taka volja božja ...«

— — —

Zadnja žrtev, ki si jo je črna smrt izbrala v minoritskem samostanu, je bil oče Aleksander, oče samostana. V dolgih in gorečih molitvah se je ponujal Bogu v dar za ljudstvo, ki mu naj Bog v svojem usmiljenju prizanese. In Bog je njegovo žrtev sprejel.

Vse je žalovalo za izrednim možem, zmerom ljubeznivim, vedno delavnim, vse mesto in okolica daleč naokrog.

Po deželi pa je morija pojemala, kakor bi bila dekla božja, neutrudna smrt, od svojega Gospoda dobila povelje, naj preneha, ker je padla velika žrtev, ki se je sama za druge darovala.

Prišla je v deželo jesen. Iz dežele pa je odšla morilka črna smrt. Minili so tisti grozni časi. Ostale so samo rane v srcih, mnogim, ki so bili bolni, pa so ozdravili, znaki in obronki ran po telesu.

Ob mirnih, mlačnih jesenskih večerih so hodili Ptujčani, kar jih je strašna morilka živih pustila, na sprehod v okolico mesta ali gor na grad. Pa so videli, kako se sredi polja na samotno stoječem gričku, starem okopu, takozvanem »Atilovem grobu«[5], više in više dviga lična stavba. Vsi so vedeli, kaj tam zidajo: kmet Rajavec izpolnjuje svojo zaobljubo, ker je črna smrt prizanesla vsaj ženi, dasi mu je hčerko pokosila. Bogu na čast in slavo, ker se je dal preprositi po blaženem svojem služabniku sv. Roku, in temu mogočnemu zaščitniku v zahvalo zida cerkev — še dandanašnji se beli širom polja, spomenik hudih in bridkih časov.

Čestokrat, posebno ob nedeljskih popoldneh, so klečali pred oltarjem sv. Roka ali pred stranskim oltarjem, sv. Rozaliji, devici in mučenici posvečenim, štirje črno oblečeni molilci. Sagadinova in Rajavčeva so molili med solzami za dušni mir nje, ki pokojno v grobu spi, in za srčni mir njega, ki je vse zapustil in se v celico zaprl, da bi tam našel mir srca, zveličanje duše.

Večkrat je klečal pred oltarjem tudi stari župnik Rajavec ali kaplan Hauptman. In tudi ta sta prosila:

»Mir jim daj, o Gospod! Mir vsem, živim in mrtvim!«

  1. ^ Kristjani.
  2. ^ Pozdravljen, gospod doktor.
  3. ^ Velečastiti.
  4. ^

    V prevodu bi se ta popis glasil:
    »Tam, kjer Drava, ponos prelepe naše dežele,
    svoje valovje podi in ptujske livade napaja;
    tam sta mnogo nesrečnih v Hades (v podzemlje, na drugi svet)
    pahnila
    Smrt in Pomor, žrtev tisoč in tisoč zahteváje.
    Ako imel bi peres čez sto in toliko jezikov,
    del le prav majhen nezgod bi opevati mogel.
    Vsak je dohod zaprt, zaprte so ceste, mostovi,
    v mestu zaprt je promet, zastajajo v domu opravki.
    Straža zastavlja vstop s pogledom in kopjem pretečim,
    vsakega tira nazaj, ki pokazati pisma ne more,
    ki bi mu dalo oblast, da sme prekoračiti meje.
    Da, celo na razpotjih so križi, povprečni tramovi
    vedni stražarji. In kamor ni moči postaviti straže,
    tam pa podtaknjen plamen vpepelil je strehe predmestne.
    Slišiš nesrečnežev stok, ki se dviga do neba oboka?
    Klic je njihov zastonj, da so zvesto Kristusu vdani,
    verni njegovi, in krst jih oblil je z milostjo svojo.
    Vse store, da le grob jih ne bi prerani pogoltnil.
    A to kazen in bič smo mi sami si spletli.
    S svojim življenjem Pomor za lase smo privlekli v te kraje.
    Slepo je bilo oko. In zdaj, ko straža z orožjem
    zunaj pred durmi stoji in spominja nas jeze Gospoda
    ter zabranjuje vsak shod, le malokdo zanjo se briga.
    Shajajo se, pijo in jedo pri obloženih mizah,
    vabijo in vabila tako pošiljajo — smrti.
    Kakor nastavljena jed kače privabi in jih ugonobi,
    prav tako ljudem bilé so gostije nastava.
    Ko praznujejo pir, glej, se Črni pomor prikaže,
    mnogo takoj umori jih ogenj v prsih pekoči,
    drugim upihnejo luč življenja ulesa nevarna.
    Loge prijazne, polje rodovitno pokrivajo trupla
    ter razširjajo smrad, ker je pogrebcev premalo.
    Trudijo se zastonj vsi zdravniki z gosposko,
    silo odganjajo s silo, pa vse prizadetje je prazno.
    Smrt s svojo koso kosi povsod, ne dela razločka.
    Dete se prsi drži matere drage, že mrtve,
    ustnice suhe na njih gladne še iščejo hrane,
    mamico kliče na glas, stoka in bridko se joče,
    mleka od nje ne dobi, strup le vsesava moreči.
    Glej, tam s tresočo roko umrlega moža objema
    žena in zadnji poljub pritiska na blede ustnice.
    Dolgo ne traja nje jok, obmolkne in dušo izdihne.
    Tamkaj pa prosi soprog pomoči, ko ženo na rokah,
    breme predrago, drži, kmalu sam zgrudi na tla se.
    Hotla Usode je moč, da smrt ju naj ne razdruži,
    dala obema je grob taisti za posteljo večno.
    Ali dovolj! Nebeščani, zadeti od božje smo jeze.
    Bodi o Bog milostljiv temu mestu in ti pokrajini,
    meč, ki je poln že krvi človeške in pota, odtegni!
    Vsi svetniki, ki skrb vam je za duš odrešenje,
    prosite vi za nas pri vsemogočnemu Očetu!
    Roka njegova Pomor prežene iz tega naj kraja!
    Zložil in spisal Pomora popis ta je Jurij Hauptman.
    (Prevod Fr. Korošca v knjigi: Slekovec »Škofija in nadduhovnija v Ptuju«.)

  5. ^ Še v novejšem času so pod cerkvijo kopali in iskali Atilovo krsto in Atilove zaklade. Iz listine kralja Arnulfa z dne 20. novembra 890 pa je razvidno, da so ta grič navozili za mejnik med solnograško in oglejsko škofijo šele v 9. stoletju, Atila pa je umrl leta 453 ali 455.