Črna Vida

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Črna Vida.
Anonimno
Izdano: Domoljub 16. julij 1891 (4/14), 158–164
Viri: dLib 14
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. dno

I.[uredi]

»Ali ste že slišali, da bi bila včeraj skoro umrla Anžetova Franica?«

»Seveda sem slišala, vsaj so naš oče nemudoma morali po zdravnika. Prav ji je, kaj pa hodi v goro nabirat gob, ako še strupenih ne loči od pravih.«

»Kaj bi jih ne ločila? Kolikrat sva jih Že skupaj brale, a nikdar ni strupenih nabirala. Ona coprnica, ta črna Vida, bila je pri njej v gozdu in vsi pravijo, da ji je ta mušnic podložila v jerbašček.«

»Koliko časa bodo še trpeli to črno spako v vasi? Ne dela nič, v cerkev ne hodi, pred ljudmi beži in vedno lazi po gozdovih.«

»Saj druzega ne zna ta ciganka. Meni se le čudno zdi, da jo gospod župnik podpirajo. Ko bi jo poznali, kakor jo mi, gotovo bi ji ne dajali potuhe.« »Kaj pa to? Poglej, črno Vido žandarmi ženó in vklenjeno jo imajo!«

»Prav ji je, bo vsaj za drugič vedela mušnice podlagati drugim ljudem.«

»Sedaj bo vendar mir pred njo ...«

Tak razgovor so imela neko nedeljo popoldan dekleta pod vaško lipo v šmarješki vasi tam gori na lepi gorenjski strani. Vsako nedeljo so se shajala na tem mestu; imela so ondi po krščanskem nauku nekako zagotovljen prostor. V svojih pogovorih so se dekline mnogokrat tudi prepirale, vzlasti zaradi obleke, katera ima lepšo, ali zaradi dela, katera da hitreje žanje, ali težje jerbase nosi v mesto, a jedine in prijazne so si bile vselej, kadar so črnile dekleta, katerega so imenovali sploh vsi vaščani: črno Vido.

Bila je to dekle kakih dvajset let. Dekleta so govorile, da je ciganskega rodú, da so jo z bratom cigani v vasi pustili na kozah bolno in da je v vasi ostala, ker ni hotela dobro storiti in umreti, kakor njen bratec. Nikdo ciganov ni več povprašal po njej in tako je prišla občini na glavo. Bila je zagorelega obraza in svetlih črnih očij, glavo pa so ji pokrivali gosti črni lasje; zato so ji vaščani dali priimek: črna Vida.

Slabo se je godilo ubogemu ciganskemu otroku. Komaj je nekoliko odrasla, porabili so jo za občinsko pastarico, ter vaške koze izročili njenemu varstvu. – Izgubila pa je ob neki priliki več koz. Nekaj let pozneje se je zvedelo, da so jih ji odgnali tatovi. Toda kaj je to pomagalo ubogi Vidi. Pretepali so revo, gonili jo od hiše do hiše; kamor je prišla, nikdo ji ni dal prijaznega pogleda, ne koščka kruha. Naposled zbežala je v neko na pol razrušeno občinsko kočo tam doli na koncu vasi in je ondi sama prebivala od svojega petnajstega leta nadalje.

Oj kako žalostno je bilo to njeno mlado življenje. Nikamor si ni upala v vas, niti v domačo cerkev ni več smela ob nedeljah. Pač je parkrat poskusila, a šla je mimo deklet in fantov kakor skozi šibe; norčevali so se z njo, s priimki so jo pitali, suvali in tepli.

Jedino zavetje ubogi Vidi bila je župnikova hiša. Vaški duhovnik poznal je zlato srce uboge deklice. K njemu je hodila na nauk, ker je v šolo niso marali, tam se je pripravila za prvo spoved in prvo sv. obhajilo, tam se je naučila brati in pisati za silo. Mnogokrat je duhovnik ljudem pojasnjeval, da Vida ni hudobna, a ljudje mu niso verjeli, celó zamerili so mu to očetovsko prijaznost do Vide.

Zato je Vida postala boječa. Ogibala se je ljudij, kjer se je mogla in na njeno solnčno dušo legal je oblak grde nevošljivosti. Vzlasti je zavidala dekleta iz vasi, ko so ob nedeljah z lepimi rutami na glavi hitele v domačo cerkev. – Med tednom je Vida pridno hodila v bližnje gozdove nabirat raznih zelišč, rož, koreninic, gob itd. To je v tržnih dneh nosila v več ur oddaljeno mesto in s tem se skromno preživljala. Take dneve si jo še preganjala srčno žalost z delom; v gozdu bila je najraje; tam se je čutila kakor doma. Zdelo se ji je, da jo ptice po gozdu prijazno pozdravljajo, radovala se je veveric in drugih gozdnih živalij, ki so skakale in tekale okrog nje. Tu v gozdu ni bilo tudi za »črno Vido« zavistnega očesa, tu ni bilo za-njo zbadljive besede in ne grozeče, odurne pesti. Zato je cele dneve preživela v vaških gozdih, popolnoma sama.

Najhuje pa ji je bilo v nedeljo. Tako lepo in vabljivo so peli zvonovi iz domače cerkve in vabili ljudi k službi božji. Gledala je, kako so od vseh stranij hiteli ljudje v domačo cerkev. Tam pred cerkvijo bilo je tako prijetno in v cerkvi še lepše, a Vida ni smela tje − jedina v celi vasi. In vendar ni ničesar zagrešila, nikomur nič žalega storila, gospod župnik je vedel, kako rada in kako lepo Vida moli vsako jutro in vsaki večer, vedel je, da vsako nedeljo hodi v oddaljeno mesto k sv. maši vedel, kako rada prebira lepe knjige, kijih dobiva pri njem. − Ljudje, ti zlobni, lahkoverni ljudje pa so jo tožili, da je coprnica, da nikoli v cerkev ne gre, in vseh nesreč, ki so zadevala vaščane, bila je kriva – črna Vida. Jedin njen greh je bil ta, da so jo cigani v vasi pustili. Vzlasti so jo sovražila vaška dekleta. Kedor pa bi bil mogel pogledati tem dekletom v srce, videl bi bil, da je temu največ kriva nečimerna zavist. Dekleta so ji zavidale njeno lepoto. Tolažilo jih je le to, da so ji črne kozé zapustile semtertje kako progo na cvetočem obrazu.

Čuden je svet, čudna so srca človeška!

II.[uredi]

»Danes bodo črno Vido izpustili iz ječe.« – S to novico prišel je oče župan iz mesta domov.

»Kaj zopet se priklati v vas ta ciganka?« zajezi se domača hči, ki je bila z Vido skoro iste starosti.

»Rekli so mi,« nadaljuje župan,« da je črna Vida nedolžna. Vso stvar so namreč preiskali, in dognali, da Vida tisti dan ni bila skupaj z Anžetovo Franico, marveč da so bili z njo drugi otroci, ki so zamešali strupenih gob med prave. To je bilo skoro vzrok smrtne nevarnosti pri Anžetovi Franici, ki si je pripravila na paši teh gob za kosilo.«

Bliskoma se je raznesla po vasi novica, da se črna Vida vrne zopet v vas. Skoro nobeden ni hotel verjeti, da bi bila Vida nedolžna. Le z zvijačo in z goljufijo, pravili so si, da se je črna Vida oprostila iz ječe.

Vzlasti živo je bilo tisti dan pri županovih, kamor so prišli sorodniki v goste. Bilo je v družbi tudi mnogo otrok, ki so se igrali na vasi do poznega večera. Ko so se sorodniki županovi pripravljali za odhod, niso mogli najti svoje najmlajše hčerke Marice. Iskali so jo po vasi, zvedeli so, da so se otroci sprli med seboj in da se je Marica zato od njih ločila, a kje da bi bila, tega niso mogli zvedeti.

»Precej zopet kaka nesreča, da se le črna Vida zopet vrača v vas,« dejal je župan, ko otroka niso mogli nikjer najti. »Precej sem si mislil, da dan ne bo srečen, ko sem v mestu moral srečati črno Vido, ko so jo ravno izpustili iz ječe. Tako zlobno, škodeželjno me je pogledala. Takoj mi je šinila v glavo misel: To nič dobrega ne pomeni.«

Drugi so ravno tako govorili in sklep je bil soglasen: Črna Vida je kriva, da se jim je Marica izgubila.

V tem se je zmračilo, težki oblaki so se drvili nad vasjo in huda ploha se je vsula. Vida bila je res na potu proti domu. Bila je že blizo vasi, ko je jel dež liti. Čakala je nalašč večera in vesela je bila nevihte, češ vsaj ne bom srečala nobenega vaščana. Kake četrt ure od vasi pa je zaslišala otroški jok, kakor da bi nekdo klical, na pomoč. Prestrašena se bliža kraju, odkoder je prihajal glas, in našla je v nekem globokem jarku kričečega otroka, ki je bil skoro do vratu v vodi. Urno ga izvleče iz vode. Ko zve, od kod da je, nese ga nemudoma proti županovi hiši. Hoditi dekletce že ni moglo; le uro pozneje naj bi bila Vida prišla, in deklica bi bila opešala in vtonila v jarku.

Ko se Vida približa županovi hiši, sliši ravno, ko nekdo zakriči v hiši: »Vse je zastonj! Otroka ne bomo našli. Jutri ga bodo dobili mrtvega kje v kakem jarku in to nam bo najboljši dokaz, da je zopet v vasi – črna Vida, ta copernica, ki je kriva vseh naših nesreč.«

Kakor meč v srce, tako britko te besede zadenejo ubogo Vido, ki je vsa premočena z velikim trudom prinesla v naročju Marico do hiše. Hipoma odpre vrata, postavi Marico sredi hiše ter zakliče z močnim glasom:

»Da! Črna Vida ta coprnica je zopet prišla v vas, a črna Vida vam ni prinesla nobene nesreče, prinesla pa vam je otroka, ki bi bil gotovo vtonel, ko bi ga ona ne bila rešila iz vode. − Ne sodite, da ne bote sojeni!« 

In predno so se ljudje v hiši zbrani zopet dobro zavedli, zaljusknila je Vida vrata in kakor je nenadoma prišla, tako je nenadoma izginila ...

Tisti večer pa pri županovih niso več mnogo govorili. Grajati črne Vide niso skoro mogli, ker jim je rešila Marico, hvaliti pa jo niso hoteli. Vse pa se jim je zdelo nekako skrivnostno.

III.[uredi]

Tužna je bila ta noč v razpali občinski koči, kamor je zopet prišla črna Vida. Vse je našla razdejano. Vaški paglavci so se med tem znašali nad sirotno ostalino črne Vide in ji po koči vse razmetali. A na to Vida to noč niti pazila ni. Bolečine njene bile so mnogo hujše. Iz ječe je prišla sicer res nedolžna spoznana, a črnega pečata, da je bila zaprta, ne izbriše ji nikdo. Kdo ji povrne njeno čast, njeno dobro ime? – In potem pa besede, ki jih je slišala pri županovih, koga bi ne bolele, ako mu vest pravi, da je pošten, da nikomur ni storil nič žalega?

Dasi trudna, dolgo v noč ni zatisnila očesa. Omagovala je vzlasti to noč pod presilno težo svojih bridkostij, iz katerih ni poznala nobene rešilne poti.

»Čemu sem pač na svetu? Vsak človek ima vendar kakega svojega človeka. Potoži mu svojo revo; pri njem najde vsaj prijazen pogled, tolažilno besedo, a jaz, jaz je nimam pod solncem žive duše, ki bi čutila z menoj. Ne poznam ne očeta ne matere, ne vem ne za svoj rodni kraj, ne za svoje domače in ta brlog, to je moj dom!« ...

Tako je žalovala to noč nesrečna Vida in ne vé se, kaj bi so bilo ž njo zgodilo, ko bi ne bila zagledala v kotu sv. križa in molitvene knjige. Vse to je dobila od dobrega župnika, pri katerem jedinem je našla tu in tam nekaj tolažila. Pokleknila je tudi to noč pred križ, odprla je knjigo in zagledala je v knjigi podobico, katero je dobila v spomin na prvo sv. obhajilo. Bila je podobica že zastarela in nekoliko tudi že raztrgana. In kako bi ne bila? – Kolikrat jo je že Vida močila s svojimi solzami, ko je obupujoč v molitvi in vzlasti v sladkih spominih na prvo sv. obhajilo našla vselej prepotrebne tolažbe in pomoči.

»Jezus torej me vendar le ni zavrgel, on vsaj me ni ločil od druzih. Smela sem k sv. obhajilu, kakor druge dekleta. Bog torej vendar ne dela razločka med menoj in drugimi!« In žarek upanja na lepše, srečnejše življenje jo ob takih mislih posvetil v zapuščeno srco uboge Vide. In pomirilo se je Vidi ubogo srce, pomirilo pod križem Kristusovim, kakor že mnogim drugim.

V takih mislih premagal je tudi nocoj zaželjeni spanec Vido in donesel ji krasnih sanj, ki človeka vsaj za trenotek umaknejo vsakdanjim težavam ter mu slikajo življenje lepo in srečno, kakoršnega si želi v globini svojega srca.

Uboga Vida, sanjaj še dolgo zlate sanje o svetli sreči!

Ne! Tvoj angelj nebeški naj ti te sanje vresniči v življenji, kakor to zasluži tvoje zlato, a tako britko skušano srce! ...

IV.[uredi]

Minulo je od tedaj zopet nekaj let. Za Vido se ni spremenilo nič posebnega. A prišel je trenotek, ki je naenkrat vso stvar zasuknil popolno na drugo stran. – Ob žgoči vročini nekega poletja prikazala se je v vasi bolezen črnih koz. Napadala je ljudi s toliko silo in v tolikem številu, kakor nikdo poprej ne pomni. Vzlasti po mladih, krepkih ljudeh je posegala bolezen. Več vaških deklet je že pomrlo, mnogo jih je še bolnih ležalo, med njimi je visela v smrtni nevarnosti tudi hči županova. Pri tolikem številu bolnikov manjkalo je v vasi strežnikov. Celo županovi niso dobili nobene pripravne strežnice. Na Vido, ki se je radovala čvrstega zdravja, se niso spomnili. A Vida je sama mislila na to. V začetku obšla jo je neka hudobna misel, češ prav jim je tem ošabnim vaškim dekletom, ki so meni tako privoščile strašno bolezen. A Vida je bila očiščena v vednih poskušnjah in kmalu je pregnala take skušnjave. Ko je pa zvedela, da so pri županovih razven očeta vsi zboleli, in da nimajo potrebne postrežbe, tedaj je hitela v vas in tedaj v največji sili sprejeli so vaščani prvikrat črno Vido − z veseljem. In Vida je bila na svojem mestu. Noč in dan bila je pri bolnikih ter jim stregla kakor pravi angelj varuh. Vse se je čudilo tej res čudodelni delavnosti črne Vide. In ta delavna krščanska ljubezen jo je oprala, da je tudi vaščanom postala – bela Vida. – Kakor jo je poprej vse mrzelo in sovražilo, tako so ji bila sedaj odprta srca vseh vaščanov. Vsi so spoznali blago srce zaničevane Vide, in vzlasti županovi so jo hoteli imeti v svojo hišo, a Vida je ostala v svoji koči, katero so ji popravili; vendar je niso nikjer pogrešali, kjer so potrebovali vaščani kake pomoči vzlasti v bolezni.

* * *

Visoke starosti ni dočakala Vida, preveč je v mladosti trpelo njeno čuteče srce. Pogreb njen je bil lep, kakeršnega že dolgo niso pomnili vaščani. Blag spomin pa se je med njimi še sedaj ohranil na črno Vido, ki je na svetu brez pravega doma, našla gotovo svoj stalni dom pri Bogu v večnosti.